Spoznajte jih

Za Silvo Košnjek iz Kamnika bi lahko rekli, da je socialna delavka z veliko začetnico. Kot vse poklicno življenje ima tudi po upokojitvi odprte oči in ušesa za potrebe ljudi, še zlasti starejših.

Njena poklicna pot je bila zelo pestra. Opravljala je različna dela s področja sociale, ki sežejo vse od operative prek vodstvenih funkcij do resornega ministrstva. In tudi po upokojitvi pred dvema letoma s svojimi bogatimi izkušnjami pripomore še zlasti na področju dela s starejšimi osebami, med katerimi je preživela velik del svoje kariere. »Gerontologija je področje, ki zahteva veliko senzibilnosti, razumevanja, potrpljenja in hkrati tudi veliko daje – predvsem v smislu spoznanj dragocenosti življenja, ki je kljub tegobam, ki spremljajo starost, lahko tudi v poznih letih polno in zadovoljno. Seveda če je le star človek obdan z ljudmi, ki ga razumejo, mu pridejo naproti, mu pokažejo, da jim je mar zanj in za njegovo kakovost življenja.«

IZ ZGODOVINE

Ali ste vedeli, da imamo pri nas tudi podzemno cerkev in v njej najdemo celo čudodelno vodo? Vhod v Sveto jamo je nedaleč od gradu na Socerbu, v borovem gozdu tik ob planinski transverzali.

Legenda pravi, da je v jami dve leti prebival mladi sveti Socerb (lat. Servulus) po rodu iz plemiške družine iz Trsta. Potem ko je prestopil v krščansko vero in naj bi s čudeži ozdravil mnogo bolnikov, so ga leta 284 v Trstu mučili in usmrtili. Pokopan je v cerkvi svetega Justa v Trstu. Po njem se imenuje tržaška ulica Via san Servolo in eden od otokov v beneški laguni San Servolo. Njemu posvečene cerkve so še v Podragi, Bujah in na Artvižah.

ODSTRTE PODOBE – DRAŠIČI

Belokranjsko vinogradniško naselje z dvesto prebivalci leži na podolgovatem skalnem grebenu, ki se spušča proti vzhodu in je od občinskega središča Metlike oddaljeno šest kilometrov. Od tod vodijo ceste na sever proti obmejnim vasem Vidošiči, Kamenica in Železniki, na vzhod proti Krmačini ter na jug proti Rakovcu in Božakovem. Zahodno od Drašičev so brezovi steljniki, ki so v vsakem letnem času drugače obarvani. »Vsa okoliška prisojna pobočja so že naši predniki zasadili z vinsko trto, saj so tu odlični pogoji za vinogradništvo. Dobra lapornata prst in milo podnebje z zmernimi padavinami omogočata dobro dozorevanje grozdja, ki daje vinu prepoznavni značaj. Posebnost našega vinogradništva pa je sosesko vino. To nastane iz mošta vseh članov Soseske zidanice Drašiči, ki domuje v stavbi nasproti podružnične cerkve sv. Petra,« pravi njen predsednik, 69-letni vinogradnik s 4000 trtami Jože Stariha s Klobčaverjeve kmetije.

ŠPORTNI VETERANI: ANDREJA OJSTERŠEK URH

Andreja Ojsteršek Urh deluje že pol stoletja v slovenskem namiznem tenisu. Bila je igralka, pozneje trenerka. Zdaj je selektorica slovenske moške članske reprezentance. V svetovni namiznoteniški karavani je edina ženska v tej vlogi.

Srečava se v hotelski recepciji, ki ji ne ustreza najbolj. »Vseskozi potujem: s turnirja na turnir, iz hotela v hotel, potovalke sem, potovalke tja … Saj veste, kako je to, pri šestih desetletjih ...,« pravi sogovornica, ki si je le dan pred odhodom na počitnice, prvih po šestih letih, vseeno vzela čas za pogovor.

Iz roda v rod

V vasi Lobček, ki je privzdignjena nad grosupeljsko dolino, smo obiskali družino Vehovec in se pogovarjali z gospo Valentino, ki jo vsi kličejo Valči, in njenim možem Milanom. Oba imata več konjičkov in zanimanj, pa tudi obveznosti. A 80-letna gospa ima še dve posebnosti: verjame v sporočila od zgoraj in predana je skokom na smučeh.

 Valči Vehovec je predsednica Kulturnega društva Lastovke ter pevskega zbora z enakim imenom, aktivna je v društvu upokojencev, bila je predsednica KS Mlačevo, območnega odbora Društva izgnancev in stranke DeSUS, poleg skokov na smučeh jo zanima še astronomija. K sreči jo njen mož pri vseh teh obveznostih podpira, manj razume le ženino ljubezen do rož, ki ji tako uspevajo, da je sredi dnevne sobe že prava džungla.

