Zeleno ali rdeče praznično vzdušje
Vrt
Decembra je v cvetličarnah in vrtnarijah bogata ponudba rastlin, ki širijo praznično vzdušje, pri tem pa ne potrebujejo posebnega umetnega okrasja. Med temi rastlinami poleg božične zvezde in božičnega kaktusa, ki sta v tem času najbolj popularna, najdemo tudi posebnosti.
Kakšen cvet se skriva v orjaških popkih? Prav gotovo ste kje opazili cvetlični lonček, v katerem je delno posajena večja čebulica. Morda se je že prebudila in se iz sredine dviguje visoko votlo steblo, ki nosi orjaške nabrekle popke. Meni se zdijo primerni za darilo v božičnem času, saj skrivajo v sebi cvetoče presenečenje. Ko je popek dovolj dozorel, se bo v zelo kratkem času iz njega razvil razkošen lijakast cvet. Cvet pripada rastlini Hippeastrum x hybridum ali amarilisu. Veliki cvetovi so čudovit dodatek k praznični dekoraciji – v lončku ali kot rezano cvetje v vazi. In gotovo razumete, zakaj se mu tako lepo poda ime vitezova zvezda. Cvetovi so v številnih eno- in dvobarvnih odtenkih rdeče, bele, rožnate, vijoličaste in celo rumene. Priporočam, da izberete lonček s čebulico, ko je še v stanju mirovanja in ima šele nakazan razvoj popka. Tako boste v pričakovanju, kdaj in kakšen cvet se bo razvil, in dalj časa uživali v njegovi lepoti.
-
Najbolj toplo darilo
Že malo pozabljen gumijasti termofor, odet v mehko kvačkano oblekico, bo s svojo toplino in mehkobo pogrel tudi najbolj zmrznjene. S snežinkami pa lahko okrasimo stanovanje.
Velikost: približno 22 x 36 cm oziroma po želji.
Potrebujemo: 75 g moherja v ustrezni barvi in 50 g belega bombažnega kvačkanca; kvački št. 2,5 in 3,5; 60 cm okrasnega traku širine 1,5 cm.
Osnovni vzorec (s kvačko št. 3,5): nasnutek je deljiv z 2 + 1. Kvačkamo po vzorčni risbi 1. Začnemo kvačkati petlje pred vzorčno enoto (VE), ponavljamo VE in končamo petlje po VE. Kvačkamo od 1. do 3. vrste, nato ponavljamo 2. in 3. vrsto. Delo končamo s 4. vrsto.
-
Obnovljeni del pročelja Narodnega muzeja
Ob 201. obletnici ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja, predhodnika Narodnega muzeja Slovenije, sta se na svoje mesto na pročelju muzejske palače vrnili alegoriji umetne obrti in dela (poljedelstva). Novi kopiji so izdelali v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Fasado muzejske stavbe so nekoč krasile upodobitve štirih alegorij. Upodabljale so tri temeljne vede, zastopane v muzeju: zgodovino, naravoslovje in umetno obrt oziroma umetnost. Alegorija dela (poljedelstva) med njimi ni samo zaradi obeležitve delavnosti, ampak je tudi zahvala Kranjski kmetijski družbi, ki je v prvih desetletjih obstoja bedela nad muzejem. Vse štiri kipe bomo na muzejskem pročelju lahko občudovali že prihodnje leto.
-
Stanovanje
Dom, naj bo majhen ali velik, je prostor, kjer se dobro počutimo. Saj pravijo, da hiša ali stanovanje postane dom šele, ko tam živimo, in tako v njem pustimo svoj osebni pečat. Posebno pri novih stanovanjih ali večji prenovi pa nas rado zanese, da želimo vse popolno, brez vsake navlake in tudi dodatkov.
V revijah, na spletnih straneh ali v raznih televizijskih oddajah še posebej predstavljajo stanovanjske hiše ali stanovanja. To so krasni prostori, a urejeni posebej za fotografiranje, kjer pogosto ni veliko osebnih predmetov, česa, kar bi govorilo, da tukaj živi oseba A in ne oseba B, da je to v Sloveniji in ne na Finskem. Res je, da nas globalizacija obliva od vsepovsod, a pri opremljanju bi se moral čutiti osebni pečat. Če se malo pošalimo, je tudi nered čisto osebni pečat stanovanja. Res pa je, da smo si različni in vsakdo gleda na opremljanje drugače: eni radi opremljajo in urejajo, za nekatere mora biti vse na mestu in pospravljeno kot iz škatlice, drugih oprema ne zanima preveč.
-
Dobre stare viže
»Ni resnega praznovanja ali prireditve v Mirni Peči brez sodelovanja Društva harmonikarjev Mirna Peč ter pevske skupine Čebelice in pevcev, ki pojejo v društvu upokojencev. In zato je prav, da se v kraju ohranja tisto, kar je zanj prijetno,« pohvali odmevno kulturno dogajanje v njegovih krajih mirnopeški župan Andrej Kastelic.
Zanimivo pa je izvedeti, kdo je bil pobudnik druženja harmonikarjev, kar je kasneje pripeljalo do ustanovitve društva. Nastalo je na predlog Lojzke Krevs, občanke Mirne Peči, ki je nagovarjala domače harmonikarje, naj se zberejo v skupini, primerni za nastope na koncertih, proslavah in različnih kulturnih dogodkih v njeni občini. V Mirni Peči so se v preteklosti dogajale različne prireditve in je bila harmonika skoraj vedno prisotna. Tako so se domači glasbeniki, ki jih je v kraju in njegovi okolici kar precej, odločili, da začnejo sodelovati...
