Reportaža 

Naravoslovno-zgodovinska učna pot Hrpelje vodi mimo enkratnih kraških pojavov, bogatega rastlinskega in živalskega sveta, vse skupaj pa je obogateno s kratkimi in jedrnatimi opisi na informacijskih tablah, ki poljudno razložijo marsikatero skrivnost polpreteklega vsakdana v Hrpeljah in okolici.

Na sprehodu velja upoštevati zanimivo markacijo v podobi kuščarja zelenca, ki je naslikan na večjih kamnih ob poti in je žal vse redkejši živalski gost kraških gmajn. »To je Rudetova ledenica, kjer so pozimi shranjevali led, ki so ga nalomili v zmrznjenih kalih in ga nato poleti vozili v Trst za potrebe mesnic in pivovarn. Poglej, v tem vodnjaku smo se vaški otroci kopali, živina pa napajala v bližnjem kalu. Tukaj pa je dobro ohranjen primerek kraškega ograjenega vrta, ki je poljske pridelke varoval pred lačno divjadjo. No, v tej vrtači so vaščani proizvajali apnenec, tam naprej pa so nekoč kopali železovo rudo,« je kot iz rokava stresal podatke Hrpeljec Boris Novak, ki se je več kot uspešno prelevil v priložnostnega vodnika na sprehodu po naravoslovno-zgodovinski učni poti.

Avtomobilizem

Od dobrega voznika se zahteva in pričakuje, da se hitro in pravilno odzove na čutne zaznave. Vmes pa so različni vozniki. Recimo tisti, ki »imajo dve levi roki«, starejši, ki se ne znajdejo v novem prostoru, popolni začetniki ali »nedeljski vozniki«, tujci, torej vozniki v novem okolju … Reagiranje za krmilom temelji tudi na voznikovi psihični komponenti.

Teorija govori, da se je treba v prometu vesti strpno, varno in upoštevati druge udeležence. Če bi življenje zares tako teklo, bi nam vsem bilo veliko lažje. In tu je jedro problema, ki ga je zdaj smiselno osvetliti z dveh strani. »Za krmilom se vsak voznik obnaša drugače: glede na svoj karakter, status, spol, starost, državo bivanja, principe regulacije prometa, prometno kulturo ožjega in širšega območja, lokalne šole vožnje,« postavi trditev diplomant Univerze v Mariboru v svojem delu Vpliv obnašanja voznikov na zamude pred semaforiziranimi...

IZ KOŠKA ROČNIH DEL

Baretka vedno vnese nekaj elegance v oblačilni slog, malo pa nas tudi pogreje. Tale kvačkana baretka je tako preprosta za izdelavo, da si boste lahko nakvačkali po eno v vsaki barvi, ki se bo ujemala z jakno ali plaščem. Še bolj elegantna in polna bo, če boste volni dodali še eno nit tankega moherja.

Potrebujemo: 100 g volne, primerne za kvačko debeline 4 do 5, približno 100 m/50 g, 1 klopko tankega moherja (priporočljivo, ni pa nujno), kvački št. 4 in 5.

Vzorec: šibične petlje

Sobne rastline ali krajše kar sobnice prihajajo v naša stanovanja s celega sveta. Tako imajo različne potrebe po svetlobi, zalivanju in gnojenju. Nekateri jim posvečajo ogromno pozornosti, drugi pa nanje občasno malce pozabimo.

V jesenskem in zimskem času je v stanovanju manj svetlobe. A vemo, da večina sobnih rastlin potrebuje veliko svetlobe. To ne pomeni neposrednega sonca, temveč dobro osvetljen prostor. Sredi dnevne sobe jim verjetno ne bomo postavili luči za vzgojo rastlin. Zato pa izberemo takšne, ki imajo liste zanimivih oblik ali zanimivih zelenih odtenkov in z lis ali pegicami. V mislih imejmo tudi dejstvo, da te sobne lepotice pri manj svetlobe potrebujejo tudi manj zalivanja. Preveč vode bo hitro vodilo v gnitje korenin. Pomembno pa jim je vsake toliko obrisati liste z vlažno krpo, da odstranimo prah. Tako bodo kljub zmanjšani naravni svetlobi dobro uspevale.

