Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas. Mila Kačič

Ljubezen ostane tudi, ko človek odide, je poudarjala Manca Košir, ki je bila po upokojitvi aktivna prostovoljka hospica in je ogromno naredila za sprejemanje smrti kot dela življenja. Kot profesorica nas je učila poklica, a obenem tudi za življenje – navduševala nas je za branje in spodbujala h kritičnemu razmišljanju. Prejšnji mesec se je poslovila in za sabo pustila ogromno doto. Posejala je veliko semen dobrega, predvsem pa ljubezni, ki jo je nesebično razdajala, in tako še naprej ostaja z nami.

Odnos do starejših se tako kot druge pomembne vrednote oblikuje v rani mladosti. Spomnim se, da sem kot otrok zelo rada poslušala odrasle. Ko so se slučajno oglasili pri nas ali so prišli na pomoč pri kmečkih opravilih, sem bila takoj zraven pri pogovoru z očetom in mamo. Bila so me sama ušesa. Zdeli so se mi skrivnostni in polni znanja o svetu, ki ga še nisem poznala. Veliko so govorili o svoji težki, a lepi mladosti pa o hudih časih med vojno in po njej. Kljub temu so ostali vedrega duha, le zguban obraz, zgarane roke in sključena postava so kazali, da jih je življenje po svoje zaznamovalo. Stara mama, ki je bila pred drugo svetovno vojno ena od kuharic na hmeljniškem gradu, je imela v mojih očeh sanjsko službo. Ker sem že veselo prebirala pravljice, sem si želela, da bi lahko skusila grajsko življenje. Zgodbe starejših so se mi zdele kot filmi o drugačnih starih časih. Nanje pa sem gledala z občudovanjem in velikim spoštovanjem.

V mladih brezah tiha pomlad,

v mladih brezah gnezdijo sanje –  

za vse tiste velike in male,

ki še verjejo vanje. Ivan Minatti

Prišla je po tiho in s prvimi močnejšimi sončnimi žarki ozelenila travnike in grmovje odela v pisan pajčolan. Pomlad nas vsako leto spomni, da je življenje nekaj najlepšega in pravi čudež. V mladih brezah gnezdijo sanje, je zapisal priljubljeni pesnik Ivan Minatti. Če verjamemo vanje, se nam lahko izpolnijo, prav gotovo pa je z njimi življenje lepše.

Veter ziba mačice,
mačice na veji,
kmalu bo pomlad prišla,
dol po sončni preji. Feri Lainšček

Tokrat pomlad prehiteva. Ker je bil februar pretopel, so mačice že odcvetele. Včasih smo za 8. marec komaj našli prve zvončke, letos jih je bilo polno že sredi februarja. Z njimi smo otroci razveselili mamice in babice za dan žena. Morda bodo namesto njih nabrali trobentice in vijolice. Šopki, ki jih podarijo drobne ročice, so najlepši in njihovi objemi najtoplejši.

Drage bralke in bralci,

letošnje leto je nekaj posebnega za Vzajemnost, saj praznuje abrahama. V tem času smo marsikaj preživeli skupaj, med drugim smo iz črno-bele priloge zrasli v sodobno revijo, ki vsak mesec prinaša veliko zanimivega in koristnega branja. Bralce spodbuja tudi k druženju, tako zadnjih 18 let prirejamo letna srečanja, kjer se imamo vedno zelo lepo. Letos se dobimo v začetku junija v Neumu, od koder bomo imeli lepo izhodišče za izlete, tako se bomo zapeljali tudi čez Pelješki most.

Kaj je čas? Nekaj, kar neprestano beži, so trenutki, ki se nam vtisnejo v spomin, je nekaj, česar se bolj zavedamo, ko smo starejši. V mladosti teče počasi, celo vleče se, ko je več let za nami kot pred nami, pa dnevi minevajo vse hitreje.

Zelo hitro je minilo tudi prvih petdeset let Vzajemnosti, prve in edine revije za starejše. Šestindvajsetega januarja leta 1974 je izšla prvič, takrat še kot priloga Delavske enotnosti, 1985 pa je pogumno zakorakala na samostojno pot kot revija in tudi po zahrbtnem poskusu prevzema leta 1999 ohranila številne bralce do danes. V tem času se je marsikaj spremenilo, a Vzajemnost ostaja priljubljeno branje starejših tudi v vse bolj digitalnem svetu.