Salzburg, po naše Solnograd, je tesno povezan z Wolfgangom Amadeusom Mozartom, ki je tu preživljal otroštvo in stopil na glasbeno pot. Vendar najslavnejši član družine Mozart ni edini, ki žanje občudovanje ljubiteljev glasbe. Letos se je Salzburg poklonil njegovemu očetu Johannu Georgu Leopoldu, možu, v katerem korenini sinov uspeh.

 Leopolda Mozarta se je predvsem po zaslugi filma Amadeus prijel nezaslužen sloves tiranskega in manipulativnega očeta čudežno nadarjenega sina. V čisto drugačni luči pa njegovo življenje, delo in osebnost osvetljuje razstava, ki so jo v Salzburgu odprli ob 300. obletnici njegovega rojstva. Razstava Leopold Mozart (1719–1787): Glasbenik – menedžer – človek razkriva violinista, plesnega mojstra, skladatelja, zelo uspešnega glasbenega pedagoga, odličnega dopisovalca z dobrimi zvezami po vsej Evropi, prostozidarja, razsvetljenca, zbiralca lepih predmetov, ljubitelja različnih zvrsti umetnosti, še zlasti gledališča, in tudi skrbnega očeta ter najboljšega menedžerja glasbeno nadarjenega sina.

Nadja Mislej Božič, univerzitetna diplomirana bibliotekarka, se je upokojila pred sedmimi leti. V svoji aktivni dobi je delala marsikaj in marsikje, zadnjih deset let pa je vodila Kosovelovo knjižnico v Sežani. Učenje je njen življenjski slog in težko si predstavlja, da si ne bi širila duha in znanja.

Rodila se je v Vrtojbi v občini Nova Gorica. Ob porodu je babica prišla na njihov dom. »Leto 1955 je bilo zadnje, ko so matere rojevale doma,« je začela. Pri devetnajstih se je s starši preselila v Koper. »Ko se je oče upokojil, sta starša odšla živet na Kras v zaselek Raša, jaz pa sem ostala v Kopru. Njiju je vleklo nazaj na podeželje, jaz pa sem tedaj uživala v mestnem živžavu, ki je ponujal več intelektualnih spodbud.«

Voda je bila v pradavnini izvor življenja, trdi znanost. To drži, pritrjuje slovensko ljudsko izročilo, zato nam še danes štorklja, vodna ptica, prinaša novorojence – novo življenje. Voda je prinašalka zlata, dokazuje zgodovina. Seveda, vendar je tudi prinašalka kruha, dodaja stara ljudska pripoved. Voda je naravna meja, uči zemljepisna veda. Tudi to je res, se strinja ljudska izkušnja, vendar dodaja, da v vodi prebivajo povodni možje, ki jih prestop vode vznemirja.

Brez ozira na znanost pa ljudska vera uči, da je voda prinašalka zdravja, sreče, dobre letine in blaginje. Naš človek slavi vodo v šegah, pesmih, pripovedih, pregovorih in rekih na njihovi stoletja dolgi poti iz roda v rod.

Februarja leta 1920 sta se poročila Alojzija Rakovec in Janez Križnar iz Stražišča pri Kranju. Sliko hrani hči Danica Mihelič iz Maribora, ki bo septembra dopolnila 98 let.

Med deklicami iz Ljutomera, ki so šle k prvemu obhajilu leta 1940, sta bili tudi sestrici Zalika in Vida Krajnc. Fotografijo nam je poslala Vida Šonaja.

 Fotografija je bila posneta leta 1938 na poroki Pepce in Blaža Habinca iz Kremena pri Krškem. Izmed svatov živi samo še njuna nečakinja Anica Zupančič z Zdol, ki hrani fotografijo.    

Še dobro, da ne vemo, kaj vse se nam bo v življenju zgodilo in kam vse nas bodo odpeljale poti, a da bom v svojem življenju doživela in preživela dve vojni in na stara leta postala brezdomka in begunka – tega si pa nisem predstavljala. A človek preživi marsikaj, strne svoje misli živahna gospa Valerija Skrinjar Tvrz, upokojena novinarka, plodovita pisateljica in prevajalka, partizanka v drugi svetovni vojni, begunka iz obleganega Sarajeva. Septembra lani je dopolnila 90 let.

Svoj visoki jubilej je počastila tako, da je napisala novo knjigo z naslovom Kjer oljke cveto. V njej je opisala obdobje agrarne reforme v slovenski Istri po koncu druge svetovne vojne, ko jo je jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug iz Ljubljane kot mlado novinarko poslala v cono B svobodnega tržaškega ozemlja.

Mirjana Debelak je letošnja nagrajenka Andragoškega centra Slovenije za prispevek v izobraževanju odraslih. Podelitev priznanj je potekala na odprtju Tedna vseživljenjskega učenja v Kranju, kjer je domačinka, in prav ganljivo je bilo videti, koliko ljudi, ki jih je učila, je prišlo, da bi ji pokazali svoje spoštovanje in hvaležnost. 

