Poleti sva z možem prvič obiskala njegove daljne sorodnike v ameriški državi Minnesota in kraj, kamor so pred več kot sto dvajsetimi leti odšli s trebuhom za kruhom številni belokranjski fantje in možje. Pri rosnih letih so se podali čez lužo brez znanja tujega jezika in poznavanja dežele, brez denarja. Amerika je potrebovala delavce za delo v rudnikih in industriji, in ker doma ni bilo zaposlitev, so se z velikimi upi za boljše življenje podali v neznano. Veliko jih je odšlo na sever v nastajajoče rudarsko mesto Elly blizu kanadske meje, kjer so bili rudniki železa. Življenje tudi tam ni bilo lahko, a imeli so vsaj delo. Kako veliko jih je prišlo, se vidi na pokopališču, kjer je polno nagrobnih plošč z belokranjskimi priimki.

Za otroke so se začele tako težko pričakovane počitnice. Tudi mi smo jih komaj čakali in se veselili brezskrbnega poletja. V prejšnji številki smo vas povabili, da nam zaupate, kakšni so vaši spomini na šolo. Veliko se vas je odzvalo in nekaj razmišljanj lahko preberete v reviji.

Včasih je še bolj kot danes veljalo, da šola odpira okno v svet, saj ni bilo interneta in tudi ne toliko različnih medijev. Predvsem revnejšim je šola predstavljala možnost, da si s pridnim učenjem pridobijo poklic, ki jim bo olajšal življenje. Večkrat je bilo tudi to težko, saj ni bilo denarja za zvezke, svinčnike in barvice, kaj šele za nadaljnje šolanje v drugem kraju. Teta se spominja, kako je učitelj prišel prosit starše, naj jo dajo naprej v šolo, vendar si tega niso mogli privoščiti, ker je oče zbolel in so že tako težko shajali. Na pomoč ji je priskočila starejša sestra, ki je bila že zaposlena, čeprav je bil njen zaslužek skromen. To ju je še dodatno povezalo in vse do njene smrti sta si vzajemno pomagali.

Nikdar ni bilo dobre vojne in slabega miru. Benjamin Franklin

Letos praznujemo 80 let od konca druge svetovne vojne, največjega krvavega spopada v zgodovini človeštva, v katerem je sodelovala večina držav sveta. Od leta 1939 do 1945 je zahtevala na milijone življenj. Žal jih je mnogo umrlo še v povojnih pobojih. Veliko žrtev je bilo med civilisti zaradi holokavsta in jedrskega bombnega napada na Hirošimo in Nagasaki.

Tisti, ki so preživeli najhujše gorje te nepotrebne morije, so poudarjali, da moramo storiti vse, da se kaj takega ne bi nikoli več ponovilo. V spomin in opomin na neizmerno trpljenje žensk, ki so prestale nečloveške razmere v koncentracijskem taborišču, skrbi tudi Taboriščni odbor Ravensbrück pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, ki je v začetku maja skupaj z Zvezo slovenskih žena iz Celovca organiziral obisk taborišča in spominsko slovesnost. Samo iz tega taborišča se 200 Slovenk ni nikoli vrnilo, preživele pa so čutile posledice vse življenje.

»Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako, kadar ljubimo.« Neža Maurer

V aprilu sta nas zapustili dve veliki osebnosti. Papež Frančišek, najbolj ljudski med papeži, ki je zagovarjal milost in sočutje do človeka in ves čas opozarjal na krivice, ki jih doživljajo revni in ubogi z družbenega dna. Zavzemal se je za mir in sodelovanje med ljudmi in narodi. Bil je med redkimi, ki je trkal na vest sveta.

"Tu je moj dom, tu sem doma
Tu je del mene, del mojega srca..."  Glasbena skupina Faraoni

V mladosti nas v svet žene želja po novih doživetjih in boljšem življenju, prepričani smo, da je drugje lepše in boljše. Kmalu ugotovimo, da ni vse zlato, kar se sveti. Rodni dom, naj je bil še tako skromen, je nudil posebno zavetje in z leti je hrepenenje po njem vse večje.

Otroci iz naše vasi smo imeli do šolskega avtobusa kar dolgo pot. Pešačili smo čez travnike, v dolini čez leseno brv, ki jo je potok ob močnejšem nalivu poplavil, in skozi gozd. Vedno je bilo zanimivo, včasih smo se zaigrali in pozabili na avtobus. Malokdaj smo koga srečali, a med tistimi redkimi se spomnim starejšega gospoda z daljšimi sivimi lasmi. Že na daleč se je videlo, da ni domačin. Doma sem izvedela, da se po nekdanjem posestvu sprehaja baron Philipp, zadnji potomec hmeljniške plemiške družine Wambolt. Razvaline bližnjega gradu Hmeljnik so bile za nas otroke strašljive in se tam sami nismo potikali. Nekoč mogočen grad je bil med vojno požgan, njegovi lastniki pa so z njega odšli že pred vojno. Po njej pa je nova oblast grad in posest zaplenila.

Za belo ograjo zeleno je
tiho pomladno drevo
in srce moje vzdrhtelo je,
o, kako je bilo lepo. Srečko Kosovel

Vsi se veselimo pomladi, saj prinaša svetlobo, toploto, nekaj novega, pisanega in veselje okrog nas. In tako se bo v pajčolan nežnih belih cvetov kmalu spet odela stara hruška pri domači hiši. Tako kot ničkolikokrat do zdaj. Čeprav je že vsa skrivenčena, z brazgotinami zaradi starih poškodb, še vedno vsako leto obrodi in z drobnimi sadeži, ki jim rečemo fajfce, razveseli jedce že sredi poletja. Okrog sto let staro drevo se ne da, a še bolj kot danes so je bili veseli otroci v njeni mladosti. Med drugo svetovno vojno in po njej so jo naravnost oboževali. Kadar je bila polna sadežev, ni bilo lakote pri hiši.

Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen. mati Tereza

Naš pogled se spreminja, včasih je bil bolj usmerjen navzven, na izpolnjevanje materialnih želja, z leti pa vse bolj navznoter. Sprašujemo se, kdo smo, kaj je naš namen na svetu in kaj lahko še dobrega storimo. Čeprav vse težje sledimo tempu sodobnega sveta, nas pomirjajo lepi spomini iz mladosti in dobre stvari, ki smo jih »zasejali« skozi življenje. Še posebej radi uživamo v druženju z vnuki, z energijo nas napolnijo njihova radovednost, odkritost in iskrivost, veseli smo njihovih drobnih uspehov. Morda se v njih celo prepoznamo, ko smo bili njihovih let. Takšni prijetni trenutki pozitivno vplivajo tudi na naše zdravje in počutje. Ne le gibanja, tudi skrb za dobre medsebojne odnose bi morali pisati na recept!