-
KULTURA
Muzejsko društvo Ribnica je pripravilo zanimivo razstavo z naslovom Ženske za vse čase, ki potuje po sosednjih občinah. Ta mesec je na ogled v Loškem Potoku, marca bo gostovala v Velikih Laščah, aprila pa v Dobrepolju.
Ko so leta 2021 začeli pripravljati seznam znanih osebnosti iz občin, ki jih to društvo pokriva, so kmalu ugotovili, da med njimi skoraj ni žensk, še več, na območju vseh petih občin skoraj ni ulice, ki bi nosila žensko ime. »Že ob prvem pregledu seznama osebnosti pa smo ugotovili, da je v tem okolju delovalo nemalo žensk, nekatere danes bolj znane, druge povsem pozabljene, ki bi jih bilo vredno omeniti in izpostaviti,« pravi Nejc Lovšin, predsednik Muzejskega društva Ribnica.
Barvice Aero še vedno vzbujajo nostalgijo
Nekoč smo imeli
V Aeru so izdelovali praktično vse za sodobno pisarniško poslovanje in šole, njihove akvarelne, tempera in kasneje še slikarske barve so skoraj pol stoletja uporabljali učenci in mnogi umetniki po vsej Jugoslaviji. Pisarniški papir, lepilni trakovi, indigo papir, samolepilne nalepke, papirne kocke poleg slovitih pisanih barvic za vedno ostajajo v spominu dobršnega dela današnje starejše in srednje generacije.
Podjetje Aero Celje je nekdaj veljalo za največje in najuglednejše podjetje na področju kemične, grafične in papirne industrije na območju Jugoslavije. V svojih najboljših letih so zaposlovali več kot 2300 delavcev, med njimi je bilo že v drugi polovici preteklega stoletja zavidljivo število tehnično visoko izobraženih in usposobljenih ljudi.
Po poti matere Tereze in škofa Gnidovca
Reportaža
Zagotovo med bralci ni nikogar, ki ne bi poznal matere Tereze, svetnice, rojene v Skopju. Verjetno je manj ljudi slišalo za slovenskega škofa Janeza Frančiška Gnidovca. Kot smo se prepričali slovenski popotniki, pa sta oba pustila globok pečat tako v Severni Makedoniji kot na Kosovu in v Albaniji.
Severna Makedonija je država s številnimi političnimi in gospodarskimi problemi, zato je za obiskovalce presenetljivo, ko se v njenem glavnem mestu srečajo z množico impozantnih bronastih kipov, ki delujejo skoraj neresnično. Zgradili so jih v zadnjih tridesetih letih, upodabljajo pa makedonske junake od kraljev Aleksandra, Filipa, Njegoša do simbolov upora.
Metle, omela in ščetke iz Šmarce
NEKOČ SMO IMELI
Šmarca, danes prijetna vasica pri Kamniku, je bila pred drugo svetovno vojno središče industrijske dejavnosti. Iz tukajšnjih obrtnih delavnic, različnih obratov in manjših tovarn so po vojni zrasla številna ugledna kamniška podjetja, mnogih žal več ni.
Sredi Šmarce je pred domom krajanov lepo urejen prostor, kjer so na kamnitih stebrih izpisana imena nekdanjih tukajšnjih tovarn, na posebnih panojih pa v sliki in besedi ohranjajo spomin na domačine, ki so v preteklem stoletju ali še celo prej orali ledino industrijskega razvoja tega dela Slovenije. Med njimi je bilo tudi ščetarstvo Naglič, lani je minilo sto let od nastanka tovarne, ki je zaradi spremenjenih družbenih razmer in navad postopno usihala po drugi svetovni vojni in zamrla leta 1959 s smrtjo zadnjega lastnika Petra Nagliča. Na prostoru nekdanje Nagličeve tovarne ščetk in čopičev je danes podjetje Menina, ki se ukvarja s proizvodnjo pogrebne opreme.
Saj se pogovarjamo samo o življenju
Naš pogovor
Zvezdana Mlakar je igralka, televizijska voditeljica, pravljičarka, mama treh sinov in babica vnučke Eme Stelle, v prostem času kmetica in solastnica zavidljivega živalskega tropa v vasici na obrobju Ljubljane. Predvsem pa preprosta in prisrčno topla oseba, ki pravi, da ne pozna sprenevedanja. Njene oddaje so spreminjale mnoga življenja, pogovori v studiu nacionalne televizije v oddaji Zvezdana pa so, priznava, spremenili tudi njo. Vsak sogovornik je pustil pečat, nekateri so ji spodnašali tla pod nogami, drugi so jo le oplazili. Nekaj jih je zbrala v knjigi Pogovori, ki so mi spremenili življenje, napisala jo je skupaj s televizijskim urednikom Rokom Smolejem.
Ko je še dišala kraljica mortadela Gorica?
Nekoč smo imeli
Letos januarja se je po dvanajstih letih končal stečajni postopek novogoriškega podjetja Mip (Mesna industrija Primorske), enega najsodobnejših podjetij za predelavo mesa, vzrejo in klanje živine, ki je zaradi kakovostnih surovin in sodobne tehnologije predelave spadalo v vrh jugoslovanske prehranske industrije.
