Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Pravljični Ostržek ni bil le fantič z bujno domišljijo, temveč tudi po otroško naiven, ko je lisici verjel, da bo iz njegovih kovancev, zakopanih v zemljo, zraslo drevo, polno denarja. Listi, obarvani v jesenske barve, so že popadali z dreves in zdaj je pravi čas za kakšno ustvarjalno popoldne na to temo. Okroglo stensko sliko si lahko tudi brez slikarskega znanja ustvarite kar sami.

Vandramo po Sloveniji

Zakaj joštarji so posebne vrste vandrovci: gotovo vsi med njimi radi vandrajo tudi po širno in neskončno mali Sloveniji, ampak oni častijo predvsem Svetega Jošta, znamenito izletniško točko nad Kranjem. Dobro uro ali manj porabijo za 300 višinskih metrov do vrha, odvisno od katerega parkirišča pred vasjo Pševo ali za njo se podajo na ne preveč strmo pešpot.

Biti joštar pomeni ne samo s srcem pripadati temu 847 metrov visokemu hribu, ki ima izreden položaj nad gorenjskimi obsavskimi dolinami, ampak tudi pripadati joštarski bratovščini, ki ima Svetega Jošta malone za svojo sveto goro. Pomeni čim večkrat pripešačiti nanj, se na vrhu srečati s čim več (so)joštarji in se z njimi prijateljsko družiti; tekmovati med seboj, kdo večkrat pride na vrh, tekmovati skozi dolga leta, celo desetletja – dokler je srce dovolj pri močeh za vsakdanji dvourni vzpon in sestop. Med njimi se dogaja marsikaj, kar ljudje v Kranju in okolici pogrešajo, pa po tistem hrepenijo: po veselju, pogovorih, prijateljstvu, novicah, najnovejših vicih … Na Joštu človek dobi dnevni delež boljše človeškosti – od drugih in včasih tudi od samega sebe. Biti joštar pomeni torej imeti poseben življenjski slog, biti Homo jossensis.

Kultura 

Tanja Tuma je že dve leti predsednica Slovenskega centra PEN, mednarodnega združenja pesnikov, pisateljev in publicistov, prej pa je veliko let vodila Ženski odbor centra Mira. Aktivna je še pri mednarodnem odboru Pisatelji in pisateljice za mir, še posebej v delovni skupini za Balkan. Sodelovala je v raznih komisijah in žirijah, povezanih s knjižno produkcijo, med drugim v Komisiji za pridobitev naziva Ljubljana – Unescovo mesto literature, pa v programskem svetu Foruma slovanskih kultur. Veliko vlogo ima tudi pri pripravi letošnjega Slovenskega knjižnega sejma, ker je predsednica upravnega odbora sejma. Poleg tega je napisala več odmevnih knjig in ustanovila svojo založbo. Neutrudno se bori za promocijo knjig.

Vrt

Zelene rastline so že od nekdaj sestavni del človekovega življenja. Popotniki in misijonarji, ki so potovali po svetu, so domov prinašali nevsakdanje rastline. Lahko smo jim hvaležni, da vzgajamo zanimiv rastlinski svet tako rekoč v vsakem domu.

Znanstveno je dokazano, da rastline ugodno vplivajo na počutje ljudi, zato je sobivanje v takšni eksotični družbi zagotovo prijetnejše.

Drevo denarja

Crassula ovata je odlična sobna rastlina za začetnike. Že dolgo časa je na trgu, vendar ljubiteljem ni bila takoj privlačna. Ker pa je rastlinska industrija nekaj posebnega, je za dobro prodajo treba izbrati zanimivo ime. Tako je Crassula ovata 'Money Maker' ali drevo denarja postalo z novim imenom zelo popularno. Ovalno zaobljeni sijoči mesnati listi, ki so nanizani na steblu, so postali simpatični vsakemu, ki jo je dobil v dar.

FILM

Dedek gre na jug

Režiser (tudi scenarist, skladatelj, montažer in igralec) Vinci Vogue Anžlovar je že kot študent zaslovel s filmom Babica gre na jug. Po 13 letih in zaradi znanih koronskih zapletov na snemanju smo zelo dolgo čakali na njegov film o dedku, za katerega pravi, da ni nadaljevanje prvega. Tokrat gre za zgodbo o dveh ostarelih glasbenikih (igrata ju Boris Cavazza in Vlado Novak), ki se v begu pred boleznijo in iskanju izgubljene ljubezni ter življenjskega smisla odpravita na jug. »Kot vsi moji filmi je tudi ta povezan z ljubeznijo, sanjami in iskrenim prijateljstvom,« je večkrat povedal režiser. Vpeta sta v napeto zgodbo, v kateri se vse vrti okoli Esme, igra jo Zala Đurić, ob njej pa več vrhunskih igralcev iz širše regije. Ogledali si ga boste lahko na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, kasneje pa v naših kinematografih.

Prelepi božični čas

Angelčki in zvezde repatice prijazno naznanjajo, da se najlepši prazniki v letu hitro bližajo.

Angelčke in zvezde repatice izvezemo s križci na prte in prtičke. Vezemo na blago, na katerem lahko štejemo niti. Preštejemo križce na vzorčni risbi, nato še niti na tkanini. Tako vidimo, kako velik bo vzorec. S tremi nitkami deljive prejice in v označenih barvah vezemo križce čez 2 × 2 niti na blagu. Zvezde vezemo od sredine navzven, angelčke od desnega proti levemu robu.

sredina

V stanovanju lahko v največji meri predvsem sami poskrbimo za lastno varnost in posledično za uporabnost stanovanja. A pogosto nas prav doma pričakajo nevarnosti. Veliko nevarnost za padec tako predstavljajo preproge različnih velikosti in predpražniki.

Velike in majhne preproge, tekači in razni dekorativni dodatki za tla (živalske kože, preproge iz rafije in podobno) pripomorejo k prijetnemu vzdušju v stanovanju in dopolnijo opremo. Prostor barvno poživijo, dušijo zvok in varujejo pred hladnimi tlemi. Predpražnike pa preprosto potrebujemo pred vhodom ali kje drugje v stanovanju, na primer pred izhodom na teraso. Tudi v kopalnici uporabljamo manjše preproge in brisače, na katere stopamo iz prostora za prhanje ali kadi.

Dobre stare viže

Družinski trio Pogladič je že dolgo na našem glasbenem prizorišču, ni pa veliko takšnih družinskih ansamblov v Sloveniji. Pred štirimi leti so posneli dve skladbi celo s svojimi otroki oziroma vnuki. S skladbama Zimski čas in Predraga slavljenca so se predstavili v televizijski oddaji Slovenski pozdrav, tako da so prvič na javnem odru stali trije rodovi družine Pogladič.

Franc Pogladič, ustanovitelj tria, je svojo glasbeno pot začel kot otrok. Odraščal je na kmetiji v Ivenci pri Vojniku na Štajerskem. Njegova mama Marija je igrala na diatonično harmoniko skupaj z bratom Pavlom Švabom, ki je bil pravi ljudski godec. Denarja takrat sicer ni bilo veliko, a je Franc od snubcev in fantov njegovih sester ter sorodnikov na malce zvit način le naprosil toliko denarja, da si je lahko kupil prvo harmoniko. »Mi smo bili rojeni z glasbo, a do harmonike, moje druge ljubice, je bilo včasih zelo težko priti. Denar sem moral 'nafehtati' pa še ata mi je dal sod z vinom in obleko, kar sem potem zamenjal za prvo harmoniko,« se spominja svojih mladih let.