Ljudje
-
Na starem visokem električnem A-drogu v Gornjem Lenartu imajo svoje domovanje bele štorklje že dolgo vrsto let. Vsako leto vzredijo nekaj mladičev in tudi letos so štiri nadobudne štorkljice prikljuvale na svet v velikem gnezdu, ki ga vsako leto dograjujejo s suhimi vejami, tako da je postalo zares gromozansko.
Starša sta jim z dneva v dan prinašala hrano z bližnjih njiv in travnikov, ki so povečini precej vlažni, tako da je veliko zelenih žab, miši in voluharjev, pa tudi veliko raznih žuželk. Kot vsako leto, je tudi letos nekaj večjih in manjših mladičev. Večji so tisti, ki so se izvalili najprej in takoj postanejo dominantni in dostikrat prestrežejo hrano, ki je bila mogoče namenjena mlajšemu mladiču. Tako se dostikrat zgodi, da najmanjši mladič ne pride do hrane in postaja vse bolj krhek in bolan in tudi ne raste tako, kot bi moral. Včasih se zgodi, da ga večji celo vržejo z gnezda in nekaj podobnega se je zgodilo letos, ko so sosedje onemoglega ubogega mladiča našli na tleh. Pri padcu z gnezda si je poškodoval desno krilo, zato ne more normalno leteti in lahko premaga le kratke razdalje.
-
Občutek konca mladosti v Sloveniji nastopi pri 44. letu, za stare pa se imamo, ko dopolnimo 57 let, izhaja iz raziskave, ki so jo na današnji svetovni dan prebivalstva predstavili pri Mediani.
V sodelovanju z svetovnim združenjem za raziskovanje trga in javnega mnenja WIN so ugotavljali, kako ljudje gledajo na staranje Raziskava je potekala v 39 državah sveta, v njej pa je sodelovalo 33.866 ljudi. Svetovno gledano povprečna starost, pri kateri menimo, da se ljudje začnejo počutiti stare, znaša 54 let, občutek mladosti pa se zaključi pri 42 letih, kar je dve leti prej, kot je veljalo v letu 2018. V Sloveniji je meja, ko se imamo za stare 57 let (za primerjavo: v Hrvaški je meja 58 let, v Srbiji pa 55 let.). Konec mladosti pa Slovenci povezujemo s 44. letom.
-
Za modrece velja; če so grdi, so lepi, če so revni, so bogati, in če so sužnji, so kralji. Cicero
Glede na zapisano je modrost nekaj zelo imenitnega in je nima kar vsak. Tisti, ki jo premore, pa je očitno lep, bogat in naravnost kraljevski.
Vprašali so me, kaj mislim o pravici (iustitia) in modrosti, saj sta obe ženskega spola. Zamislila sem se, ali spol sploh kaj pomeni. Ženskega spola so tudi žalost, nesreča, zavist in še marsikaj. Moškega pa na primer uspeh, vzpon … A nič od tega nima opraviti le s spolom. Pri ljudeh namreč srečamo take in drugačne lastnosti, ki jih krasijo ali z njimi obdane žalostijo in jih nosijo tako moški kot ženske.
Izbris ga je uničil, ni pa uničil njegovega domoljubja
Iz roda v rod
Zgodba družine Ivana Razborška je kljub pretresu, ki so ga doživeli z očetovim izbrisom, predvsem zgodba o ljubezni – o ljubeči medsebojni povezanosti, ljubezni do umetnosti in ljubezni do domovine. Vse to je zaznamovalo življenje Ivana in Marije Razboršek ter njunih hčera Eve in Maje.
Ivan se je rodil 26. februarja 1924 v Skopju, kamor je službena pot zanesla njegove starše. Oče je izhajal iz Zasavja, mama pa je bila iz okolice Sevnice. Kot otrok je imel stik z domovino in našim jezikom le prek staršev. Ko mu je oče prinesel slovensko čitanko, ki jo je ilustriral Maksim Gaspari, se je nad ilustracijami tako navdušil, da je začel zbirati vse, kar je bilo slovensko, in to je ostalo njegovo vodilo vse življenje. Družina se je nato preselila v Slavonsko Požego in nazadnje v Zagreb, kjer je Ivan sanjal, da bo po srednji šoli...
Iz diplomacije v novinarstvo in obratno
SPOZNAJTE JIH
Anton Rupnik je zelo izobražen mož. Bil je novinar Dela, urednik tednika Teleks in diplomat. Še vedno pa je publicist, pisatelj, prevajalec in zelo iskan sodni tolmač za francoski, ruski in nemški jezik. Od covida naprej z ženo živita v idilični in edini slovenski vasi, ki se začne s črko E: na Erzelju nad Vipavo, kjer zagnano vrtnarita. Pa še to: drugo leto bo sogovornik imel že sedemdeseto obletnico gimnazijske mature.
Ko zunaj dežuje ali piha burja, Anton Rupnik zmeraj sedi med kupom knjig, revij in časopisov ali za računalnikom ter dela. »V glavnem prevajam ali pišem,« začne. Ko dela, vedno posluša klasično glasbo, ki ga pomirja in hkrati spodbuja pri ustvarjanju. »Če sem prost, berem in še vedno se rad učim.« Za sprostitev z ženo Sonjo vsak dan po kosilu in ob kavi odigrata tri partije šnopsa.
