Na koncu bomo mi postali beli medvedi
Ne le da zagovarja odgovoren odnos do okolja, po teh načelih se trudi tudi živeti. Prof. dr. Dušan Plut, geograf, zgodovinar, ekolog in zaslužni profesor ljubljanske univerze, se je na pogovor pripeljal s kolesom, čeprav je zunaj snežilo. Ob osamosvojitvi Slovenije je za krajši čas šel v politiko in predsedoval zeleni stranki, ki se je pridružila Demosovi vladi, in bil izvoljen v predsedstvo Republike Slovenije. Potem je nadaljeval akademsko pot. Ves čas je družbeno angažiran intelektualec, še posebej kritično opozarja na ekološke probleme. Prepričan je, da se brez korenitih sprememb človeštvu slabo piše. Že desetletja živi v Ljubljani, a je še vedno povezan z rodno Belo krajino. Tudi kot upokojenec ne miruje, med drugim je še vedno dejaven v Svetu za varovanje okolja pri SAZU in tudi v belokranjskem ekološkem društvu Proteus.
-
Ali veste, kaj ste počeli pred 35 leti konec aprila, ko je prišlo do jedrske nesreče v Černobilu? Spomnim se, da je bilo lepo vreme, ki me je zelo vabilo na prosto, ker pa sem ravno zaključevala raziskovalno nalogo, sem bila prikovana na pisalni stroj. Osupli smo bili nad novico in si nismo znali predstavljati, kaj se je zgodilo. Poleg tega je takratna sovjetska oblast informacije o dogodku prikrivala. Eksplozija v jedrski elektrarni Lenin je povzročila hudo zdravstveno in okoljsko katastrofo. Oblast je žrtvovala na tisoče ljudi, ki jim nikoli ni izplačala nobenih odškodnin. Posledice nesreče bo čutiti še dolgo, bližnje mesto Pripjat še več kot 100.000 let ne bo primerno za bivanje.
-
»Ej, prišla je spet pomlad! / Kaj cvete trobentic v bregu! / Hodim, hodim preko trat / kakor po rumenem snegu.« Kajetan Kovič
Vedno pride. Tako priljubljena in težko pričakovana pomlad. Čeprav nam že leto dni kroji življenje epidemija, gre narava naprej svojo pot. Pred nami so velikonočni prazniki, največji krščanski praznik, ki slavi zmago življenja nad smrtjo. Sporoča nam, da je vredno živeti, da se je treba za življenje potruditi, ga spoštovati in ljubiti. Prinaša nam veselje in upanje.
-
»Za belo ograjo zazelenelo je / tiho pomladno drevo / in srce moje vzdrhtelo je, / o, kako je bilo lepo.« Srečko Kosovel
Toplo in sončno vreme je čez noč prebudilo ptice, na prosto je zvabilo tudi nas in nam na obraz narisalo nasmeh. Po dolgi jeseni in zimi, ko smo zaradi koronavirusa večino časa preživeli doma za štirimi stenami, brez druženja in potovanj, smo se daljšega dne in prihajajoče pomladi zelo razveselili. Letošnja pomlad bo drugačna, zagotovo jo bomo želeli občutiti z vsemi čuti. Navdihovala nas bo z upanjem, da za slabim vedno pride nekaj dobrega.
Koronavirus ni zamajal pokojninske blagajne
Tudi lani, ko je na celotno družbeno življenje zelo vplivala epidemija koronavirusa, je pokojninska blagajna zaključila poslovanje z izravnanimi dohodki in odhodki. Na pomoč je priskočila država, ki je poskrbela za prispevke zaposlenih in zagotovila tudi izplačilo solidarnostnega dodatka za upokojence z najnižjimi pokojninami. O tem, kako se je zavod v teh nenavadnih razmerah organiziral, poskrbel za redno izplačevanje pokojnin in izdajo odločb, ter o drugih aktualnih pokojninskih temah smo se pogovarjali z generalnim direktorjem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije Marijanom Papežem.
-
»Pa bo pomlad prišla / z oblaki šumečimi, / pa bo pomlad prišla / z rožami rdečimi, / s tistimi rosnimi, / mladimi rožami. / O, kako se po rožah / toži mi!« je vzdihoval po pomladi pesnik Ivan Minatti.
Le kdo je ne pogreša. Pomlad, ki bo prinesla v deželo sončne žarke, pognale bodo trave, rože in odgnala drevesa. Razkadila se bo megla in virus, ki nas drži v šahu že od jeseni, bo izgubil svojo moč. Le kdo si tega ne želi. Prvi napovedovalec pomladi je sveti Valentih, ki ima ključ od korenin. Zimo bo preganjal tudi pust. Letos žal brez pustnih rajanj, vendar ne bo šel mimo nas, nekateri si bodo maske kljub temu nadeli in se pokazali na spletu, gospodinje pa bodo poskrbele, da bodo na mizah pustne jedi, tako kot se za ta čas spodobi. Skorajšnjo pomlad napoveduje tudi vse daljši dan.
