-
Nežna čipka
Z združevanjem nežnih čipkastih vzorcev nastane privlačen prtiček.
Velikost: približno 47 cm premera.
Potrebujemo: 50 g belega kvačkanca in kvačko št. 1,25.
Izdelava: skvačkamo 8 verižnih petelj in jih s polgosto petljo sklenemo v krog. S 3 verižnimi petljami, ki nadomestijo 1. šibično petljo, preidemo v 1. krog. V osnovni lok kvačkamo 19 šibičnih petelj. Nadaljujemo po vzorčni risbi. Od 7. kroga je narisan le en del vzorca, ki ga smiselno ponavljamo, tako da ga sklenemo v celoto. V 10. vrsti vzorec dvojnih šibičnih ponovimo 20-krat. Vsako 1. petljo v krogu nadomestimo z označenim številom verižnih petelj. Vsak krog sklenemo s polgosto petljo v zadnjo verižno petljo. V 6. in 7. krogu preidemo petlje s trikrat ovito šibično petljo. Od 20. do 22. kroga kvačkamo šibične petlje v verižne petlje, torej ne v loke verižnih petelj.
Balkon naj bo prostor za sprostitev
S toplimi dnevi postanejo balkoni uporabnejši, predvsem za tiste, ki nimajo vrta ali živijo v večstanovanjski stavbi. Zelo so dobrodošli za bolne, gibalno ovirane ali ljudi na vozičkih. Pogosto je balkon edini izhod na svež zrak tudi za starejše, ki se težko vzpenjajo po stopnicah in ne morejo hoditi daleč.
Poskrbimo, da bo balkon res podaljšek dnevne sobe, prijeten prostor za sprostitev na svežem zraku. Pomembno je, da je dostop nanj preprost in brez ovir, prostor pa prijetno urejen. V starejših hišah in stanovanjskih blokih je lahko to kar težava. Namreč v starejši gradnji ni nivojskega prehoda iz notranjosti na balkon, torej da so tla v sobi in na balkonu enako visoka in brez pragu, ampak moramo kar dobro dvigniti nogo, da prestopimo prag. Tako tja ne more nekdo s hojco, kaj šele na vozičku. Da bi dvignili nivo tal na balkonu, lahko uporabimo montažne plošče, ki jih polagamo na tla balkona. To so lahko lesene ali celo keramične plošče pa umetna trava ali kaj drugega, lahko pa različne površine tudi kombiniramo. Vse to je pripravljeno na čvrsti nosilni podlagi, ki omogoča suho montažo in hitro sestavljanje. Na trgu obstajajo različne izvedbe različnih proizvajalcev.
-
Le kaj je to?
Babica Staša dobro ve, kaj otrok pri babici rad počne. Poslala nam je nekaj ugank, preizkušenih pri petletnikih. Zagotovo bodo prišle prav še kakšni babici ali dedku.
Črno-rumen ima kožušček,
res je pravi debelušček,
na vsakem cvetu se ustavi,
čebela ni, kdo je to, pa ti ugani.
Muca mačka, črna tačka,
v travi skriva se, preži,
nekaj skoči, mucka plane,
kaj v gobčku zdaj drži?
Na vrhu strehe rad stoji,
iz njega vedno se kadi,
dežju in snegu rad kljubuje,
nikoli se ne pritožuje,
počiva le, če zunaj močno sonce žge.
-
Dobre stare viže
»S slovensko glasbo so povezani vsi moji predniki, stari ata, ati pa tudi stric Toni, ki me je naučil igranja na harmoniko in je pravzaprav tisti grešnik, ki me je vpeljal v glasbene vode. Kot soustanovitelj glasbene šole v Domžalah je že pred vojno deloval v domžalski okolici. Poučeval je igranje na vsa glasbila, razen na pihala in trobila,« za uvod opiše svojo glasbeno družino.
Edi Semeja je začel igrati pri sedmih letih, prva harmonika, ki jo je imel, pa je bila stara klavirska, 80-basna. Iz rojstnega Doba je hodil v domžalsko glasbeno šolo in se hitro naučil vseh potrebnih osnov igranja. Kasneje se je lotil tudi učenja igranja na kontrabas in trobento, kmalu pa je uspešno trobil vanjo že tudi v ansamblu zabavne glasbe. Rad je imel predvsem zasedbe, ki so igrale dixieland glasbo in po petih letih učenja igranja na trobento so s prijatelji ustanovili dixieland ansambel, v katerem je igral tudi Vinko Siter, kasnejši klarinetist v Alpskem kvintetu.
-
Ko tole pišem, se volitve šele približujejo. Nerodna reč: prezreti tako pomemben dogodek bi bilo res smešno, ko vendar volitve trepetajo v zraku in ljudeh. In še bolj nerodno je pisati o rečeh, ki šele bodo: ko vi tole berete, so volitve že za nami, zdaj že vsi vemo, kaj se je zgodilo. Le jaz zdaj, ko pišem, še ne vem, kaj se bo zgodilo.
Kakor koli, po dveh pomladih, ki sta bili zaradi korone polni omejitev in neznanega, je v tej novi pomladi z nami vojna na evropskih tleh, tako rekoč pred našim pragom. Ta prinaša mnogo neznanega in gotovo tudi mnogo omejitev in upajmo, da se še virus ne vrne z vso močjo ...
-
Punčka je ena najstarejših igrač. Nikoli ni iz mode, a se kar naprej spreminja, kot se spreminjata družba in okus dobe.
