Škotska je eden najbolj zanimivih predelov Velike Britanije. Dežela, ki obsega severni del otoka, je nekaj posebnega že zaradi hribovite pokrajine, v kateri se zrcalijo velika jezera in na stotine kilometrov morske obale, ki obsega vse od čudovitih peščenih plaž do majhnih, osamljenih zalivov in številnih otokov, ki se vrstijo predvsem ob zahodni obali.

Še bolj posebni pa so Škoti, ki se postavljajo s številnimi nenavadnimi običaji. Med njimi je tudi veliko svetovno znanih imen, kot je J. K. Rowling, avtorica knjižnih uspešnic o Harryju Potterju. Tudi mnogi prizori iz filmov o Harryju Potterju so bili posneti na Škotskem. Zagotovo pa je najbolj znan škotski igralec Sean Connery. Mel Gibson pa je v filmu Pogumno srce (Bravehart) oživel največjega škotskega junaka v boju za neodvisnost - Williama Wallaceja.

Zima gre nezadržno proti koncu in vsak dan ponuja novo podobo - kot bi zrli skozi kukalo neprestano spreminjajoče se kalejdoskopske podobe. Še vedno nam delajo družbo sobnice, nekatere s posebnimi zahtevami, a posebneže najdemo tudi med vrtnimi grmovnicami. Med vsemi so seveda najbolj neučakane vrtne čebulnice. Zares, pravi pomladni kalejdoskop … Le malo splošne botanične razgledanosti je dovolj, da na vprašanje - zakaj prav čebulnice - najdemo odgovor: gomoljčki in čebulice, ki zmorejo preživeti naš mraz, so si v podzemeljskih shrambah...

Za kakovostno bivanje je pomembno pravilno in zadostno zračenje prostorov. Pomanjkanje kisika, preveč radona in drugih škodljivih plinov, ki jih oddajajo različni materiali v prostoru, povzroča slabo počutje in ogroža zdravje. Priporočljivo je redno prezračevanje večkrat na dan po 5 minut. Pozimi in poleti pa je najbolje stanovanje zračiti ponoči in dalj časa. Okna lahko odpiramo ročno ali pa si omislimo avtomatizirano odpiranje. Avtomatika je primerna zlasti za slabo gibljive ali slabotne osebe, starejše ali invalide.

Zelena polja, zeleni vulkani, zelena jezera, še morje je včasih zeleno. Kdor pravi, da je zelena Irska, ta še ni bil na Azorskih otokih. Portugalska ima več potomcev; iz prvega zakona ima hčerko Madeiro, poleg nje pa še devet nezakonskih otrok z imeni Miguel, Maria, Terceira, Jorge, Pico, Faial, Flores, Graciosa in Corvo. Skupno ime zanje je Azori, domujejo pa sredi Atlantika, skoraj na pol poti med Lizbono in New Yorkom. Vsak izmed njih živi svoje življenje in ima svojo osebnost.

Vid, sluh, vonj, okus in otip so orientacijska čutila, med staranjem pa se tako kot drugi deli telesa spreminja tudi živčevje. Tako kot ljudem tudi hišnim psom in mačkam med staranjem otopijo čutila. Njihova iznajdljivost pa je povezana s telesno gibkostjo in z izostrenimi čutili. Psi in mačke prednostno izkoriščajo vonj in sluh, zanje manj pomembna čutila pa so vid, otip in okus. Kljub uporabnosti vida je sluh naše najpomembnejše čutilo za orientacijo v prostoru.

O tem, zakaj je mesto New York sploh dobilo vzdevek Veliko jabolko, je veliko slabih razlag. Zagotovo pa izvor tega imena ni povezan z jabolki; zagotovo pa je še nekaj: New York ni glavno mesto ZDA. Še manj, New York ni niti glavno mesto istoimenske zvezne države. New York je preprosto -glavno sveta.

