Torbe in torbice ter elegantni nahrbtniki so letos prav tako barviti, kot bodo pomladno-poletna oblačila. Še vedno pa lahko izbirate med klasično črno, barvo kamelje dlake in svetlejšimi odtenki sive, bež, peščene in bele.

Pogosti so sladoledni odtenki, na primer pudrasto rožnata, mentolno zelena, nebesno modra, ali pa intenzivno rdeča, močna rožnata, rumena, zelena itd. Še vedno prednjačijo oglate oblike torb in torbic. Ročaji so večinoma daljši (tudi če ima torbica dva ročaja), tako da jo lahko nosite v roki, na ramenih ali čez ramena. Veliko torb in torbic je izdelanih iz ekološkega usnja oziroma drugih naravnih materialov, ki so okolju in živalim prijazni. Žal so ekološki materiali dražji od naravnih.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Grad Brežice, ki so ga po uničenju leta 1515 začeli graditi v sredini 16. stoletja, gradnjo pa zaključili v začetku 17. stoletja, je leta 1694 kupil grof Ignac Marija Attems (1652–1732). Preuredil je vzhodni in zahodni del ter novo dvonadstropno dvorano dal v celoti poslikati svojemu varovancu Frančišku Karlu Rembu, ki se je rodil leta 1675 v Radovljici in umrl leta 1718 na Dunaju.

Za izbiro ikonografskega programa, ki izhaja iz zgodb grško-rimske mitologije, zapisanih v Metamorfozah (Preobrazbah) rimskega pesnika Ovida, je ključna odlična izobrazba naročnika grofa Ignaca Marije Attemsa, ki je najverjetneje določil tudi ime dvorane – Viteška dvorana. Attems je opravljal številne službe, ki so mu omogočile, da je iz manjšega premoženja ustvaril veliko. Kupoval je tudi druge gradove s posestvi in jih preuredil v rezidence z odlično slikarsko opremo (na primer gradove Štatenberg, Podčetrtek, Slovenska Bistrica). Umrl je leta 1732 v Gradcu, kjer je pokopan v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu, vzidan nagrobnik pa je še vedno del cerkve.

Zdaj je pravi čas, da obnovimo, dopolnimo in osvežimo pomladanske zasaditve. Izbiramo cvetlice, ki jim mraz ne škoduje. Največ jih je med dvoletnicami, na primer trobentice, spominčice, mačehe, pogačice … 

Primula, trobentica ali jeglič. V vrtnarijah vsako leto vzgojimo kakšno posebej zanimivo sorto. Zadnja leta ljubitelje cvetja osvajajo dvojni baročno bogati cvetovi trobentic, ki omamno dišijo. 

Da bodo dalj časa cvetele, jim izberemo del stanovanja, ki ga ne ogrevamo pretirano. Na fotografiji je lastnica skupini primul posodila lesen ležalnik, ki ga je pred zimo umaknila pred vremenskimi nevšečnostmi. Primule bodo cvetove obdržale dalj časa, če vodi za zalivanje dodamo nekaj gnojila za cvetenje. 

DOBRE STARE VIŽE

Štirje pevci iz Stične v občini Ivančna Gorica so sicer prepevali v pevskem zboru, leta 1991 pa so se odločili še za petje v kvartetu. Začetek delovanja Stiškega kvarteta je bil tesno povezan s slovensko ljudsko zapuščino, ljudske pesmi pa so do danes ostale rdeča nit njihovega petja. »Nihče med nami ni bil šolan glasbenik, a peli smo z veseljem, tako kot tudi že naši starši. Nismo pa vedeli, da se bo naša zgodba peljala tako daleč, 30 let je že od našega začetka,« z nasmehom pove Dušan Kamnikar, vodja in ustanovni član kvarteta.

IZ KOŠKA ROČNIH DEL

Pogled na sončno rumene tulipane nas razveseljuje, saj vemo, da je pomlad spet tu.

Tulipane vezemo na ozek namizni tekač velikosti 45 x 100 cm (plus 2 do 3 cm za robove). Vezemo na blago z enakomerno debelimi nitmi, da jih lahko štejemo. Da bomo videli, kako velik bo vzorec, moramo najprej prešteti križce na vzorčni predlogi in nato niti na blagu. Obrobo vezemo 0,5 do 1 cm od robov, tulipane pa od sredine navzven (označena je s puščico). Križce vezemo s tremi nitkami prejic v označenih barvah čez 2 x 2 niti na blagu.