Kdaj so odrasli začeli otrokom poklanjati figurice iz gline, lesa, kosti, živalskih kož ... za igro, ne vemo. Vemo pa, da so arheologi v otroških grobovih starega Egipta že našli punčke. V starogrških in rimskih grobovih so našli lepo izdelane punčke, nekatere so imele celo premične ude.
Prve delavnice punčk so se pojavile leta 1413 v Nürnbergu. Imele so lesene glavice, nekatere pa tudi premične noge in roke. Sredi 15. stoletja so v Parizu izdelovali razkošno oblečene in počesane punčke, ki so širile pariško modo med plemstvom po vsej Evropi. Slike iz zgodnjega 17. stoletja kažejo plemiške otroke, kako se igrajo z njimi. V Nemčiji so izdelovali manj razkošne punčke iz lesa, okrog leta 1800 so izdelavo še pocenili z izdelovanjem glave iz mešanice papirja, žagovine, lepila in mavca. Če so takšno glavico dopolnili z nanosi voska, je dobila videz kože. Porcelanaste punčke so se pojavile po letu 1860. Videti so bile kot prave, zato so si jih želeli vsi otroci, dobili pa le bogati. Po letu 1880 so izdelali prve punčke z očmi, ki se zapirajo.
-
Pogosto vidimo in slišimo reklame za ta ali oni preparat, pa naj bo s področja prehrane, zdravja in zdravil ali pa za nego cvetja oziroma vzgojo rastlin na vrtu ali sadovnjaku. Marsikdaj nas reklamni oglas privabi, da takšno reč pač kupimo, saj imamo vedno kakšen problem z rastlinami, poljščinami, pridelki. Problem želimo rešiti. Toda ali vse to, kar oglašujejo, res drži?
Sam nisem naklonjen pisanju nepreverjenih dejstev in trditev o učinkovitosti posameznega preparata. Zato sem se odločil, da preverim učinkovitost in pridobim neizpodbitne dokaze. Postavil bom vprašanje o učinkovitosti preparatov Amino in Algesin.
V rastlinjaku ne raste samo paradižnik
Maja je rastlinjak poln sveže domače zelenjave. Sejemo in sadimo tudi za poletne dni. V zavarovanem prostoru naj ne raste samo paradižnik. Če je pomlad hladna, v začetku maja sadimo tudi kumarice, papriko, jajčevce in druge plodovke. Redno skrbimo za zračenje, zalivanje, postavimo zastirko in mrežo za senčenje. Ne pozabimo na sajenje cvetlic, ki privabljajo čmrlje in čebele.
Med paradižnik največkrat sadimo solato. Zelo priporočljivo je kombinirati tudi klasično baziliko 'Genovese', ki ima tipičen okus in vonj. Bazilika sorte 'Magic Blue' je zelo privlačna za opraševalce in nekoliko manj izrazitega okusa in vonja. Ta rastlina v juniju razvije čudovito vijoličasto socvetje, ki ga zelo radi obiščejo čmrlji in čebele. Čudovito belo socvetje razvije tudi bazilika 'Magic White'. Obstajajo številne variacije bazilike. Poskusite lahko tudi s sajenjem drobnolistnih sort in cepljenih sadik.
-
GREMO NA IZLET
V soboto, 18. junija 2022
Vstopna mesta: Ljubljana, Logatec, Postojna in Ilirska Bistrica.
Odhod avtobusa ob 5. uri s parkirišča na Dolgem mostu v Ljubljani. Sledila bo vožnja proti Hrvaški do Reke. Naš prvi postanek bo stara trdnjava Trsat, ki leži na 138 metrov visoki vzpetini nad sotesko reke Riječine in kjer sta romarska cerkev Matere Božje in frančiškanski samostan. Sledila bo vožnja do Reke, kjer si bomo ogledali mestni park, tržnico, ki je bila zgrajena sredi 19. stoletja, Hrvaško narodno gledališče Ivana Zajca, cerkev Sv. Vida, kapucinsko cerkev in druge znamenitosti. Nadaljevali bomo v Opatijo in se sprehodili po mestu, polnem mogočnih obmorskih vil, čudovitih plaž in parkov. Čas bo za kosilo, po kosilu pa se bomo napotili do mesteca Hum, najmanjšega mesta na svetu, ki spada med najprivlačnejše istrske izletniške točke, predvsem za ljubitelje narave. Pozno popoldne bo sledila vožnja proti domu. Domov se bomo vrnili v večernih urah.
-
VRT IN DOM
Večinoma smo prepričani, da imajo gojitelji kaktej dobesedno bodičastega konjička, a v vsakem primeru in v celoti to vendarle ne drži. Kar nekaj rodov je brez »sovražno razpoloženih bodic«, pri enem pa imamo opravka celo s pravimi listi, kar je ostanek dednostnega razvoja v veliki botanični družini.
V vrtnarski praksi kakteje, ki imajo sploščena razvejana stebla, ki bi jih ob površnem opazovanju lahko imeli za liste, imenujemo sezonski členarji. Pod povrhnjico se skrivajo klorofilne plasti, potrebne za asimilacijo, kar jim daje funkcijo listov. Nekaj let stari poganjki vendarle olesenijo in zelena barva izgine. Ker so to v naravi priraslike v drevesnih rogovilah ali celo na skalah, ima vsak členek sposobnost obnove in se zlahka zakorenini ter ustvari samostojno rastlino. Členarji se grmičasto razraščajo in so po svoji razvejanosti – odvisno od sorte – bolj pokončnega ali nekoliko povešajočega se videza. S cepljenjem na katerega od stebričastih kaktusov lahko členarje precej preprosto vzgojimo kot nadvse dekorativno obliko drevesca.