Spoznajte jih

Alenka Škerjanec iz Škrjančevega pri Radomljah je po poklicu računovodkinja, pred kratkim upokojena. Ljubiteljsko pa se ukvarja s slikanjem in vezenjem prtičkov, poleg tega izdeluje mozaike.

Že od rojstva živi sredi vasi v prelepi naravi, ki jo navdihuje za umetniško ustvarjanje. »Stari starši so tu imeli mlin, ki je po vojni prenehal delovati. Poleg stare domačije so moji starši postavili novo hišo. V bližini še vedno vsi živimo, starejša sestra in mlajši brat z družinama ter jaz. Sin Uroš z ženo in vnukinjama Alesho in Libby pa stanuje v Črni pri Kamniku. Lepo se razumemo in radi se družimo,« začne svojo pripoved Alenka Škerjanec. »Zelo rada imam živali. Imam kobilo La Bonito, ljubkovalno Boniko, psa Berkyja ter muco Miko. Za polže poskrbijo race, družbo pa jim delajo kokoši. Tudi kakšen sosedov muc rad zaide k nam.«

»Ko gledam razmere v največjem taborišču na svetu – Gazi, se mi pojavijo slike iz taborišča na Rabu, ki sem ga ob mami in sestrah doživljala kot otrok. Do zdaj sem mislila, da hujše, kot je bilo nam, ne more biti,« začne pripoved dolgoletna profesorica slovenščine na črnomaljski gimnaziji 92-letna Darka Čop, rojena Šimec, iz Črnomlja, ki sodi v generacijo zadnjih preživelih, ki še nosijo v sebi spomine na čas upora proti okupatorju in njegove posledice.

Čeprav je minilo že 83 let in je bila takrat stara komaj devet let, se dogodkov še živo spominja. Pod italijansko okupacijo je bila Bela krajina del ljubljanske pokrajine. V času velike roške ofenzive so Italijani izvajali množično interniranje celih družin, ki so imele koga med ribelli oziroma uporniki. Poveljstvo 11. armadnega zbora je 20. julija 1942 poslalo diviziji Isonzo v Črnomlju dva seznama oseb, ki so odšle k partizanom, in ukazalo aretacijo in internacijo vseh članov njihovih družin, porušenje njihovih hiš in zaplenitev njihovega imetja. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo je Italijanom pomagal pripraviti sezname. V Črnomlju se je okupator znesel nad družinami partizanov v noči na 26. julij 1942. 

SPOZNAJTE JIH

Ko se zjutraj srečamo z njim, ima obute taperine, v rokah gavero, na glavi koničast slamnat klobuk, njegovo delovno okolje pa so kavedini v Sečoveljskih solinah. Solinar Matjaž Lužnik dobrih 22 let opravlja delo, za katero pravi, da je sicer garaško, a ga pomirja. »Čeprav je zelo naporno in obupno vroče, imaš neki rezultat. Svoje lastno delo. To je izpolnjujoče,« pravi, medtem ko na kupčke grabi sol.

Že v uvodu smo natresli nekaj zelo specifičnih solinarskih izrazov, ki terjajo poljudno razlago. Taperini so posebna vrsta lesenih ploščatih (ravnih) natikačev z usnjenim paščkom, s katerimi solinar pri hoji razporedi pritisk ter tako prepreči poškodovanje in udiranje kavedina. To je kristalizacijski bazen, ali kot ga nekateri pogovorno imenujejo, solno polje. Gavero je orodje, s katerim solinarji pobirajo sol. To je nekakšno strgalo, podobno grabljam, le da je drsna deska polna, saj z njo porivajo solne kristale pred seboj in jih dvigujejo na kupčke.

SPOZNAJTE JIH

O Jožetu Joštu bi lahko na kratko rekli, da je pek, ki je letal na krilih zmaja in zbira, kar mu pride pod roke za dober denar. Obenem pa igra na lajno.

Obiskal sem ga v urejenem domu, ki je obenem neuraden muzej starin, na idilični vzpetini med kopico zelenih gričev v kraju Čreškova med Vitanjem, Dobrno in Novo Cerkvijo. Izhaja sicer z nekdanje domačije Škrbetovih in je poleg sestre eden od treh fantov, ki so se razselili po bližnjih gričih in zaživeli vsak svojo zgodbo življenja. Vajen dela na kmetiji, kjer mu je ostal v spominu vonj po domačem kruhu, je postal pek v pekarnah tedanjega trgovskega podjetja Merx in v zadnjem delu kariere strokovni sodelavec v Etolu, tovarni eteričnih olj in arom. Upokojen je od leta 2008 in je član Društva upokojencev Dobrna.