Maistrovo leto v njegovem rojstnem Kamniku

Pred 150 leti se je 29. marca rodil Rudolf Maister, general, ki je pred dobrimi sto leti zavrnil razglasitev Spodnje Štajerske za del Avstrije in obranil slovensko severno mejo. Izdal je tudi dve pesniški zbirki Poezije in Kitica mojih, bil je ljubitelj knjig, imel je eno najlepših knjižnic pri nas, in tudi amaterski slikar, ki je prijateljeval z znanimi slikarji tistega časa, od Jakopiča do Sternena. Maistrovo leto bo še zlasti živahno v njegovem rodnem Kamniku, kjer je častni občan. Po njem so poimenovane ulice, gimnazija, tam stojita njegov kip in rojstna hiša, v kateri je muzejska zbirka, posvečena njegovemu življenju in delu. Njegov rojstni dan je občinski praznik, ko se zvrsti več kot 40 različnih prireditev, med drugim bodo v njegovi rojstni hiši pripravili dan odprtih vrat.

Kultura

Prof. dr. Henrik Neubauer je zaznamoval številna umetniška področja, neprecenljiva pa je njegova dediščina v baletnem prostoru. Bil je plesalec in koreograf, ustvaril je 80 baletnih koreografij in še več kot 100 za različne priložnosti ter v dramskih in opernih gledališčih, kot režiser 34 opernih in operetnih režij doma in v tujini, 15 režij dramskih iger v francoščini, napisal več kot 40 knjig in čez 600 člankov s področja opere in baleta. Deset let je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Trinajst let je predaval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, bil je in je še vedno član številnih mednarodnih in domačih organizacij, med drugim Mednarodnega gledališkega inštituta in svetovalnega sveta International Dance Alliance.

Evropske prestolnice kulture 2024

To so tri mesta. Prvega in nam najbližjega avstrijskega mesta  Bad Ischla, ki je znano kot romantično zdraviliško mestece, ni treba posebej predstavljati. Drugo mesto  Tartu je staro univerzitetno mesto v Estoniji, ki velja za srce in dušo majhne pribaltske države. Vedno je bilo njeno središče znanosti, izobraževanja in kulture, zibelka estonskega narodnega prebujenja in rojstni kraj estonskega popevkarskega festivala ter estonskega gledališča. Program celoletnega dogajanja v okviru EPK-ja 2024 je razdeljen na štiri področja: Tartu z Zemljo,...

Kultura

Le predstavljate si lahko, kako praznično je bilo, ko je bilo lani novembra v rimskem senatu slišati Pesem o gugalnici Andreine Trusgnach, saj je šlo za eno redkih priložnosti, ko je tam zazvenela beseda iz Beneške Slovenije. Takrat so tam na pobudo senatorke Tatjane Rojc pripravili posvet z naslovom Poezija duše med lokalnimi jeziki, mejami in svobodo, Andreino pa počastili s posebnim priznanjem za ohranitev zapuščenih pokrajin. Za velikokrat nagrajeno pesnico in pripadnico slovenske narodne manjšine v deželi Furlaniji - Julijski krajini ter njene prebivalce je bila to velika čast. Slovenska beneška beseda je vstopila v italijanski senat skozi glavna vrata.

GLEDALIŠČE

Grenka komedija Paradiž

Umeščena je v dom starejših v manjšem slovenskem kraju. Italijanski režiser Matteo Spiazzi skozi neverbalno predstavo staranja vpeljuje teme izključenosti, izoliranosti, osamljenosti, smrti, (ne)izpolnjenosti življenja ter fizičnega in duševnega zdravja. Zgodbe mozaično gradi iz spominov, ki starejšim vzbujajo obžalovanje, strahove, melanholijo, pri gledalcih pa vzbudijo grenek smeh prepoznave in se sestavijo v rahločuten slavospev tistemu trenutku, ko ugledamo pomen v vsakdanjem drvenju pogosto podcenjenih vrednot, saj o vrednosti življenja...

