Ida Baš je Mariborčanka in ena tistih redkih slovenskih radijskih in televizijskih napovedovalk, ki ji je uspelo tudi v Ljubljani. Pri njej so se združile tri stvari: naravno obdarjena z žametnim glasom uporablja lep zborni jezik in ima sproščen nastop. In s to čarobno kombinacijo »zaziba« poslušalce v prijetno pozornost še dandanes.

Ljubezen do lepe govorjene besede in nastopanja se je pokazala že v otroških letih. »Zelo veliko sem vsak večer brala naglas, nikoli tiho. Če so bili dialogi, sem odigrala vse vloge. Na šolskih proslavah sem rada in veliko nastopala,« je začela. Mala Ida, ki je bila edinka, je hodila na počitnice k stari mami na podeželje in tam je pogosto zbrala vaške deklice, ki so morale nastopati s pesmimi, ona pa je povezovala program. »A dekleta so morala priti na nastope lepo oblečena – v belih bluzicah in nogavičkah ter modrem krilcu. Uh, je bila enkrat ena mama huda name, kje vendar naj na vasi dobi bele nogavičke za hčerko,« se smeje sogovornica.

67-letni Ljubljančan Leopold Brzin, nekoč grafik in komercialist pri Mladinski knjigi ter običajen družinski fotograf, je danes pravi »fotofrik​«, ki objavlja svoje fotografije na švedskem spletnem portalu YouPic.

Odkar se je upokojil, je fotografiranje njegova velika ljubezen, s katero preživi do šest ur na dan. »Velika strast do fotografije se je v meni prebudila ob gradnji stadiona Stožice. Živim blizu in kot novopečeni upokojenec sem imel čas vsak dan dve leti spremljati gradnjo. Vse faze imam dokumentirane, fotografij pa nekaj čez tisoč. Tja nas je hodilo več ljubiteljskih fotografov in vsak od nas je fotografiral kakšno zanimivo podrobnost,« se spominja začetkov. Ko mu je eden izmed kolegov predlagal, naj se začne resneje ukvarjati s fotografiranjem, si je po razmisleku kupil nov boljši fotoaparat in različne objektive.

Vera Presl je lepo urejena in čedna belolasa gospa, ki vsak ponedeljek popoldne zahaja v Mestni muzej Ljubljana. Tam se zbirajo udeleženci študijskega krožka arheologije Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje.

Sogovornica je po poklicu inženirka kemije, rojena pa v Starem Bečeju, v srcu večnacionalne Vojvodine. Njeni starši so bili madžarske narodnosti. Med vojno so nekaj let živeli v Budimpešti, nato se je družina vrnila v Bečej, kjer je hodila v srbske šole. Doma so ju z bratom vzgajali tako, da niso delali nobenih razlik zaradi narodnosti, vere ali socialnega položaja.

Rihard Bizjak - Riko je vitalen upokojenec, ki ga lahko pri 72 letih kot rednega študenta pogosto srečate na ulicah okoli ljubljanske filozofske fakultete, ko hiti na predavanje ali druge študijske dejavnosti. Vedno z nepogrešljivim klobukom na glavi. Previdno ga privzdigne in se nasmehne: »Kdor ima klobuk, ta je gospod!«

Že od mladih let ga je strastno zanimala zgodovina, kasneje tudi filozofija. Po upokojitvi se je namenil nadgraditi svoje znanje, zato se je vpisal na redni študij teh predmetov. V Sloveniji ima namreč vsak državljan pravico do enkratnega vpisa na univerzo. Kdor tega ni izkoristil v mladosti, se lahko za to odloči na jesen življenja.

Novinarski krožek Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani vsako šolsko leto sklene z izletom v eno od evropskih prestolnic. Letos smo obiskali kar tri obdonavske prestolnice, ki jih z Ljubljano povezujejo skupna zgodovina in kultura: Budimpešto, Bratislavo in Dunaj, ki ga predstavljamo tokrat.

Ljubljana je pobratena z Dunajem, imata pa mesti obilo skupnih projektov - od kulture, gospodarstva, komunalnih vprašanj, varovanja okolja do modernizacije mestne uprave. V avstrijsko metropolo z 1,8 milijona prebivalcev smo potovali s katamaranom iz Bratislave. Med uro in pol dolgo mirno plovbo smo srečali nekaj ladij ter diskreten policijski čoln na državni meji. Ob poti pa smo videli mini ribiške kočice, pred njimi pa velike ribiške palice. Nenadoma se je Donava razcepila v dva rokava in po levem smo kmalu pripluli v center. Mogočne dunajske stavbe so se dvigovale izza košatih obrečnih dreves in že smo bili v velikem pristanišču.

Že dolgo je v meni tlela želja, da bi obiskala to opevano deželo, da bi vdihnila njen topli zrak in pogledala v španske oči. In ko se mi je končno ponudila priložnost, da jo doživim, sem rekla – Španija, OLE. Spoznala sem vzhodni del Iberskega polotoka, saj smo z avtobusom potovali po Kataloniji, Aragoniji, Kastilji - La Manči in Valenciji. Španija je velika za 25 Slovenij in ima 46 milijonov prebivalcev. Razdeljena je na 17 avtonomnih pokrajin, te pa se delijo na 50 provinc.