ODSTRTE PODOBE – LOKEV

Obmejno, večinoma urbanizirano naselje leži na kraškem Lokavskem polju ob cesti Divača–Bazovica, štiri kilometre od mejnega prehoda Lipica. Vas je sestavljena iz dveh večjih delov: Gornje vasi ali Britofa, strnjenega okoli župnijske cerkve sv. Mihaela, ter Dulanje vasi ob cesti proti občinskemu središču Sežana. Krajevno ime izvira iz lokve ali lokvice, kot so domačini poimenovali ograjen prostor, kamor so hodili po vodo. »Lokev je po številu prebivalcev, ki jih je bilo v začetku preteklega stoletja, ko sta nastali razglednica in fotografija, nekaj čez tisoč, zdaj pa jih je okrog 850, največja vas na Primorskem. Dokazi o njenem obstoju pa segajo v prazgodovino in rimsko dobo,« pravi 57-letni lastnik lokavskega Vojaškega muzeja Tabor, interpretator kulturne dediščine Srečko Rože.

Športni veterani: Silva Razlag

»Ne, nisem nekdo, ki bi nenehno na glas tarnal, da nikoli nima časa, da mu ga zmanjkuje. Ne! Vsi imamo čas, le vzeti si ga moramo,« mi je na začetku pogovora dejala Ptujčanka Silva Razlag, nekdanja reprezentantka v kegljanju in šahu, trenerka, humanitarna in športna delavka in še bi se kaj našlo.

Kot prva ženska je postala častna članica Šahovske zveze Slovenije. Do zdaj so to visoko priznanje prejeli Milan Knežević, Boris Kutin in Bruno Parma. Priznanje je prejela za dolgoletno delo in izjemne dosežke na področju šaha na nacionalni oziroma mednarodni ravni. Kot so v zvezi zapisali v obrazložitvi ob podelitvi priznanja, je »Razlagova v bogati šahovski karieri dosegla mnoge uspehe, med drugimi tretje mesto na drugem ženskem prvenstvu takratne republike Slovenije v dopisnem šahu leta 1979. V simultankah se je pomerila tudi z velikani, kot sta bila svetovni prvak Anatolij Karpov in jugoslovanski velemojster Svetozar Gligorić.« »Šah je aktivnost za vse generacije,« pravi 76-letna sogovornica. Dodaja, da bistri um, spomin, aktivira možgane in skrbi za možgansko kondicijo. »Šah ne pozna starostnih meja, omejitev.«

Pri naši naročnici 

Majda Mencinger iz Kranja je literarna ustvarjalka, ki je svojo prvo knjigo objavila šele po upokojitvi. Dobri dve desetletji pozneje, tik pred koncem preteklega leta, pa je izšla že šesta z naslovom Iveri.

Rojena je leta 1935 na Jesenicah in njeno otroštvo je močno zaznamovala vojna. Očeta so ustrelili nemški okupatorji, z mamo in mlajšo sestro pa je bila izgnana na Zgornjo Bavarsko v taborišče Burghausen, od koder so po zavezniškem bombardiranju ob koncu vojne bežale peš vse do Salzburga, tam pa se v reki beguncev, ki so se zgrinjali iz Nemčije, vkrcale na vlak proti domovini. Po vojni se je izšolala in nekaj let učila na Primorskem, nato pa je na filozofski fakulteti študirala pedagogiko in psihologijo in se poklicno specializirala za predšolsko vzgojo. Ko se je upokojila, je leta 2002 kot nekakšen poklon staršem izdala svojo prvo knjigo Bosa.

Iz roda v rod 

Z zadnjega evropskega prvenstva veteranov v atletiki sta se skakalca v višino 75-letni Dušan Prezelj in njegova tri leta mlajša žena Stanka vrnila vsak s svojo zlato medaljo. Dušan je štirinajst dni prej v Zagrebu s 153 centimetri izboljšal svetovni rekord pri veteranih v kategoriji starejših od 75 let za centimeter, Stanka pa je skočila 129 centimetrov v kategoriji veterank, starejših od 70 let, in dosegla slovenski in balkanski rekord.

Tudi njuni trije otroci so bili odlični atleti; njihov trener je bil kar oče, in to ob redni službi. Zato bi v hiši Prezljevih v Kranju pričakovali razstavo medalj, pa so nas obkrožale same umetnine – od slik do skulptur.

  

Spoznajte ga

Tone Fornezzi Tof, novinar, športnik, urednik, popotnik, satirik in še marsikaj, v Nedeljskem dnevniku že 52 let sam ustvarja rubriko Butiq. »Samo dvakrat ni izšla; enkrat je zamujalo letalo iz Afrike in enkrat je urednik besedilo založil.« Energije mu ne zmanjka, zdravje pa mu tudi služi, a sam pravi, da moraš za to kondicijo vsak dan narediti nekaj zase in za druge.

