-
To je zgodba otrok iz ene same vasi pod Snežnikom, zgodba o pristnem otroškem veselju, ki ga ni pokvarilo pomanjkanje opreme in pripomočkov – nasprotno, še podžgalo je ustvarjalnost in iznajdljivost, ki sta tisto prvo nadomestili. Le kaj je botrovalo temu, da so v eni sami vasi razvili več tipov doma izdelanih drsalk in celo organizirali smučarska tekmovanja? Nedvomno najprej naravne danosti.
Koseze so obcestna vas, ki leži severno od toka reke Reke, ki je do regulacije struge poplavljala (po domače jo imenujemo Velika voda, verjetno prav zaradi omenjenih pojavov), in na ilovnatih plasteh, ki posledično zadržujejo vodo. Tako je nekoč območje, imenovano Podrčije, vsako zimo zamrznilo in ustvarilo naravno drsališče, segajoče skoraj do sosednje vasi.
Signorina, čičibé ali šolanje pod Italijo
Teto Anko sem spoznala pred skoraj petnajstimi leti, ko sem intervjuvala starejše ljudi za diplomsko nalogo iz arheologije. Pozneje sem se k njej vračala in tako je postala skoraj redna soustvarjalka mojih člankov v Vzajemnosti, samo skrita v ozadju. Etnologi pravijo, da se med pripovedovalcem in raziskovalcem stke posebna vez. In tisti, ki ima izkušnje s takim delom, ve, da je vsakemu človeku neka tema še posebej ljuba. Teti Anki je najljubše njeno šolanje, in sicer tisto najzgodnejše, ko je hodila v šolo pod Italijo.
-
Brkini so lahko odmaknjeno gospodarsko nerazvito območje ali pa dežela, kjer živijo vile, štrige in škratki. So kraji, kjer so še pred kratkim zdravili prašiče s protiuroki. Hrušica je večja vas na južnem pobočju Brkinov, ob cesti Podgrad–Kozina. Hrušičani se lahko pohvalijo, da so njihovi škoromati v pisni virih omenjeni kot prva znana maska na Slovenskem. Vas je omenjena tudi kot prafara. Pa pustimo tokrat uradno in pisano zgodovino ob strani.
Izročilo pravi, da so na območje današnje vasi prišli trije mladeniči, trije bratje. Ustavili so se in počivali na hribu, kjer je rasla hruška. Po tisti hruški so dali vasi ime Hrušica. Tam so si postavili šotore in se dogovarjali, kdo ostane in kdo gre naprej. Eden je šel naprej in je osnoval vas Sabonje. Dva sta ostala v Hrušici, prvi pri Šatorjevih, drugi pri Šuštarjevih na Hribu. Spomin na hišno ime Šatorjevi je v vasi še živo in naj bi pričalo o tem, da sta snovalca vasi sprva živela v šotoru.
-
Bogastvo pusta v šegah in maskah je na ilirskobistriškem območju in v Brkinih izjemno. Kaj je vzrok za to, ni popolnoma jasno. Morda skrajni konec slovanskega sveta in še vedno močno prisotna zavest, ko so bili ti kraji pod Italijo, ko se je bilo treba še toliko bolj truditi za ohranitev lastne identitete. Pustovanje je v krajih pod Snežnikom tako močno zakoreninjeno in še živo, da se predpustni čas podaljšuje, sprejemajo nove šege in ponovno uvajajo že opuščene, kot je vleka ploha na Dolnjem Zemonu.
-
Romeo Volk iz Ilirske Bistrice je daleč naokoli znan kot glava družinskega tria Volk folk. Hkrati pa je ravno tako tesno povezan z likovno umetnostjo – krajani ga poznajo kot likovnega pedagoga, zbiralca etnografskega gradiva, ilustratorja, oblikovalca, zbiratelja ter celo kostumografa in koreografa za domačo folklorno skupino. A z glasbo je povezan od zgodnjega otroštva. Kot je nekoč dejal v intervjuju na Radiu Koper: »Srce mi zaigra vedno, ko slišim ljudsko glasbo in dober rokenrol.«
Romeovi predniki so priimek prinesli s Suhorij v Brkinih, ljubezen in nadarjenost do glasbe pa prav tako. Dobri geni so se pomnožili menda tudi zato, ker je bil nekdo iz Slop, Sloparci pa so bili nekoč na glasu kot muzikanti. Igrali so celo Francu Jožefu, ko je šel tam mimo, in še sto let prej francoskim vojakom pod lipo v Hrušici, ko se je pri Finidi (območje med Hrušico in Obrovom v Podgrajskem podolju) končala francoska bitka.
-
Skoraj vsakdo pozna belokranjske pisanice in prekmurske remenke, malokdo pa suhorske pirhe iz Brkinov. Tehniko okraševanja velikonočnih jajc s praskanjem ohranja v vasici Suhorje v severozahodnih Brkinih Kristina Volk, ki pravi, da na pirhe riše.
