Ljudje
Marija Žekš je najstarejša Slovenka
Spoznajte jo
Po podatkih statističnega urada je v začetku letošnjega leta v Sloveniji živelo 386 prebivalcev, starih sto let ali več. Najstarejša med njim je Marija Žekš iz Pečarovcev, ki je 12. avgusta dopolnila 108 let. V domu starejših občanov Ljutomer, kjer biva, so s ponosom pripravili slovesnost ob tako visokem jubileju svoje stanovalke.
Rodila se je 12. avgusta 1916 v Dreveniku pod Bočem z dekliškim priimkom Kovačič. Starši zaradi bolezni niso mogli skrbeti zanjo, zato je morala v rejo v Maribor. Kot se spominja vnukinja Romana Farkaš Erdelji, je imela babica o rejnici same dobre besede. Bila je branjevka na tržnici in pogosto sta skupaj nabirali gozdne sadeže na Pohorju, da so lažje živeli. Čeprav je bila Marija odlična učenka, ji ni mogla omogočiti šolanja, zato se je že pri štirinajstih letih zaposlila v tekstilni tovarni MTT v Mariboru.
O ljubezni, spoštovanju, potovanju in tudi trpljenju
Na obisku pri naročnici
Med rokodelci, ki so spomladi na Dnevih medgeneracijskega sožitja v Ljubljani predstavljali svoje izdelke, so bile tudi članice Društva upokojencev Beltinci. Z Regino Vučko sva se – obe pač zelo zgovorni – kaj hitro zaklepetali.
Takoj je povedala, da so doma naročeni na Vzajemnost. »Saj revija je fajn, je dosti zanimivega v njej, samo jaz nimam časa brati. Ah, doma je vedno veliko dela, pa saj sem že od otroštva vajena delati, že šestletna sem šla služit,« je dodala. In ko je omenila, da je živela v Združenih državah Amerike, je bilo iztočnic za pogovor več kot dovolj.
Dobre volje naj nikoli ne zmanjka
Naša veličina pa je prav v tem, da znamo živeti tudi z raznimi težavami. Metka Klevišar
Le komu se še ni pripetil slab dan, ko gre vse narobe. Takrat je najbolje počakati, da mine. S tuhtanjem o stvareh, ki so se nam zgodile in nas prizadele, je škoda izgubljati čas, saj so že za nami. Z njimi si lahko pokvarimo sedanje trenutke in vplivamo slabo celo na tiste, ki so še pred nami. Da sta preteklost in prihodnost duševna konstrukta, ki ju vidimo skozi oči sedanjosti, je vedel že sveti Avguštin. Lahko bi rekli, da so to, kar se nam je zgodilo ali se še bo, predstave, ki se rojevajo v naši glavi. Če smo z njimi preveč obremenjeni, pozabimo uživati v trenutku.
-
Spoznajte jih
Policist, diplomirani pravnik, veteran vojne za Slovenijo, predavatelj, urednik, publicist, pisatelj, predsednik območnega kluba upokojencev MNZ Kranj, rokometaš ter dolgoletni rokometni sodnik, zborovski pevec, pooblaščenec za sklepanje zakonskih zvez, dejaven v občinskem svetu in policijskem veteranskem društvu Sever. Zasebno pa spoštljiv mož, razumevajoč oče, dobrosrčen ded in potrpežljiv praded – vse to je Branko Celar.
Rodil se je leta 1951 v Ljubljani, po kadetski šoli za miličnike v Tacnu je študiral na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je za svoje diplomsko delo z naslovom Kazniva dejanja v civilnem zračnem prometu prejel Zoretovo nagrado Društva za združene narode za Slovenijo. V obdobju od 1971 do 2002 je v okviru Republiškega sekretariata za notranje zadeve in kasneje Ministrstva za notranje zadeve RS v različnih enotah milice/policije opravljal naloge vse od miličnika do prvega načelnika slovenske mejne policije v samostojni Sloveniji. Ko je bil svetovalec vlade na oddelku za mednarodno sodelovanje, se je upokojil, vendar se je v obdobju od 2008 do 2012, v mandatu devete slovenske vlade, reaktiviral in opravljal naloge svetovalca ministrice Katarine Kresal. Za vedno so ga zaznamovale vrednote demokracije, svobode, solidarnosti, pravne in socialne države ter človekovih pravic.
-
Spoznajte jih
Življenjsko pot Ivice Žnidaršič, predsednice Društva izgnancev Slovenije ter nekdanje predsednice in dolgoletne sodelavke Rdečega križa Slovenije, odlikuje skrb za sočloveka. V prvi tretjini življenja so njeno pot zaznamovale nečloveške razmere v nemških taboriščih, ob vrnitvi pa boj za preživetje na rodni Bučki. Verjetno je prav zaradi teh izkušenj postala netrudna borka za popravo krivic in pomoč ljudem v stiski.
