Starejši najbolj pogrešajo druženje
Spoznajte jih
Že od leta 2007 v Šiški v Ljubljani deluje Društvo Senior, nevladna, neprofitna prostovoljska organizacija, ki jo vodi Donka Kovačič, pred upokojitvijo ustanoviteljica in dolgoletna vodja socialnega servisa za oskrbo starejših na domu.
Univerzitetna diplomirana socialna delavka je s starejšimi delala 25 let, leta 1997 pa je ustanovila socialni servis. »Po vseh teh letih oskrbovanja starejših na domu sem ugotovila, da mnogo ljudi po upokojitvi kar naenkrat obstane, ni več dnevne rutine, ni sodelavcev, ljudje prenehajo z vsemi aktivnostmi, mnogi se izolirajo in enostavno obstanejo doma. To vodi k razvoju mnogih bolezni, tako fizičnih kot psihičnih, saj večina najbolj pogreša druženje in stik z ljudmi,« pripoveduje Donka Kovačič. Zaradi teh izkušenj in da se kaj podobnega ne bi zgodilo po upokojitvi tudi njej ter z željo pomagati starejšim v Četrtni skupnosti Šiška, ki jo najbolj pozna, je še v svojem aktivnem obdobju ustanovila Društvo Senior. Ko se je sama upokojila, pa je to poslanstvo vzela še bolj zares. V eni osebi je tako ustanoviteljica, predsednica, odgovorna oseba in idejna vodja projekta, v katerem ves čas dela kot prostovoljka.
Domovanja ribičev in najbogatejše Slovenke
Izleti
Dobrih deset kilometrov severozahodno od Trsta je zamejska vasica Križ, po italijansko Santa Croce, ki velja za najstarejšo slovensko ribiško vas. Leta 1911 je imela kar 198 poklicnih ribičev z 62 plovili.
Vas je bila vso svojo zgodovino najtesneje povezana z ribištvom in pomorstvom, njene korenine segajo v srednji vek, ko je potekal hiter razvoj ribištva in pomorstva ob obali Trsta do izliva reke Timave. Danes v Križu živi okoli 1400 prebivalcev. Pohvalijo se lahko z zelo lepo urejenim Ribiškim muzejem tržaškega primorja, za katerega Franko Košuta, ladjedelski inženir, vodja in njegov ustanovitelj, pravi, da je »kulturni hram, kjer je shranjen del naše zgodovine in kulturne dediščine v trajen spomin za sedanje in prihodnje rodove«.
Vsi obsojeni zagotovo ne spadajo v klasični zapor
Spoznajte jih
Revije in časopisi imajo danes zelo malo tako pozornih bralcev, kot je naš naročnik Marjan Čander iz Hoč. Ne samo da članke pozorno prebere, pogosto nas tudi pisno opozori na napake in površnosti, ki se nam prikradejo v zapise, ali doda kako zanimivo misel.
»Veliko berem, a sem selektiven bralec, preberem le tisto, kar me zanima. Zdravstvenih nasvetov ne berem, saj sta zdravnika zet in hči,« pove z nasmehom. Poznajo ga tudi bralci drugih medijev, saj se pogosto oglaša o temah v zvezi z zapori, zaporniki, kaznovalno politiko. Pri tem izhaja iz svojih štiridesetletnih izkušenj dela v zaporu. Meni, da je gradnja novih zaporov v Sloveniji nepotrebna, zagovarja reorganizacijo zavodov za prestajanje kazni z namenom pocenitve izvrševanja kazni, je proti povečanju represije in proti povečanju števila osebja v zaporih. »Slovenija je vse bolj varna država, v zaporih pa imamo vse več ljudi,« opozarja. Je idejni oče alternativnega služenja zaporne kazni, zavzema se za institut predčasnega in pogojnega odpusta zapornikov. Med drugim je bil kratek čas tudi član komisije za pomilostitve v času predsednika dr. Janeza Drnovška. Od leta 2010 je upokojen, letos bo dopolnil 74 let.