GREMO NA IZLET

V soboto, 25. januarja 2025

Vstopna mesta: Ljubljana, Celje, Maribor

Odhod avtobusa ob 8. uri z Dolgega mosta v Ljubljani. Možnost vstopa na poti v Celju in Mariboru. Sledi vožnja do Svete Ane v Slovenskih goricah. Tam bodo pri družini Kolarič v zeliščni zemljanki oziroma čajnici predstavili zelišča in pripravke iz njih (čaje, tinkture, sirupe, mazila …). Seznanili nas bodo tudi s postopki njihovega nabiranja in sušenja ter nam za zajtrk postregli s čajem, zeliščnim namazom, čemažem s skuto, marmelado iz buč hokaido, skuto z rukolo, bučnimi semeni, bučnim oljem, domačim rženim kruhom, polnozrnatim kruhom z...

USTVARJALNICA

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Zdaj je očitno to, kar je bilo nekaterim, ki smo se dolga leta ukvarjali z medijskim podajanjem novosti in tudi ustvarjanjem oblačil, že jasno. Hitra moda preplavlja tudi srednji sloj, vse hiti, tudi oblačila, ki so iz nekakovostnih materialov, površno zašita, kroji so vse manj izvirni. Ne le iz nižjega, tudi tisti iz srednjega cenovnega razreda. Ko so nad njo vse bolj razočarane tudi današnje profesionalne svetovalke, je jasno, da gre nekaj narobe.

Martinovo oziroma 11. november je med pridelovalci in ljubitelji vina čaščen praznik, ko naj bi se grozdni sok spremenil v vino. Poimenovan je po dnevu, ko so pokopali priljubljenega francoskega škofa Martina.

Svetnik Martin (po latinsko Martinus,  pomeni mali Mars oziroma izhaja iz imena Mars, rimskega boga plodnosti in vojne) se je rodil okoli leta 316 v Sombotelu ( Szombathely ) na današnjem Madžarskem. Njegov oče je bil častnik rimske vojske, ki je ob upokojitvi dobil kos zemlje v italijanskem mestu Pavia blizu Milana, kamor so se nato preselili. Čeprav ne mama ne oče nista bila kristjana, se je Martin že pri desetih letih odločil, da se bo posvetil veri.

Reportaža

Kot uvod v branje romana Borisa Pahorja Mesto v zalivu smo članice in člani bralnega krožka, ki deluje v okviru Knjižnice Kozina in ga že drugo leto vodi Jana Barba, obiskali nam ljubo mesto Trst ter čuječe odkrivali njegovo slovensko in literarno dušo.

V njem smo se počutili tako domače, kot se tu doma počutijo ljudje različnih narodnosti: Italijani, Nemci, Slovenci, Hrvati, Srbi, zadnja desetletja tudi Kitajci in drugi, ki tu živijo. Poseben pomen ima to naše drago mesto v zalivu, kot bi rekel Pahor, za male ljudi ob italijansko-slovenski meji, saj so s Trstom povezani več rodov nazaj. Svoje je seveda tudi v tem delu Evrope naredila prva svetovna vojna, da je pêlin postal simbol tega dela slovenske zemlje ob morju, da se je tod v času pred drugo svetovno vojno in med njo zalezel fašizem ─ se pa vendarle zdi, da je do današnjih dni etika nacionalizma zgorela, da je popustila prevlada tendence D-faktorja in da zmoremo v tem obmejnem prostoru Evrope zgledno sobivati ob odprti meji in težimo k temu, da grobost ne bo več zamenjala vljudnosti.

Kultura 

Franci Milošič je v svoji 40-letni poklicni karieri počel vse, kar se je v kinu delalo. Prodajal je karte, razvažal filmske kopije, bil programski vodja, upravnik kina in urednik biltena Naš kino, soustvaril je zgodovino mestnega kina Kinodvor. Čeprav se je poklicno poslovil pred več kot 23 leti, njegova ljubezen do filmske umetnosti ni zamrla. Piše svojo filmsko enciklopedijo in spremlja vse, kar se dogaja na tem področju, ima ogromno zbirko 22 tisoč filmov in še vedno neizmerno uživa ob gledanju.