Kultura
-
Kultura
Pokrajina ob mejni reki Kolpi s svojo neokrnjeno naravo in trdoživimi prebivalci je (bila) navdih mnogim umetnikov, tako akademsko izobraženim kot talentiranim samoukom.
Matija Glad (1912–1995) je bil rojen v Banji Loki. Po vojni je bil zaposlen kot hišnik v Šeškovem domu v Kočevju. Istočasno je deloval tudi kot odrski mojster, igralec, lutkar, administrator in celo režiser tamkajšnjih predstav. Bil je priznan kipar naivec, učenec Staneta Jarma, v lesu je upodabljal kostelske ljudi. Njegova hčerka Nada Štajduhar je Pokrajinskemu muzeju Kočevje podarila 43 lutk, lutkovno gradivo in priznanja, ki jih je hranila po njegovi smrti.
-
Kultura
Pod geslom Gremo! Brezmejno (GO! Borderless) se na slovenski kulturni praznik uradno začenja projekt Evropska prestolnica kulture (EPK), GO! 2025. Prvič ta naziv skupaj nosita mesti iz dveh držav z različnim zgodovinskim in kulturnim ozadjem: Nova Gorica in Gorica.
Hkrati z njima je letošnja evropska prestolnica kulture tudi Chemnitz, nekdanje vzhodnonemško industrijsko mesto Karl-Marx-Stadt, kjer s programom pod sloganom Videti spregledano pozivajo k sodelovanju, strpnosti, odprti družbi. Na sodelovanju, povezovanju ter preseganju meja, tako fizičnih kot tistih v naših glavah, temelji tudi program na različnih prizoriščih v somestju Goric in okolici. Organizatorji so pripravili približno 800 dogodkov, gledaliških in plesnih predstav, razstav, koncertov in drugih dogodkov, nekateri potekajo vse leto.
-
Fiona Bird: Kosobrinova kuhinja
To ni le še ena od kuharskih knjig, pač pa vsestransko spodbuja k zdravemu življenju. Najprej z gibanjem v naravi ob nabiranju zelišč in plodov, seveda z napotki, kdaj in kako jih nabiramo, nato pa s pripravo jedi povsem novih okusov in vonjev. V gozdu, na travniku, celo v živi meji in ob morski obali najdemo namreč veliko več užitnega, kot bi si predstavljali. Zakaj torej ne bi kdaj pripravili omake iz vodne kreše, korenčkove torte z deteljo, morskih kokic ali pozdravili pomladi z makroni iz vijolic, polnjenih s kremo iz trobentic? (Pipinova knjiga, 21 evrov) Največja razstava slovenskega slikarstva v Avstriji
Na Dunaju, točneje v galeriji Spodnji Belvedere, je na ogled doslej največja razstava slovenskega slikarstva iz obdobja pomladi narodov leta 1848 do razpada avstro ogrske monarhije leta 1918.
V ospredju razstave Svet v barvah: Slovensko slikarstvo 1848-1918 so likovne značilnosti slovenskega ustvarjanja, med katerimi izstopa intenzivna vloga barve. Med 132 razstavljenimi deli so slike Janeza in Jurija Šubica, Jožefa Tominca, Jožefa Petkovška, Ivane Kobilce, Avgusta Bertholda ter impresionistov Riharda Jakopiča, Ivana Groharja, Matije Jame in Mateja Sternena. Mnogi so nekaj časa preživeli v Gradcu, na Dunaju ali v njegovi okolici. Ob njih so še dela mednarodnih mojstrov, kot so Groharjev vzornik Gioanni Segantini, Dunajčanka Tina Blau, v Mariboru rojen Anton Nowak in Ernst Stöhr, ki je živel v Bohinju.
Igralstvo je začimba, ki daje življenju okus
Kultura
Preteklo leto je bilo za Evgena Carja odlično. Praznoval je visoki življenjski jubilej (80. rojstni dan) in izdal novo knjigo Pojavimo se in poniknemo kot boža doga. Predstavil jo je na odru Male scene Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je igral skoraj 30 let, in povedal, da se na odru še vedno počuti čudovito. Zato tudi po upokojitvi ni miroval. Sodeloval je z Gledališčem Koper, SLG Celje, igral v filmih, napisal dve dramski besedili, pesniško zbirko in dve knjigi. Za svoje delo je med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada, Združenje dramskih umetnikov Slovenije ga je za življenjsko delo nagradilo z odličjem Marija Vera.
