Osamljenost ni le osebna stiska
november '25Zdravje Oskrba Aktualno
Dolgotrajna osamljenost povečuje tveganje za nastanek duševne stiske in bolezni ter ogroža osnovno človekovo dostojanstvo. Svetovna zdravstvena organizacija jo opredeljuje kot tretji steber zdravja, poleg telesnega in duševnega, in že opozarja na epidemijo. Več kot tretjina Evropejcev, to je 50 milijonov ljudi, se vsaj občasno počuti osamljena.
Največ osamljenosti je v Severni Ameriki, najmanj pa v Afriki. Pri nas je po raziskavi Share vsaka peta oseba, stara nad 50 let, osamljena, od tega štirje odstotki izrazito, med njimi je več žensk in starejših. Dolgotrajna osamljenost ima na zdravje enak učinek kot 15 pokajenih cigaret na dan, povečuje tveganje tudi za druge bolezni, na primer za demenco za kar 58 odstotkov, za srčne bolezni za 29 odstotkov, za 32 odstotkov se zviša možnost za možgansko kap.
-
Vsak je kdaj rad sam, da umiri misli in se odpočije. Nihče pa si ne želi biti osamljen. Verjetno je najhuje, če se tako počutiš, ko je okrog tebe polno ljudi. V razvitem svetu postaja osamljenost vse večji problem, ker ne živimo več v razširjenih družinah, ampak vsak bolj zase. Ali je sploh čudno, da je vse več starizma?
Pri nas smo živeli skupaj s staro mamo in od nje sem se marsikaj naučila. Z njeno pomočjo sem še kot osnovnošolka spekla prvi kruh v krušni peči, da bi presenetila mamo, ki se je vračala iz bolnišnice. Čeprav se je bala, kako nama bo uspelo, ker je bila že v letih in že dolgo ni več pekla, je na koncu popustila. Spomnim se le, da so se njene roke tresle bolj kot po navadi, a ko je bil kruh pečen in je dišalo daleč naokoli, sva bili obe presrečni in nasmejani do ušes. Danes vem, da je bil to zahteven podvig, a sva ga skupaj zmogli.
Lovili smo ravnotežje med pravičnostjo in solidarnostjo
Pokojninska reforma, ki je ena najpomembnejših te vlade, je prejšnji mesec začela zakonodajno pot. Socialni partnerji so se dve leti pogajali, da so dosegli soglasje, kljub temu Delavska koalicija napoveduje referendum. Če reforma ne bo uspela, bodo naslednja pogajanja v precej slabših razmerah in tudi ukrepi bodo bolj boleči, je prepričan minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. Slovenija ima pretočni pokojninski sistem, kjer delovno aktivni prispevajo za pokojnine. Zaradi nizke rodnosti in daljše življenjske dobe je vse manj zavarovancev in vse več upokojencev, zato je reforma nujna. Vendar kljub postopnemu podaljševanju upokojitvene starosti minister meni, da prinaša za sedanje in bodoče upokojence veliko dobrega, predvsem pa stabilen, pravičen in varen pokojninski sistem.
Oddaja, ki povezuje in podira tabuje
Saj jo poznate, kajne? Ah, ta leta je tedenska oddaja, ki jo na nacionalni televiziji pripravljajo že četrto sezono, namenjena je starejšim, čeprav je vse bolj priljubljena med gledalci vseh generacij. Če ste jo spregledali, na ogled je vsako soboto ob 17.15. Ali vas zanima, kako nastaja?
Obraza oddaje sta novinarki in voditeljici Helena Pirc in Nina Cijan, v pripravo pa so vključeni še številni drugi, od urednice, producentke do snemalcev, scenskih delavcev, montažerjev, grafikov in maskerk, ki morajo med seboj lepo sodelovati, da vse teče, kot je treba. Oddaja je bila najprej 25-minutna, zadnji dve leti pa se je preselila s petkovega na še boljši sobotni popoldanski termin. Obenem so jo tudi podaljšali.
-
Veseli smo, kadar nas bralci pokličete in poveste, da vam revija ogromno pomeni, ker iz nje izveste marsikaj koristnega. Pravite, da vam daje pogum in vam je potem lažje, če vas kaj teži ali boli. Priznam, da pohvala dobro dene in se naslednje številke lotimo še z več elana. Večkrat pa nas pokličete tudi tisti, ki ste osamljeni in bi radi samo poklepetali. Vsak ima svojo zgodbo, največkrat pa je za njimi težko življenje.
Po izidu septembrske revije nas je poklicala bralka Marjeta, ki je bila tudi med interniranimi na Rabu. Ničesar se ne spomni, ker je bila stara komaj eno leto, po maminem pripovedovanju pa so zelo trpeli. Ob zgodbi z naslovom Lakota je strašna, a še hujša je žeja, se je zjokala. Zdaj je v domu in ima več zdravstvenih težav, ki prav gotovo izvirajo tudi iz tega obdobja. Spomnila je na boj staršev proti okupatorjem in tudi, kaj vse so prestali ničesar krivi otroci, zdaj pa ima večkrat občutek, kot da vse to ni nič vredno. Vendar ona je ponosna na svojo mamo in vse, ki so se borili za svobodo.
Letošnje leto prelomno za starejše
Kaj narediti, da bo Slovenija dežela, v kateri bo vredno in lepo živeti? Na to vprašanje iščejo odgovore na letošnjem že 24. Festivalu za tretje življenjsko obdobje, ki se je včeraj začel v Cankarjevem domu in bo trajal še do četrtka. K skupnemu razmišljanju so povabili vse, od civilne družbe, izvršilne in zakonodajne oblasti do gospodarstvenikov.
