ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV 

Teme bajeslovja, mitologije, bajnih bitij, pripovedništva so morda nekoliko nenavadne za muzejsko razstavo, pa vendar smo se v Dolenjskem muzeju ob Unescovem letu varovanja nesnovne kulturne dediščine odločili prav za to tematiko.

Zaradi obsežnosti teme smo se morali osredotočiti na eno bitje na določenem območju. Poleg pregleda gradiva v različnih institucijah je bil velik del raziskovanja namenjen terenskemu delu in zbiranju zgodb. Ker pa vendarle v muzeju ne moremo predstavljati samo teme, smo poiskali predmete s področja ljudske umetnosti, povezane s škrati. Na razstavi Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili Škrati? je predstavljena neža, štehar, držalo za uro, knjiga z vzorci za izdelavo stenskih prtov, tudi razglednice in vrtni...

V Jerebičjem dolu, ki je ob reki Vipavi pod Zemonom, so se v začetku poletja razveselili sedmih jerebičjih malčkov, ki so se izvalili v naravi in ne v umetnih valilnicah. Če vemo, da je jerebica v naši državi praktično iztrebljena, je dosežek članov študijskega krožka Avgurij Ljudske univerze Ajdovščina lep uspeh v luči zelenega izobraževanja in vzgoje za trajnostni razvoj.

V Sloveniji nikjer v naravi ni bilo več mogoče naleteti na jerebico, ki bi bila vzgojena v naravi. Temu spoznanju so sledili poskusi doselitev kot krepitev obstoječe populacije, ki pa so bili brezuspešni. Na Ljudski univerzi Ajdovščina so ocenili, da je glede na ugodno geografsko lego Vipavske doline reintrodukcija jerebice tu bolj smiselna kot na drugih območjih Slovenije. Menijo tudi, da mora biti ponovna naselitev katere koli vrste pravzaprav edini možni način ponovne vzpostavitve populacije v okolju, kjer je bila iztrebljena. »Prizadevamo si ozaveščati o pomenu ohranjanja vrst in kako pomembno je, da smo ljudje senzibilni ter da se zavedamo, kakšen vpliv imamo na ohranjanje okolja. K našemu projektu sta pristopila tudi Dars, ki ga je finančno podprl, in Biotehniška fakulteta v Ljubljani,« pravi direktorica Ljudske univerze Ajdovščina Eva Mermolja.

Ko smo iz Podgorice, nekdanjega Titograda, v Črni gori prečkali mejo, sem bila prijetno presenečena. Vsi ljudje, ki smo jih srečali, od carinikov naprej, so bili prijazni. Čutili smo, da smo dobrodošli, in tak vtis sem dobila med celotnim potovanjem. Zapisala sem nekaj vtisov, saj sem bila prvič v Albaniji.

Kot vemo, Albanija leži na Balkanskem polotoku ob Jadranskem in Jonskem morju. V dolžino meri 345 kilometrov, v širino pa 50 kilometrov. Pokrajina je hribovita in gorata. Le ozek pas ob obali je nižinski. Na skrajnem jugu so v Jonskem morju številni majhni vulkanski otoki. Ima okoli tri milijone prebivalcev, zelo veliko jih živi v tujini, velika večina na Kosovu. Največ, 70 odstotkov, je muslimanov, sledijo prebivalci pravoslavne in katoliške vere, a drug do drugega so strpni. Tudi različne cerkve so zgrajene blizu druga drugi. Albanci so zelo ponosen narod, imajo se za sinove orlov. Orla imajo tudi na zastavi.

Jesensko barvitost vrta lahko popestrite z mrtvim prstom, ki ima užitno notranjost strokov. Ta modri fižol je prezimno trden grm, ki ga lahko sadimo na vsakem vrtu. Ne ogrožajo ga bolezni in škodljivci, obrezovanje ni potrebno, pridelek pa je zagotovljen.

Lep in užiten grm so poimenovali mrtvaški prst ali mrtvi prst, ker so stroki mehki na otip in prekriti z lupino, ki je po barvi podobna prstom mrtveca. Nekateri vrtičkarji so to užitno in čudovito rastlino poimenovali tudi modri fižol ali modra kumara. Notranjost sivo modrega stroka je zapolnjena s prosojnim mesom, ki ima okus po lubenici. Sladko notranjost pojemo tako, da jo izluščimo iz stroka in zmešamo v ustih ter izpljunemo črna neužitna semena. Na podoben način uživamo tudi pasijonko.

Reportaža

Čeprav ste že bili v teh predelih Italije, se lahko ob vsakem ponovnem obisku na sveže zaljubite vanjo. Toskana je namreč z neokrnjeno naravo, izjemno arhitekturo, zgodovino, tradicionalno kulinariko in izvrstnimi lokalnimi vini ena izmed najprivlačnejših kotičkov sveta.

