Pokojninska reforma, ki je ena najpomembnejših te vlade, je prejšnji mesec začela zakonodajno pot. Socialni partnerji so se dve leti pogajali, da so dosegli soglasje, kljub temu Delavska koalicija napoveduje referendum. Če reforma ne bo uspela, bodo naslednja pogajanja v precej slabših razmerah in tudi ukrepi bodo bolj boleči, je prepričan minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. Slovenija ima pretočni pokojninski sistem, kjer delovno aktivni prispevajo za pokojnine. Zaradi nizke rodnosti in daljše življenjske dobe je vse manj zavarovancev in vse več upokojencev, zato je reforma nujna. Vendar kljub postopnemu podaljševanju upokojitvene starosti minister meni, da prinaša za sedanje in bodoče upokojence veliko dobrega, predvsem pa stabilen, pravičen in varen pokojninski sistem.

Saj jo poznate, kajne? Ah, ta leta je tedenska oddaja, ki jo na nacionalni televiziji pripravljajo že četrto sezono, namenjena je starejšim, čeprav je vse bolj priljubljena med gledalci vseh generacij. Če ste jo spregledali, na ogled je vsako soboto ob 17.15. Ali vas zanima, kako nastaja?  

Obraza oddaje sta novinarki in voditeljici Helena Pirc in Nina Cijan, v pripravo pa so vključeni še številni drugi, od urednice, producentke do snemalcev, scenskih delavcev, montažerjev, grafikov in maskerk, ki morajo med seboj lepo sodelovati, da vse teče, kot je treba. Oddaja je bila najprej 25-minutna, zadnji dve leti pa se je preselila s petkovega na še boljši sobotni popoldanski termin. Obenem so jo tudi podaljšali.

Kaj narediti, da bo Slovenija dežela, v kateri bo vredno in lepo živeti? Na to vprašanje iščejo odgovore na letošnjem že 24. Festivalu za tretje življenjsko obdobje, ki se je včeraj začel v Cankarjevem domu in bo trajal še do četrtka. K skupnemu razmišljanju so povabili vse, od civilne družbe, izvršilne in zakonodajne oblasti do gospodarstvenikov.

Otvoritvene slovesnosti se je udeležil tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je poudaril, da je glede na raziskave Slovenija družba, v kateri je v pokoju vredno in lepo živeti. "A ne bomo se zaustavili pri tem, delamo naprej, da bomo to obdržali, predvsem pa še dodatno izboljšali," je zagotovil in poudaril zavezo vlade, da podaja roko vsem v tretjem življenjskem obdobju.  Med ukrepi je omenil dolgotrajno oskrbo, ki zajema več storitev z enim skupnim poslanstvom. »To je skrb za tiste, ki so dali vse in zdaj potrebujejo roko z naše strani, ker si to zaslužite," je dejal premier Golob. V nagovoru je delil tudi zgodbo svoje mame po upokojitvi in dodal, da je druženje v tretjem življenjskem obdobju tisto, kar je najbolj pomembno, saj osmišlja ljudi. Predsednik je še zagotovil, da bo vlada še naprej delala v smeri, da bo Slovenija družba, v kateri je v pokoju vredno in lepo živeti.

»Ko gledam razmere v največjem taborišču na svetu – Gazi, se mi pojavijo slike iz taborišča na Rabu, ki sem ga ob mami in sestrah doživljala kot otrok. Do zdaj sem mislila, da hujše, kot je bilo nam, ne more biti,« začne pripoved dolgoletna profesorica slovenščine na črnomaljski gimnaziji 92-letna Darka Čop, rojena Šimec, iz Črnomlja, ki sodi v generacijo zadnjih preživelih, ki še nosijo v sebi spomine na čas upora proti okupatorju in njegove posledice.

Čeprav je minilo že 83 let in je bila takrat stara komaj devet let, se dogodkov še živo spominja. Pod italijansko okupacijo je bila Bela krajina del ljubljanske pokrajine. V času velike roške ofenzive so Italijani izvajali množično interniranje celih družin, ki so imele koga med ribelli oziroma uporniki. Poveljstvo 11. armadnega zbora je 20. julija 1942 poslalo diviziji Isonzo v Črnomlju dva seznama oseb, ki so odšle k partizanom, in ukazalo aretacijo in internacijo vseh članov njihovih družin, porušenje njihovih hiš in zaplenitev njihovega imetja. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo je Italijanom pomagal pripraviti sezname. V Črnomlju se je okupator znesel nad družinami partizanov v noči na 26. julij 1942. 

Letos mineva 80 let od konca druge svetovne vojne. O njej je bilo napisano ogromno knjig, a še vedno je ostalo marsikaj nepojasnjenega in spregledanega. Predvsem so dobro obdelane vojaške operacije in bitke, manj pa, kaj se je dogajalo s civilnim prebivalstvom. Tudi ena največjih medvojnih operacij anglo-ameriških zaveznikov v Sloveniji in ena največjih evakuacij civilistov med drugo svetovno vojno, ko so med 25. in 26. marcem 1945 iz Bele krajine z letali preselili več kot dva tisoč ljudi v osvobojeno Dalmacijo, je v zgodovinskih knjigah omenjena le bežno s stavkom ali dvema.