-
Matjaž Šinkovc, Šmihelčan iz Novega mesta, je od poklicne šole naprej zaprisežen krvodajalec. Sredi novembra je na svoj rojstni dan kri daroval še zadnjič, in to 190-ič. Skupaj je prispeval blizu 95 litrov krvi. Je absolutni rekorder med številnimi krvodajalci novomeške območne organizacije Rdečega križa.
S ponosom pove, da ga niso niti enkrat zavrnili. V zadnjem letniku poklicne šole ga je tako kot druge dijake premamil prost dan, ki so ga dobili, če so se udeležili krvodajalske akcije. Kasneje je 47 let vsake tri mesece odhajal na darovanje krvi, vendar nikoli več zaradi prostega dne. »Vsak krvodajalec ima pred odvzemom zdravniški pregled in tudi na krvi se vidi, kako je s tvojim zdravjem. Zdelo se mi je pomembno, da vem, kako je z mano, poleg tega pomagaš nekomu, ki kri nujno potrebuje. Čeprav prejemnika krvi ne poznaš, imaš po odvzemu zelo dober občutek,« pove Matjaž in doda, da bo ta ritual zagotovo pogrešal. Še vedno bi bil pripravljen darovati kri, vendar je moral zaključiti zaradi starostne omejitve. Krvodajalstvo pa se pri družini Šinkovc ne bo zaključilo, kajti očetovo humano pot nadaljuje sin Jure.
-
Okroglo leto 2020 in povrhu še prestopno je bilo nenavadno in težko. Ko smo stopali vanj, si nihče ni mogel predstavljati, da bo prineslo tako hudo preizkušnjo za človeštvo. Nova koronavirusna bolezen, ki se je začela na Kitajskem, je bila v začetku leta za nas še oddaljena tema, ki ji nismo posvečali pozornosti. Sredi marca pa je bila že med nami in ustavila je javno življenje. To je bil velik šok za vse. Tudi najstarejši ljudje česa takega še niso doživeli, nekateri so se ob tem spomnili pripovedi staršev, ki so preživeli špansko gripo, ko je morila ob koncu prve svetovne vojne.
Ponosen je, da se v politiki ni prodal
Grozote druge svetovne vojne je že kot majhen otrok izkusil tudi mag. Franc Žnidaršič, upokojeni zdravnik iz Trebnjega in še do nedavnega zelo dejaven politik. Rodil se je pred osemdesetimi leti na Bučki na Dolenjskem kot sedmi otrok mami Angeli in očetu Martinu Žnidaršiču. Še preden je dopolnil eno leto, so Nemci družino na silo odpeljali v taborišče. Po končani vojni so se vrnili na izropano domačijo, a žal brez očeta in najstarejšega brata.
Osemčlansko družino, očeta, mamo in šest otrok, so Nemci z Bučke odpeljali 3. novembra 1941. Francetov oče se je temu hotel upreti s sekiro, a ga je mama posvarila, bila je noseča in zagotovo bi jih vse pobili. V taborišču so bili sicer skupaj, mlajše otroke so odpeljali v vrtec, oče in starejši brat sta morala na prisilno delo v tovarno torpedov, mama pa je delala v pralnici. Poleti 1942 je rodila najmlajšo sestro. Najdlje so bili v taborišču Rudolfstadt, v opuščeni tovarni porcelana. »Spominjam se le zavijanja siren pred napadi zavezniških letal, pa tudi pogreba očeta in brata, ki so ju Nemci pokončali ob koncu vojne, čeprav se dejanskega dogajanja nisem zavedal,« pove Franc.
-
Dolgotrajna oskrba je področje, ki se dotika vseh nas. Če pogledamo po ulici, koliko je starejših ljudi, lahko hitro ugotovimo, da ne potrebujemo le vrtcev. Zaradi staranja bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi naraščale in se v prihodnjih letih podvojile, je bilo slišati na predstavitvi knjige Jožeta Ramovša Integrirana dolgotrajna oskrba. Slovenija, ki v dolgotrajni oskrbi petindvajset let zaostaja za razvitimi evropskimi državami, mora preiti iz opešane tradicionalne oskrbe v sodoben sistem, menijo na Inštitutu Antona Trstenjaka. Pripravljeni zakon o dolgotrajni oskrbi ocenjujejo, da daje upanje za to, potrebno znanje pa posreduje tudi nova knjiga Jožeta Ramovša.
