V Velenju bo med 19. in 25. septembrom največji slovenski otroški festival. S Pikinim festivalom se bo Velenje vključilo v projekt Evropska prestolnica kulture 2012. V sedmih dneh se bo zvrstilo več kot 60 gledaliških, lutkovnih, plesnih in glasbenih dogodkov, vsak dan bo mogoče ustvarjati v stotih delavnicah, otroci pa se bodo lahko predstavili na Pikinem glasbeno-plesnem vrtiljaku, se podali na Pikin planinski pohod, sodelovali v likovnem natečaju Kaj bom, ko bom velik? Ob Velenjskem jezeru bo postavljeno pravo Pikino mesto – s pošto, banko, trgovino, zabaviščem, igralnico, z odri na prostem, z uličnim gledališčem, s številnimi koncerti … Sredstva, ki jih bodo zbrali v »Pikinem šparovčku«, bodo namenili otrokom iz socialno šibkih družin. Srečale se bodo otroške plesne skupine, zadnji dan pa bo tudi tradicionalna Pikina jadralna regata.

Kamnik bodo v dneh od 8. do 12. septembra preplavile avbe in klobuki, široka krila in irhaste hlače ter rdeči nageljni. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine vedno pritegnejo veliko obiskovalcev in letos praznujejo že 40. jubilej. Ob razstavah, predstavitvah knjig ter nastopih ansamblov in godbenikov bo v soboto ob 15. uri tekmovanje harmonikarjev, v nedeljo pa bo prav tako ob 15. uri sprevod narodnih noš po kamniških ulicah.

V Mariboru pa bodo med 17. in 26. septembrom pripravili Festival stare trte. Med številnimi prireditvami bo tudi splavarski krst in slavnostna trgatev najstarejše trte na Lentu.

Novica, ki bi jo bilo vredno posnemati, prihaja z Dunaja. Tam so zelo priljubljeni parki s telovadnimi orodji za vse generacije. Zdaj so odprli že petega, ki se razprostira na 250 kvadratnih metrih. Telovadna orodja so skupaj razvili fakulteta za športno medicino, izdelovalec igral iz Salzburga in oddelek za mestne parke. Na teh orodjih lahko tudi starejši občani krepijo mišice in vzdržljivost, izboljšajo ravnotežje ter koordinacijo rok in nog, trenirajo možgane ali pa se na udobnih sediščih samo odpočijejo.

Mirko Miklavčič, podpredsednik ZDUS, ki je vodil akcijo za »prevzem Vzajemne«, je ustanovil Združenje članov prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. V pogovoru nam je pojasnil razloge za to odločitev in njene cilje.

 

Ali ustanovitev združenja pomeni, da se je ZDUS umaknil z akcije, ki ste jo sprožili lani za sklic izredne skupščine Vzajemne, na kateri ste želeli zamenjati tedanje vodstvo z direktorjem Averjem na čelu, a so vam namero zadnji hip preprečili?

Letos se države Evropske unije posvečajo revščini in socialni izključenosti. To pomeni, da vsaka država zase natančno zaznava, koliko je v njej revnih ljudi, kako njihovo število narašča in katere družbene skupine so najbolj ogrožene. A ne le to, vsaka država se posveča tudi socialni izključenosti, ob podmeni namreč, da so najbolj izključene prav tiste skupine prebivalstva, ki so tudi najbolj revne. Nekako logično bo torej prihodnje leto posvečeno prostovoljstvu, kajti že zdaj je jasno, da nobena od držav članic ne bo mogla s sredstvi iz državne blagajne bistveno pomagati revnim.

Včasih se mi zdi, da bi se morala še enkrat upokojiti. Prva upokojitev mi ni prinesla tistega, kar sem si predstavljala in pričakovala. Namreč sproščenega miru, uživanja življenja od jutra do večera, lahkega in sladkega spanca, pohajanja v naravi, zabijanja časa s prijatelji, branja knjig do onemoglosti, poslušanja glasbe, ki mi je všeč, skratka vsega tistega, kar sicer rada počenjam. Zgodilo se je vse drugače. Spanec ni dolg in lahek, časa za prijatelje in glasbo skoraj nimam, berem premalo, samo pred spanjem, saj oči hitro odpovedo pokornost. Ker torej ni tako, kot sem si predstavljala, sem sklenila, da se bom še enkrat upokojila. Takrat s premislekom. In poletje je ravno pravi čas, da storim, kar sem se namenila. Privoščila si bom vse, kar sem prej naštela, in to s sladoledom in čokolado vred. A meni je prav lepo, če se primerjam z Jožetom.

Bržčas se poletnih mesecev najbolj veselijo mladi. Zlasti tisti, ki so uspešno končali šolsko ali študijsko leto. Toda vseh vendarle ne čaka dvomesečno brezdelje. Pravzaprav smemo reči, da bodo večino med njimi pestile skrbi, kako si ustvariti možnosti za življenje na jesen, ko se bodo znova odprla vrata šol in fakultet. Za najmlajše bo večji del teh skrbi na plečih staršev, drugi pa bodo mrzlično iskali prostor v študentskih domovih in morebitno priložnost za občasno delo, ki bi nekoliko izboljšale njihov gmotni položaj. Socialne razmere mladih bodo zagotovo še naprej tema številnih razprav in obenem svojevrsten kazalec (ne)uspešnosti vladne socialne in gospodarske politike.

Oni dan – bilo je 8. junija 2010 – je bilo v palači državnega sveta RS, ki si je že zacelila najbolj vidne rane po obmetavanju z granitnimi kockami, v dvorani pa je bilo ne glede na stran čutiti resignacijo zaradi razkola na pomorskem referendumu, nenavadno živahno.

Zbrali so se predstavniki treh generacij, ki jih čedalje pogosteje označujejo z zadnjimi črkami v abecedi. Te so v matematičnih enačbah pridržane za neznanke, tokrat pa je beseda zares tekla o neznanem, pa vendar predvidljivem – o osmišljanju življenja zlasti z gledišča medgeneracijskega sodelovanja. Šlo je za prireditev lani ustanovljenega Zavoda Ypsilon, v katerem se združujejo razumniki, stari med 20 in 30 leti. Generacija Y je v ta namen povabila tri nadvse ustvarjalne pripadnike najstarejše, še živeče generacije Z, da bi z udarnimi, dvajset minut trajajočimi in razmišljujočimi uvodniki utemeljili razpravo. Med srednjo generacijo X pa je bilo največ članov DS in tudi drugih, za to tematiko zainteresiranih obiskovalcev.