Nekoč smo imeli

Tokrat izjemoma ne bomo pisali o propadlem podjetju, pač pa o uspešni in sladki zgodbi: o Gorenjki, najslavnejši tovarni čokolade pri nas, in o njeni častitljivi sto let dolgi zgodbi. Podjetje se med drugim ponaša z nekaj oskarji za embalažo ter kar nekaj laskavimi priznanji za blagovno znamko, ki ji potrošniki najbolj zaupajo.

Tovarna Gorenjka iz Lesc, sestavni del podjetja Žito, ki je v lasti hrvaške Podravke, je edini slovenski ponudnik, ki čokolado izdeluje po lastni recepturi vse od surovin do končnega izdelka. Zavidljiv jubilej bodo v začetku junija v Mestnem muzeju Radovljica počastili z veliko razstavo, ki nastaja pod vodstvom kustosinje Katje Kreutz Praprotnik. Obogatena bo s predmeti, ki so jih nekoč uporabljali pri izdelavi čokolade, ter s spomini nekdanjih in sedanjih zaposlenih v Gorenjki. Pri pripravi razstave so sodelovali tudi z družino Zavrtanik, ustanoviteljico tovarne. V Žitu pa praznovanje zaznamujejo tudi z omejeno izdajo čokolad v retro podobi. Prav ovitki čokolad so namreč njihov dolgoletni zaščitni znak, še vedno je najbolj prepoznavna maskota ljubka deklica v narodni noši, ki jo je leta 1985 narisal legendarni Miki Muster.

Leta 1828 je v Ajdovščini začela obratovati prva tekstilna tovarna na naših tleh pod imenom Cesarsko kraljeva privilegirana mehanična predilnica Ajdovščina. Privilegirana zato, ker je smela presti bombaž. Postavljena je bila s kapitalom tržaških trgovcev in podjetnikov, ki so ocenili, da je reka Hubelj idealna za pogon tekstilnih strojev, v okolici pa je bilo na voljo dovolj poceni delovne sile. Z novo tovarno so v kraj prišli strokovnjaki, ki so prinašali novo znanje in navade, in vse to je vplivalo na napredek celotne Vipavske doline.

Ob vstopu v dom starejših na ljubljanskih Fužinah obiskovalce pozdravijo lepo urejene vitrine, v katerih so razstavljeni izdelki stanovalcev, tudi marmelade, sokovi, žganja, imajo celo lastno vino. Vse izdelke je mogoče tudi kupiti.

Na vino, ki so ga poimenovali Fužinčan, so posebej ponosni, saj so grozdje sami obrali, ga stosnili, vino donegovali in ustekleničili. Steklenici je dodana brošurica, kjer je opisana cela zgodba: od trgatve na Goričkem na domačiji stanovalke Angelce Butenko, vseh postopkov do nastanka vina, pri čemer je ob pomoči delovnih terapevtov in drugega domskega osebja sodelovala večina pokretnih stanovalcev. Mnogi stanovalci še obvladajo veščine iz svojih mlajših let, zato je v domu tako zelo razvito družabno življenje in tudi najrazličnejše skupinske delavnice in prireditve.

Novi koronavirus nas je zadel tja, kjer smo najbolj ranljivi. Razmaknil je zastore, za katerimi smo skrivali naše zavedanje, da je življenje negotovo, da medicina številnih bolezni ne zna pozdraviti in da nismo nesmrtni. Začeli smo se zavedati, da bomo enkrat vsi umrli. To je citat iz ene od kolumn, ki jih v časopisu Dnevnik objavlja Matjaž Figelj, dr. med., subspecialist in magister paliativne medicine. S svojimi nekonvencionalnimi pogledi je dodobra razburkal zdravniško srenjo, širši družbi, ki noče videti staranja in se noče ukvarjati z umiranjem, pa je nastavil ogledalo. Izkušnje je nabiral kot vodja oddelka za paliativno oskrbo v novogoriški bolnišnici, o paliativni oskrbi je predaval študentom ljubljanske medicinske fakultete, specializantom družinske medicine ter zaposlenim v zdravstvenih domovih in domovih za starejše. Pogovarjala sva se v enem izmed domov starejših v Ljubljani, kjer je imel pred tem družinske sestanke.

Kam nas pelje življenje

»Po zaslugi staršev, zavednih Slovencev, ki so naju z bratom vzgajali v naprednem duhu in veliki ljubezni in dolžnosti do domovine, sem ponosen na vse, kar sem v življenju počel,« pravi 95-letni Branko Žiger iz Ljubljane, upokojeni pilot in hkrati upokojeni operni pevec. Na šaljivo vprašanje, ali je bil najboljši pevec med piloti ali morda najboljši pilot med opernimi pevci, pravi, da si sam tega vprašanja ni nikoli zastavil, so se pa njegovi poklicni kolegi radi šalili na ta račun. 

NEKOČ SMO IMELI

Kot kažejo raziskave o prehranskih navadah, testenine tudi pri nas postajajo vse bolj priljubljena jed in že izpodrivajo tradicionalni krompir. Prvo tovarno testenin Pekatete smo po zaslugi Antona Žnideršiča iz Ilirske Bistrice dobili že daljnega leta 1925, iz nje je zraslo današnje Žito. Tudi blagovne znamke od leta 1991 ni več. Najprej jo je zamenjala blagovna znamka Grande in nato Zlato polje.

