Pri naročnici

Kako se kot stanovalca doma starejših počutita človeka, po izobrazbi socialna delavca, ki sta se večino svoje delovne dobe srečevala s temi ustanovami v teoriji in praksi? Zakonca Vida Milošević Arnold in Rade Milošević namreč od poletja 2020 bivata v Domu starejših občanov Fužine v Ljubljani.

Da bosta starost preživela v enem izmed domov starejših, sta se odločila že dolgo pred upokojitvijo. Dokler jima je zdravje dopuščalo, sta se ukvarjala z različnimi dejavnostmi, med drugim sta štiri leta preživela v Kambodži, kjer sta pomagala hčerki voditi turistični center. »To je bila po upokojitvi za naju zelo zanimiva izkušnja, povsem drug svet, druga mentaliteta, naučila sva se veliko novega,« pripoveduje Vida Milošević Arnold, ki je bila vso svojo poklicno pot tesno vpeta v mednarodno okolje, tudi specializacijo za supervizijo v...

Aktualno 

Konec januarja se je na ljubljanski fakulteti za socialno delo zaključil krožek z naslovom Življenjske zgodbe v objemu spominov, ki je združil starejše upokojene gospe in podiplomske študente te fakultete. Medgeneracijska povezava je dala srečanjem poseben čar, pridobivali so nove izkušnje in izmenjevali stališča, med njimi so se razvila nova prijateljstva. 

Kot je povedala izredna prof. dr. Jana Mali, ki je bila ob pomoči mladega raziskovalca Anžeta Štrancarja nosilka projekta, skušajo z izvajanjem medgeneracijskega učenja in izobraževanja v okviru Modre fakultete Univerze v Ljubljani promovirati tudi izmenjavo strokovnega znanja med študenti vseh starosti. »V ta namen razvijamo nove učne programe, ki omogočajo pretok znanja in sodelovanje med generacijami. Eden izmed njih je tudi omenjeni krožek, ki smo ga na naši fakulteti izvajali prvič. Udeleženci so raziskovali življenjski svet ljudi, spoznavali različne metode in tehnike zapisovanja in analiziranja intervjujev, na podlagi katerih so se učili oblikovanja življenjskih zgodb ljudi.« Projekt je bil odlična medgeneracijska izkušnja, udeleženci so bili študent in študentke magistrskega študija socialnega dela in upokojenke, članice Modre fakultete. Prof. Mali pravi, da bodo projekt nadaljevali tudi v prihodnjem študijskem letu.

Muzeji 

Leta 2020 smo praznovali dvestoto obletnico bančništva na Slovenskem, naslednje leto pa smo dobili muzej, ki obiskovalcem odkriva delček zgodovine. Ko je na Čopovi ulici v Ljubljani znamenita Mestna hranilnica ljubljanska zaprla vrata, so v njenih prostorih postavili Bankarium, Muzej bančništva Slovenije.

Za upravljanje muzeja je Nova Ljubljanska banka (NLB) ustanovila Zavod za upravljanje kulturne dediščine, ki skrbi tudi za umetniško zbirko v lasti NLB, ki bo konec letošnjega leta že na ogled v galeriji v drugem nadstropju. Secesijsko stavbo, v kateri je muzej, so zgradili po zamisli arhitekta Josipa Vancaša leta 1905, zasnovali so jo v treh nadstropjih, bančni prostori, namenjeni strankam, so bili v prvem nadstropju in tako je ostalo, vse dokler ni Mestna hranilnica ljubljanska svoje poslovanje preselila v pritličje. 

Nekoč smo imeli 

Triindvajsetega septembra 2019 je posadka Adrie Airways na jutranjem letu Ljubljana–Bruselj v evropski zračni prostor ponesla poseben pozivni znak: Adria4ever. Nekaj dni pozneje se je s stečajem končala 58-letna zgodovina slovenskega letalskega prevoznika, ki nam je dal krila.

