Gore ga pomlajujejo in bistrijo
Kam nas pelje življenje
,
Planinec, alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec, učitelj smučanja, dolgoletni predsednik Planinskega društva Kranj in predsednik Planinske zveze Slovenije, župan Preddvora, tudi uspešen gospodarstvenik in udeleženec prve jugoslovanske alpinistične odprave v pakistanski Hindukuš in vodja prve slovenske odprave v pogorje Kilimandžara in Mawenzija – vse to je Franci Ekar.
Širši javnosti je verjetno najbolj znan kot dolgoletni predsednik Planinske zveze Slovenije, eden od pobudnikov gradnje Planinskega muzeja v Mojstrani in obnove številnih planinskih postojank. Zaslužen je tudi za to, da je planinska zveza postala članica Olimpijskega komiteja Slovenije, on pa eden njegovih podpredsednikov. Na njihov predlog je športno plezanje pred dvema letoma postalo olimpijska disciplina, da je s svetovno konkurenco suvereno pometla naša Janja Garnbret, je bilo res srečno naključje. Tudi turno smučanje in urno kolesarstvo postajata olimpijska športa, vsi ti predlogi prihajajo iz slovenskih vrst. Čeprav je leta 1979 preživel strmoglavljenje helikopterja na Krvavcu, v katerem je življenje izgubil njegov tovariš Volodja Tkačev, je ostal gorski reševalec. »A še vedno, ko sedem v helikopter ali letalo, začutim v nosnicah vonj kerozina, tega pač ne pozabiš,« se spominja.
Šumi – bomboni za vse generacije
Nekoč smo imeli tovarne
Podjetje Šumi je v zavesti premnogih otrok in odraslih zapisano po znamenitih bombonih in že kar kultnih kovinskih škatlah, v katerih so jih hranile naše mame in babice. Za prebivalce Ljubljane pa ima še dodatni pomen. Mnogo let je v strogem mestnem središču Gradišča delovala tovarna bombonov, po njeni selitvi na Šmartinsko cesto je tam nastal lokal z enakim imenom, na tem mestu pa pravkar zaključujejo veliko stanovanjsko zgradbo, poimenovano Palača Šumi.
Lokal Šumi, ki je svoje mesto dobil v prostorih nekdanje tovarne, je veljal za zbirališče ljubljanskih umetnikov v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja, v njem se je zbirala vsa tedanja kulturniška in boemska elita. Trije nekdanji šumijevci so se ob zaprtju vsak po svoje oddolžili nepozabnemu lokalu in nekim preteklim časom: pisatelj Peter Božič z istoimenskim romanom in dramo, režiser Karpo Godina in scenarist Mate Dolenc pa z dokumentarnim filmom Chubby was here – Šumiju v slovo.
Odeje, ki grejejo še po petdesetih letih
Nekoč smo imeli
Almira Radovljica, Sukno Zapuže in Vezenine Bled so bili tri gorenjska tekstilna podjetja, ki še vedno živijo v spominu starejše in srednje generacije. In pri mnogih ženskah se v omari še vedno najdejo brezčasne Almirine pletenine, čudovite bluze blejskih Vezenin in tople odeje ter krila Sukna. Nobenega teh podjetij danes žal ni več.
V Mestnem muzeju Radovljica so lani izdali zbornik z naslovom Tovarne v vrtincu podob, v katerem so iz pozabe iztrgali nekdanje tukajšnje tovarne. Kustosinja Katja Kreutz Praprotnik se je posvetila nekdanjim tekstilnim tovarnam na širšem radovljiškem območju, kjer je imela tekstilna dejavnost dolgoletno tradicijo. Med drugim v prispevku preberemo, da je bilo konec 19. stoletja v Begunjah in njegovi okolici kar deset suknarn, večina je zaradi hude konkurence kmalu propadla.
-
KULTURA
Muzejsko društvo Ribnica je pripravilo zanimivo razstavo z naslovom Ženske za vse čase, ki potuje po sosednjih občinah. Ta mesec je na ogled v Loškem Potoku, marca bo gostovala v Velikih Laščah, aprila pa v Dobrepolju.
Ko so leta 2021 začeli pripravljati seznam znanih osebnosti iz občin, ki jih to društvo pokriva, so kmalu ugotovili, da med njimi skoraj ni žensk, še več, na območju vseh petih občin skoraj ni ulice, ki bi nosila žensko ime. »Že ob prvem pregledu seznama osebnosti pa smo ugotovili, da je v tem okolju delovalo nemalo žensk, nekatere danes bolj znane, druge povsem pozabljene, ki bi jih bilo vredno omeniti in izpostaviti,« pravi Nejc Lovšin, predsednik Muzejskega društva Ribnica.
Barvice Aero še vedno vzbujajo nostalgijo
Nekoč smo imeli
V Aeru so izdelovali praktično vse za sodobno pisarniško poslovanje in šole, njihove akvarelne, tempera in kasneje še slikarske barve so skoraj pol stoletja uporabljali učenci in mnogi umetniki po vsej Jugoslaviji. Pisarniški papir, lepilni trakovi, indigo papir, samolepilne nalepke, papirne kocke poleg slovitih pisanih barvic za vedno ostajajo v spominu dobršnega dela današnje starejše in srednje generacije.
