ZDRAVJE

Ali poznate hipnozo, starodavno terapevtsko sredstvo, primerno tudi za sodobne težave? Uporabljali so jo že stari Sumerci in Egipčani, Indijci, Kitajci in še kdo. Gre za spremenjeno stanje zavesti, v katerem postanejo sugestije učinkovitejše. V takšnem stanju lahko z različnimi medicinskimi in psihoterapevtskimi tehnikami vplivamo na telesne in duševne procese ter tako spodbujamo zdravljenje; to imenujemo medicinska hipnoza.

Z njo se ukvarja univ. dipl. psihologinja Bronja Pajntar Plut. Za to delo je imela najboljšega učitelja – svojega očeta prof. dr. Marjana Pajntarja, ki je bil pionir uporabe hipnoze v medicini na Slovenskem.

Spoznajte jih 

Brigita Gabrič je v Rimu preživela šest desetletij, a jo je na jesen življenja ponovno poklical rodni Maribor. »To je odlično mesto za upokojence – je zelo varno in prav vse lahko opravim peš, v središču se tudi venomer kaj dogaja, ravno prav, da ni dolgčas,« je zadovoljna izjemno vitalna in zgovorna 85-letna sogovornica.

Brigita živi na desnem bregu reke blizu mestne bolnišnice, kamor pa – na srečo – ne zahaja. Jutra začenja s tričetrturno telovadbo in zdravim zajtrkom. Zatem se odpravi na sprehod in po opravkih čez stari Dravski most. Tam naredi krog po mestnih uličicah, nato pa zavije na obnovljeni Lent, najstarejši del Maribora. Na obrežju občuduje labode in njihove družine, ki se pogosto zadržujejo ob novi Splavarski brvi. Po njej se Brigita vrača domov, na desni breg – na Tabor. Ob tem opozori na posebno zanimivost stavb na mariborskem nabrežju – njihovih množičnih oken. »Okno pri oknu … Kako zanimivo, kako lepo! Tega še sami Mariborčani ne opazijo,« pravi z nasmeškom.

 Potopisna reportaža 

Toskana malo spominja na valovito dolenjsko pokrajino, le da namesto gozdov prevladujejo visoke pokončne ciprese. Doline so širše, značilnost te slikovite italijanske pokrajine pa so naselja na hribčkih. 

Najvišje leži Montepulciano. Strnjeno srednjeveško mesto, v katerem živi več kot 14 tisoč ljudi, objema lepo ohranjeno obzidje. Med drugo svetovno vojno sta grof in grofica Origo v zadnji minuti preprečila Nemcem, da bi to zgodovinsko mesto zravnali z zemljo, saj so se ti hoteli maščevati za partizanske napade v teh krajih. Razneslo je le vzhodna vrata mestnega obzidja Porta al Prato. Po strmi in ovinkasti ulici Corso, dolgi kilometer in pol, ki je glavna arterija od vznožja pa do vrha mesta, vozijo mali avtobusi. Njihovi šoferji so pravi velemojstri, saj brezhibno zvozijo ozke odseke, kjer gre marsikje za milimetre. Občudovali smo lepo arhitekturo starih kamnitih hiš, okrašenih s pisanim cvetjem, trgovinice s spominki in rustikalne restavracije pod starimi oboki.

SPOZNAJTE JIH

Mitja Zalokar, rojen leta 1946, je po izobrazbi arhitekt, ki se rad udejstvuje na področju literature in likovne umetnosti. Letos je še posebej vesel, saj je odprtje njegove razstave portretov slovenskih pisateljev in pisateljic sovpadla s kulturnim praznikom, 8. februarjem. Obiskovalci so se v galeriji Knjižnice Prežihov Voranc na Viču v Ljubljani sprehajali med našimi velikimi kulturnimi možmi in ženami, ki so pogledovali z belih mrežnih panelov.

Avtor razstave je na ogled postavil serijo portretov pisateljev in pesnikov, narisanih po fotografijah Tihomirja Pinterja iz leta 1993. Ta veliki mojster klasične fotografije je imel atelje v središču Ljubljane, kamor so prihajali številni umetniki, da bi se fotografirali. Sogovornik, ljubitelj knjig in dobre glasbe, se je lotil tudi portretov slovenskih skladateljev. Ti za zdaj ostajajo shranjeni v domači omari in potrpežljivo čakajo na primeren čas ter prostor, da ugledajo luč sveta.

Reportaža

Najstarejša skandinavska prestolnica nas je sredi marca pričakala v vsem svojem zimskem sijaju. V soncu se je bleščal delno zamrznjen fjord, okoli katerega so Norvežani nanizali bisere sodobne arhitekture. Ob prihodu v središče Osla, ki je že tisoč let glavno mesto Norveške, smo občudovali zanimive stolpnice, ki kot lego kocke stojijo druga ob drugi ter sporočajo, da je nekdanje mestece postalo sodobna metropola.

V preteklosti revna država se je, zahvaljujoč nafti in plinu, prebila med najbogatejše na svetu. Obdržali so monarhijo in svojo valuto – krono ter ostali močna pomorska država. Veliko pozornosti namenijo razvoju in življenju v sožitju in v skladu z naravo ter okoljem, ki se prepleta s sodobnim, kar daje Oslu prav poseben čar. Je zeleno mesto z veliko parki, ki šteje z okolico že 1,2 milijona ljudi, obdano je z gozdnatimi griči ter gorami. Pohvalijo se lahko z najboljšo pitno vodo v Evropi.

