»Ko gledam razmere v največjem taborišču na svetu – Gazi, se mi pojavijo slike iz taborišča na Rabu, ki sem ga ob mami in sestrah doživljala kot otrok. Do zdaj sem mislila, da hujše, kot je bilo nam, ne more biti,« začne pripoved dolgoletna profesorica slovenščine na črnomaljski gimnaziji 92-letna Darka Čop, rojena Šimec, iz Črnomlja, ki sodi v generacijo zadnjih preživelih, ki še nosijo v sebi spomine na čas upora proti okupatorju in njegove posledice.

Čeprav je minilo že 83 let in je bila takrat stara komaj devet let, se dogodkov še živo spominja. Pod italijansko okupacijo je bila Bela krajina del ljubljanske pokrajine. V času velike roške ofenzive so Italijani izvajali množično interniranje celih družin, ki so imele koga med ribelli oziroma uporniki. Poveljstvo 11. armadnega zbora je 20. julija 1942 poslalo diviziji Isonzo v Črnomlju dva seznama oseb, ki so odšle k partizanom, in ukazalo aretacijo in internacijo vseh članov njihovih družin, porušenje njihovih hiš in zaplenitev njihovega imetja. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo je Italijanom pomagal pripraviti sezname. V Črnomlju se je okupator znesel nad družinami partizanov v noči na 26. julij 1942. 

SPOZNAJTE JIH

Ko se zjutraj srečamo z njim, ima obute taperine, v rokah gavero, na glavi koničast slamnat klobuk, njegovo delovno okolje pa so kavedini v Sečoveljskih solinah. Solinar Matjaž Lužnik dobrih 22 let opravlja delo, za katero pravi, da je sicer garaško, a ga pomirja. »Čeprav je zelo naporno in obupno vroče, imaš neki rezultat. Svoje lastno delo. To je izpolnjujoče,« pravi, medtem ko na kupčke grabi sol.

Že v uvodu smo natresli nekaj zelo specifičnih solinarskih izrazov, ki terjajo poljudno razlago. Taperini so posebna vrsta lesenih ploščatih (ravnih) natikačev z usnjenim paščkom, s katerimi solinar pri hoji razporedi pritisk ter tako prepreči poškodovanje in udiranje kavedina. To je kristalizacijski bazen, ali kot ga nekateri pogovorno imenujejo, solno polje. Gavero je orodje, s katerim solinarji pobirajo sol. To je nekakšno strgalo, podobno grabljam, le da je drsna deska polna, saj z njo porivajo solne kristale pred seboj in jih dvigujejo na kupčke.

SPOZNAJTE JIH

O Jožetu Joštu bi lahko na kratko rekli, da je pek, ki je letal na krilih zmaja in zbira, kar mu pride pod roke za dober denar. Obenem pa igra na lajno.

Obiskal sem ga v urejenem domu, ki je obenem neuraden muzej starin, na idilični vzpetini med kopico zelenih gričev v kraju Čreškova med Vitanjem, Dobrno in Novo Cerkvijo. Izhaja sicer z nekdanje domačije Škrbetovih in je poleg sestre eden od treh fantov, ki so se razselili po bližnjih gričih in zaživeli vsak svojo zgodbo življenja. Vajen dela na kmetiji, kjer mu je ostal v spominu vonj po domačem kruhu, je postal pek v pekarnah tedanjega trgovskega podjetja Merx in v zadnjem delu kariere strokovni sodelavec v Etolu, tovarni eteričnih olj in arom. Upokojen je od leta 2008 in je član Društva upokojencev Dobrna.

SPOZNAJTE JIH

Mitja Zalokar, rojen leta 1946, je po izobrazbi arhitekt, ki se rad udejstvuje na področju literature in likovne umetnosti. Letos je še posebej vesel, saj je odprtje njegove razstave portretov slovenskih pisateljev in pisateljic sovpadla s kulturnim praznikom, 8. februarjem. Obiskovalci so se v galeriji Knjižnice Prežihov Voranc na Viču v Ljubljani sprehajali med našimi velikimi kulturnimi možmi in ženami, ki so pogledovali z belih mrežnih panelov.

Avtor razstave je na ogled postavil serijo portretov pisateljev in pesnikov, narisanih po fotografijah Tihomirja Pinterja iz leta 1993. Ta veliki mojster klasične fotografije je imel atelje v središču Ljubljane, kamor so prihajali številni umetniki, da bi se fotografirali. Sogovornik, ljubitelj knjig in dobre glasbe, se je lotil tudi portretov slovenskih skladateljev. Ti za zdaj ostajajo shranjeni v domači omari in potrpežljivo čakajo na primeren čas ter prostor, da ugledajo luč sveta.

SPOZNAJTE JIH

Vladimir Podgoršek iz Brežic, upokojeni novinar Dela, je imel zelo razgibano in zanimivo življenjsko pot. Zato je med korono napisal kratko avtobiografijo, da bi jo poznali tudi njegovi bližnji: sin Sašo in hčerka Mateja, vnukinji Ema in Rubi ter vnuk Mak.

Kot pravi, je bila kultura tisti del njegovega bitja in žitja, ki ga je bogatila ter širila krog prijateljev, znancev in sopotnikov. Vse, kar ga je oblikovalo, se je začelo na novomeškem učiteljišču. »Za nas, učiteljiščnike, je bila s svojim raznolikim šolskim in zunajšolskim delom to pravcata šola za življenje. V tem času sem obiskoval gledališki krožek, se seznanil z osnovami gledališkega igranja, režiranja in vodenja lutk.« Bil je harmonikar v folklorni skupini, s katero so nastopili za brigadirke in brigadirje na avtocesti pod Karteljevim.