Da so ti kraji in njihova dediščina prišleku od drugod še danes malo znani, priča podatek, da suhorske pirhe zaobide Slovenski etnološki leksikon, prav tako jih ne omenja Janez Bogataj v knjigi Mojstrovine Slovenije. Med prvimi, ki sta prepoznala vrednost brkinske ljudske umetnosti, sta Ilirskobistričana Vojko Čeligoj in Romeo Volk, zbiralca in ohranjevalca lokalne zgodovine in etnologije, ki sta leta 1995 za veliko noč v okviru ilirskobistriškega muzejskega študijskega krožka izdala razglednico z motivom suhorskih pirhov. Na veliki četrtek pa je pošta Prem uporabljala priložnostni poštni žig z motivom suhorskega pirha – šopka s srčki. Pirhe je takrat še izdelovala Antonija Krebelj (1908–2002), Kristinina mama, ki je v visoki starosti predstavila tradicijo risanja pirhov v bližnjih osnovnih šolah. Šele po njeni smrti je krašenje pirhov postalo naloga njene hčere Kristine Volk.
-
Ali ste mislili, da je najstarejša omenjena maska na Slovenskem kurent? Še zdaleč ne! Že v 14. stoletju je v Čedadu v Furlaniji v pustnem času omenjena prepoved oblačenja v scaramatta, kar pomeni oblačiti se v nočnega stražarja. Poimenovanje in maska sta se ohranila v Brkinih v jugozahodni Sloveniji. Škoromatija je preživela stoletja v več vaseh, med najpristnejše škoromate pa spadajo hrušiški.
Danes je škoromat, ki je omenjen v pisnih virih, le eden izmed pustnih likov. V Hrušici, eni večjih vasi v ilirskobistriški občini, ga imenujejo škópit, kar pomeni kastrator, in je na pogled najstrašnejši. Še vedno je oblečen v črn plašč – cerado, ki je prežitek starega vojaškega plašča. Prepoznaven je po velikih kleščah, v katere lovi predvsem dekleta, ki jih oliše s sajami, in širokem pokrivalu, ki je izdelano iz rešeta, oblečeno v zajčje kože. Pokrivalo je okrašeno s perjem ujede ali celo nagačenim kraguljem. Ker je Hrušica velika vas, imajo v skupini po dva škopita.
-
Na obrobju snežniške planote, v bližini Ilirske Bistrice, se skriva jama s petroglifi. V njej najdemo podobe, vrezane v živo skalo. Čeprav pomen, namen in čas nastanka simbolov v jami pod Snežnikom niso dokončno pojasnjeni, vsekakor zaslužijo pozornost.
Najlepši in najbolj prepoznaven lik v jami je stilizirana človeška podoba. Ta je najbolj natančno in skrbno vrezana. Po eni različici predstavlja lokostrelca v razkoraku z zgolj nakazano glavo, drugi pa menijo, da gre za konjenika. V tem primeru so noge človeške podobe v resnici konj, in kar naj bi bil v prejšnjem primeru lok, je zdaj stilizirana konjska glava.
-
Prvi radijski in televizijski sprejemniki so bili na podeželju redkost, tako da je nakup prvega v vasi sprožil celo vrsto družabnih dogodkov. Tako kot se je prej dogajalo s pripovedovanjem pravljic, so se vsi prebivalci zgrinjali v tisto hišo, kjer so kupili prvi sprejemnik. Pa sploh ne vsi naenkrat. Za gledanje televizije so se gledalci razporedili po programih – nekateri so prišli gledat šport, drugi poročila, spet tretji filme.
Seveda so se nekateri tem novostim upirali, sploh stari ljudje. Pri moji teti, ki je rojena v številčni družini, so se starejši brat in sestre, ki so bili že zaposleni, okoli leta 1955 odločili za nakup radijskega sprejemnika. Posvet glede nakupa je bil vsedružinski, prisostvoval mu je tudi stari oče. Takrat je bil star okoli sedemdeset let in je bil ostro proti nakupu: »Niti govora, da kupite tisto škatlo, ki govori in vrešči, če jo pa že kupite, ne bo v hiši, obesil jo bom na jablano!« Tako za časa njegovega življenja radia niso kupili, teta pa se danes spominja, da ga niti ne bi slišali, saj je bila že njena družina kot en glasen radio – vseh je bilo namreč dvanajst.
-
Se spomnite Bevkove Nežke, ki je komaj petletna šla za pestrno, ko je še sama močno potrebovala pestovanje in mamino bližino? Strokovnjaki pravijo, da nekoč otroštva na kmetih sploh ni bilo in je kot pojem nastal med meščanstvom. Danes se pa to prvo človekovo obdobje vedno bolj podaljšuje.
Na ilirskobistriškem območju so se kar na sejmu ob sv. Juriju – jurjevo namreč označujejo kot začetek pašne sezone – dogovorili, kam bodo fantiči šli za pastirje. Na sejem so prišli gospodar, ki je potreboval hlapca, in eden izmed staršev z otrokom. Za eno leto so sklenili pogodbo, ki so jo lahko podaljšali. O denarju ni bilo govora. Fant je dobil obleko in čevlje ter hrano. Kmet je najemal pastirčke, če sam ni imel otrok ali pa so bili njegovi otroci že odrasli, drugače so na vsaki kmetiji pasli domači otroci.