-
Sedemdeset let Tržiškega muzeja Ob jubileju je izšla knjiga Tržiški muzej: Od začetkov tržiške muzejske misli do razcveta. Napisala sta jo dr. Bojan Knific in Jana Babšek. Na podstrehi Pollakove kajže v Tržiču so odprli nov razstavni prostor z več kot 5000 predmeti, ki so bili do zdaj večinoma skriti v muzejskih depojih. Kot je poudarila direktorica muzeja Jana Babšek, je prostor edinstven na Slovenskem in širše v srednjeevropskem prostoru, ker je dobro ohranjen in poroča o tehnologiji modrotiska ter omogoča razumevanje barvarske obrti.
-
Z mojega okna
Miha je vrtal v zid, da z novim vložkom nadomesti star žebelj, ki se je že razmajal. Za nov koledar nova namestitev, res dobro. »Drugič pa prej povejte, kadar kaj potrebujete,« je rekel sosed. »Nerada te nadlegujem, ko vem, kako ste mladi zaposleni,« ga je hvaležno pogledala. Kajti ne moreš si misliti, kolikokrat ga je morala zadnje čase, odkar Jože poležava in poseda na kavču, že prositi za pomoč. Težko je bilo, predvsem njemu, saj nikoli nista bila vajena prositi za pomoč, prav nasprotno, Jože je bil mojster za vse.
-
Primož Hieng: Izborno kuham le zase
To ni klasična kuharska knjiga z navedenimi količinami sestavin in natančnimi navodili za pripravo, nas avtor opozori že na začetku. Seveda vsebuje tudi recepte, a vseeno je bolj zbirka praktičnih nasvetov, nastalih iz izkušenj, kako pripraviti okusne in raznolike jedi tudi za samo enega jedca. Rezultat, ki ga avtor toplo priporoča bralcem, pa je: splača se kuhati za enega, a ne hitite, ko boste kuhali, in ne hitite, ko boste jedli. (Založba Harlekin No. 1, 24 evrov)
S strpnostjo lahko vsi lepo živimo
Kultura
To je šolarjem Osnovne šole Miška Kranjca povedal Gojmir Lešnjak Gojc, kamor so ga povabili na pogovor o disleksiji, ki je ni nikoli skrival. Slovenski gledališki in filmski igralec, režiser, pevec in avtor glasbe, tudi deset let direktor Kosovelovega doma Sežana je ustvaril čez 60 gledaliških vlog, blizu 60 filmskih in televizijskih vlog in postal ikona številnih kultnih televizijskih oddaj: Periskop, TV Poper, Teater Paradižnik, Naša mala klinika in Muzikajeto. Poleg tega je režiral 15 gledaliških predstav.
Res prave priprave na praznike
Z mojega okna
December z vsemi velikimi in drobnimi opravki je sicer tekel še kar po načrtih, le Tone je bil že od začetka jeseni nekam čudno tih in umaknjen. Nikakor ni mogla ugotoviti, kaj se mu plete po glavi, pravzaprav pa v resnici že dolgo ne ve, kako njen dragi mož živi v svojem srcu, kaj misli in čuti, kaj premleva in kaj si želi. Niti opazila ni, kdaj se je med njima začelo to obdobje odmika, ta čas brez pogovorov, ko sta se navadila živeti nekako vsak zase.
Vendar ji zdaj mir in molk in zamišljenost, ki jih je na novo opazila pri možu, niso bili všeč. In ko je ob Miklavžu z najvišje police v knjižnici zvlekel tisti stari kovček, jo je stisnilo pri srcu. Pa ne da je kaj narobe z njim, da ni kaj bolan, če se je namenil gledati pol stoletja stare spomine na svojo mladost? In ko je večer za večerom zlagal stare fotografije, ji pritisk pri srcu ni popustil – res se vrača domov... Ko se je v mladosti odselil od doma tako daleč stran in prišel k njej, se je trudila, da sta s pestrim mestnim življenjem...