IZ RODA V ROD

Družina Santin je vedno živela ob tej ali oni meji, saj so med njimi Slovenci, Italijani, Hercegovci in Bavarci. Majda Santin Bažec z družino živi v vasi Pobegi pri Kopru. Več kot 30 let je bila zaposlena na Radiu Capodistria, v tretjem življenjskem obdobju pa pomaga pri realizaciji oddaj slovenskega programa na italijanskem nacionalnem radiu Trst A. Je italijanskega porekla, po duši in srcu pa Slovenka.

Njen oče Mario Santin je bil rojen v Hrvatinih, kamor so se preselili iz Furlanije. »Njegov oče je bil po poklicu kamnosek, in ker so imeli tudi nekaj zemlje, se je sin naučil trdega dela, preden se je šel učit za strojnika v tržaško ladjedelnico. Takrat se je že bohotil fašizem; veliko pripadnikov je bilo tudi v Korošcih (Santa Barbara), Čamporah (Ciampore) in Miljah (Muggia). Hkrati pa se je v teh krajih tako med Italijani kot med Slovenci krepil tudi upor proti fašizmu in moj oče je bil med njimi,« pripoveduje Majda.

SPOZNAJTE JIH

Le predi, dekle, predi, prav tanko nit naredi, da se ne bo krotičila in tud' ne tkalcu trgala je del ljudske pesmi, ki si jo je neštetokrat pela 82-letna Jerica Krošel iz male vasi Sestrže blizu Makol. Prede že več kot 70 let, tke pa le nekaj let manj.

Rodila se je na domačiji Salatnik, kjer so baje res imeli največ solate v vasi, čeprav so na manjši kmetiji pridelovali različne pridelke. Zato ni čudno, da je mama svoji desetletni Jerici nekega dne rekla: »Soseda nam bo dala kolovrat v zameno za nekaj koruze in pšenice, ti se boš pa naučila presti.« Še danes z veseljem sede tako za kolovrat kot za statve in izdeluje pravo laneno platno.

ODSTRTE PODOBE – KRNICA

Razloženo naselje z gručastim jedrom v kotanji pod strmim Kočevnikom (838 m) leži v Gorjanskem kotu v dolini rečice Radovne in nad njo, na križišču cest v Radovno, na Pokljuko in Mežakljo. Krnica je s 70,443 kvadratnega kilometra površinsko največja vas v gorjanski občini, ki jo sestavlja trinajst naselij. »H Krnici spada sedem večjih ali manjših zaselkov: Zabrezno, Postojna, Hotunje, Perniki, Zamost, Zakolovrat in Spodnja Radovna. Najlepši pogled na vas se pokaže, ko se povzpnemo na pol poti proti Zatrniku. Pod seboj vidimo Krnico in zaselke, jugovzhodno in zahodno od nje so na ravnicah ledeniških teras vaška polja in travniki. Pogled nas popelje naprej do Gorij z okolico, na radovljiško deželo, ki jo zaključujejo Karavanke in v daljavi Kamniške planine,« nam 86-letni upokojeni učitelj tehnike na OŠ Gorje Jože Kosmač, po domače Psjakov, opiše svoj rojstni kraj, o katerem je pred dvema letoma napisal imenitno krajepisno kronologijo.

IZ ZGODOVINE

 Pregovor, da ima laž kratke noge, bi se moral z izumom poligrafa pred dobrim stoletjem potrditi, pa vendar to le ni čisto tako … Rezultati preverjanja s poligrafom na sodišču ne veljajo kot dokaz, so pa preiskovalnim organom v pomoč pri usmerjanju preiskave.

Da bi ujeli lažnivce, so stari Kitajci med zasliševanjem obtožencu v usta dali grižljaj nekuhanega riža. Če ga je izpljunil suhega, je veljal za lažnivca. Menili so, da stres, ki ga povzroča strah pred odkritjem laži, upočasni pretok sline, zaradi česar ima osumljenec suha usta. V Perziji so 500 let pred našim štetjem obtoženega bosega napotili po vročem železju, nato so mu noge za tri dni zavili v cunje. Ker so verjeli, da bog ščiti nedolžne, so obtoženega oprostili, če so se opekline lepo celile, kar je bil dokaz njegove nedolžnosti.

Na fotografiji, ki je bila posneta okoli leta 1955, je Cvetka Deleja (levo). Bila je sošolka in dobra prijateljica Tinke Čopar, kasneje poročene Hribršek. Ker so se po koncu osnovne šole njune poti razšle, jo vabi, naj se ji oglasi v Lokah pri Mozirju.

 Fotografija zaključnega razreda šiviljske šole je predvidoma nastala januarja 1928. Med dekleti je v drugi vrsti tudi mama Marjetice Kovačič iz Ljubljane, ki nam je fotografijo poslala v objavo.

 Močna kmečka družina Hrastnik iz Skorna se je zadnjič skupaj postavila pred fotografa tik pred letom 1940. Poleg starih staršev, stricev in tet tretji z leve stoji Jože Hrastnik, oče Marije Prodnik, ki hrani fotografijo.