Za ustanovitev prve tovarne testenin na naših tleh sta zaslužna inovativna in pogumna posameznika, ki sta jo daljnega leta 1898 v Ilirski Bistrici poimenovala Pekatete. To sta bila poslovneža Rudolf Valenčič in Anton Žnideršič, ime tovarne in kasnejše blagovne znamke pa je bilo sestavljeno iz Prva E Kranjska A Tovarna E Testenin E. Tovarna je leta 1904 pogorela, a sta jo družabnika obnovila in posodobila, kasneje pa sta se poslovno razšla.

Marsikdo izmed nas še ima v svoji omari kakšen par čevljev Peko, tovarne obutve, ki je v svojih najboljših časih po vsej Jugoslaviji skupaj zaposlovala več kot pet tisoč delavcev in imela kar 145 lastnih prodajaln. Zgodbe o tržiških šuštarjih danes pripovedujejo samo še nekdanji zaposleni in zbrano gradivo v Tržiškem muzeju.

Tovarna Peko je bila dolga leta sinonim za kakovostno obutev, podjetje je bilo gonilo gospodarskega, športnega in kulturnega razvoja Tržiča. Začetek konca tega paradnega konja slovenske čevljarske industrije se je začel z razpadom skupne države, izgubo trgov in premoženja v nekdanjih jugoslovanskih republikah ter z vdorom cenejše obutve z azijskih trgov in nadaljeval z vrsto slabih poslovnih odločitev, nenehnim menjavanjem vodilnih ljudi in begom najboljših kadrov. V prostorih nekdanje tovarne danes deluje nekaj manjših zasebnih podjetij, njihovi lastniki nadaljujejo tradicijo tržiških čevljarjev z izdelavo specialne obutve in določenih komponent za čevlje.

»Izpit za avto imam 72 let, za motocikel pa 71 let. Pri osemdesetih letih sem moral začeti podaljševati veljavno vozniško dovoljenje, za koliko časa so mi ga podaljšali, je bilo odvisno od zdravnika medicine dela: dvakrat za dve leti, potem samo za eno leto in nato spet za dve. Prvič sem bil na zdravniški pregled pripravljen in me ni motilo, potem pa mi je postajalo čedalje bolj sitno. Lani vozniškega dovoljenja nisem več podaljšal, čeprav se počutim dobro, a zaradi sive mrene ne vidim dobro.«

Tako pripoveduje 90-letni Johan iz Ljubljane, ki pravi, da je še povsem sposoben voziti, a se je zaradi sive mrene sam odločil, da je z vožnjo opravil. Zadnja tri leta mu je bila prepovedana le nočna vožnja. Po opravkih se odpravi z mestnim avtobusom, če potrebuje prevoz, so mu na voljo družinski člani. Zatrjuje, da se je kot voznik v prometu dobro znašel. »Seveda ne tako kot včasih, a hitre ceste in avtoceste mi niso predstavljale nobenega problema.«

Nekoč smo imeli

Sedemnajst let mineva od tistega 14. januarja leta 2005, ko so iz Hidroelektrarne Završnica v omrežje poslali zadnje kilovate električne energije. Potem so elektrarno ugasnili, njene naloge je prevzela sodobnejša sosednja Hidroelektrarna Moste, območje elektrarne je postal spomenik naravne in kulturne dediščine, kjer si danes roko podajajo šport, kultura in turizem.

V občini Žirovnica je v dolini reke Završnice nastal športnorekreacijski kompleks z urejenim parkiriščem, lepimi sprehajalnimi potmi in izhodišči do okoliških vršacev, predvsem do mogočnega Stola in Valvazorjeve koče pod Stolom, do koder je dobra ura hoje. Osem kilometrov dolga struga reke Završnice, ki teče skozi dolino Zavrh, je skupaj z obema izviroma pod Zelenico postala predvsem poleti priljubljena turistično-rekreacijska točka, ob njej so še ohranjeni objekti, ki spominjajo na nekdanjo prvo javno elektrarno v Sloveniji, ki je v omrežje poslala elektriko, namenjeno prebivalstvu Zgornje Gorenjske. Hidroelektrarna Završnica je ob svojem nastanku leta 1915 predstavljala temelj javnega energetskega omrežja na Slovenskem, bila je simbol gospodarskega razvoja in energetske neodvisnosti države.

Da so imeli v Šmarci pri Kamniku že pred drugo svetovno vojno eno največjih tovarn testenin in pražarno kave, danes praktično nihče več ne ve. Tovarna je v drugi polovici prejšnjega stoletja ugasnila, v njenih prostorih je nato deloval obrat podjetja Svit, danes pa je na tem mestu Menina, podjetje za pogrebne storitve. O makaronih in kofetu iz Šmarce se je mogoče poučiti le še v muzeju ali iz starejših zapisov.

Ob junijski Poletni muzejski noči so v Medobčinskem muzeju Kamnik pripravili zanimivo panelno razstavo z naslovom Makaroni in kofe iz Šmarce, posvečeno nekdaj znameniti tovarni testenin Triglav. Septembra so v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine razstavo nadgradili s pripovedjo 87-letne Ivane Bergant, zadnje še živeče delavke iz te tovarne. Razstavo je pripravil Marko Kumer, ki je tudi avtor lepo oblikovanega kataloga, v katerem je strnil zgodovino te zanimive tovarne, ki je klavrno končala.