-
Napadi medveda na človeka so sicer redki, vendar postaja ob njihovi povečani številčnosti vedno bolj preteča nevarnost povsod po Evropi. Strokovnjaki so prepričani, da bi se bližnjim srečanjem z medvedi lahko ljudje marsikdaj izognili.
Treba je vendarle vedeti, da so medvedi po naravi plahe živali in se poskušajo izogniti stikom s človekom. Napadejo le, če jih nenadoma presenetimo in se ustrašijo, se čutijo ogrožene ali so ogroženi njihovi mladiči. Vzrok napada je lahko tudi obramba vira hrane, lakota ali če so hudo ranjeni.
Zgodbe o ribah, konzervah in razvoju mest
Nekoč smo imeli
Sprehod po današnji Izoli, osrednjem slovenskem mestu, povezanem z ribištvom, nas žal ne more navdušiti. Sredi mesta namreč naletimo na propadajoče ostanke nekdanje ribiške predelovalne industrije, podirajoča proizvodna poslopja, zarjavele table, vse skupaj ograjeno z žičnatimi ograjami, ki očitno čakajo na neke boljše čase. Glede na to, da so Delamaris iz Izole preselili že leta 2014, je težko razumeti, da za to območje ne najdejo nove vsebine, in ostajajo le žalostni spomini na nekoč eno največjih slovenskih tovarn.
Začelo se je v delavnici Stanka Bloudka
Nekoč smo imeli
Ko so postajo mestnega avtobusnega prometa v Šiški, ki se je desetletja dolgo imenovala Avtomontaža, preimenovali v Alejo, je odšel še zadnji oprijemljivi dokaz o obstoju najstarejše tovarne avtobusov pri nas. Ostajajo samo še spomini tisočih delavcev na eno najmočnejših in najuspešnejših ljubljanskih tovarn.
Na ogromnih površinah nekdanje Avtomontaže ob Celovški cesti so danes bleščeče nakupovalno središče Aleja, nikoli dokončana stanovanjska soseska Celovški dvori in dve megalomanski stolpnici, oblečeni v zlato fasado. Podjetje je šlo v stečaj 31. decembra 1999, že prej so se okrog njega zbirali najrazličnejši špekulanti, ki so vedeli, da so tamkajšnja zemljišča zlata jama. »Spomnim se razočaranih ljudi, ki so po dolgih letih dela v tem uspešnem podjetju postali tehnološki višek. Drug za drugim so prihajali v kadrovsko službo po delavsko knjižico in odhajali na zavod za zaposlovanje. Nekaterim je manjkalo le nekaj let do upokojitve, med njimi je bilo veliko zakoncev, žalostni časi so bili,« je pred leti, ko so rušili tovarniške hale, pripovedovala nekdanja delavka Avtomontaže.
-
Nekoč smo imeli tovarne
Marsikdo trdi, da je bilo Tekstilno podjetje Novoteks iz Novega mesta ena najboljših jugoslovanskih tekstilnih tovarn. Novoteks je bil poseben tudi po tem, da so imeli v njem zaključen krog: pripravo in obdelavo surovine, predilnico, apreturo, tkalnico, pletilstvo, izdelavo konfekcije in prodajno mrežo.
Leta 1987 je bilo v Novoteksu in njegovih sedmih enotah po Sloveniji in v republikah nekdanje Jugoslavije zaposlenih 3565 ljudi, več kot dve tretjini je bilo žensk. Pred osemnajstimi leti je šel v stečaj še zadnji del podjetja. Danes so od enega največjih dolenjskih podjetij ostali le bloki, ki jih je podjetje zgradilo za svoje delavce, ter spomini nekdanjih zaposlenih, od katerih so mnogi v podjetju preživeli celotno delovno dobo. Nekaj predmetov, povezanih z Novoteksom, še hranijo v novomeški enoti Arhiva Slovenije, drugo je izginilo kdo ve kam. Leta 2018 je Tina Podbevšek na mariborski univerzi zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Delavstvo od kapitalizma do kapitalizma na primeru Tekstilne tovarne Novoteks, v kateri so podrobno opisane zgodovina podjetja in družbene ter politične spremembe, ki so se odrazile v razvoju in na koncu v propadu tega uglednega podjetja.