S temi besedami se začenja serija pogovorov, ki jih je v posebnem podkastu za Val 202 v letih 2019 in 2020 pripravila novinarka Tatjana Pirc. Zbrala je množico različnih sogovornikov, ki so »bili Adria«, ki so skrbeli za to, da je naš nacionalni prevoznik, naš letalski ponos, dolga leta uspešno prevažal potnike po vsem svetu. In nato žalostno končal, tako kot množica uglednih in uspešnih podjetij. A prav potop Adrie se je v naš skupni spomin zarezal kot največja poosamosvojitvena gospodarska tragedija, kajti letališče in domači letalski...

Kam nas pelje življenje 

Pred šestdesetimi leti je Slavka Jerman obiskala koncentracijsko taborišče Auschwitz in od tam prinesla sadiko bele breze ter jo v spomin na številne Slovence, umrle v tem taborišču, posadila v takrat nastajajočem Vrtu spominov in tovarištva v Prekmurju.

Šestdeset let kasneje je breza zrasla v mogočno drevo, Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih v občini Tišina pa je postal eden najbolj obiskanih zasebnih arboretumov pri nas. Slavki Jerman, ki je letos dopolnila 91 let, pa se je s pomočjo prijateljev izpolnila želja, da je vrt po dolgih letih ponovno obiskala in se čudila, kakšno drevo je zraslo iz tiste nežne sadike.

Nekoč smo imeli tovarne 

Ljubljana je bila v prejšnjem stoletju pomembno tekstilno mesto s številnimi obrtnimi delavnicami, manjšimi in večjimi industrijskimi podjetji, od katerih so danes številna pozabljena. A izdelke Rašice, Pletenine, Dekorativne in Velane je še vedno mogoče najti v mnogih slovenskih domovih. Na mestih nekdaj uglednih tovarn stojijo danes nakupovalna središča ter stanovanjske in poslovne stavbe.

Tovarne in izdelki pa živijo samo še v spominih starejših prebivalcev in ljudi, ki so bili v teh podjetjih nekoč zaposleni. A na mnogih oknih so še vedno Velanine zavese. Stanovanje je opremljeno šele takrat, ko so na oknih zavese, so govorile naše mame in babice in šle po nakup v Velano, saj so bile njihove zavese lepe, sodobne in kakovostne. Tudi Velane, tovarne zaves, več ni, ostalo je le še podjetje Velana Living, ki se ukvarja z veleprodajo zaves in upravljanjem nepremičnin. Prav atraktivna lokacija za Bežigradom, kjer so nekoč ropotali tkalski in pletilni stroji, je bila – poleg vdora cenejšega tujega tekstila in izgube trgov – eden glavnih razlogov, da so se lastniki odločili za opustitev proizvodnje, nepremičnine v glavnem mestu pa so tudi izjemno donosen posel.

Kultura 

V sklopu tradicionalne prireditve Mesto žensk, ki bo v Ljubljani potekala od 3. do 14. oktobra, bo mogoče videti tudi plesno-gibalno predstavo Nihče več ne žvižga. Predstava, ki povezuje enajst nastopajočih v starosti od 27 do 74 let, je del mednarodnega projekta, njena posebnost pa je prav starostni razpon nastopajočih.

Predstava je premiero sicer že doživela maja v Španskih borcih v Ljubljani, nastala pa je v okviru triletnega evropskega projekta Performing Gender/Uprizarjati spol – Ples v tvojih čevljih. Avtorje je vodila misel, da se je z jezikom plesa mogoče postaviti v čevlje drugega in razumeti različne spolne identitete. In seveda, kako isto idejo ali obred dojamejo ljudje različnih generacij.

Nekoč smo imeli

Kamnik je bil nekoč močno industrijsko mesto z uglednimi tovarnami. Med njimi je bila tudi Živilska industrija Kamnik, ki je združevala Tovarno testenin Triglav v Šmarci, Kvasarno v Mengšu in Eto Kamnik. Preživela je le Eta, ki letos praznuje častitljivih 100 let. 

