Spoznajte jih 

Čarobni zvoki harfe se že osmo leto širijo po piranskih ulicah, predvsem v okolici cerkve svetega Jurija in svetilnika na Punti. S tankočutnimi gibi jih izvablja 58-letna avstrijska umetnica Gerlinde Raunjak.

Še sama ne ve, kako se je znašla v mestu, o katerem ni vedela ničesar. Nekega poletja se je preprosto usedla v avto, s seboj vzela harfo in se z Dunaja zapeljala proti morju. Ustavila se je v Piranu in mesto, še bolj pa domačini so jo prepričali, da je ostala precej dlje, kot je nameravala. Med prvimi ji je prijazno dobrodošlico izrekel piranski župnik Zorko Bajc, saj pogosto igra v bližini cerkva, za katere skrbi.

Spoznajte jih 

Tako smo se spraševali, ko smo se pred kratkim potepali po Dragotincih, ki spadajo v občino Sv. Jurij ob Ščavnici, ter se ustavili pri kovaču Romanu Šafariču. Zvabil nas je zven nakovala, saj je tisti dan Roman v kovačnici zakuril kovaški ogenj in na nakovalu koval razbeljeno železo.

Ko smo vstopili v kovačnico, je odložil kladivo, a naš pozdrav z nagovorom gospod kovač takoj popravil: »Tako so govorili nekoč, ko je bil kovač na vasi ob učitelju in župniku zares gospod. Predvsem zato, ker je vsaka hiša ali gospodinjstvo potrebovalo kovaške usluge.« Še ne tako dolgo nazaj je v vsaki malo večji vasi delovala kovačija. Na vasi so bili seveda v veliki meri odvisni od dela kovača, ki jim je popravljal delovno orodje. Enako kot od drugih rokodelcev: kolarjev, mizarjev, pletarjev košev, slamokrovcev, zidarjev, sedlarjev, čevljarjev, krojačev, šivilj …

V Artičah, vasici na hribčku, že stoletja stojijo šola in cerkev s pokopališčem, dom kulture s športnim igriščem in ob gozdičku stara Banova domačija, ki je čudovit spomenik tukajšnjemu življenju kmečkih ljudi.

Stara kmečka hiša je narejena iz lesenih belo obarvanih hrastovih brun, pokrita s slamnato streho, v njej pa so prostori, kot so nekdaj bili, tudi v krušni peči včasih še spečejo velike okrogle dišeče hlebce kruha. Majhna lesena okna z naoknicami spuščajo v prostore ravno prav svetlobe, da ustvarjajo pravo domačnost prostorov. Ob glavnem vhodu v hišo, ki je na južni strani, kjer je največ sonca, na obeh straneh visi asparagus, ob steni pa so cvetlične gredice, kjer so zasajene starinske rože, tudi starodavna bergenija in srčki so med njimi.

Kam nas pelje življenje 

Prvi povojni maturantje celjskega učiteljišča, ki so se šolali v letih od 1948 do 1952, so svojo poklicno pot praviloma začenjali v odročnih krajih Slovenije, kjer so najbolj potrebovali učitelje. Največkrat so bile to hribovske vasi brez prometnih povezav, primanjkovalo je potrebnih stvari za življenje in delo. Toda mladi entuziasti, polni volje in ambicij, pravih težav niso toliko občutili.

Tako pravi Ana Jernejc Skok iz Prebolda, ki se vsako leto srečuje s sošolci in sošolkami, žal jih je od devetdesetih živih še okrog dvajset. Pred enajstimi leti so ob 60. obletnici mature izdali tudi zbornik, ki na več kot 400 straneh predstavlja njihove življenjske zgodbe. Letos se je v Celju zbralo samo sedem sošolk, poleg Ane še Minka Salobir Hergouth, Milena Veršnik Zidar, Vida Vezočnik Bukovec, Jožica Bucej Kovač, Božena Šalamon Tušar in Mira Lorenčak Žerjav, a z veseljem so se spominjale časov, ko so skupaj gulile šolske klopi in se po maturi razkropile na vse konce Slovenije.

Če pogledamo zemljevid Ljubljane ali jo vidimo iz zraka, opazimo, da dobršen kos osrednjega starega dela mesta z gradom ter del četrtne skupnosti Kodeljevo obkroža voda. Ljubljanski »otok« je nastal leta 1780, ko je bil med Trnovim in današnjim Športnim parkom Kodeljevo izkopan oziroma zgrajen dva kilometra dolg Gruberjev prekop.

Ta je tudi to leto, ko so našo deželo prizadele katastrofalne poplave, povečane količine vode preusmerjal mimo mestnega središča in ga tako ščitil pred poplavljanjem narasle Ljubljanice. Ob hujših nalivih je reka do pred dobrima dvema stoletjema znala močno greniti življenje prebivalcev našega mesta. Gruberjev prekop je pripomogel tudi, da se je nekoč zelo močvirnato Ljubljansko barje precej izsušilo.