S taksistom, črnim kot noč, se prebijava od semaforja do semaforja in vedno bolj sem prepričan, da bi peš hitreje prišel do cilja. Jamal, doma iz Gane, sodi v tisto polovico newyorških taksistov, ki govorijo brez premora, medtem ko druga polovica molči kot grob. Oboji pa imajo skupno lastnost –govorijo slabo angleško in mesto poznajo slabše od njihovih potnikov. Jamal vozi enega od 13.000 taksijev, ki dan in noč krožijo po Manhattnu, najpomembnejšem od petih okrožij mesta New York. Yellow Cab, kot pravijo taksiju, je poleg podzemne železnice najpomembnejše prometno sredstvo v mestu. Ob podatku, da stane parkiranje na Manhattnu blizu 15 dolarjev na uro, ne preseneča, da ima svoj avto le kakih 40 odstotkov meščanov in da se po ulicah otoka Manhattan vsak dan prevaža blizu četrt milijona kolesarjev.

Ker je Avstralija najbolj suha poseljena celina, ne preseneča, da je politika upravljanja vodnih virov stalen izziv za avstralsko vlado, kot tudi za njene prebivalce. Letošnje poletje pa je “vodne razmere” obrnilo na glavo. Padavin je bilo od novembra dalje nenavadno veliko, zato prvič po desetih letih na tej celini niso razglasili suše. Prav nasprotno - deževje, ki je bilo najmočnejše na severu in severovzhodu avstralske celine, je že dobilo razsežnosti naravne katastrofe.

Poplavljeno je bilo 75 odstotkov države Queensland, najhuje je bilo na območju od Ipswicha do glavnega mesta Brisbane. Severni in zahodni del države New South Wales je najhujše doživljal neposredno pred novim letom. Na jugu Victorie so se kot posledica obilnega deževja sprožili zemeljski plazovi in odnesli del znamenite turistične poti Great Ocean Road.

Za letošnjo muhasto zimo bo kmalu polovica njenega časa. Če je pred novoletnimi prazniki pokazala svoje mrzle in snežne zobe, pa je po praznikih povsem pozabila na svoje poslanstvo. A nas, pohodnike, njena nepredvidljivost prav nič ne moti in se, seveda ustrezno opremljeni, odpravljamo na pot tudi v tem času in še z večjim veseljem takrat, ko v dolinah čemi megla, medtem ko vrhove zlati sonce.

 

Tokrat se odpravimo na Paški Kozjak, ki se na svojem 5 km dolgem grebenu postavlja z več vrhovi. Osvojili bomo najzahodnejšega, ki sicer ni tudi najvišji, a je morda v tem času, ko je drevje golo, najbolj razgleden. Na Kozjak vodijo poti tudi iz Dobrne in Velenja, vendar se v tem času raje odločimo za krajšo in strmejšo pot, ki jo lahko premagamo v najbolj prijaznih urah zimskega dneva.

Tropska otoška država Mavricij, ki leži dobrih 900 kilometrov vzhodno od Madagaskarja, je za afriške razmere dokaj razvita. Otočani imajo na voljo brezplačno zdravstveno oskrbo in šolanje, pokojninski sistem pa jim na stara leta zagotavlja vsaj skromne pokojnine. Toda spričo tropskih razmer so življenjski stroški nižji kot v Evropi, tako da je na Mavriciju mogoče preživeti s precej manj denarja.

Mavricij in manjše otočke v okolici so si v preteklosti lastili Arabci, Portugalci, Nizozemci, Francozi in nazadnje Angleži, katerih kolonija je bil otok vse do leta 1968. Mešanico vplivov zadnjih gospodarjev je čutiti še danes: poleg uradne angleščine prebivalci večinoma govorijo francosko – to je tudi jezik medijev. Doma in na ulici prevladuje kreolščina, nekakšna popačena francoščina, razumljiva zgolj otočanom. Po odhodu zadnjih belih oblastnikov je domačinom uspelo preživeti predvsem zavoljo najpomembnejšega otoškega proizvoda – sladkorja. Kasneje se je uspešni kmetijski panogi, ki z velikanskimi polji sladkornega trsa še vedno zaznamuje večji del otoka, pridružila še tekstilna in predelovalna industrija, dandanašnji pa igra najpomembnejšo vlogo turizem.