Priznanje je dobila za delo z ranljivimi skupinami ljudi v študijskih krožkih in podobnih neformalnih izobraževanjih. Letos je zaključila že svoj 53. krožek! V več kot desetih letih se je srečevala s kmečkimi ženskami, ljudmi s posebnimi potrebami, invalidi, ostarelimi, otroki iz ranljivih družin, tujci, otroki tujcev … Vsaka od teh skupin je bila popolnoma drugačna in vsaka ji je pomenila poseben profesionalni in osebni izziv. Veliko se je naučila od njih. 

»Toliko šolnikov je v naši širši družini, da bi lahko imeli svojo šolo z vsemi predmeti,« se pošali gospa Anica Bukovec. Ta šola pa bi imela lahko tudi ravnateljico, saj je Anica deset let vodila Osnovno šolo Šmihel. Ko je prevzela to nalogo, je bilo na šoli 520 učencev in prav vse je poznala; ob njeni upokojitvi pa jih je bilo že 1100. Kot učiteljica in ravnateljica je pustila pečat skrbne, tople, odgovorne in široko angažirane osebe. Taka pa sta tudi njena sinova – Bruno in Boris.

Rojena je bila v metliški družini Urh, kjer je bilo pet otrok – dva sinova in tri hčerke. Eden od sinov je umrl zaradi davice, druge štiri pa sta starša – mama je bila šivilja, oče pa kovač in podkovač – izšolala. Ate, kot so klicali očeta, in mama sta telovadila pri sokolih. Med vojno se je oče pridružil partizanom, mama pa je bila terenska aktivistka. V njihovi kovačnici je bila partizanska tiskarna, tam je nastajal Slovenski poročevalec. Kako dober kovač in podkovač je bil Aničin oče, dokazuje tudi dejstvo, da so ga povabili v Ljubljano, ko...

ODSTRTE PODOBE – RIBNIŠKO SELO, MARIBOR

Primestno gručasto naselje v skrajnem zahodnem delu Slovenskih goric leži v razširjenem delu dolinice Triribniškega potoka med gričema Kalvarija (375 m) in Piramida (386 m), s katerih je čudovit pogled na Maribor in okolico. Nad vasjo, ki se je do leta 1952, ko je bila del naselja Počehova, imenovala Pri treh ribnikih, se dviguje 426 metrov visok vrh Samotni bor. Redkim kmetijam so se med šestdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja pridružile številne enodružinske hiše prebivalcev, zaposlenih v Mariboru. Med njimi je bila tudi zdaj 86-letna upokojena kartografinja Anica Vidovič, ki si je tu, na nekdanjem Kašmanovem hribu, s pokojnim možem, znanim mariborskim urarjem iz Gosposke ulice Jožefom Vidovičem ustvarila prikupno domovanje, v katerem živi še danes in se posebej razveseli obiskov sina Jožeta in hčerke Marinke ter vnukov Vasje, Nikoline in Mile.

Pred skoraj dvajsetimi leti, ko je še delala kot vzgojiteljica, si je Dragica Markun iz Šenčurja pri Kranju zaželela, da bi v roke spet dobila punčko, s kakršno se je igrala kot otrok. Začelo se je iskanje. Zaželene punčke ni dobila, je pa začela zbirati stare igrače. Ne samo teh, še mnogo drugih predmetov, večinoma povezanih z otroki, je otela pozabi in jih razstavlja v svojem muzeju igrač, ki ga je poimenovala kar Hiša čez cesto.

Stara domačija, ki stoji ob cesti na Miljah pri Kranju, je skoraj do zadnjega kotička napolnjena s starimi igračami, gospodinjskimi in kmečkimi predmeti ter maketami. A ne gre preprosto za muzej, saj je Dragica, tudi ustanoviteljica in predsednica društva z istim imenom, že prav kmalu spoznala, da mora hiša živeti, zato vanjo privablja s številnimi dejavnostmi in petjem.

Alojzija Strle, štiriinšestdesetletna sveža upokojenka, Ljuba, kot jo poznajo njeni bližnji in krajani, je vse življenje tesno povezana z Ljubljanskim barjem. Barjani so bili že njeni predniki. Živeli so na Ižanski cesti in nato v Črni vasi, kjer živi s svojo družino.

»Zaljubljena sem v Barje. Vse imam rada, ljudi, živali, rastline, pokrajino, vonj te naše črne zemlje, vse, prav vse. Člani Turističnega društva Barje ga želimo zaščititi in v sodelovanju s Turizmom Ljubljana in Krajinskim parkom Ljubljansko barje izvajamo projekte, kot sta Učna pot po Barju in Otroške barjanske žabarije za otroke vseh starosti, organiziramo čistilno akcijo, Jesensko tržnico in Srečanje pod smrek'co, na katerih se srečajo domačini, Barjani.«