PRILOGA UVODNIK

S starostjo pešata naša telesna in duševna moč, postajamo počasnejši, okornejši, lahko tudi vse bolj pozabljivi, pridružijo se različne bolezni. Pogosto je težko priznati, da potrebujemo pomoč pri opravilih, ki smo jih nekoč naredili z lahkoto.

Vsi si želimo, da bi tudi v starosti živeli doma, v okolju, ki smo ga vajeni in na katero nas vežejo številni spomini, in blizu domačih. Zato je, če je le mogoče, domača oskrba najboljša. Pri tem ni pomemben le servis storitev, ampak predvsem medčloveški odnos. Pri oskrbi je potrebno veliko potrpljenja, razumevanja in prilagajanja. Prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, pravi, da lep odnos z bližnjimi daje človeku najlepše trenutke do zadnjega diha. V tem sožitju se razvijamo sami in skupnost.

Ljudje smo zelo podobni mravljam, ki neutrudno gradijo mravljišče in se podviga ne ustrašijo, tudi če so majhne in krhke. Skupaj ustvarijo neverjetno veliko domovanje. Tudi ljudje iz dneva v dan nekaj ustvarjamo, gradimo in urejamo. Brez neomajne volje in cilja bi težko kaj dosegli. Tako dela nikoli ne zmanjka.

Pri prenovi družinske zidanice smo našli veliko predmetov in orodja, ki so skozi čas izgubili pomen, a pričajo o nekem drugem času in bolj trdem življenju, kot ga poznamo danes. Zagotovo bomo nekaj stvari ohranili, med njimi štedilnik na drva, na katerem je tašča skuhala odlična kosila, kadar se je ob večjih praznikih in v vinogradu zbrala družina. Obenem je prijetno ogrel prostor. Posebno mesto bo dobil tudi francoski porcelan, ki prehaja iz roda v rod že desetletja in je bil na mizi le ob posebnih priložnostih.

»Čas je,
da si povemo,
če si sploh lahko kaj povemo,
in da si damo,
če si sploh lahko kaj damo.
Čas je
in kmalu bomo ostali tudi brez njega.« Alojz Ihan

Čas teče in ne da se ga zavrteti nazaj. Čeprav je zelo dragocen in neponovljiv, z njim večkrat ravnamo, kot da je neskončen. Zelo zrelo je o njem že kot mladi zdravnik razmišljal Alojz Ihan, ki nas je pred kratkim veliko prezgodaj zapustil. Bil je vsestransko nadarjen – zdravnik, mikrobiolog, imunolog pa tudi pesnik in esejist. Njegova ustvarjalnost se je prepletala od znanosti do umetnosti. V času epidemije je skušal ljudem približati znanost in čim bolj razumljivo predstaviti delovanje virusov. Z literarno občutljivostjo pa je razmišljal tudi o mejah med znanostjo, človekom in družbo. Veliko nam je dal in zapustil.

Vse močnejše sonce napoveduje, da prihaja pomlad. Kako lepa je naša dežela, ki se diči tudi s številnimi pridnimi rokami!? Na minulih zimskih olimpijskih igrah smo dokazali, da najboljše uvrstitve ne pripadajo samo velikim, po njih lahko posežejo tudi manjši narodi, kadar so pogumni, dobro pripravljeni in sodelujejo.

Škoda, da ne znamo tega prenesti v politiko. Pred vrati so volitve, pred katerimi bo spet več negativnih kot vsebinskih razprav. Polivala se bo gnojnica. Ljudi bodo poskušali spreti in deliti na naše, vaše, na leve in desne. Na socialnih omrežjih se je že začelo blatenje, predvsem pa podajanje lažnih informacij in prirejenih videoposnetkov, narejenih s pomočjo umetne inteligence. Še en dokaz, kako človek tehnološki razvoj hitro uporabi za slabe namene. Vsaka stran bo predstavljala edino pravo resnico. V bistvu pa ene resnice ni, to smo že skusili v prejšnjem sistemu. Resnic je več. Zato bi morali iskati soglasje pri stvareh, ki jih vsi potrebujemo. Vsaka vlada bi morala skrbeti za vse državljane, da bi bilo življenje boljše za vse, saj vsi prispevamo davke v skupno blagajno.

Spremembe se dogajajo kar naprej, pa če jim sledimo ali ne. Obdobje covida je zelo pospešilo vsesplošno digitalizacijo in danes se moramo boriti, da bi lahko obdržali vsaj nekaj papirnega poslovanja. Še posebej starejši temu težko sledijo. Moderne tehnologije in digitalnih spretnosti pa ne potrebujemo le za javne opravke, ampak tudi, če hočemo rezervirati kosilo. Morda ste že doživeli, da v mnogih gostilnah, ki jih je že tako vse manj, ne moreš rezervirati mize po telefonu, ampak moraš svojo željo sporočiti po elektronski poti. Si bodo slavnostno kosilo privoščili samo še digitalno pismeni?

»Kaj bi bil človek,
če ti je težko biti človek?
Postani obcestna svetilka,
ko tiha razseva
svoj sij na človeka.« Srečko Kosovel

Po sivih meglenih in hladnih dnevih, ki jih je pozimi veliko, zelo hrepenimo po soncu. Zato smo za praznike prižigali lučke, takšne in drugačne, da bi toplina plamena segrela naša srca. Vedno lahko sami poskrbimo, da se prižge plamen, ki potem sije kot sonce. Najlažje v krogu družine in med prijatelji.

Morda se zdi za koga obrabljeno, ampak vnuki so naši sončki. Z njimi spet plezamo, pojemo, se igramo in v hipu pozabimo na boleča in toga kolena. Skupaj ustvarjamo in z zvedavimi glavicami odkrivamo skrivnosti narave – kako nastaja sneg in kam se pred njim skrijejo živali. Gradimo krmilnice, obešamo pogače s semeni in skupaj opazujemo, kako jih obiskujejo drobne ptice. Decembra smo mnoge babice in dedki iz vrtca dobili povabilo na čajanko z vnuki. Presrečni so bili, da smo z njimi in da skupaj ustvarjamo. Pa kako ponosni so na izdelek, ki smo ga naredili. Vse to nas pogreje kot sonce. Ob takih trenutkih mi je hudo za vse tiste babice in dedke ter njihove vnuke, ki ne morejo biti skupaj ali jim starši to celo prepovedujejo. Tega žal ne moremo nadomestiti.

Slovenci zaužijemo približno 20 gramov prehranskih vlaknin dnevno, kar je za deset gramov premalo. Ker je kruh pomemben del naše prehrane, lahko vnos prehranskih vlaknin povečamo tudi z uživanjem polnozrnatega kruha.

Na Inštitutu za nutricionistiko že dalj časa spremljajo predpakirana živila in več kot 3000 je takih z vlakninami, največ jih je med kosmiči, riži in testeninami. Ker marsikateri uživajo kruh vsak dan, večinoma pa je dostopen nepakiran in nima deklaracije, so naredili posebno raziskavo o njegovi sestavi. Vzeli so 178 vzorcev kruha, med njimi 58 polnozrnatih vrst, ki so naprodaj v večjih trgovskih centrih, vključili pa so tudi zelo priljubljene ulične pekarne.