RAZSTAVE

Rekonstruirani keltski bojni voz

  

V Posavskem muzeju Brežice je na ogled arheološka razstava s predmeti, ki so rezultat zadnjih raziskav na brežiškem Sejmišču. Med najpomembnejšimi je v naravni velikosti rekonstruirani keltski bojni voz iz sredine 3. stoletja pred našim štetjem, ki je zmožen tudi dejanske terenske vožnje. Za obnovo so angažirali tri mojstre – kolarja, kovača in usnjarja. Po besedah avtorice razstave, arheologinje in višje kustosinje brežiškega muzeja Jane Puhar so pri nas vozovi, ki jih poznamo iz obdobja mlajše železne dobe, prava redkost. Na slovenskih tleh so do zdaj odkrili le tri takšne, vse te pa prav na območju Sejmišča, kjer je bilo do zdaj odkritih več kot 160 žganih keltskih grobov. Razstava bo odprta še nekaj mesecev. 

 Kultura 

Mišo Molk je za prvo damo slovenske televizije proglasil oster kritiški zapisovalec, Miša pa je odgovorila, da je to postala s trdim delom, nekaj talenta in predvsem z disciplino. Dvainštirideset let nas je razveseljevala s svojo prodornostjo, vedrino in eleganco, uspešno in poglobljeno je vodila pogovore z gosti, njen glas in stas sta gledalce praviloma očarala. Prejela je viktorja popularnosti za najboljšo televizijsko osebnost in strokovnega viktorja za najboljšega televizijskega voditelja. Spominjamo se oddaj, v katerih je sodelovala, kot so Križ kraž, Res je, kot voditeljico Slovenske popevke in izborov za pesem Evrovizije. Čeprav se je upokojila julija letos, jo že pogrešamo.

Kultura 

Peter Zupanc, pisatelj, filmski kritik in raziskovalni popotnik, že več kot deset let živi in dela na Kitajskem. Nastanjen je v šestmilijonskem mestu Nanning, ki je največje mesto avtonomne regije Guangxi Zhuang na jugu, in veliko potuje. Očarala ga je raznolikost pokrajine, pritegnile so ga različne kulture, saj na jugu živita dve tretjini vseh narodnostnih manjšin na Kitajskem. O tem piše raziskovalne reportaže za številne slovenske časopise in revije, napisal pa je tudi več knjig: Obešanje zmajeve glave, Kitajska, dežela sanj in jaz ter Leto podgane ali kako sem preživel covid-19 na Kitajskem.

GLEDALIŠČE

Zahodni privez v Mestnem gledališču ljubljanskem

Delo kultnega francoskega dramatika Bernarda-Marie Koltèsa prikaže trk dveh svetov z družbenega vrha in dna. Dogaja se v neimenovanem velemestu na Zahodu, kjer v zanemarjenem hangarju živi skupina ljudi, ki je ostala na robu družbe. Tja se pripeljeta visoki finančni uradnik in njegova sodelavka, ki se sicer ne bi nikdar srečala z reveži. Gledamo pomanjšano sliko sveta, razdeljenega med revne in bogate, socialno obarvano dramo ljudi v stiskah. Po natančno 40 letih od nastanka jo je režiser Janusz Kica označil za vizionarsko, Koltèsa za avtorja, »ki odpira oči«, krasi pa jo tudi mojstrski preplet dramskega in komičnega. Igrajo: Sebastian Cavazza, Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Alojz Svete, Filip Samobor, Klara Kuk, Filip Štepec in Joseph Nzobandora - Jose.

Drago Potočnjak poznamo kot dramsko in filmsko igralko, dramsko pisateljico, gledališko pedagoginjo in dramsko terapevtko. Konec letošnje gledališke sezone se je po 41 letih dela v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je soustvarila več kultnih predstav, upokojila. Igrala je v nekaj filmih in televizijskih dramah. Je avtorica več kot petnajstih igranih dram, več deset radijskih iger in prva ženska prejemnica Grumove nagrade ter številnih drugih. Aprila naslednje leto bodo v Mestnem gledališču ljubljanskem uprizorili njeno novo dramo Teci, Maša, teci. Ostaja aktivna upokojenka. »Časa imam vedno premalo. Zamujam,« prizna.