Avtomobilizem

Širina parkirišč ne sledi velikosti osebnih avtomobilov. Proti poškodbam na karoseriji pomaga vaja v (s)poznavanju gabaritov avtomobila.

Avtomobil nam naredi življenje lagodnejše, to je jasno. Ker to ve tudi nasprotna stran, je novi parkirni red pač takšen, da je za obisk mestnega središča – tako je v Ljubljani in tudi Piranu – treba parkirati v garažni hiši ali pa nekje na obrobju mesta. A kaj, ko graditelje garažnih hiš očitno poganja sla po profitu. Zato za betonske zidove natlačijo maksimalno možno število parkirnih mest. To pa tudi pomeni, da so povezovalni koridorji in klančine ozki in zaviti. Situacija je idealna, da človek pošteno opraska avtomobil. Po barvnih sledovih na stenah v garažnih hišah je očitno, da je takšnih nesposobnežev veliko. Tudi meni je uspelo, da sem zaradi slabe preglednosti z robom blatnika svoje honde CRV rahlo zapel v betonski zidec … in celoten sprednji del avtomobila je padel na tla. Debelo sem pogledal. Kar se je meni zdelo kot močna karoserija, se je pokazalo kot plastična maska, v celoto speta s plastičnimi sponkami! Popravilo je drago, da se človeku oči zasolzijo.

ZELIŠČNI KOTIČEK

Navadni brin (Juniperus communis) je rastlina, ki rase v Evropi, severni Aziji in Severni Ameriki. Je zelo razširjen in trdoživ, saj je njegova življenjska doba do 100 let, po nekaterih podatkih, sicer nepreverjenih, tudi 2000 let.

Brin raste na plitvih, revnih in izčrpanih tleh, na različnih matičnih podlagah, od nič do 3700 metrov nadmorske višine, saj je odporen proti suši in zelo nizkim temperaturam. Poznanih je več kot sedemdeset vrst in podvrst brina. Kot drevo zraste celo do deset metrov višine. Za obiranje so primernejši grmi. Prvo leto so plodovi zeleni, dozorijo v dveh do treh letih, odvisno od podnebja. Pisni podatki so si zelo različni glede zrelosti, jaz se zanašam na lastne izkušnje. Pri meni postajajo plodovi brina v oktobru modri, ko so najprimernejši za nabiranje in sušenje. Priporočljivo je, da ga nabiramo v rokavicah in oblačilih z dolgimi rokavi in v dolgih hlačah, saj so brinove iglice trde in nas lahko ranijo. Storži dozorijo v dobrem letu, a razen za razmnoževanje rastline nimajo posebne vrednosti. Pogostokrat slišimo, da je brin strupen. Vendar v tem primeru ne gre za navadni brin, ampak za smrdljivi brin.

DIGITALNI KOTIČEK

V prejšnji številki smo razložili, kako na telefonu uredite vsebine ter odstranite nepotrebne datoteke, programe in začasne kopije, ki zasedajo prostor in upočasnijo delovanje. Tokrat pa se posvetimo računalniku.

- Preverite, kaj zaseda prostor. V sistemu Windows odprite »Nastavitve«, izberite »Sistem« in nato »Prostor za shranjevanje«. Po kratkem izračunu boste videli, koliko prostora zasedajo posamezne datoteke ter kako lahko sprostite prostor. Na računalniku Mac kliknite na znak jabolka, izberite »O tem računalniku« in zavihek »Shramba«.

Dobre stare viže

Franc Šegovc se je rodil 16. maja 1937 v Selovcu blizu Dravograda v glasbeni družini, ali kot so rekli Frančevi kmetiji, pri Briclu. Vedno se je rad spominjal časov, ko je pasel krave in opravljal razna kmečka dela. Mama in oče sta bila odlična pevca, pela sta v več zborih. Oče je bil tudi trobentač in je igral v šentjanški godbi.

Pri sedmih letih je že igral na orglice, in ko sta mama in oče opazila sinovo nadarjenost, sta mu kupila klavirsko harmoniko. Takšne harmonike pa so težke deset, celo 13 kilogramov. In njegova prva harmonika je imela en sam pas, zato ji je oče pritrdil še drugega, da je bilo vse tako, kot treba.

KULTURA

Marij Čuk je pesnik, pisatelj, esejist in scenarist. Bil je novinar pri Primorskem dnevniku in nazadnje glavni urednik za Furlanijo - Julijsko krajino na italijanski radioteleviziji RAI. Napisal je deset pesniških zbirk, številne radijske igre in satirične nadaljevanke ter vrsto dram, ki so bile uprizorjene v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, izdal je šest romanov. Konec lanskega leta je sprejel predsednikovanje Društvu slovenskih pisateljev.