Spoznajte jo

Bogdana Močnik, 86-letna upokojena učiteljica iz Borovnice, je že več let zadovoljna stanovalka doma starejših v Notranjih Goricah pri Ljubljani. Četudi v zreli starosti in na invalidskem vozičku, je dejavna ter vedoželjna.

V domu je šesto leto, zadnji dve leti sama, ker je mož umrl, pove sogovornica, ki je imela v domu še sestro, a je žal že tudi pokojna. Na srečo ima otroke in vnuke v Ljubljani ter okolici, da jo lahko obiskujejo. »Celo vnuk, ki je študiral v Amsterdamu ter tam spoznal zaročenko, Litovko, je gnezdece spletel v Ljubljani.« Ob rojstnih dnevih jo svojci pridejo iskat, da se skupaj družijo in poveselijo. Našo sogovornico preplavijo spomini na življenje v domači Borovnici, kjer sta si z možem ustvarila topel dom s tremi otroki.

Kam nas pelje 

Janez Rogelj, 73-letni upokojeni novinar iz Ljubljane, je nekdanji dolgoletni glavni tajnik Slovenske izseljenske matice. Poleg spominov na zgodbe našega izseljenstva poseduje »čarobni kovček« s kopico fotografij iz tistega časa. Naučil se je sodobnih digitalnih veščin in tako te zanimive spomine deli z bralci izseljeniškega bloga Kovček in s svojimi prijatelji na Facebooku. Vse pa je tudi vestno zapisal v knjigi, ki bo kmalu izšla.

Že od otroštva je velik ljubitelj knjig. »Moj oče je imel obsežno knjižnico s strokovnimi usnjarsko-krznarskimi knjigami, za mamo pa sem hodil po nemške romane v Delavsko knjižnico. Čeravno nisem razumel nemškega jezika, sem vsako knjigo pregledal (tematiko mi je povedala prijazna knjižničarka) ter izbral tiste, kjer še ni bila vpisana mamina članska številka izkaznice J300. V košari na kolesu sem ji knjige dostavljal domov v Savsko naselje,« ga preplavijo spomini iz otroških dni.

Kam nas pelje življenje

Sedemdesetletni Vrhničan Andrej Kos, upokojeni uradnik, je nenavaden človek. Na pogovor sredi zime je prišel lahkotnih bosih nog, ob čaju pa nam je zaupal svojo življenjsko pot in svoje veselje. Že desetletja je predan likovnemu ustvarjanju – posveča se predvsem kiparjenju in grafiki v glini. Je tudi ljubiteljski glasbenik in pisec aforizmov. V zimskih mesecih rad plava v ledeni vodi idiličnega Starega malna, ki je znana vrhniška izletniška točka.

Naš sogovornik je bil že v mladih letih veliko bos, kot odrasel je korakal v čevljih, kot upokojenec je obutev spet odložil. In kaj ga je zapisalo med bosonožce? »Odraščal sem v hribovski vasici Studenčice nad Medvodami. Otroci smo bili ves čas veselo bosi, in to željo sem shranil za poznejše čase.« Pove, da je dolgo pot do šole, postaje, trgovine pogosto kar pretekel ter to navado obdržal še v srednješolskih oziroma študentskih letih. »Študiral sem pa tisto, kar me je najmanj zanimalo – ekonomijo,« se smeje in omeni, da bi lahko kolesaril, a ga to ni pritegnilo.

Na poti do slovaškega glavnega mesta Bratislava nas je spremljala množica sodobnih mlinov na veter – vetrnih elektrarn. Tudi sosednja Madžarska, od koder smo pripotovali, in še druge evropske države imajo cela polja le-teh, le Malta in Slovenija nič. Oprostite, v zadnjih desetletjih nam je le uspelo postaviti dve in očitno bo, žal, pri tem tudi ostalo.

Mala slovaška prestolnica je bila prijetno presenečenje. Mesto nosi svoje ime šele zadnjih sto let, prej so ji rekli Prešporok (nemško Pressburg, madžarsko Pozsony). V času turške zasedbe Budimpešte je bila celo prestolnica madžarske kraljevine, v bratislavski katedrali pa so kronali madžarske kralje.

Znano je, da sta evangelista Matej in Luka zapisala rodovnike po obdobjih vse od Adama in Eve do Jezusa, tudi vse plemiške in imenitnejše družine jih imajo. Le zakaj ga ne bi imeli tudi navadni ljudje? Z njim izvemo, kdo smo, od kod prihajamo, morda lažje razumemo, kje hodimo in kam gremo. Z rodovnikom naše prednike ponovno povežemo v družino, spomin nanje pa kot dediščino predamo zanamcem.

Rodoslovje je pomožna zgodovinska veja, ki se ukvarja z raziskovanjem ter dokumentiranjem prednikov, potomcev in razširjenih sorodstvenih zvez. »Ni nekaj novega, je pa v zadnjih desetletjih doživelo velik razmah z računalniško podporo. Dodatni zagon je dobilo tudi v povezavi z internetom in genetiko,« začne Peter Hawlina, ki se je pri nas med prvimi začel ukvarjati z računalniškim rodoslovjem. Izdelal je izjemno bogat družinski rodovnik, ki zajema nekaj deset tisoč ljudi. 81-letni diplomirani ekonomist, Ljubljančan, prihaja iz zelo velike družine, saj sta starša zdravnika imela kar devet otrok, in tako veliko družino si je ustvaril tudi sam. Le iz mesta je družino preselil na idilično obrobje Škofje Loke.