Gore ga pomlajujejo in bistrijo
Kam nas pelje življenje
,
Planinec, alpinist, gorski vodnik in gorski reševalec, učitelj smučanja, dolgoletni predsednik Planinskega društva Kranj in predsednik Planinske zveze Slovenije, župan Preddvora, tudi uspešen gospodarstvenik in udeleženec prve jugoslovanske alpinistične odprave v pakistanski Hindukuš in vodja prve slovenske odprave v pogorje Kilimandžara in Mawenzija – vse to je Franci Ekar.
Širši javnosti je verjetno najbolj znan kot dolgoletni predsednik Planinske zveze Slovenije, eden od pobudnikov gradnje Planinskega muzeja v Mojstrani in obnove številnih planinskih postojank. Zaslužen je tudi za to, da je planinska zveza postala članica Olimpijskega komiteja Slovenije, on pa eden njegovih podpredsednikov. Na njihov predlog je športno plezanje pred dvema letoma postalo olimpijska disciplina, da je s svetovno konkurenco suvereno pometla naša Janja Garnbret, je bilo res srečno naključje. Tudi turno smučanje in urno kolesarstvo postajata olimpijska športa, vsi ti predlogi prihajajo iz slovenskih vrst. Čeprav je leta 1979 preživel strmoglavljenje helikopterja na Krvavcu, v katerem je življenje izgubil njegov tovariš Volodja Tkačev, je ostal gorski reševalec. »A še vedno, ko sedem v helikopter ali letalo, začutim v nosnicah vonj kerozina, tega pač ne pozabiš,« se spominja.
Šumi – bomboni za vse generacije
Nekoč smo imeli tovarne
Podjetje Šumi je v zavesti premnogih otrok in odraslih zapisano po znamenitih bombonih in že kar kultnih kovinskih škatlah, v katerih so jih hranile naše mame in babice. Za prebivalce Ljubljane pa ima še dodatni pomen. Mnogo let je v strogem mestnem središču Gradišča delovala tovarna bombonov, po njeni selitvi na Šmartinsko cesto je tam nastal lokal z enakim imenom, na tem mestu pa pravkar zaključujejo veliko stanovanjsko zgradbo, poimenovano Palača Šumi.
Lokal Šumi, ki je svoje mesto dobil v prostorih nekdanje tovarne, je veljal za zbirališče ljubljanskih umetnikov v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja, v njem se je zbirala vsa tedanja kulturniška in boemska elita. Trije nekdanji šumijevci so se ob zaprtju vsak po svoje oddolžili nepozabnemu lokalu in nekim preteklim časom: pisatelj Peter Božič z istoimenskim romanom in dramo, režiser Karpo Godina in scenarist Mate Dolenc pa z dokumentarnim filmom Chubby was here – Šumiju v slovo.
Odeje, ki grejejo še po petdesetih letih
Nekoč smo imeli
Almira Radovljica, Sukno Zapuže in Vezenine Bled so bili tri gorenjska tekstilna podjetja, ki še vedno živijo v spominu starejše in srednje generacije. In pri mnogih ženskah se v omari še vedno najdejo brezčasne Almirine pletenine, čudovite bluze blejskih Vezenin in tople odeje ter krila Sukna. Nobenega teh podjetij danes žal ni več.
V Mestnem muzeju Radovljica so lani izdali zbornik z naslovom Tovarne v vrtincu podob, v katerem so iz pozabe iztrgali nekdanje tukajšnje tovarne. Kustosinja Katja Kreutz Praprotnik se je posvetila nekdanjim tekstilnim tovarnam na širšem radovljiškem območju, kjer je imela tekstilna dejavnost dolgoletno tradicijo. Med drugim v prispevku preberemo, da je bilo konec 19. stoletja v Begunjah in njegovi okolici kar deset suknarn, večina je zaradi hude konkurence kmalu propadla.