Športni veterani: Ivo Milovanovič

Tisti dan sta bila na sporedu prav posebna športna dogodka. Tekma na evropskem prvenstvu v odbojki, v Ljubljani pa se je začel veliki mednarodni teniški turnir. Sedela sva ob njegovi hiši v Kolovratu v Ljubiji blizu Mozirja, kamor se je preselil pred ohoho leti.

Seveda sva začela o športu. Ivo Milovanovič je bil nekdaj aktivni športnik, nato zelo aktivni športni komentator na nacionalni televiziji. Nisem ga vprašal, koliko prenosov je opravil v živo, jih je pa komentiral toliko, da je zagotovo eden najbolj prepoznavnih televizijskih komentatorjev daleč naokoli. Še zdaj, pravi, vzame tu pa tam mikrofon v roke in se loti komentiranja, vendar res ob izjemnih priložnostih. »Zdaj imam veliko drugih obveznosti, poleg tega veliko berem, se družim, urejam okoli hiše. Dela nikoli ne zmanjka,« pravi 71-letni Ivo.

Iz roda v rod

Pogovor z Barbo Štemberger Zupan in njenim možem Nikom Zupanom iz Vogelj v občini Šenčur je segel od zanimivih zgodb prednikov pa vse do njune predanosti umetniški keramiki. Navdih in moč za svoje delo dobivata tudi iz preteklosti, kjer ima prav posebno mesto Barbin stari ata Franc Golc. »Nam, vnukom, je pustil pečat radosti do življenja, ki se prenaša tudi na pravnuke. Kljub težkim preizkušnjam je v sebi zadržal otroško dušo.« 

Franc Golc je bil nagajiv in hkrati odgovoren človek. Napisal je knjigo spominov njihove rodbine, ob ponatisu jo je Barba opremila še s slikami in dokumenti in tudi s pretresljivim nemškim poročilom, da bosta dve od štirih Golčevih hčera odpeljani v koncentracijsko taborišče. Poročilo se konča s stavkom: »Ostali člani pa so bili danes iz Veldesa odstranjeni. Vsa družinska sreča je s tem uničena.« 

Nekoč smo imeli

Kamnik je bil nekoč močno industrijsko mesto z uglednimi tovarnami. Med njimi je bila tudi Živilska industrija Kamnik, ki je združevala Tovarno testenin Triglav v Šmarci, Kvasarno v Mengšu in Eto Kamnik. Preživela je le Eta, ki letos praznuje častitljivih 100 let. 

Priložnost za praznovanje so jim avgusta žal odnesle poplave, nastalo škodo še ocenjujejo in le upati je, da bodo prebrodili ta hudi udarec. Podjetje, ki se ukvarja s predelavo in konzerviranjem sadja in zelenjave, velja za eno najuglednejših slovenskih podjetij, saj so njihovi številni izdelki sestavni del prehrane v domala vseh domovih. Kot piše na njihovi spletni strani, imajo v svoji ponudbi kar 372 različnih izdelkov, letno proizvedejo 17,1 milijona kosov, ki jih pošiljajo na 26 različnih trgov. Med prodajne uspešnice spadajo prebranec, ajvar, rdeča pesa brez kumine in gorčica, seveda tudi omake za testenine, kompoti, džemi ... Recept za prebranec je pred leti iz Srbije prinesel tedanji vodja komerciale Mišo Miljković, na voljo je s feferoni, slanino ali brez dodatkov. Najstarejša ohranjena specifikacija za zelo popularen ajvar pa sega v leto 1968, pripravil jo je takratni šef razvoja Franc Cimerman, ki se je zelo zavzemal za to, da se vložninam ne dodajajo nobeni konzervansi.

ODSTRTE PODOBE – OPALKOVO, PODULAKA

Sosednji gručasti vasici ležita v velikolaški pokrajini zahodno od Velikih Lašč, njuni nadmorski višini pa sta le nekaj manj kot 600 metrov (575 m in 580 m). V občini Velike Lašče je od 88 naselij kar 80 takšnih, v katerih živi manj kot sto prebivalcev. Med zadnjimi sta tudi naselji Opalkovo in Podulaka, v katerih po podatkih Statističnega urada Slovenije prebiva 31 oziroma 44 prebivalcev. Vendar pa se za tokratni izbor krajev v tej rubriki nismo odločili zaradi maloštevilnosti prebivalcev, marveč zato, ker se je na Opalkovem 28. oktobra leta 1912 rodila najstarejša Slovenka, upokojena pletilja Julijana Zakrajšek, ki zdaj živi v hiši pranečaka Tonija Vintarja na slab kilometer oddaljeni Podulaki in ki se, kot pravi, med prebivalci obeh vasi zelo dobro počuti.