Nekdanja božja pot je zdaj priljubljena izletniška točka pohodnikov
Zgodbejulij '24Ljudje Zgodovina
ODSTRTE PODOBE – SVETI JOŠT NAD KRANJEM
Naselje je vrh istoimenskega hriba, visokega 847 metrov, ki je del dolgega slemena med Kranjem in Škofjo Loko. Ker se osamljeno dviguje proti osrčju severnega dela Ljubljanske kotline, so z njega čudoviti razgledi na Škofjeloško hribovje, Karavanke ter Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe. V času nastanka objavljenih razglednic v začetku 20. stoletja je na Sv. Joštu (kot se je vasica imenovala do leta 1955, zatem Jošt nad Kranjem, po letu 1990 pa ima zdajšnje ime) živelo osem, ob popisu leta 1931 pa deset stalnih prebivalcev (največ), od leta 1981 pa ni nobenega več. Trislikovno barvno razglednico, ki poleg podružnične baročne cerkve sv. Jošta prikazuje še kapelico pri Studencu in farno cerkev sv. Martina v Šmartinu pri Kranju (današnjem Stražišču), je okrog leta 1900 založil tedanji joštarski gostilničar Franc Benedik, dedek 73-letnega upokojenega zdravnika internista nefrologa Mihe Benedika.
Pustil je pečat na nogometnih zelenicah
Športni veterani: Kliton Bozgo
Tekme nogometnega prvenstva v Nemčiji bo z velikim zanimanjem spremljal tudi Kliton Toni Bozgo. Pravzaprav logično, če vemo, da je nogometaš, ki je pustil velik pečat na slovenskih zelenicah.
Igral je za oba največja slovenska kluba – NK Maribor in NK Olimpija. V NK Maribor še danes velja za enega najboljših napadalcev, s 108 goli je na tretjem mestu večne lestvice klubskih strelcev v zgodovini kluba in na drugem mestu strelcev po osamosvojitvi Slovenije. Skupno je odigral 207 tekem v prvi slovenski nogometni ligi (SNL) in zabil 109 golov. Dvakrat je bil najboljši strelec lige. To je bilo v sezoni 1999/2000 (24 golov), ko je z NK Maribor igral tudi v elitni ligi prvakov, in nato še v sezoni 2004/2005 (18 golov).
Izbira primerne postelje in vzmetnice
Prosti časjulij '24Dom Ljudje Starejši
Poleti, ko postane v stanovanju vroče, običajno slabše spimo in pogosto za to krivimo tudi ležišče. Da je pretrdo ali premehko, da vzglavnik ni prave debeline in trdote, površina postelje pa vroča. Od zimske do prehodne odeje, nazadnje končamo pri rjuhi ali pa je še ta odveč. Poleti je ob suhem vročem vremenu pravi čas, da spalnico dobro pospravimo. Vzmetnico posesamo z močnim sesalnikom, pred sesanjem jo lahko potresemo s sredstvom proti pršicam. Odeje in blazine pa prezračimo na soncu. Če je treba, jih operemo ali odnesemo v pralnico. Tudi notranjo prevleko blazine snamemo in operemo, da imamo čist vzglavnik.
Miza pri oknu, prodaja goriva in zlaganje pošte
Medletna rast števila delovno aktivnih se nadaljuje. V začetku letošnjega leta je bila 1,4-odstotna in višja kot v zadnjih mesecih prejšnjega leta, ugotavljajo v državnem uradu za makroekonomske analize in razvoj. Na trgu delovne sile pa se pri nas vse bolj pojavljajo upokojenci, saj delo starejših spodbuja tudi država. Prav tako posamezna podjetja ugotavljajo, da so upokojenci »zanesljiv in izkušen kader« za določena dela.
Upokojenci s ponovno aktivacijo na trgu dela ter dodatnega zaslužka na ta način ohranjajo tudi družbeno in individualno udejstvovanje ter delovanje. »Upokojena oseba lahko dela tudi potem, ko je že uveljavila pravico do pokojnine, pri čemer določene vrste dela ne vplivajo na samo uživanje pokojnine niti se zanje ne zahteva vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Take vrste dela so delo: v okviru drugega pravnega razmerja, pogodbe civilnega prava (na primer avtorska pogodba), začasnega in občasnega dela, osebnega...
-
Uspešna vrnitev divjih konj
Przewalski konji, znani tudi kot mongolski divji konji, so azijski predstavniki stepskih konj, ki so v naravi že skoraj izumrli. Ime so dobili po ruskem raziskovalcu Nikolaju Mihajloviču Przewalskem, ki jih je odkril in natančno popisal na svojih odpravah v drugi polovici 19. stoletja. Veljajo za prve konje, ki jih je človek pred 5500 leti udomačil v prostranih travnatih stepah srednje Azije. V severnem Kazahstanu so jih vzrejali in jahali vsaj 2000 let prej, kot se pojavijo prvi zapisi o udomačenih konjih v Evropi.