-
V soboto, 21. januar 2023
Vstopna mesta: Ljubljana, Celje, Maribor.
Odhod avtobusa iz Ljubljane v jutranjih urah. Možnost vstopa na poti v Celju in Mariboru. Peljali se bomo v smeri Goričkega, najsevernejše slovenske pokrajine. Krajinski park Goričko je del trideželnega parka Goričko-Raab-Őrség, kjer se prepletajo kulture treh narodov, podobe treh krajin in vplivi treh podnebij. Pot nas bo vodila do največjega slovenskega grajskega kompleksa in istoimenskega naselja Grad. Po ogledu gradu bomo nadaljevali do priznane vinske kleti Gjerkeš, kjer bomo pokušali njihova vina in prisluhnili zgodbam o Goričkem in Prekmurju. Zapeljali se bomo še čez mejo v Monošter/Szentgotthard, središče porabskih Slovencev. Sledi sprehod po mestu mimo glavnega trga do baročne cerkve in samostana. Prosti čas bomo izkoristili za poceni nakupe na lokalni tržnici. Druženje bomo zaključili v tipični madžarski čardi Szekelytanya, kjer se bomo okrepčali z bogračem. Prihod domov v večernih urah.
-
Jesen razgrinja svoje pajčolane
K babici so prišli na obisk vnuki. Igrali so se šolo. Najstarejša vnukinja je dobila za nalogo napisati spis z naslovom Jesen razgrinja svoje pajčolane ... In nastalo je tole.
Bila je jesen. Vreme je bilo sivo in pusto. Vsi otroci so ždeli v svojih domovih in delali domače naloge. Vsi – razen Amalije. Amalija je bila stara 11 let in hodila je v šesti razred. Imela je temno rjave lase in živo zelene oči, pegice po obrazu in rožnata lička. Bila je zelo lepa deklica, vendar je izmed vseh otrok samo ona zunaj skakljala po listju. Počutila se je, kot da je svet sama sivina, ona pa je tista mala pikica barve, ki vsem daje upanje.
-
Z mojega okna
Na svetu je počasi postajalo vse narobe. Vreme, zrak, vrednost denarja, države, sistemi, politiki, morala, kultura, šolstvo, posebno pa še mladina, vse je šlo navzdol. »Mora biti konec sveta!« je kar naprej tarnala stara mama. »Ko sem bila jaz mlada, je bilo vse drugače! Poznali smo spoštovanje, poslušali smo, kaj so govorili starejši, pridno smo delali in varčevali, spoštovali smo učitelje, vedeli smo, kaj je prav in kaj ne, ubogali smo in se držali bontona glede oblačenja in vedenja, vedeli smo, kaj se spodobi ...«
-
Andraž nad Polzelo
Krajani Andraža nad Polzelo ohranjajo bogato kulturno in biotsko dediščino. Že pred drugo svetovno vojno in po njej se je kraj, znan po pridelovanju sadja, ponašal tudi s kulturno dejavnostjo, imeli so tamburaški orkester, igralsko skupino, pevske zbore, in medsebojno povezanostjo.
Kraj se od petdesetih let preteklega stoletja imenuje le Andraž, a se njegovi prebivalci v skladu z župnijsko tradicijo še vedno predstavljajo kot Šentandražani. V polpreteklem času je delovala Krajevna skupnost Andraž, ki je povezovala naselji Andraž in Dobrič ter nekaj zaselkov. Območje Andraža, za katerega je značilna razpršena poselitev, se na 25 kvadratnih kilometrih razprostira po gričevnatem svetu, ki ga omejujejo Gora Oljka na zahodu, Veliki vrh na severozahodu, Šoštanj in Velenje na severu, hrib Sevčnik na vzhodni ter Polzela in Založe na južni strani. Sredi tega sveta je od vseh strani vidna taborska cerkev svetega Andreja, ki je v srednjem veku varovala kmete pred turškimi vpadi. Stoletja kasneje so andraški gozdovi dajali zatočišče domoljubnim upornikom proti nacističnim okupatorjem, zato so kraj imenovali »partizanski Andraž«. Imena na spomenikih padlim v prvi in drugi svetovni vojni pričajo o tem, da sta obe vojni terjali velik človeški davek.
Vodi jih velika želja po plesu
Kultura
Folklorna skupina Šenčur nima še zelo dolgega staža, deluje namreč od leta 2009, ima pa bogat program, ki ga sestavlja kar 13 koreografij. Odločili so se za ohranjanje starejših gorenjskih plesov in običajev iz obdobja okoli leta 1800. V Šenčurju je namreč postavljen spomenik cesarici Mariji Tereziji in krompirju, zato so želeli dati poudarek tistemu času.
Moja sogovornika sta bila Aleksander Sašo Zupan, strokovni vodja, in Irena Kajzer, predsednica Folklornega društva Šenčur. Onadva in še en plesalec sta pred tem že plesala, nihče drug iz skupine pa ni imel tovrstnih izkušenj, le veliko željo po plesu. Tako so se v poznih letih, večinoma po upokojitvi, prvič srečali s plesnimi koraki in gibi.
