V letih, ko je družina, ki jo opisujem, premagovala največje povojno pomanjkanje (nismo ga tako hudo občutili, ker so to pomanjkanje doživljali vsi, no, skoraj vsi), je ta ali oni ponovil nedvomno zelo staro načelo: če denarja še tako manjka, za rože in knjigo ga ne bi smelo nikoli zmanjkati. Poskrbeli smo za to. Če je kdo koga obdaroval ali je kaj prejel v dar, je bila to največkrat knjiga. V časih največje inflacije knjige niso izgubljale vrednosti, in takrat, ko so lahko človeka zaradi kake preveč naravnost povedane, zlasti pa napisane besede ostro kaznovali, je bila knjiga še toliko bolj simbol svobode. Prav zato sta oče in mati z izleta onstran meje prinesla tudi knjižico Balantičevih pesmi. Če bi jo pri prestopu meje našla carina ali policija, bi bila za kaj takega kaznovana z letom dni zapora. Toda prav zato sta to knjižico kupila: da sta se uprla in se počutila svobodna. 

Oseminsedemdesetletni bolnik, ki so ga že dvakrat operirali na odprtem srcu, je na kontrolnem pregledu pri kardiologu izvedel, da ima zelo oslabelo srčno zaklopko. Zdravnik mu je zato predlagal še tretjo operacijo. Pacient in njegovi svojci pa se bojijo, da bi bila operacija zaradi starosti in splošne oslabelosti bolnika preveč tvegana, poleg tega je pacient na pregledu dobil občutek, da je bil opravljen preveč površno. Ali bolnik lahko dobi dodatne informacije o svojem zdravstvenem stanju in o možnostih zdravljenja?

S psom Zevsom med starejšimi

 

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke je humanitarno in prostovoljno združenje oseb, ki s svojimi prijaznimi in usposobljenimi kužki pomagajo pri rehabilitaciji in izboljšanju počutja starejših, otrok in ljudi s posebnimi potrebami ali omejitvami. Psi na te ljudi delujejo zelo pozitivno, vzbudijo jim spomine, preženejo osamljenost, hkrati pa spodbujajo govor in pomagajo pri hoji in razgibavanju. Terapevtski pari (lastnik in kuža) vse pogosteje obiskujejo tudi stanovalce domov starejših občanov, in to v obojestransko zadovoljstvo, kot je zapisala ena od prostovoljk.

Prostovoljstvo ni le prijaznost in naklonjenost do nekoga, ki je potreben pomoči in si zanj občasno vzamemo čas; to je strokovno in odgovorno delo, ki zahteva od človeka, da mu je zavezan, da sprejema visoke etične norme, da se nenehno samoizpopolnjuje in izobražuje. Martina Kralj, ki je sama že vrsto let predana prostovoljka, pogumno opozarja tudi na čeri prostovoljstva in tako želi zaščititi to plemenito dejavnost.

»Svet se naglo spreminja, spremembam pa moramo pri svojem delu slediti tudi prostovoljci. Zato potrebujemo veliko znanja, ki bo omogočalo, da bomo delovali kakovostno in da se bomo znali tudi zaščititi. Nenehno samo-izpopolnjevanje in osebna rast je za prostovoljce zato nujna,« je jasna Martina Kralj iz Višnje Gore. Dela v programu Starejši za višjo kakovost življenja doma, je pa bila že prej aktivna kot prostovoljka. Kot upokojena defektologinja pozna ljudi iz socialnega obrobja in že od nekdaj se zaveda, da je prava pomoč usposobiti...

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve že šestnajst let podeljuje priznanja za delo na področju socialnega varstva in priznanja za dolgoletno in uspešno rejništvo. Minister dr. Ivan Svetlik je tako sredi decembra na priložnostni slovesnosti podelil te nagrade in priznanja za leto 2010.

Najvišjo nagrado, nagrado za življenjsko delo je prejel dr. Vito Flaker, nekdanji dekan visoke šole za socialno delo in fakultete za socialno delo ter zdajšnji izredni profesor na tej visokošolski ustanovi. Nagradi za izstopajoče kakovostno in strokovno delo na področju socialnega varstva v zadnjih petih letih sta prejela koordinatorka pomoči na domu pri centru za socialno delo Ptuj Jožica Brodnjak in, direktor doma starejših občanov v Ljutomeru Boris Sunko.

Če želimo uveljavljati svoje pravice, jih moramo najprej poznati, je poudarila varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik na posvetu o pravicah starejših, ki ga je pripravila ob 3. decembru, mednarodnem dnevu človekovih pravic.

Iz pobud, ki prihajajo v urad varuha, je vidno, da je starejšim največkrat kršena pravica do obveščenosti, saj niso vešči ravnanja s sodobnimi tehnologijami;

če je določena informacija dostopna po medmrežju, je namreč dosegljiva le dvema odstotkoma starejših ljudi. Starejši pogosto tudi ne morejo uveljaviti pravice do odločanja o tem, ali bodo živeli v domačem okolju ali v ustanovi. Pri tem v uradu varuha poudarjajo, da je potrebna sistematična skrb za ljudi, ki živijo sami, in to bodisi z obiski ali z organiziranjem ustrezne pomoči.