Podjetje Aero Celje je nekdaj veljalo za največje in najuglednejše podjetje na področju kemične, grafične in papirne industrije na območju Jugoslavije. V svojih najboljših letih so zaposlovali več kot 2300 delavcev, med njimi je bilo že v drugi polovici preteklega stoletja zavidljivo število tehnično visoko izobraženih in usposobljenih ljudi.
Po poti matere Tereze in škofa Gnidovca
Reportaža
Zagotovo med bralci ni nikogar, ki ne bi poznal matere Tereze, svetnice, rojene v Skopju. Verjetno je manj ljudi slišalo za slovenskega škofa Janeza Frančiška Gnidovca. Kot smo se prepričali slovenski popotniki, pa sta oba pustila globok pečat tako v Severni Makedoniji kot na Kosovu in v Albaniji.
Severna Makedonija je država s številnimi političnimi in gospodarskimi problemi, zato je za obiskovalce presenetljivo, ko se v njenem glavnem mestu srečajo z množico impozantnih bronastih kipov, ki delujejo skoraj neresnično. Zgradili so jih v zadnjih tridesetih letih, upodabljajo pa makedonske junake od kraljev Aleksandra, Filipa, Njegoša do simbolov upora.
Metle, omela in ščetke iz Šmarce
NEKOČ SMO IMELI
Šmarca, danes prijetna vasica pri Kamniku, je bila pred drugo svetovno vojno središče industrijske dejavnosti. Iz tukajšnjih obrtnih delavnic, različnih obratov in manjših tovarn so po vojni zrasla številna ugledna kamniška podjetja, mnogih žal več ni.
Sredi Šmarce je pred domom krajanov lepo urejen prostor, kjer so na kamnitih stebrih izpisana imena nekdanjih tukajšnjih tovarn, na posebnih panojih pa v sliki in besedi ohranjajo spomin na domačine, ki so v preteklem stoletju ali še celo prej orali ledino industrijskega razvoja tega dela Slovenije. Med njimi je bilo tudi ščetarstvo Naglič, lani je minilo sto let od nastanka tovarne, ki je zaradi spremenjenih družbenih razmer in navad postopno usihala po drugi svetovni vojni in zamrla leta 1959 s smrtjo zadnjega lastnika Petra Nagliča. Na prostoru nekdanje Nagličeve tovarne ščetk in čopičev je danes podjetje Menina, ki se ukvarja s proizvodnjo pogrebne opreme.
Saj se pogovarjamo samo o življenju
Naš pogovor
Zvezdana Mlakar je igralka, televizijska voditeljica, pravljičarka, mama treh sinov in babica vnučke Eme Stelle, v prostem času kmetica in solastnica zavidljivega živalskega tropa v vasici na obrobju Ljubljane. Predvsem pa preprosta in prisrčno topla oseba, ki pravi, da ne pozna sprenevedanja. Njene oddaje so spreminjale mnoga življenja, pogovori v studiu nacionalne televizije v oddaji Zvezdana pa so, priznava, spremenili tudi njo. Vsak sogovornik je pustil pečat, nekateri so ji spodnašali tla pod nogami, drugi so jo le oplazili. Nekaj jih je zbrala v knjigi Pogovori, ki so mi spremenili življenje, napisala jo je skupaj s televizijskim urednikom Rokom Smolejem.
Ko je še dišala kraljica mortadela Gorica?
Nekoč smo imeli
Letos januarja se je po dvanajstih letih končal stečajni postopek novogoriškega podjetja Mip (Mesna industrija Primorske), enega najsodobnejših podjetij za predelavo mesa, vzrejo in klanje živine, ki je zaradi kakovostnih surovin in sodobne tehnologije predelave spadalo v vrh jugoslovanske prehranske industrije.
Iz našega kolektivnega spomina izginja z Mipom še eno ugledno in uspešno podjetje, od katerega ne bo ostalo dobesedno nič. Kam je izginilo arhivsko gradivo o nastanku, razvoju in širjenju podjetja, ni znano. V Goriški knjižnici Franceta Bevka hranijo le dve drobni brošuri, ki sta izšli ob 35. in 50. obletnici podjetja, in nekaj reklamnih fotografij. V Primorskih novicah je bil v prilogi 7. val februarja objavljen članek, ki na kratko povzema zgodovino tega uspešnega podjetja, ki je v svojih najboljših časih zaposlovalo več kot 800 ljudi in je skupaj še z nekaterimi (žal tudi propadlimi) podjetji severnoprimorsko regijo dvignilo med najrazvitejše v Sloveniji in Jugoslaviji.
Vsaj pet minut glasnega branja na dan
Da dolgoživost prebivalstva predstavlja izziv za učenje, izobraževanje in raziskovanje tudi v tretjem življenjskem obdobju, se strinjamo vsi. A kako to doseči?
Kako starejše ljudi vključiti v učenje, kako napolniti njihov čas, ko se upokojijo, kaj storiti, da bo sedanjim generacijam tudi v starosti prijetno, da se bodo lahko naučili česa novega, da se bodo čutili vključene in bodo tudi sami lahko prispevali svoj delež v družbi, v kateri so bili marsikateri v času svoje aktivne življenjske dobe zelo pomembni, je bila rdeča nit razprave, ki so jo pripravili na Modri fakulteti, skupnosti starejših alumnov ljubljanske univerze. Kako lahko torej univerza pomaga pri uresničevanju blagostanja starejših, tudi svojih ostarelih članov.