»Kaj bi bil človek,
če ti je težko biti človek?
Postani obcestna svetilka,
ko tiha razseva
svoj sij na človeka.« Srečko Kosovel

Po sivih meglenih in hladnih dnevih, ki jih je pozimi veliko, zelo hrepenimo po soncu. Zato smo za praznike prižigali lučke, takšne in drugačne, da bi toplina plamena segrela naša srca. Vedno lahko sami poskrbimo, da se prižge plamen, ki potem sije kot sonce. Najlažje v krogu družine in med prijatelji.

Morda se zdi za koga obrabljeno, ampak vnuki so naši sončki. Z njimi spet plezamo, pojemo, se igramo in v hipu pozabimo na boleča in toga kolena. Skupaj ustvarjamo in z zvedavimi glavicami odkrivamo skrivnosti narave – kako nastaja sneg in kam se pred njim skrijejo živali. Gradimo krmilnice, obešamo pogače s semeni in skupaj opazujemo, kako jih obiskujejo drobne ptice. Decembra smo mnoge babice in dedki iz vrtca dobili povabilo na čajanko z vnuki. Presrečni so bili, da smo z njimi in da skupaj ustvarjamo. Pa kako ponosni so na izdelek, ki smo ga naredili. Vse to nas pogreje kot sonce. Ob takih trenutkih mi je hudo za vse tiste babice in dedke ter njihove vnuke, ki ne morejo biti skupaj ali jim starši to celo prepovedujejo. Tega žal ne moremo nadomestiti.

Slovenci zaužijemo približno 20 gramov prehranskih vlaknin dnevno, kar je za deset gramov premalo. Ker je kruh pomemben del naše prehrane, lahko vnos prehranskih vlaknin povečamo tudi z uživanjem polnozrnatega kruha.

Na Inštitutu za nutricionistiko že dalj časa spremljajo predpakirana živila in več kot 3000 je takih z vlakninami, največ jih je med kosmiči, riži in testeninami. Ker marsikateri uživajo kruh vsak dan, večinoma pa je dostopen nepakiran in nima deklaracije, so naredili posebno raziskavo o njegovi sestavi. Vzeli so 178 vzorcev kruha, med njimi 58 polnozrnatih vrst, ki so naprodaj v večjih trgovskih centrih, vključili pa so tudi zelo priljubljene ulične pekarne. 

Dolgotrajna osamljenost povečuje tveganje za nastanek duševne stiske in bolezni ter ogroža osnovno človekovo dostojanstvo. Svetovna zdravstvena organizacija jo opredeljuje kot tretji steber zdravja, poleg telesnega in duševnega, in že opozarja na epidemijo. Več kot tretjina Evropejcev, to je 50 milijonov ljudi, se vsaj občasno počuti osamljena.

Največ osamljenosti je v Severni Ameriki, najmanj pa v Afriki. Pri nas je po raziskavi Share vsaka peta oseba, stara nad 50 let, osamljena, od tega štirje odstotki izrazito, med njimi je več žensk in starejših. Dolgotrajna osamljenost ima na zdravje enak učinek kot 15 pokajenih cigaret na dan, povečuje tveganje tudi za druge bolezni, na primer za demenco za kar 58 odstotkov, za srčne bolezni za 29 odstotkov, za 32 odstotkov se zviša možnost za možgansko kap.

Vsak je kdaj rad sam, da umiri misli in se odpočije. Nihče pa si ne želi biti osamljen. Verjetno je najhuje, če se tako počutiš, ko je okrog tebe polno ljudi. V razvitem svetu postaja osamljenost vse večji problem, ker ne živimo več v razširjenih družinah, ampak vsak bolj zase. Ali je sploh čudno, da je vse več starizma?

Pri nas smo živeli skupaj s staro mamo in od nje sem se marsikaj naučila. Z njeno pomočjo sem še kot osnovnošolka spekla prvi kruh v krušni peči, da bi presenetila mamo, ki se je vračala iz bolnišnice. Čeprav se je bala, kako nama bo uspelo, ker je bila že v letih in že dolgo ni več pekla, je na koncu popustila. Spomnim se le, da so se njene roke tresle bolj kot po navadi, a ko je bil kruh pečen in je dišalo daleč naokoli, sva bili obe presrečni in nasmejani do ušes. Danes vem, da je bil to zahteven podvig, a sva ga skupaj zmogli.  

Veseli smo, kadar nas bralci pokličete in poveste, da vam revija ogromno pomeni, ker iz nje izveste marsikaj koristnega. Pravite, da vam daje pogum in vam je potem lažje, če vas kaj teži ali boli. Priznam, da pohvala dobro dene in se naslednje številke lotimo še z več elana. Večkrat pa nas pokličete tudi tisti, ki ste osamljeni in bi radi samo poklepetali. Vsak ima svojo zgodbo, največkrat pa je za njimi težko življenje. 

Po izidu septembrske revije nas je poklicala bralka Marjeta, ki je bila tudi med interniranimi na Rabu. Ničesar se ne spomni, ker je bila stara komaj eno leto, po maminem pripovedovanju pa so zelo trpeli. Ob zgodbi z naslovom Lakota je strašna, a še hujša je žeja, se je zjokala. Zdaj je v domu in ima več zdravstvenih težav, ki prav gotovo izvirajo tudi iz tega obdobja. Spomnila je na boj staršev proti okupatorjem in tudi, kaj vse so prestali ničesar krivi otroci, zdaj pa ima večkrat občutek, kot da vse to ni nič vredno. Vendar ona je ponosna na svojo mamo in vse, ki so se borili za svobodo.