ŠPORTNI VETERANI: PETER VILFAN

Profesionalec venomer ostane profesionalec. Tudi če je športni upokojenec. In eden najboljših slovenskih košarkarjev, član Hrama slovenskih športnih junakov.

Najbrž ga ni treba posebej predstavljati. Peter Vilfan je za Jugoslavijo zbral 121 nastopov v obdobju od 1977 do 1983 in je po številu nastopov zanjo tretji izmed vseh Slovencev. Igral je na petih mednarodnih tekmovanjih, na svetovnem prvenstvu leta 1978 in na evropskem leta 1981. In vnovič je prišlo svetovno prvenstvo – leta 1982. Zbral je paleto kolajn: po eno zlato in bronasto na SP ter po eno srebrno in bronasto medaljo na EP. Ob tem je bil prvi kapetan slovenske košarkarske reprezentance v samostojni Sloveniji. Leta 2013 je bil sprejet v Hram slovenskih športnih junakov, naslednje leto pa je prejel Bloudkovo nagrado za vrhunski mednarodni športni dosežek.

SPOZNAJTE JIH

Ciril Smrkolj je bil karizmatičen, ljudski in priljubljen nekdanji minister in kmetijski funkcionar, ki se je znal pogovarjati tako s politiki doma in po svetu kot tudi s kmetijskimi in drugimi strokovnjaki, predvsem pa s kmeti in ljudmi s podeželja. Ko je profesionalno vstopil v politiko, je bil tudi sam kmet z nekaj političnimi, predvsem pa veliko konkretnimi izkušnjami z domače kmetije.

V Šentožboltu pod Trojanami so se ob njihovi obnovljeni družinski hiši na pašnikih dolga leta pasle ovce – ministrove ovce, kot so se radi pošalili v Ljubljani. Na 15 hektarjih obdelovalne zemlje so redili krave in pridelovali mleko, po njegovem aktivnem vstopu v politiko so se usmerili v ovčerejo, saj je bilo z ovcami manj dela pa še travnike so popasle. »Za kmetijo potrebuješ čas, z živalmi je treba delati in z njimi živeti, moraš jih poznati,« pravi Ciril Smrkolj.

SPOZNAJTE JIH 

Med rokodelci na Dnevih medgeneracijskega sožitja sta upokojence iz slovenskega Porabja predstavljali simpatični gospe: Iluška Doncsecz iz Otkovcev in Iluška Doncsecz Csazar iz Števanovcev. Čeprav si delita enako ime in priimek, nista v sorodu, vsekakor pa delita veselje do ustvarjanja.

Za to delo moraš imeti dobre oči, gibke prste in pa čas, pravita rokodelki, ki se udeležujeta številnih prireditev tako v Porabju in po vsej Madžarski kot tudi v Sloveniji, in povsod ju poznajo kot cvetlični Iluški. Z veseljem skrbita, da tradicija izdelovanja cvetja iz ličkanja in papirja ne zaide v pozabo. »Včasih ljudje niso imeli denarja, da bi kupovali žive rože. No, pa saj jih niti ni bilo. Tako so jih izdelovali sami. Spomnim se, kako sta to počeli moja mama in babica. Najprej sta delali cvetje iz belega papirja, pergament so mu rekli. Kasneje so začeli uporabljati debelejši krep papir.

Letos mineva 80 let od konca druge svetovne vojne. O njej je bilo napisano ogromno knjig, a še vedno je ostalo marsikaj nepojasnjenega in spregledanega. Predvsem so dobro obdelane vojaške operacije in bitke, manj pa, kaj se je dogajalo s civilnim prebivalstvom. Tudi ena največjih medvojnih operacij anglo-ameriških zaveznikov v Sloveniji in ena največjih evakuacij civilistov med drugo svetovno vojno, ko so med 25. in 26. marcem 1945 iz Bele krajine z letali preselili več kot dva tisoč ljudi v osvobojeno Dalmacijo, je v zgodovinskih knjigah omenjena le bežno s stavkom ali dvema.

SPOZNAJTE JIH

Obiskati negovskega čebelarja Jožeta Krambergerja je pravo doživetje. Spremljali smo ga pri točenju medu, kar je najbolj veselo opravilo čebelarja. Nato pa smo sedli za mizo v senci mogočne češnje in ob pogovoru izvedeli mnogo zanimivega iz njegovega življenja.