Otvoritvene slovesnosti se je udeležil tudi predsednik vlade Robert Golob, ki je poudaril, da je glede na raziskave Slovenija družba, v kateri je v pokoju vredno in lepo živeti. "A ne bomo se zaustavili pri tem, delamo naprej, da bomo to obdržali, predvsem pa še dodatno izboljšali," je zagotovil in poudaril zavezo vlade, da podaja roko vsem v tretjem življenjskem obdobju. Med ukrepi je omenil dolgotrajno oskrbo, ki zajema več storitev z enim skupnim poslanstvom. »To je skrb za tiste, ki so dali vse in zdaj potrebujejo roko z naše strani, ker si to zaslužite," je dejal premier Golob. V nagovoru je delil tudi zgodbo svoje mame po upokojitvi in dodal, da je druženje v tretjem življenjskem obdobju tisto, kar je najbolj pomembno, saj osmišlja ljudi. Predsednik je še zagotovil, da bo vlada še naprej delala v smeri, da bo Slovenija družba, v kateri je v pokoju vredno in lepo živeti.
Lakota je strašna, a še hujša je žeja
Zgodbeseptember '25Ljudje Zgodovina
»Ko gledam razmere v največjem taborišču na svetu – Gazi, se mi pojavijo slike iz taborišča na Rabu, ki sem ga ob mami in sestrah doživljala kot otrok. Do zdaj sem mislila, da hujše, kot je bilo nam, ne more biti,« začne pripoved dolgoletna profesorica slovenščine na črnomaljski gimnaziji 92-letna Darka Čop, rojena Šimec, iz Črnomlja, ki sodi v generacijo zadnjih preživelih, ki še nosijo v sebi spomine na čas upora proti okupatorju in njegove posledice.
Čeprav je minilo že 83 let in je bila takrat stara komaj devet let, se dogodkov še živo spominja. Pod italijansko okupacijo je bila Bela krajina del ljubljanske pokrajine. V času velike roške ofenzive so Italijani izvajali množično interniranje celih družin, ki so imele koga med ribelli oziroma uporniki. Poveljstvo 11. armadnega zbora je 20. julija 1942 poslalo diviziji Isonzo v Črnomlju dva seznama oseb, ki so odšle k partizanom, in ukazalo aretacijo in internacijo vseh članov njihovih družin, porušenje njihovih hiš in zaplenitev njihovega imetja. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo je Italijanom pomagal pripraviti sezname. V Črnomlju se je okupator znesel nad družinami partizanov v noči na 26. julij 1942.
-
Poleti sva z možem prvič obiskala njegove daljne sorodnike v ameriški državi Minnesota in kraj, kamor so pred več kot sto dvajsetimi leti odšli s trebuhom za kruhom številni belokranjski fantje in možje. Pri rosnih letih so se podali čez lužo brez znanja tujega jezika in poznavanja dežele, brez denarja. Amerika je potrebovala delavce za delo v rudnikih in industriji, in ker doma ni bilo zaposlitev, so se z velikimi upi za boljše življenje podali v neznano. Veliko jih je odšlo na sever v nastajajoče rudarsko mesto Elly blizu kanadske meje, kjer so bili rudniki železa. Življenje tudi tam ni bilo lahko, a imeli so vsaj delo. Kako veliko jih je prišlo, se vidi na pokopališču, kjer je polno nagrobnih plošč z belokranjskimi priimki.
V dveh dneh preselili dva tisoč civilistov
Zgodbejulij '25Ljudje Zgodovina
Letos mineva 80 let od konca druge svetovne vojne. O njej je bilo napisano ogromno knjig, a še vedno je ostalo marsikaj nepojasnjenega in spregledanega. Predvsem so dobro obdelane vojaške operacije in bitke, manj pa, kaj se je dogajalo s civilnim prebivalstvom. Tudi ena največjih medvojnih operacij anglo-ameriških zaveznikov v Sloveniji in ena največjih evakuacij civilistov med drugo svetovno vojno, ko so med 25. in 26. marcem 1945 iz Bele krajine z letali preselili več kot dva tisoč ljudi v osvobojeno Dalmacijo, je v zgodovinskih knjigah omenjena le bežno s stavkom ali dvema.
-
Za otroke so se začele tako težko pričakovane počitnice. Tudi mi smo jih komaj čakali in se veselili brezskrbnega poletja. V prejšnji številki smo vas povabili, da nam zaupate, kakšni so vaši spomini na šolo. Veliko se vas je odzvalo in nekaj razmišljanj lahko preberete v reviji.
Včasih je še bolj kot danes veljalo, da šola odpira okno v svet, saj ni bilo interneta in tudi ne toliko različnih medijev. Predvsem revnejšim je šola predstavljala možnost, da si s pridnim učenjem pridobijo poklic, ki jim bo olajšal življenje. Večkrat je bilo tudi to težko, saj ni bilo denarja za zvezke, svinčnike in barvice, kaj šele za nadaljnje šolanje v drugem kraju. Teta se spominja, kako je učitelj prišel prosit starše, naj jo dajo naprej v šolo, vendar si tega niso mogli privoščiti, ker je oče zbolel in so že tako težko shajali. Na pomoč ji je priskočila starejša sestra, ki je bila že zaposlena, čeprav je bil njen zaslužek skromen. To ju je še dodatno povezalo in vse do njene smrti sta si vzajemno pomagali.
