Zgodbe | jan. '22

Med nami je veliko ljudi, ki opazijo živo bitje v stiski, ki ne premišljujejo dolgo, pač pa ukrepajo takoj. Že 28 let revija Naša žena/Ženska v akciji Ljudje odprtih rok išče, predstavlja in se vsaj simbolično zahvali tistim, ki so v družbi pustili neizbrisno sled s svojim humanitarnim delom in skrbjo za okolje. Oziroma tistim, ki z dobrodelnostjo včasih premikajo meje mogočega in se trudijo, kot je povedala nekdanja dolgoletna odgovorna urednica Marta Krpič, »da na svet gledajo tudi s srcem, ne le z očmi, s katerimi vidimo zgolj zunanjost, ne pa vsebine«.

Zgodbe | dec. '21

Pestro in zanimivo življenje je Jožefa Oselija iz Medvod vodilo na vse konce sveta. Spomini kar vrejo iz njega in paleta teh je vezana na mnoge vidne osebnosti. Organiziral je številne dogodke, kjer je poskrbel tako za vrhunsko kulinariko kot tudi za vrhunsko postrežbo. Posebno poglavje v njegovem življenju pa tvorijo leta, ki sta jih z ženo Metko kot »butlerja« preživela s Titom.

Ko je učitelj v sedmem razredu spraševal učence po njihovih načrtih, je Jože glasno povedal, da si želi biti kuhar. »Tako pa sem izgubil vse simpatije sošolk, saj so si želele fante z drugačnimi, večjimi ambicijami.« Njegova profesionalna pot se je začela z vpisom v gostinsko šolo, toda ker so bili »kuharski« razredi že polni, so ga vpisali kar v strežbo. Če bi takrat Jože in njegova mama vedela, kako odlična kariera se mu odpira na tem področju, ne bi odšla domov tako zelo razočarana. Čeprav je zablestel v strežbi, se želji biti kuhar ni odpovedal. Uresničil jo je mnogo kasneje, vmes pa ga je čakala zanimiva pot, ki se je naglo vzpenjala.

Zgodbe | dec. '21

Čeprav sta poleti praznovala 60. obletnico poroke, ki ji rečemo tudi diamantna, se še natančno spomnita, da sta se spoznala 28. junija leta 1959. Vsak od njiju je spremljal slepo osebo, ki jih je njihovo društvo slepih in slabovidnih peljalo na izlet na morje. »Ko sva se spogledala, je iskrica med nama takoj preskočila in se pri priči močno vnela,« sta začela Tilka in Janez Cimerman iz Ljubljane, ki sta imela tedaj že oba, kar je bilo za tisti čas običajno, redno službo za nedoločen čas.

Na srečo je tudi Janez že odslužil vojaščino, ki je tedaj pri mornarici trajala kar tri leta. Poročila sta se dve leti kasneje, natančneje 26. avgusta. »Civilna poroka je bila na ljubljanskem magistratu, cerkvena pa na Sveti Gori nad Novo Gorico, saj je Tilka, po dekliško Furlan, doma iz vasi Brije in je Primorka.«

Zgodbe | dec. '21

ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA ŠENTVID

»Leta 1928, ko je ljubljanski fotograf Franc Kunc z jase Grček na robu Šentviškega hriba napravil objavljeni razgledniški panoramski posnetek, je bil St. Vid pri Ljubljani še samostojna občina. Ta se je leta 1961 priključila občini Ljubljana Šiška, po ukinitvi ljubljanskih petih občin leta 1994 je postal del mesta in leta 2001 tudi sedež Četrtne skupnosti Šentvid. Vanjo spadajo še naselja: Vižmarje, Brod, Gunclje, Stanežiče, Dvor, Medno, Podgora, Pržan, Trata in Poljane,« nam je začel svoj rojstni kraj opisovati 71-letni upokojeni grafičar in ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine Jože Jager.

Zgodbe | dec. '21

Da so imeli v Šmarci pri Kamniku že pred drugo svetovno vojno eno največjih tovarn testenin in pražarno kave, danes praktično nihče več ne ve. Tovarna je v drugi polovici prejšnjega stoletja ugasnila, v njenih prostorih je nato deloval obrat podjetja Svit, danes pa je na tem mestu Menina, podjetje za pogrebne storitve. O makaronih in kofetu iz Šmarce se je mogoče poučiti le še v muzeju ali iz starejših zapisov.

Ob junijski Poletni muzejski noči so v Medobčinskem muzeju Kamnik pripravili zanimivo panelno razstavo z naslovom Makaroni in kofe iz Šmarce, posvečeno nekdaj znameniti tovarni testenin Triglav. Septembra so v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine razstavo nadgradili s pripovedjo 87-letne Ivane Bergant, zadnje še živeče delavke iz te tovarne. Razstavo je pripravil Marko Kumer, ki je tudi avtor lepo oblikovanega kataloga, v katerem je strnil zgodovino te zanimive tovarne, ki je klavrno končala.