Bil je na vseh celinah sveta. Tudi v Afriki je pod Atlasom tekel na smučeh. Rad se spomni 90-kilometrskega teka na smučeh Wasaloped na Švedskem. »Dvanajst nas je bilo v skupini. Po 70 kilometrih sem imel veliko krizo, da sem komaj hodil, a ko sem popil slano čisto juho, sem bil kot prerojen. To mi je dalo pospešek in šel sem naprej kot raketa.« Potem se nasmehne, ko se spomni, kako sta šla s pokojnim kolegom Tomom Pleterskim na Grenlandijo. Do Švedske vseskozi z mopedom, nato z ladjo na Irsko, potem z ribiško ladjo do Grenlandije.

ODSTRTE PODOBE – ROŽNA DOLINA, LJUBLJANA 

Ljubljanska četrt Rožna dolina leži zahodno od ožjega središča mesta, med železniško progo Ljubljana–Sežana in Rožnikom ter parkom Tivoli in potokom Glinščica. Poleg prevladujočih individualnih stanovanjskih hiš so tu tudi študentsko naselje, Vila Podrožnik, protokolarni objekt Vlade RS, in nekaj drugih vil, Biotehniška fakulteta ter več diplomatskih rezidenc. Ceste so označene z rimskimi številkami: tiste, ki tečejo vzporedno z železnico, z II do XII, od železnice proti Rožniku pa z I do XXI. »Ob zadnji rožnodolski cesti so moji starši – oba sta bila zaposlena pri železnici – hišo (dvojčka) gradili v okviru Zadruge za izgradnjo stanovanjskih hiš Železničar, vanjo pa smo se vselili leta 1963,« je dejal 71-letni Andrej Golob, upokojeni referent za izvajanje pokojninskega zavarovanja na OE Ljubljana ZPIZ Slovenije.

ŠPORTNI VETERANI

Poznava se že dolgo. In po spletu srečnih okoliščin sem bil poleg enega njegovih največjih uspehov in tudi slovenskega avtomobilističnega športa nasploh, in sicer ko je Matjaž Tomlje pred tremi desetletji osvojil bronasto kolajno na legendarni vzdržljivostni dirki 24 ur Le Mansa.

Matjaž Tomlje, ki prihaja iz Dolenjskih Toplic, je bil aktiven voznik dobrih deset let. Poleg vsega, kar je povezanega z motošportom (med drugim je vozil tudi na gorskih dirkah in testiral celo formulo 1 ter dvakrat organiziral salon najhitrejših avtomobilov sveta v Ljubljani), se lahko pohvali tudi s tem, da je pri nas in na Hrvaškem razširil blagovno znamko Walter Wolf, pri čemer je v 35 letih s promocijo kolonjske vode in penine naredil rekordne tri milijarde evrov prometa.

Iz roda v rod

Gostilna pri Kuklju v Velikih Laščah je ena najstarejših še delujočih slovenskih gostiln. Omenjena je bila že leta 1778, po domače pa so ji rekli Pri Žlindrovih. Leta 1790 pa je že imenovala Gostilna pri Kuklju. Bila je v sklopu velike kmetije in pekarije, vodil pa jo je Jakob Srpan. Ker ni imel potomcev, je gostilno podaril nečakinji Lojzki Mihelčič in vse od takrat jo vodijo ženske.

Margareta, naša sogovornica, je že šesti rod žensk: »Še danes goste postrežemo s telerflajšem, govedino iz juhe v obliki mesnega zavitka, čez katerega prelijemo juho. Pa tudi z ajmohti oziroma obarami, pisanim kruhom, raznimi vrstami štrukljev, še zlasti so znani gluhi štruklji. In še bi lahko naštevala jedi po receptih moje prababice Lojzke, ki pa so seveda prilagojeni sodobnemu času.«

Pri naročnici

Kako se kot stanovalca doma starejših počutita človeka, po izobrazbi socialna delavca, ki sta se večino svoje delovne dobe srečevala s temi ustanovami v teoriji in praksi? Zakonca Vida Milošević Arnold in Rade Milošević namreč od poletja 2020 bivata v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani.

Da bosta starost preživela v enem izmed domov starejših, sta se odločila že dolgo pred upokojitvijo. Dokler jima je zdravje dopuščalo, sta se ukvarjala z različnimi dejavnostmi, med drugim sta štiri leta preživela v Kambodži, kjer sta pomagala hčerki voditi turistični center. »To je bila po upokojitvi za naju zelo zanimiva izkušnja, povsem drug svet, druga mentaliteta, naučila sva se veliko novega,« pripoveduje Vida Milošević Arnold, ki je bila vso svojo poklicno pot tesno vpeta v mednarodno okolje, tudi specializacijo za supervizijo v...