O spočetju, nosečnostih in porodih nekoč
Reka, kolikor jih Bog da, se je zagotovo držal možakar v hrvaški Čičariji, ki je imel v vasi kar dvajset otrok. Ko so se ljudje obregnili vanj, zakaj je treba imeti toliko lačnih ust, se ni pustil motiti: »Imel bi še kakšnega, pa ga nimam več s kom!«
Iz iste vasi izhaja hudomušna zgodba, kako so se znali pozabavati med košnjo, ki je baje resnična. Ko je deklica ali žena nesla svojemu fantu ali možu okrepčilo, jo je prestregel drugi kosec, ki je zaklical: »Pridi, mala, malo sem!« »Ne morem, nesem malico svojemu Pepotu!« »Bo Pepo že počakal pet minut!«
-
Drage bralke, ta mesec je naš, zato naj bo tale članek posvečen nam. Še posebej tistim, ki se spominjate, kako ste še same ali pa so vaše mame izpirale perilo v potoku, imele na rokah razjede od pranja s pepelom, niste poznale kontracepcije, bolne otroke pa ste vodile peš kilometre daleč k zdravniku.
Brez ženske ni življenja, pa vendar je bila ta do nedavnega postavljena v ozadje. Slovenski izrek pravi, da ženska podpira tri vogale pri hiši, pa vendar jih je nekoč in jih še vedno marsikje celo štiri. Ženska je imela veliko odgovornost, sploh tista v veliki družini, kako nahraniti številčno družino. Zato je vsako živilo skrbno shranila in ga pozneje uporabila. Včasih je iz malo sestavin znala pričarati obilno kosilo ali večerjo. Trudila se je, da je čim več pridelala na vrtu in njivi.
-
Na jugozahodu Slovenije je južno od ceste Kozina–mejni prehod Starod, tik ob meji, pokrajina Čičarija, danes pozabljena skoraj od vseh. Pravzaprav večji del Čičarije leži na Hrvaškem in predstavlja severno mejo Istre, medtem ko na slovenski strani spadajo vanjo le tri vasi: Skadanščina, Poljane in Golac s svojimi zaselki – Brdo, Gojaki in Zagrad. Verjetno je najbolj znana točka Čičarije – vsaj planincem – vrh Slavnik.
Včasih ti kraji niso bili tako odročni. V antiki je mimo današnjega Golca tekla rimska cesta, ki je vodila iz notranjosti današnje Slovenije v Istro. Pomembna prometnica je ohranila svojo vlogo vse do srednjega veka, ko je nad Golcem stala utrdba.
Gradišča – spomeniki iz prazgodovine
Arheologija je del dediščine, ki je očem običajno skrita. Nekateri kraji je imajo manj, nekateri več. Na Primorskem so natipičnejša, najmnožičnejša in najlepša arheološka najdišča nedvomno gradišča.
Arheologija je veda, ki se ukvarja s človekom in njegovo preteklostjo. V primerjavi z zgodovino, ki se ukvarja s pisnimi viri, se arheologija ukvarja z materialnimi ostanki, ki jih je ustvaril človek. Ta je na Krasu najprej živel v jamah, v bronasti dobi pa se je začel naseljevati po gradiščih. Gradišča so utrjene naselbine, običajno jih najdemo na vrhovih gričev, čeprav nekatera obstajajo tudi v nižini. Prepoznamo jih po obrambnih elementih, in sicer po mogočnih obzidjih, ki še vedno kljubujejo zobu časa in jih prepozna tudi nestrokovno oko. Najdemo jih po vsej Sloveniji. Obstajajo pa območja, kjer jih je izjemno veliko, nekje celo več kot današnjih vasi.
-
Včasih so se poročali v času med štefanovim (26. december) in pustom, medtem ko se danes v mesecih, ko so dnevi toplejši in daljši, vse cveti in je poročno slavje mogoče izvesti na prostem. Pravzaprav je danes vse drugače, kot je bilo včasih. Kaj pa ima sploh poroka skupnega z ljubeznijo? Danes vse, včasih pa to dvoje ni nujno hodilo z roko v roki …
O sklenitvi zakonske zveze so se dogovorili starši mladoporočencev, tako da je ljubezen prišla šele pozneje. Poroka iz ljubezni je razmeroma nov pojav. Ko so starši izbirali ženo sinu, so najprej preverili, ali jim odgovarja, upoštevali pa so tudi, da je bila vsaj toliko premožna kot oni.
-
Na kaj pomislimo, ko slišimo besedo Kras? Na pršut in teran, bore ter burjo in ruj? Kaj pa tisto, kar je dalo samemu Krasu ime? Beseda kras pomeni kamnito pokrajino, še prej pa sam kamen.
Že zelo zgodaj je človek začel zlagati kamenje, da bi očistil teren in ga hkrati uporabil tudi za zidavo. Najstarejši zidovi so postavljeni brez vezave – malte in zaradi tega jim rečemo, da so postavljeni v tehniki suhozidne gradnje. Prve suhe zidove so našli v jamah, medtem ko se je njihova gradnja razmahnila v bronasti in železni dobi. To je bil čas, ko so starodobni Kraševci za vedno kraško naravno krajino preoblikovali v kulturno, ko je Kras začel kazati podobo, kot jo poznamo še danes.
-
V dolini reke Reke, nekaj kilometrov vzhodno od Ilirske Bistrice, se skrivajo zanimive tradicionalne maske, ki so bile še pred kratkim neznanka širši in strokovni javnosti, ušle pa so celo znanemu slovenskemu raziskovalcu mask Niku Kuretu. To so vrbišće šjme, kot se imenujejo sami.
Njihova skupina šteje okoli šestdeset mask. Najlepši in najzanimivejši sta bel in črn lovc, ki sta oblečena v krzno in hlače iz vrečevine. Tudi druge šjme so črne in bele. Bele predstavljajo gospodo, črne pa njihove podložne. Na čelu teh revnih sta uoče in moma, ki ju spremljajo različni obrtniki, lovec, orača in sejalec, gospodinja, ciganka, cuprnca. Imajo tudi rastlinsko masko – bršljanarja in nekaj živalskih: medveda, srno, jelena, osla, ki vlečeta plug, opico in kamelo. Opico si je izmislil nedavno umrli Miha Logar leta 1968, ki je izdeloval tudi naličja, kamela pa je nastala, ko so prišli vaški fantje iz Abesinije, kjer so služili italijansko vojsko. Likov je seveda še veliko več.