Vsako leto v Sloveniji zaradi bolezni srca zboli šest do sedem odstotkov odraslih, starejših od 19 let, v starostni skupini 65 let in več pa kar 25 odstotkov. Infarkt je zelo stresen dogodek, bolniki pa tudi potem, ko se vrnejo domov iz bolnišnice in zdravilišča, potrebujejo pomoč pri vseživljenjski rehabilitaciji. V veliko pomoč so jim koronarna društva, ki omogočajo vseživljenjsko rehabilitacijo v strokovno vodenih programih v številnih krajih po Sloveniji. Gre za eno največjih organizacij pacientov, ki zahteva veliko dela, med zagnanimi prostovoljci je tudi Alenka Babič.

Iz zgodovine

Zdi se, da zametki državnosti sodijo prav v zibelko civilizacije. Ljudje smo prav kmalu ugotovili, da ima posameznik bistveno večje možnosti za preživetje v skupini, kot pa da se sam prebija skozi sovražno okolje.

V Mezopotamiji so ohlapne rodovne in plemenske skupnosti pred petimi tisočletji prerasle v mestne državice. Iz mestnih držav, ki so, kot ime pove, obsegale posamezne naselbine, smo prišli do nacionalnih držav in imperijev, ki so dostikrat obsegali precejšen del zemeljske oble. Številne od teh držav so izginile v pozabi zgodovine, druge obstajajo še danes.

 Spoznajte jih

Če bi Dušana Mikca opisali z eno samo besedo, bi bila na prvem mestu beseda prostovoljec. Je predsednik treh društev v dveh občinah in vsa temeljijo na prostovoljnem delu.

Rodil se je 27. novembra 1949 v Sadinji vasi nad Dvorom. Že v žužemberški osnovni šoli se je seznanil s prvo ljubeznijo – fotografiranjem kot tudi z osnovami elektrike in njenimi zakonitostmi, ki so mu vnesle nemir in jo je že kot otrok z marsikaterimi poizkusi uporabil v realnem življenju. Šport ga je spremljal vso mladost, med vajeniško dobo kleparja in kasneje na srednji šoli za prometnega tehnika v Ljubljani. Še kot mladenič je rad smučal, tekmoval v orodni telovadbi in zmagoval v smučarskih skokih, ki so mu najljubši. Pri Triglavu je treniral judo, kot član mladinske kolesarske ekipe Rog pa je sodeloval na številnih kolesarskih dirkah. Kar 38 let delovne dobe je bil v podjetju Gorjanci v Straži, sprva voznik tovornega vozila, potem prometnik v Ljubljani in Straži, referent za civilno zaščito, urednik glasila, nato prometnik, informator, blagajnik in kontrolor v avtobusnem prometu.

NOSTALGIJA 

Vzajemnost letos praznuje 50. obletnico izhajanja, zato vas želimo spomniti, kaj vse se je še dogajalo pred pol stoletja. Nekaj dogodkov iz aprila 1974.

Švedska glasbena skupina ABBA je s pesmijo Waterloo zmagala na tekmovanju za pesem Evrovizije, ki je potekalo v Veliki Britaniji. Jugoslavijo je zastopala Korni grupa, ki je zasedla 12. mesto.

Hotelsko podjetje Ilirija je v pasaži Maximarketa v Ljubljani odprlo picerijo Parma, prvo pravo picerijo v takratni Jugoslaviji, ki še obratuje in ima še vedno v ponudbi kultno »ilirijo z jajcem« in borovničev sok.

Spoznajte jih

Čeprav je Roman Planko od nekdaj rad čečkal po papirju, se je risanja in slikanja zares lotil šele leta 1995, ko so mu pastelne barvice kupili kolegi v službi. V teh desetletjih je talent nadgradil z znanjem in izkušnjami, predvsem pa se je izmojstril v slikanju akvarelov.

Ena izmed najstarejših pa tudi zahtevnejših slikarskih tehnik mu je najljubša. »V njej lahko slikam sproščeno, pomemben element pa je tudi voda,« prizna sogovornik, ki je bil po poklicu elektrotehnik, zdaj pa je že precej let upokojen. Voda v vseh oblikah je poleg krajine in rož pogost motiv njegovih slik. Posebej so mu pri srcu vrtnice, zadnja leta tudi maki, s katerimi žanje nemalo občudovanja. Lahko se pohvali, da je eden njegovih motivov v kar 39 državah. Na mednarodnem bienalu akvarela malega formata Mini Castra leta 2020 so namreč udeleženci prejeli set barvic v lični embalaži z motivom Plankovih makov. Bienale se odvija v sklopu mednarodnega srečanja akvarelistov, ki poteka vsak konec avgusta v Ajdovščini in se ga udeleži po dvesto slikarjev od vsepovsod, ki dva dni ustvarjajo na ekstemporu v Vipavskem Križu. Lani je na primer strokovna žirija izmed prijavljenih izbrala dela 163 avtorjev iz 36 držav.

Iz zgodovine

Med ameriško državljansko vojno je bila bitka za Shiloh na jugozahodu ameriške zvezne države Tennessee ena najbolj krvavih, čeprav je potekala le dva dni, in sicer od 6. do 8. aprila 1862. Zaznamovalo je ni le veliko število žrtev, temveč tudi takrat nepojasnjen pojav, modrikasta svetloba, ki se je pojavljala na ranah vojakov in po pričevanju očividcev marsikaterim rešila življenje. Ali je šlo za privide, resnični čudež ali pa razložljiv pojav je ostala skrivnost poldrugo stoletje.