Iz našega kolektivnega spomina izginja z Mipom še eno ugledno in uspešno podjetje, od katerega ne bo ostalo dobesedno nič. Kam je izginilo arhivsko gradivo o nastanku, razvoju in širjenju podjetja, ni znano. V Goriški knjižnici Franceta Bevka hranijo le dve drobni brošuri, ki sta izšli ob 35. in 50. obletnici podjetja, in nekaj reklamnih fotografij. V Primorskih novicah je bil v prilogi 7. val februarja objavljen članek, ki na kratko povzema zgodovino tega uspešnega podjetja, ki je v svojih najboljših časih zaposlovalo več kot 800 ljudi in je skupaj še z nekaterimi (žal tudi propadlimi) podjetji severnoprimorsko regijo dvignilo med najrazvitejše v Sloveniji in Jugoslaviji.
Vsaj pet minut glasnega branja na dan
Da dolgoživost prebivalstva predstavlja izziv za učenje, izobraževanje in raziskovanje tudi v tretjem življenjskem obdobju, se strinjamo vsi. A kako to doseči?
Kako starejše ljudi vključiti v učenje, kako napolniti njihov čas, ko se upokojijo, kaj storiti, da bo sedanjim generacijam tudi v starosti prijetno, da se bodo lahko naučili česa novega, da se bodo čutili vključene in bodo tudi sami lahko prispevali svoj delež v družbi, v kateri so bili marsikateri v času svoje aktivne življenjske dobe zelo pomembni, je bila rdeča nit razprave, ki so jo pripravili na Modri fakulteti, skupnosti starejših alumnov ljubljanske univerze. Kako lahko torej univerza pomaga pri uresničevanju blagostanja starejših, tudi svojih ostarelih članov.
Mojstri za lase, mojstri za pričeske
Nekoč smo imeli tovarne
Ob omembi Narta studia si starejše generacije v spomin še vedno prikličejo dva presežka iz druge polovice preteklega stoletja: najbolj znan in najsodobnejši promocijski center za nego las v nekdanji Jugoslaviji in eno najlepših in najmodernejših ljubljanskih stavb.
Narta studio podjetja Ilirija je imel namreč svoje prostore v rdeči hiši na križišču Tržaške in Šestove ulice v Ljubljani, ki je v drugi polovici preteklega stoletja pomenila tudi nov način gradnje in odpiranje države v svet novih arhitekturnih rešitev. Stavbo je zasnoval arhitekt Miloš Lapajne, navdihnjen s svojo ameriško izkušnjo. Zgrajena je iz jekla, stekla in asfaltne strehe, fasada pa je iz rdečih steklenih površin, ki spreminjajo barvo. V to moderno hišo so na izobraževanje hodili frizerski mojstri iz vse Jugoslavije, v njem so predstavljali in promovirali Ilirijine izdelke za nego in barvanje las. Objekt je od leta 2007 kot stavbna dediščina vpisan v register kulturne dediščine, v njem pa je danes diagnostični laboratorij. Narta studio pa se je po osamosvojitvi preimenoval v Studio Subrina in se leta 2002 preselil v Ilirijino poslovno stavbo ob Tržaški cesti, kjer še nadaljujejo tradicijo predstavljanja lasne kozmetike in frizerskih trendov.
-
Nekoč smo imeli
Zimski čas je bil nekdaj na večini domačij čas za koline. Priprave nanje so bile skrbne, med drugim tudi zato, ker so praviloma vsaj enega pujsa odrli in kožo prodali podjetju Koto, nekdaj še Koteks Tobusu. Marsikateri se še spomnijo prisrčnega televizijskega oglasa iz sredine preteklega stoletja, ko animirani pujsek sleče svojo kožo in reče »Koža je za Koto.«
Prodaja svinjske kože ni bila samoumevna, saj se je nekdaj od pujsov porabilo praktično vse, a s spretnim oglaševanjem in dobrim plačilom je Kotekst Tobusu in kasneje Kotu uspelo odkupiti zavidljivo veliko kož. Zbirali so jih v kmetijskih zadrugah in jih prepeljali na zbirno mesto v Zalogu pri Ljubljani, kjer so jih delavci poravnali, pregledali in nasolili, saj je bila sol glavni konzervans. Kože so nato šle ali v nadaljnjo obdelavo in predelavo za usnjene izdelke ali v izvoz, saj je bilo po njih v tujini veliko povpraševanje. Domače koline so danes redkejše, tudi dejavnost Kota se je medtem skoraj povsem spremenila, a v spominih celih generacij ostaja podjetje kot odkupovalec kož in po prelepih usnjenih izdelkih.
-
Ali se vam zdi kdo izmed tistih, ki v vas zrejo s televizijskega zaslona, embalaže ali ga vidite med občinstvom v televizijskem studiu, znan? Kdo so neznani znanci v srebrnih letih, ki nastopajo pred kamerami, pa niso igralci?
Zapišimo, da pot do snemanj vodi prek kasting agencij in portalov, kamor se je treba prijaviti in kjer za domače in tuje naročnike iščejo osebe za snemanje, statiranje, fotografiranje, javno pojavljanje. Prijava je v nekaterih agencijah brezplačna, nekatere imajo članarino. Če v agenciji ocenijo, da bi naročnikom lahko ustrezali, vas pokličejo na poskusno snemanje. In če ste izbrani, sledi povabilo na snemanje. Praviloma je povabljenih veliko, izbranih pa malo. Honorarji so nizki, včasih plačila sploh ni ali je v blagu, kar povedo vnaprej. Delo je pogosto naporno, a za marsikoga kljub vsemu vznemirljivo in zanimivo. Trije predstavniki starejše generacije so z nami delili svoje izkušnje s snemanj in fotografiranj.