Andraž nad Polzelo

Krajani Andraža nad Polzelo ohranjajo bogato kulturno in biotsko dediščino. Že pred drugo svetovno vojno in po njej se je kraj, znan po pridelovanju sadja, ponašal tudi s kulturno dejavnostjo, imeli so tamburaški orkester, igralsko skupino, pevske zbore, in medsebojno povezanostjo.

Kraj se od petdesetih let preteklega stoletja imenuje le Andraž, a se njegovi prebivalci v skladu z župnijsko tradicijo še vedno predstavljajo kot Šentandražani. V polpreteklem času je delovala Krajevna skupnost Andraž, ki je povezovala naselji Andraž in Dobrič ter nekaj zaselkov. Območje Andraža, za katerega je značilna razpršena poselitev, se na 25 kvadratnih kilometrih razprostira po gričevnatem svetu, ki ga omejujejo Gora Oljka na zahodu, Veliki vrh na severozahodu, Šoštanj in Velenje na severu, hrib Sevčnik na vzhodni ter Polzela in Založe na južni strani. Sredi tega sveta je od vseh strani vidna taborska cerkev svetega Andreja, ki je v srednjem veku varovala kmete pred turškimi vpadi. Stoletja kasneje so andraški gozdovi dajali zatočišče domoljubnim upornikom proti nacističnim okupatorjem, zato so kraj imenovali »partizanski Andraž«. Imena na spomenikih padlim v prvi in drugi svetovni vojni pričajo o tem, da sta obe vojni terjali velik človeški davek.

Kultura 

Folklorna skupina Šenčur nima še zelo dolgega staža, deluje namreč od leta 2009, ima pa bogat program, ki ga sestavlja kar 13 koreografij. Odločili so se za ohranjanje starejših gorenjskih plesov in običajev iz obdobja okoli leta 1800. V Šenčurju je namreč postavljen spomenik cesarici Mariji Tereziji in krompirju, zato so želeli dati poudarek tistemu času.

Moja sogovornika sta bila Aleksander Sašo Zupan, strokovni vodja, in Irena Kajzer, predsednica Folklornega društva Šenčur. Onadva in še en plesalec sta pred tem že plesala, nihče drug iz skupine pa ni imel tovrstnih izkušenj, le veliko željo po plesu. Tako so se v poznih letih, večinoma po upokojitvi, prvič srečali s plesnimi koraki in gibi.

Vandramo po Sloveniji

Slovenski državni grb označujejo na vrhu tri zvezde, povzete z grba celjskih knezov; zvezde iz srednjega veka utemeljujejo našo državnost. Ali vas mika, da bi videli, kje so te zgodovinske, nevsemirske zvezde začele sijati nad Slovenijo? Popeljite se pod dobroveljsko planoto na zahodu Savinjske doline k na novo utrjenim razvalinam gradu Žovnek, ki zdaj niso le zgodovinski spomenik, ampak tudi turistična oziroma izletniška zanimivost.

Z avtoceste v Savinjski dolini je treba zaviti na odcep za Mozirje proti Braslovčam. Tu je treba zaviti levo, se peljati do Spodnjih Gorč, tam pa se usmeriti na desno do Žovneka. Od Srednjega Podvrha pelje ozka cesta vse do razvalin, vendar se je do gradu lepše sprehoditi. Hoje je manj kot za pol ure.

Takole na prste prešteto se na naših avtocestah (ki še vedno predstavljajo enega varnejših potovalnih kanalov) vsake tri dni najde vozilo, ki zapelje v nasprotno smer. V Sloveniji je letno okoli sto takšnih dogodkov, a z veliko gotovostjo lahko rečemo, da se vsi ti ljudje v takšno nemogočo situacijo ne zapeljejo zanalašč.

Po tragičnem septembrskem primeru so spletni družbeni mediji kar pregorevali v izlivih gneva, češ da je treba starim ljudem prepovedati vožnjo. Nesrečo s smrtnim izidom na avtocesti je namreč povzročil 86-letni voznik. Tak pogrom seveda ni na mestu, saj se vsi staramo in nekega dne pridemo do točke, ko odvzem možnosti vožnje pomeni radikalen odvzem možnosti gibanja. Res pa solidnega odgovora, zakaj voznik zapelje v napačno smer, nima pri roki nihče.