Rodil se je materi Jožefi, rojeni Metljak, ki je v Slovenske gorice prišla kot begunka v času prve svetovne vojne z Gorjanskega pri Komnu, ter očetu Francu Krambergerju, ki je bil rojen v Ženjaku pri Benediktu, le kakih 300 metrov od najdišča svetovno znanih negovskih čelad. Po poroki sta bila viničarja v Ženjaku, nato pa sta si v Negovi kupila malo freto, posest z 78 ari zemlje. Tako sta bila na svojem in oče je dejal: »Boljše je gledati skozi eno okno svojo kot skozi pet viničarskih.« Rodilo se jima je kar 11 otrok, med njimi tudi znani Ivan Kramberger, imenovani Dobri človek iz Negove, ki je bil umorjen v atentatu v Jurovskem Dolu.

SPOZNAJTE JIH

Vsestranska glasbenica in kulturnica ter prostovoljka Agata Šumnik Zgonec iz Šaleka pri Velenju je pri sedmih križih še vedno zelo aktivna, pravzaprav kar sije od energije, saj skrbi za svoje zdravje z rekreacijo in meditiranjem.

Pred enajstimi leti je ustanovila skupino Šola zdravja Šalek in jutranjo vadbo na trati ob reki Paki še vedno vodi. »Osem nas je, sočutnih prostovoljk, ki vsako jutro podarjamo brezplačne termine sreče starejšim prijateljicam. Zato smo za 30 upokojenk, starih do 88 let, ambasadorke preventive, samozdravljenja in radosti. Tega nam nihče ne more vzeti.«

ODSTRTE PODOBE – STARA OSELICA, PODGORA

Sosednji razloženi vasi ležita v zgornjem delu Poljanske doline, nedaleč stran od nekdanje deželne meje med Kranjsko in Goriško. Sta na jugu Škofjeloškega hribovja med dolinama potokov Kopačnica in Hobovščica, levih pritokov reke Poljanska Sora. Spadata v občino Gorenja vas - Poljane in krajevno skupnost Trebija ter župnijo Stara Oselica. V vsaki od njiju živi nekaj več kot dvesto prebivalcev. »K naselju Stara Oselica spadajo zaselek Sv. Pavel pri župnijski cerkvi spreobrnitve sv. Pavla in domačije okrog Škrbinove kapelice, imenovane Podklop. Podgoro sestavlja več delov, pri čemer se osrednji del pod gozdnato vzpetino Hrastje imenuje Na vasi, ob bivši tovorni poti proti Trebiji, Stari Oselici in na Tolminsko je Pilovc, najstarejši del Košenije je potisnjen pod hrib Planina, največ hiš pa stoji v spodnjem delu vasi ob glavni cesti proti Hotavljam,« je dejal 84-letni upokojeni ekonomist Anton Bogataj, Pilovčan z Jákapove domačije s hišno številko 29.

ŠPORTNI VETERANI: VIKTOR ANDREJ SUŠA

Na pogovor se je pripeljal na kolesu. Kljub muhastemu vremenu. »Vsak dan, če se le da, sedem na kolo in se odpeljem do središča Celja,« pove Viktor Andrej Suša, ki bo avgusta dopolnil 90 let.

Kolesarjenje pa ni njegova edina strast. Viktor Andrej Suša je zagotovo najstarejši veteranski plavalec pri nas in verjetno tudi daleč naokoli po Evropi. Bil je športnik v mladosti in športnik je tudi ostal. Na celjskem stadionu Kladivar je treniral tek na srednje proge, kjer je v svoji kategoriji dosegal zelo dobre rezultate. »Najraje sem tekel na 1000 metrov. Že kot mladinec,« pove. Doda, da je bil tudi trikratni mladinski prvak v teku na smučeh, dobrih trinajst let pa trener. Še dandanes se rad poda na smuči. Lani se je trikrat spustil po hribu na Rogli.

IZ RODA V ROD

Prof. dr. Franc Vrečer se počasi privaja na status upokojenca. V njegovem zelo aktivnem življenju sta bila v središču raziskovalna dejavnost na področju farmacije, kar je njegov poklic in veselje hkrati, in raziskovanje v najširšem pomenu besede, ki seže vse do duhovnosti. Oba z ženo Matejo, doktorico farmacije, sta sicer s štajerskega konca, on prihaja iz Celja, ona pa iz Velenja, skupni dom pa sta si ustvarila na robu Novega mesta v naravi tik ob gozdu in s pogledom na reko Krko.