Rodila se je 25. junija 1934 v vasi Bučka na Dolenjskem, kjer je imel oče kmetijo, mama pa trgovino. V začetku novembra 1941 se je namesto v šoli znašla v izgnanstvu. Nemški okupatorji so starše in šest otrok (rodilo se jih je osem, a je bila najstarejša hčerka ob izgonu že poročena, eden pa je umrl) odgnali v zbirno taborišče v gradu Rajhenburg v današnji Brestanici. Od tam je bilo poslanih v izgnanstvo okrog 45 tisoč Slovencev in Slovenk, ki so z vlaki nadaljevali pot na prisilno delo v Nemčiji. Družina Žnidaršič je v skoraj štirih letih pregnanstva zamenjala več delovnih taborišč, povsod pa so izgnance pestili lakota, mraz, bolezni in ponižujoče ravnanje. Spomini na ta čas so še vedno boleči: »Zelo težko je bilo gledati trpljenje odraslih, ki so jih ubijale krute, nevzdržne delovne in življenjske razmere.« Le nekaj tednov pred osvoboditvijo taborišča sta zaradi nečloveškega ravnanja s prisilnimi delavci življenje izgubila njen oče in najstarejši brat.
-
ŠPORTNA VETERANA
Odbojkarji in odbojkarice iz Mislinje so venomer želi precejšnje uspehe. Milica in Miro Pruš, dolgoletna športna pedagoga mislinjske osnovne šole, sta imela krepak delež pri tem.
A na začetku le povejmo: odbojka v Mislinji se ni začela z Mirom. Začela se je veliko prej in nato uspešno nadaljevala; skupaj z Mirom in njegovo ženo Milico, do katere, kot pravi Miro, »smo včasih nemara morda malček krivični«. Zakaj? »Kot učiteljica orodne gimnastike je imela 'svoj način v glavi', naredila je telesno podlago za dekleta, ki so se nato pridružila odbojkarski sekciji,« naniza kamenček v odbojkarskem mozaiku sogovornik. Postala sta tim, dvojec, ki je deloval kot švicarska ura. Pravita, da tako delujeta še zdaj.
Prvi naseljenci so naredili čudovit vaški trg
Zgodbeseptember '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – DOVJE
Vas s tisočletno tradicijo leži v Zgornjesavski dolini na vršaju, ki so ga nasuli potoki Presušnik, Mlinca in Sedučnikov potok izpod karavanške Kepe (2139 m). Eno od desetih naselij v občini Kranjska Gora se je izoblikovalo nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto Jesenice–Kranjska Gora. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca (na vzhodu ob istoimenskem potoku) in Vatiš (na zahodu pri nekdanji železniški postaji). »Starejša razglednica (iz okrog leta 1900) prikazuje središče vasi, kjer si z leve proti desni sledijo Bvaščeva, Mitharjeva, Brencetova in Blažejeva domačija ter ob desnem robu fotografije kovačnica, ki so jo tu verjetno imeli že prvi naseljenci. Na nekoliko mlajšem panoramskem posnetku pa vidimo na levi strani župnijsko cerkev sv. Mihaela ter v ozadju karavanške vrhove z najvišjo Kepo ter desno od nje Dovško Malo Kepo, Gubno in Plevevnico,« nam je pojasnil 76-letni domačin France Voga.
-
ANKETA
Sogovornike smo vprašali, ali so dejavni v prostovoljstvu.
Mia Puhar Rodin - Masayah, glasbenica, Ankaran: »Prepričana sem, da je prostovoljstvo nujno potrebno za vsako družbo, saj združuje ljudi v eno veliko humano in ustvarjalno celoto. Želim si, da bi ljudem ob svojih polnih zaposlitvah uspelo najti tudi nekaj časa za skupno dobro. Kdor pomaga drugim, pomaga sebi.«
Ruža Sušnik, magistrica ekonomije, Ljubljana: »Prostovoljstvo se mi zdi lepa in srčna lastnost. Ko smo nekaj časa živeli v Pragi, so otroci obiskovali mednarodno šolo. Starši smo večkrat organizirali prireditve za novoletno obdarovanje otrok iz socialno šibkih družin ter mednarodni sejem hrane. Izkupiček smo namenili financiranju sirotišnic v državi. Če pomagaš drugim, pokažeš, da ti je mar zanje. Ko bom imela čas, bi najraje pomagala otrokom pri učenju ter razvijanju njihovih talentov in interesov.«
-
Življenje ni vedno idealno, pojavijo se lahko težave, a ko pridejo, ni že kar konec sveta. Je lahko zgolj drugačen začetek nečesa novega. Vseeno pa se pazite prevar. (Neznani avtor)
Če imate pametni telefon, televizijo ali tablico in njej podobne naprave sodobnega vsakdana, se skušnjave kar vrstijo. Ni je bolezni ali tegobe, ki se je ne bi dalo prav na hitro rešiti. Tako vsaj pravijo nasveti in ponudbe, ki jih seveda mrgoli. Če mislimo, da so to le pasti nove umetne inteligence, se seveda motimo, saj imajo tovrstne zgodbe precej dolgo brado. Vsaj kar zadeva zdravje in lepoto.
-
september '24Ljudje Zdravje Prehrana
Umetno lososovo meso
Pridelava morske hrane iz oceanov, vključno z ulovom divjih rib ali gojenjem v ribogojnicah, ima velik ogljični odtis in predstavlja negativen vpliv na naše okolje. Toda ali je mogoče imeti na krožnikih meso lososa, ki nikoli ni videl vode, še več – meso lososa, ki to nikoli ni bil? Pridelava umetnega mesa iz laboratorija dobiva močne pospeške in tako so se v prehrambnem zagonskem podjetju (startupu) Wildtype iz San Francisca odločili za vzgojo umetnega lososovega mesa iz matičnih celic.