Rokodelci

Pod okriljem Društva upokojencev Trbovlje se je februarja leta 1982 sedem članic dogovorilo, da bodo ohranjale bogastvo kulturne dediščine ročnih del. V skupino so se vključevale nove upokojenke in ob 25. obletnici delovanja smo se poimenovale Zlatice.

V naravi smo našle simbol za naše delo. Tako kot so »zlate« roke, ki izdelujejo lepe izdelke, tako je »zlat« cvet opojne zlatice, ki krasi travnike na Kumljanskem. V jubilejnem letu 2007 je bilo v skupini 23 članic, a smo se razdelile, saj je skupina 11 klekljaric potrebovala več prostora za svoje delo. Izdale smo priložnostno znamko in nastala je pesem.

V tem času je poln sveže domače zelenjave, ki smo jo sadili v drugi polovici poletja in začetku jeseni. V njem uspeva zimska solata, radiči, kitajsko zelje, špinača, motovilec, zelje, česen in druge vrtnine. Decembra poskrbimo tudi za zračenje in interventno ogrevanje rastlinjaka.

Zimska solata v rastlinjaku najbolje prezimi, če ni prevelika. Tako ni težav z gnitjem in pozebami. Konec zime pobiramo že prvo domačo solato. Intenzivno rast solate lahko pričakujemo v toplem februarju ali marcu. Vse je odvisno od temperatur, svetlobe in dolžine dneva. Jesenski česen med solato bo dopolnil solatni krožnik. Uživali ga bomo kot mlado čebulo. V rastlinjak smo jeseni sejali azijsko listnato zelenjavo, ki jo bomo pobirali spomladi. Prav tako smo sejali rukolo, špinačo, motovilec in blitvo. Tako bo po spravilu solate na razpolago nova zaloga sveže domače listnate zelenjave. V rastlinjaku brez težav prezimimo različne radiče, ki smo jih sadili konec poletja. V decembru pobiramo radič štrucar in druge glavnate sorte radiča. Paziti moramo, da ne zalivamo preveč. Drugače lahko radiči hitro začnejo gniti.

Kultura

Slovenski jezikoslovec, imenoslovec, leksikograf, leksikolog, publicist in urednik Janez Keber je obogatil slovenski kulturni prostor s svojim izjemnim raziskovalnim delom. Objavil je več kot tisoč člankov, razprav in publikacij. Svoje delo pa je znal popularizirati in približati širši javnosti. Kar 16 let ste lahko poslušali njegovo rubriko Iz priimkovne delavnice na nacionalnem radiu, enajst let brali časopisno različico Iz zakladnice priimkov v Dnevniku. Še pred tem je v letih od 1992 do 2002 razlagal priimke v rubriki The Origin of Slovene Surnames v reviji Slovenija, reviji za slovenske izseljence v tujini.

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo, postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Tovrstno ustvarjanje je tudi odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Ledene školjke v adventnem venčku 

Običajno nas morje in morski motivi spomnijo na tople poletne mesece. Morje pa je fascinantno tudi pozimi, ko se v najhladnejših zimskih jutrih na skalah ob obali lesketajo ledene kapljice.

Po nekajletnem premoru so Rdečo dvorano v Velenju spet napolnile čudovite vezenine, tokrat s poudarkom na vezenih naglavnih pokrivalih. Na 6. mednarodnem festivalu vezenja so sodelovali posamezniki ter predstavniki društev, ki se ukvarjajo z vezenjem, iz Slovenije, Srbije, Italije in Madžarske.

Vezenje je priljubljen konjiček, številne ženske (moških res skoraj ni videti) so resnične mojstrice, nekatere so ob umetniškem in obrtnem ustvarjanju v vezenje vpeljale tudi povsem nove trende. Ob podpori Festivala Velenje, nekaterih javnih zavodov in pod pokroviteljstvom Mestne občine Velenje so festival pripravili na velenjski univerzi za tretje življenjsko obdobje. Še posebej so zaslužne članice krožka Vezilje. Vodja krožka Jožica Grobelnik, ki je že več kot četrt stoletja mentorica in ustvarjalna vezilja, je poudarila, da je vezenje...