Beseda bio dobiva moderen prizvok, vsak pomisli, da pomeni napredno, koristno in dobro. Če smo se kot vrtičkarji odločili za biološko pridelavo hrane, moramo poznati prava gnojila. Rastline namreč potrebujejo še marsikaj drugega, ne samo hlevskega gnoja.

V devetnajstem stoletju se je pridelek močno povečal s pridobljenim znanjem o prehrani rastlin. Kmetje so do takrat zemljo gnojili s hlevskim gnojem, saj drugega niso poznali. S povečevanjem števila prebivalstva so se večale tudi potrebe po hrani. Najprej so poskusili z dodajanjem mineralnih dodatkov kalija, fosforja, magnezija in kalcija. Kako?

Cerkvica svetega Jakoba, zavetnika kmetov in romarjev, stoji na gričku, vendar najvišjem vrhu vasi Mali Vrh, že več kot 300 let. Družbo ji delajo stara drevesa, nekatera že trhla kljubujejo času.

Žal se je zob časa lotil tudi cerkvice, čeprav je bila večkrat obnovljena in lepo vzdrževana. Hudo jo je prizadel uničevalni potres konec leta 2020, ki je na Hrvaškem povzročil veliko katastrofo in je pošteno zatresel tudi nas. Sprednji del cerkvice je počil in odstopil od ostale stavbe, zvonik pa se je nagnil in letos tudi zrušil. Žalostna je današnja podoba cerkvice, na katero ostajajo le lepi spomini. Cerkev je bila del naše lepe slovenske kulture, prostor in dom za duševni mir in lepo druženje. V mladih letih smo otroci skupaj z odraslimi večkrat okraševali cerkvico, predvsem aprila za veliko noč, ko se je nosilo k žegnu, in julija ob jakobovem. Okraševali smo jo samo z rožami, ki so zrasle na domačem vrtu.

Otok Madeira ne velja kar tako za otok cvetja, kot ga imenujejo domačini. Otok je vulkanski, s strmimi bregovi in prepadnimi grapami. Zaradi izredno blagega podnebja, ki ga oblikuje zalivski tok, rastlinje skoraj ne pozna časa za počitek. Vse leto se temperature gibljejo okrog 22 stopinj, poleti so višje, pozimi kakšno stopinjo manj, a zmrzali, razen na vršacih, ne poznajo.

Arhipelag Madeira z nekaj otoki leži na zemljepisni širini Casablance v Maroku zahodno od afriške obale, na območju Makronezije (Madeira, Azori, Kanarski otoki in Zelenortski otoki). Otok je bil pred prihodom prvih portugalskih osvajalcev v 15. stoletju neposeljen in v celoti poraščen s prastarimi mogočnimi drevesi lovorja. Ti gozdovi so vlažni, dobro prenašajo tudi sušo, saj izkoristijo vso vlago iz nizke megle, ki z listov kaplja na gozdna tla in napaja tudi izvire.

Oh, ti vnuki

Prebrala sem knjigo Učim se od otroka nekdanje učiteljice Dušice Kunaver. Vsebina prikaže, da je gospa svoj poklic opravljala s prav posebno tankočutnostjo in z velikim spoštovanjem do svojih učencev. Zagotovo ni otrok samo učila, ampak jih je tudi vzgajala in si je dovolila tudi sama učiti se iz njihovih izkušenj.

Branje je poučno, da bolj ne more biti. To so sicer kratki zapisi, v katerih pa se skrivajo velike zgodbe. Niso vse ožarjene od začetka do konca s svetlobo. Kar preveč je takih s temnimi odtenki. Občudovanja vredna je iskrenost otrok. Kako jim odleže, ko se lahko »izkašljajo«. Ko in če bodo učitelji in predvsem starši (pre)brali to knjigo, bodo morda dojeli »navodila«, da je treba otroke večkrat vsaj poslušati in morda še slišati, predvsem pa ne preslišati njihovega klica – včasih tudi na pomoč.