Na močvirnem območju v bližini mesta Pittsburg Landing ob reki Tennessee so bili na eni strani unionisti, vojaki severnega dela Združenih držav Amerike, ki se jim je pridružilo na tisoče potomcev afriških sužnjev, poimenovanih bivolji vojaki (buffalo soldiers). Številčno vojsko s 67.000 vojaki sta vodila general Ulysses S. Grant in don Carlos Buell. Nasproti jim je stala vojska konfederacije ameriških južnih držav pod vodstvom generala Alberta Sidneyja Johnstona. 45.000 vojakov je bilo slabše oboroženih od nasprotnikov in pretežno neizkušenih v vojskovanju. To je bil najhujši spopad v dotedanji vojni, saj je bilo v dveh dneh ubitih okoli 3500 vojakov in ranjenih okoli 16.000, med katerimi so marsikateri zaradi neustrezno oskrbovanih ran kmalu umrli. Okoli 3000 vojakov je bilo pogrešanih ali so končali v ujetništvu.

Spoznajmo jih

Ko omenimo Darjo Lovšin, marsikdo vzklikne: »O, njo pa poznam!« Glede na to, da je v Sloveniji okoli 200 tisoč diabetikov, je to kar razumljivo, saj je ustanoviteljica in dolgoletna direktorica zavoda Diabetes. Že od leta 1995 se posveča sladkorni bolezni, v tem času pa je število diabetikov v svetu nenehno naraščalo do današnje pol milijarde bolnikov.

V Evropi in Sloveniji se je naraščanje sicer nekoliko umirilo. Lahko rečemo, da tudi zato, ker je v reviji Dita, ki jo je urejala vrsto let, ozaveščala diabetike in njihove svojce o zdravem načinu življenja, skrbela za dragocene informacije in spremljala novosti na področju zdravljenja in preprečevanja diabetesa. Njene kuharske knjige so za obvladovanje diabetesa dragoceno vodilo. Leta 2007 je v Velikem kuharskem vodniku za diabetike prva pri nas združila kuharsko veščino s strokovnim znanjem o vplivu hrane na krvni sladkor.

»Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Prevzemam vojaško poveljstvo nad vso Spodnjo Štajersko,« je drzno in kljub nasprotovanju tedanje slovenske in nemške vlade oznanil general Rudolf Maister ter 23. novembra 1918 s svojimi 4000 vojaki in 200 častniki – prvo redno slovensko vojsko s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem – razorožil zadnje enote nemške vojske v Mariboru.

Na ta dogodek nas vsako leto spomni državni praznik – dan Rudolfa Maistra. Letošnje leto pa je vlada razglasila kar za leto generala Rudolfa Maistra, saj praznujemo 150. obletnico njegovega rojstva (29. marca 1874) in 90. obletnico njegove smrti (26. julija 1934). General je bil v svoji narodni zavesti zavzet, trmast in tudi samovoljen. In prav tem njegovim lastnostim se lahko zahvalimo, da sta Štajerska ter del Koroške in Primorske danes v mejah današnje države.

NA OBISKU PRI NAROČNICI

Z Marino Drolc, po domače Purgarjevo, iz Motnika se dolgo poznava, saj je naročnica Vzajemnosti že 23 let. V objavo je pošiljala prispevke in stare fotografije, pogosto sva klepetali na izletih in raznih dogodkih. Pa vendar sem marsikaj o njej izvedela šele ob pogovoru za ta prispevek, čeprav je pripoved pogosto zapeljala v spomine na starše ter brata in sestro, raje kot pa bi govorila o sebi.

Drolčevi so bili izjemno povezana družina, zelo vpeta v kulturno in siceršnje dogajanje Motnika, zadnjega naselja v kamniški občini v Tuhinjski dolini. »Naš oče Franc je bil spoštovan mož, bil je vodja motniškega krajevnega urada in matičar. Skoraj 40 let je vodil Prosvetno društvo Motnik, pravzaprav je organiziral krajevno kulturno življenje. Na oder je postavil čez petdeset gledaliških predstav, bil je režiser, igralec, masker, vsi otroci smo igrali v predstavah.

Spoznajte jih 

Glasba Beatlesov, Rolling Stonesov in drugih rokerjev je kriva, da se je leta 1966 na podstrešju železniške postaje na Ptuju rodil rokovski bend Extremi. Študij je člane razdružil, pred desetimi leti pa se je zbrala nova zasedba, ki še vedno nažiga rok. 

Skupino Extremi so ustanovili Joco Tarbuk, Andrej Koter, Ivo Skočir - Džim, Drago Vlah - Satchmo in Vlado Knez - Henri. Opremo so ob finančni podpori staršev pretežno »prešvercali« iz Avstrije in Italije. »Prvi koncert smo imeli za novo leto na ptujskem gradu, nato pa še na gradu Borl, v Slovenski Bistrici in seveda na Ptuju … Vstopnino smo porabili za skromno večerjo, kakšne sardelice smo si lahko privoščili,« pripoveduje Joco in doda, da so zadnjič igrali v Tribunju pri Vodicah, kjer je skupina dokončno razpadla. Skupaj so bili tri leta, po gimnaziji so odšli na študij, kjer sta Joco in Henri v študentskem domu v Ljubljani igrala z danes legendarnim Dragom Mislejem - Mefom.