Po nekaj urah poti se prileže postanek v Mantovi, mestu mogočnih gotskih opečnatih stavb z vplivi zgodnjega baroka. Najbolj impozantna je notranjost stolnice, prvi primer iz baročnega obdobja s kupolo in nadkupolo. V bližini je veličasten kip antičnega pesnika Vergila, rojenega blizu Mantove, ki si je nesmrtnost napisal z legendarno Eneido. Pokrajina ponuja obiskovalcu nepozabne poglede na zelene travnike in griče, okrašene z vitkimi cipresami, z zibajočimi alejami cipres, nasadi pinij in oljk ter neskončnimi vinogradi, ki se bohotijo okrog zasebnih posestev, na katerih so potresene barvite sestavljanke hiš.

Vrt

Mačehe so krasna dopolnitev jesenskih zasaditev v cvetličnih koritih in loncih, posajene na gredicah pa ustvarjajo cvetočo pokrajino. Poleg tega neprekinjeno cvetijo od jeseni do pozne pomladi.

 Sama se teh jesenskih lepotic nikoli ne naveličam, saj so žlahtnitelji poskrbeli, da je izbor znotraj roda Viola zelo pester. Po obliki cvetov so si lahko zelo podobne, po rasti in uporabnosti pa se razlikujejo.

Mačehe niso zahtevne rastline, vendar pa na njihovo zdravo rast in bogato cvetenje vpliva kar nekaj dejavnikov. Vedno poskrbimo, da so dobro zalite. Tudi v zimskih sušnih obdobjih, ko zemlja ni zmrznjena, nam bodo hvaležne, če jih bomo občasno zalili. Zgodaj spomladi vodi dodamo gnojilo za cvetenje in cvetele bodo do pozne pomladi. Opisane sorte niso nove, vendar njihove dobre lastnosti vrtnarje vsako leto bolj navdušujejo.

Ročna dela

Nova Gorica in italijanska Gorica sta v začetku avgusta gostili 20. svetovni čipkarski kongres Mednarodne organizacije za klekljano in šivano čipko (OIDFA), največji in najpomembnejši čipkarski dogodek na svetu.

OIDFA, ki je bila ustanovljena leta 1982 v Franciji, združuje več kot 1500 čipkarskih strokovnjakinj in strokovnjakov, čipkaric in čipkarjev ter ljubiteljic in ljubiteljev čipk iz 41 držav in šestih celin. Njena glavna cilja sta promocija čipk v svetovnem merilu in ohranjanje te dragocene kulturne dediščine.

Vrt

Darjo Gruden sem spoznala na izjemno zanimivi delavnici, na kateri smo spoznavali in nabirali divje rastoče užitne rastline ter okušali jedi iz njih. Tako sem prvič jedla frtaljo z vršički divjega hmelja, polpete iz regačice, čemaža in kresničevja, solato iz lakote, kisle deteljice in bogve česa še, za posladek ocvrte zaprte ivanjščice in dežen, kavo iz želoda, za povrh pa še palačinke z divjo meto.

Darjo je od nekdaj prevevala želja biti čim bliže starim znanjem, predvsem temu, kako živeti z naravo, slediti njenim ciklom in kako prav uporabljati to, kar nam narava daje in je pri nas vsem na razpolago v obilju: divje rastline s svojimi zdravilnimi učinkovinami in hranilnimi snovmi. Močno jo je zaznamovalo življenje in skupno delo z danes pokojnim Dariem Cortessejem, pri nas pionirjem na področju uporabe divjih rastlin. Kot običajno reče: on mi je pomagal zaživeti, jaz pa sem mu pomagala dostojno umreti.

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv

 

V času, ko bomo zamenjali kretnico iz poletnega počitniškega vzdušja na vsakdanje, se dogajajo premiki tudi v naših garderobnih omarah. Nekaterim sta prestavljanje poletnih oblačil na višje police in razporejanje jesenske garderobe bližje našim očem v veselje, drugi gubajo čelo. Kaj je še aktualnega od lani, kaj naj obdržimo, zavržemo ali oddamo v humanitarne namene?

Po oslabitvi in kasneje zatonu rimske oblasti na območju današnje Slovenije nekje v sredini 5. stoletja se je čez to območje premikalo veliko različnih ljudstev in vojska. Nekateri so le hiteli proti Italiji, drugi so se zaustavili in tu bivali nekoliko dlje. V 5. in 6. stoletju je bila na tem prostoru verjetno največja in najpomembnejša naselbina Karnij, današnji Kranj.

Arheološko je bila raziskana naselju pripadajoča obsežna nekropola na Lajhu v Kranju z več kot 700 grobovi. Pridatki v njih so pokazali, da so bili prebivalci Karnija zelo raznoliki in so prihajali iz različnih delov Evrope. Nezanemarljiv del tega multikulturnega mesta so bili tudi prebivalci germanskih ljudstev, kot so Langobardi, Goti, morda Bajuvari in Turingijci ter Franki, vsak s svojimi navadami, prepričanji in legendami.