Zgodbe | dec. '21

Spomin iz otroških dni

Pisane figurice PEZ in bombončki v njih so prava paša za otroške oči, a tudi mnogi odrasli se jim ne morejo upreti. Prodajajo jih skoraj po vsem svetu, marsikdo pa figurice tudi zbira.

Vse se je začelo leta 1927 na Dunaju, kjer je slaščičarsko podjetje Eduarda Haasa III. izdelovalo pepermintove bombone po starem družinskem receptu. Prodajali so jih v priročnih kovinskih škatlicah. Izdelek so poimenovali PEZ, in sicer tako, da so uporabili prvo, srednjo in zadnjo črko nemške besede PfeffErminZ (pepermint). Za škatlico so namerno izbrali obliko, ki je spominjala na vžigalnik, ker so bombone oglaševali kot alternativo kajenju.

Zgodbe | dec. '21

Gaja Novak je izredno družabna, vesela in zgovorna prostovoljka, ki živi v oskrbovanem stanovanju v koprski stanovanjski soseski Olmo. Zanimajo jo ljudje, narava, zelišča, živali, pesni, piše, bere, posluša glasbo, vadi jogo, telovadi … Rada je aktivna, mora se gibati, rada je v družbi. Le na sprehode najraje hodi sama.

Mahala mi je z balkona najvišjega nadstropja bloka ob Oljčni poti in prihitela v pritličje. Vitka, z manekensko postavo, urejeno pričesko in nasmejanim obrazom me je stisnila v topel objem. Kot da sta se po dolgih letih srečali stari prijateljici. Rodila se je v Ljubljani, se tam šolala in dobila službo …, veliko megle in vlage, pravi. Že ko je bila kot diplomirana inženirka agronomije zaposlena na Zavodu za kmetijstvo v Ljubljani, se je odločila, da bo po upokojitvi živela ob morju, ker potrebuje toplino in toploto. Najprej se je preselila v Cerknico. Pravi, da je bilo tam zelo lepo: pritličje, vrtiček, voda zraven, Slivnica, na katero je hodila … Potem sta prišla zima in mraz, kar 24 stopinj pod ničlo. V stanovanju je bilo tako mrzlo, da se je toplo oblečena hodila gret v avto, parkiran na soncu. Takrat ga je še imela, pri 80 letih pa se je odločila, da ne bo več vozila, zaradi svoje in varnosti drugih udeležencev v prometu.

Zgodbe | dec. '21

Iz roda v rod

Že ime in priimek prof. dr. Adolfa Lukanovića veliko povesta o njegovih prednikih. Adolf je bilo ime tudi njegovemu očetu, ki je izhajal iz mešanega zakona sudetske Nemke (pokrajina na nemško-češki meji) židovskega porekla in Silvestra Lukanovića z Brača. Toda naš sogovornik je v svojem priimku uradno spremenil črko č v mehki č šele po letu 1982. Takrat je na Dunaju v državnem arhivu iskal sledi za svojim dedom in naletel na mapo, ki je, kot mu je povedal tamkajšnji arhivar, že več kot 60 let ni nihče odprl. Šele takrat je odkril, da je avstrijski cesar dedu Silvestru Lukanoviću podelil naziv plemeniti, ki se prenaša tudi na njegove potomce.

Zgodbe | nov. '21

»Saj sem vedela, da bo Beni dobil zlato medaljo,« je rekla njegova 95-letna babica Marija Stanovnik, ki v živo ali pa ob televizijskih prenosih tekem zanj zvesto navija, in to v navijaški majici. Kanuist Benjamin Savšek, ki nas vse navdušuje s svojimi športnimi rezultati, izhaja iz tesno povezane družine, v kateri uspehi enega osrečujejo vse.

Beni je s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo že v otroštvu marsikomu zlezel pod kožo. »Vsi trije najini sinovi, med katerimi je le majhna razlika v letih, so vljudni in prijazni, toda v primerjavi z Jonasom in Domnom je najmlajši malce odstopal; če je srečal starejšo gospo, ki je iz trgovine nosila polne vrečke, ji je z veseljem pomagal in se z njo pogovarjal,« povesta mama Metka in oče Matjaž Savšek. Matjaž je odraščal na bregovih Save, saj izhaja z Broda, ki ga danes marsikdo napačno prišteva kar k Tacnu, kar domačine seveda moti. Od malega je veslal, toda predvsem za dušo. Je pa imel njegov brat Iztok velik potencial, vendar se je moral zaradi zdravstvenih težav profesionalnemu veslanju odpovedati. »Danes bi znali težave z neenakomerno rastjo skeleta regulirati, takrat pa ni bilo druge izbire.«