Pred kratkim končano 40. Vilenico – mednarodni literarni festival je kot predsednik vodil prvič in napisal poslanico, ki si jo velja zapomniti. Naslovil jo je Vileniška vilinska prošnja in v njej je med drugim zapisal: »Prosim vas, gospe in gospodje vojne, oboroževanja, streljanja, ubijanja, prosim vas, ubijalke in ubijalci otrok, starejših, obolelih, vseh nedolžnih in nemočnih, prosim vas, rušitelji šol, bolnišnic, domov, kulture, zgodovinske resnice, rotim vas, sovražniki knjig in umetnosti, povejte, za kaj, za koga, v čigavem imenu...

Vezenje je zagotovo ena najstarejših oblik krašenja tkanin, pa naj gre za oblačila, tapiserije ali hišni tekstil. Vse bolj priljubljen pa je tudi vezen nakit, ki ga lahko uporabite za najrazličnejše priložnosti.

Vezenine so bile nekoč rezervirane samo za vladarje in cerkev, krasile pa so oblačila in različno opremo. Šele v 17. in 18. stoletju se vezenine pojavijo na oblačilih plemstva in meščanstva. Vezenje je bila ročna spretnost, ki so se je naučile vse plemkinje.

Od sredine 19. stoletja pa vse do šestdesetih let 20. stoletja je vezenje postalo obvezni predmet v šoli. Dekleta, ki so obiskovala obrtno šolo v Ljubljani, pa so lahko celo postale poklicne vezilje. Žal so leta 1961 ta program opustili, vezilje pa so nadomestili vezilni stroji.

 DOM

Radi se pohvalimo, da živimo v zeleni deželi, a če pogledamo okrog sebe, pogosto naletimo na različne odpadke. Zlasti ob cestah in počivališčih se vedno pogosteje kopičijo smeti.

Ne le da kazijo podobo o urejeni državi in škodujejo okolju, njihovo odstranjevanje zahteva tudi veliko denarja. Po podatkih nevladne organizacije Ekologi brez meja so stroški za čiščenje odpadkov ob cestah znašali kar 890.000 evrov in vsako leto narasejo za dodatnih 100.000 evrov. Najpogosteje so med smetmi cigaretni ogorki, embalaža hrane, plastenke in pločevinke. Ti odpadki se ne razgradijo čez noč, ampak ostajajo desetletja, razpadajo v mikroplastiko in onesnažujejo tla, vodo ter ogrožajo živali. V društvu tudi ugotavljajo, da smeti privlačijo nove smeti, saj če že leži plastenka na tleh, je večja verjetnost, da bo nekdo odvrgel še svojo. In kakšno sporočilo s tem dajemo otrokom, ki jih vzgajamo v duhu zelene Slovenije, se sprašujejo ekologi. 

Saj jo poznate, kajne? Ah, ta leta je tedenska oddaja, ki jo na nacionalni televiziji pripravljajo že četrto sezono, namenjena je starejšim, čeprav je vse bolj priljubljena med gledalci vseh generacij. Če ste jo spregledali, na ogled je vsako soboto ob 17.15. Ali vas zanima, kako nastaja?  

Obraza oddaje sta novinarki in voditeljici Helena Pirc in Nina Cijan, v pripravo pa so vključeni še številni drugi, od urednice, producentke do snemalcev, scenskih delavcev, montažerjev, grafikov in maskerk, ki morajo med seboj lepo sodelovati, da vse teče, kot je treba. Oddaja je bila najprej 25-minutna, zadnji dve leti pa se je preselila s petkovega na še boljši sobotni popoldanski termin. Obenem so jo tudi podaljšali.

Iščete dobre sadike malin, ki združujejo naravno odpornost in visoko rodnost?

Maline enrosadira, clarita in optima so izjemno odporne, dvakrat rodne in z veliko pridelka. Njihova splošna odpornost jih varuje pred glivičnimi boleznimi in vremenskimi vplivi, kar pomeni manj škropljenja in več zdravih plodov. Zelo dobro uspevajo tudi v zahtevnejših pogojih. Prav zato so vse bolj priljubljene med vrtičkarji.

Malina enrosadira je ena najboljših sort, ki je do deset dni bolj zgodnja od sorte clarita, če primerjamo prvi rod pridelka. Pri drugem obiranju se ta razlika nekoliko zmanjša. Njeni plodovi so sladki, podolgovati in zelo veliki. Ta odporna sorta je v tujini prejela zlato medaljo in je v samem vrhu med odličnimi malinami.