Ljubljančanka Dušanka Plemeniti je najboljši dokaz za to, da za športno dejavnost in delo na sebi ni nikoli prepozno in se je celo v tekmovalni šport mogoče vključiti tudi takrat, ko se znajdeš med tako imenovano srebrno generacijo.

Pred šestimi leti se je upokojila, vendar ni imela nobenega načrta za čas, ko bo ostala doma. Vso delovno dobo je prebila v trgovini, kjer se je, kot pravi, zelo dobro počutila. Predvsem zato, ker so bili sodelavci in sodelavke med seboj tudi prijatelji in so si vedno pomagali. Poleg naporne službe v izmeni je bila njen svet njena družina. Ker je mož večino časa delal v tujini, sta bila skrb za dom in vzgoja dveh otrok bolj ali manj na njenih ramenih. Potem pa še skrb za ostarela starša. In čeprav je v pokoj odšla že precej utrujena, se je znašla v vakuumu. Mož je še vedno delal, ona pa je imela nenadoma na razpolago ogromno časa, ki ga je preživljala doma ob dobri in predvsem preobilni hrani, ob gledanju televizije, reševanju križank … In začeli so se nabirati kilogrami.

ODSTRTE PODOBE – SODRAŽICA

Danes precej urbanizirano obcestno naselje z gručastim jedrom, ki leži v razširjenem delu doline ponikalnice Bistrice, se že od rimskih časov ponaša s pomembno prometno lego. Skozi Sodražico je po besedah 79-letnega Miloša Mikoliča, strojnega tehnika in upokojenega poklicnega sindikalnega delavca, že tedaj vodila pomembna trgovska pot, ki je skozi Žlebič, sodraško dolino in čez klanec Boncar povezovala Kočevje s Trstom. Po njej so največ tovorili les, suho robo, platno in živino. Zaradi živahnega prometa so se razvile različne obrti – razen trgovine in gostinstva tudi prevozništvo, kovaštvo in sedlarstvo. To je trajalo do konca 19. stoletja, ko se je z izgradnjo kočevske železniške proge leta 1893 blagovni promet s cest preusmeril na železnico.

Na vprašanje, ali je bilo zabavno na trgatvi, sem dobila pri družini Simonič iz Semiča dva odgovora – prvič, da je trgatev trdo delo, tako kot je potem tudi delo v kleti, in drugič, da je bilo kljub temu na njihovi letošnji trgatvi zares veselo.

»Prvič smo imeli harmoniko, peli smo in celo zaplesali,« je dejala gospa Alenka. Pojasnila je, da je za tako vzdušje poskrbela nova generacija – predvsem sin Gregor in njegovo dekle Nataša. Kako veselo bo torej za martinovo, ko iz mošta nastane vino! Toda v Simoničevi kleti iz grozdja, ki ga pridelajo na svojih dveh hektarih vinogradov, ne nastaja običajno vino, ampak penina, ki pa zahteva veliko časa in posebne postopke, zori pa cela tri leta. In ni samo ena, kar osem različnih penin pridelujejo.

Slovensko izročilo

Ljudska modrost, ki v pregovorih z nekaj besedami izrazi globoke življenjske resnice, je našla v vodi primerjave, ki izražajo dragocene misli. 

Tiha voda globoko dere.

Dobro je biti tam, kjer je dobra voda.

Najbolj trezna pijača je voda.

Ne kali vode, kjer moraš piti.

Vsak vodi vodo na svoj mlin.

Roka roko umiva.

Kogar voda objame, se tudi slame oprijema.

Vsaka povodenj se uteče.

Če se na tujo pomoč zanašaš, vodo v situ prenašaš.

Globoke vode kamen ne skali.

Plitva voda se hitro skali.

Dragocenosti se skrivajo v globinah morja, ničvrednosti plavajo na vrhu voda.

Slovani so bili v času prve naselitve del mogočne vojske avarskega kaganata, ki je z uničenjem starih mest na Balkanu in ostankov rimske države zaznamovala konec antične dobe. Kranj je bil eno redkih naselij na ravnini, ki se je izognilo uničenjem po padcu zahodnega rimskega cesarstva.