Priložnost za praznovanje so jim avgusta žal odnesle poplave, nastalo škodo še ocenjujejo in le upati je, da bodo prebrodili ta hudi udarec. Podjetje, ki se ukvarja s predelavo in konzerviranjem sadja in zelenjave, velja za eno najuglednejših slovenskih podjetij, saj so njihovi številni izdelki sestavni del prehrane v domala vseh domovih. Kot piše na njihovi spletni strani, imajo v svoji ponudbi kar 372 različnih izdelkov, letno proizvedejo 17,1 milijona kosov, ki jih pošiljajo na 26 različnih trgov. Med prodajne uspešnice spadajo prebranec, ajvar, rdeča pesa brez kumine in gorčica, seveda tudi omake za testenine, kompoti, džemi ... Recept za prebranec je pred leti iz Srbije prinesel tedanji vodja komerciale Mišo Miljković, na voljo je s feferoni, slanino ali brez dodatkov. Najstarejša ohranjena specifikacija za zelo popularen ajvar pa sega v leto 1968, pripravil jo je takratni šef razvoja Franc Cimerman, ki se je zelo zavzemal za to, da se vložninam ne dodajajo nobeni konzervansi.

Nekoč smo imeli 

Vsaka slovenska vas ima šolo, gostilno in cerkev. Sladki Vrh pa ima šolo, tri gostilne in tovarno Paloma, nekoč Sladkogorska. Tovarno, ki je ustvarila kraj, lokalno skupnost, stanovanjske hiše in bloke, zgradili so celo stolpnico, športne objekte in kulturni dom. 

Tako svoj kraj opiše domačinka Branka Nikl Klampfer, režiserka in producentka, ki je kot urednica tovarniškega glasila v Palomi delala zelo kratek čas. Sta pa v njej vse življenje delala njena mama in oče. »Tovarna je bila simbol nečesa, kar ljudje potrebujemo, da lahko verjamemo, sanjamo in si postavljamo cilje,« poetično pove naša vodnica po Sladkem Vrhu v občini Šentilj, ki ima danes 718 prebivalcev. »Ko si se pripeljal v kraj, te je na strehi tovarne pričakal velik bleščeč napis Sladkogorska, ki je v temi imel še poseben čar. Za tu živeče in v njej zaposlene je bil napis kot svetilnik na morju, ki je številnim delavcem od daleč in blizu kazal pot na šiht, in številnim družinam zagotavljal socialno varnost,« je na svoji Facebookovi strani zapisal Jože Korotaj, dolgoletni zaposleni v Palomi.

Spoznajte jih

Konec septembra bo v Portorožu tradicionalno vseslovensko srečanje bivših internirancev in internirank, političnih zapornikov in ukradenih otrok iz nekdanjih nacifašističnih taborišč in zaporov. Srečanja, tokrat bo že 62. srečanje po vrsti, organizira taboriščni odbor Ravensbrück, ki deluje pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, vodi ga Matjaž Špat, sin pokojne taboriščnice Ivanke Podlipnik Špat.

Špat je eden najsrčnejših povezovalcev nekdanjih internirancev, predvsem žensk, ki so med drugo svetovno vojno preživele katero izmed nemških ali italijanskih koncentracijskih taborišč. Njegovo aktivnost so prepoznali tudi v širšem okolju, Ljubljana mu je v zahvalo podelila plaketo mesta, nekdanji predsednik države Pahor pa mu je izročil posebno zahvalo za »ohranjanje spomina na osebne zgodovinske izkušnje žrtev taborišč in opominjanje, da si je treba za mir, strpnost in solidarnost nenehno prizadevati«. Borut Pahor je bil zadnjih deset let pokrovitelj portoroških srečanj, to simbolno gesto nadaljuje tudi sedanja predsednica Nataša Pirc Musar.