Zaradi svoje strateške lege je postal pomembno upravno in močno vojaško središče za celo pokrajino. V 6. stoletju je Karnij, kot se je tedaj mesto imenovalo, postal pomembna vojaška postojanka Langobardov. Ti so se najkasneje v začetku 7. stoletja odselili v Italijo in ustanovili svojo državo. Na pomolu med Savo in Kokro je ostalo staroselsko, romanizirano in večidel krščansko prebivalstvo. Tačas je tam, kjer danes stoji kranjska farna cerkev, že stala zgodnjekrščanska cerkvica sv. Kancijana s krstilnico in sčasoma je okoli nje začelo nastajati tudi novo pokopališče. Med redkimi najdbami iz zgodnjih staroselskih grobov so srebrni uhani s tremi votlimi priveski.

Obiskovalec, ki v Logu pod Mangartom, idilični vasi v Zgornjem Posočju, naleti na kapelo sv. Barbare, zaščitnice rudarjev, je nemara presenečen, saj še ni slišal, da bi bil v tem kraju rudnik. Ne gre za naključje niti ni pomota. Mimo kapelice so dolga leta rudarji odhajali na delo, a na drugo stran meje.

V sosednji Italiji leži v prav tako odročni Rabeljski dolini naselje Rabelj ali Cave del Predil. Tam je do leta 1991 deloval rudnik svinca in cinka. Ne v Rablju niti v okoliških krajih delovne sile ni bilo ravno na pretek, na Bovškem pa je bilo delovnih mest manj kot tistih, ki so iskali delo. Tako se je vzpostavila vzajemna povezava med obema dolinama.

Stoletnica pronicljivih misli in spomina. S temi besedami bi na kratko opisali Slavko Leskovšek, najstarejšo krajanko občine Tabor v Savinjski dolini.

Rodila se je 12. junija 1919 leta na kmetiji v Kamenčah v sedanji občini Braslovče v družini Juhart, po domače pri Vrbenovih, s šestimi otroki. Njen oče je bil krovec, mama pa je gospodinjila. Oba starša sta doživela za tisti čas zelo visoko starost, in sicer 90 oziroma 94 let. Osemletko in triletno obrtno šolo je Slavka obiskovala v Braslovčah, vajeništvo pa je hodila peš opravljat v Ojstriško vas. Pri Marjetki Žibret se je učila za šiviljsko pomočnico, kasneje pa je postala izučena šivilja.

Jože Rogl iz Dolenje vasi je kar 64 let član preboldske pihalne godbe. Z glasbo, predvsem s petjem, se je srečal že v rosnih letih. Kot učenec preboldske osnovne šole je sodeloval v pevskem zboru, kot posameznik pa je pel in igral na različnih prireditvah. V šolskem ansamblu Škrjančki je sodeloval kot instrumentalist in pevec. Želja po glasbi pa ni usahnila, temveč ga je pripeljala v preboldsko pihalno godbo, v katero se je včlanil leta 1955.

Kot mlad glasbenik je sodeloval v različnih instrumentalnih ansamblih, med drugimi v ansamblu Krokvejt ter ansamblu Slavka Štajnerja iz Šempetra, ki se je kasneje preimenoval v ansambel Veseli hmeljarji. V zadnjem je doživel tudi vrh svojega delovanja, saj je kot pevec in instrumentalist na kitari posnel vse: plošče, kasete in CD-je. Med najbolj znanimi uspešnicami je zagotovo skladba Od Celja do Žalca. Z omenjenim ansamblom pa so slovensko glasbo ponesli zunaj meja naše domovine.

Glede na misel filozofa Mirta Komela, da se kozmopolitizem ne razvije izključno iz urbane izkušnje, ampak iz kombinacije najzanimivejših univerzalnih protislovij, je družina Delavec iz Mač nad Preddvorom ena redkih pri nas, hkrati pa najboljši primer kozmopolitizma. A vse izhaja iz dela, kot o družini priča že priimek.

Domačija družine Delavec je po arhivskih podatkih stara že več kot 450 let. Nekoč so bili gruntarji in so imeli pol hube, kar je bilo mnogo bolje kot kajžarji, ki so imeli le hiško in eno kravico. Toda tudi gruntarji niso imeli dovolj za preživetje, zato so morali »doštukati« z delom pri bogatejših kmetih.

Povod za ta zapis so (pred)poročne navade z Iga, ki sem jim bil priča, ko se je nevesta, 32-letna Katja, poslavljala od domačih v Mateni, da se za stalno preseli v novi dom. Krajani, okrog 40 jih je sodelovalo, so ji pripravili krasen mlaj, visok nad deset metrov in bogato okrašen s smrekovimi vejicami, trakovi in desetinami belih, rumenih in vijoličastih cvetov iz krep papirja. Med postavljanjem so izvedli tako imenovani toler. Ta je bil za bodočega moža Blaža znatno cenejši, kot če bi pripravili šrango …