Vida in Robert Yebuah sta se spoznala v ljubljanskem študentskem naselju. Vida je prišla iz Novega mesta na pedagoško akademijo, Robert pa iz Gane – iz etične skupine Ga – na študij metalurgije. Z njene strani je bila to ljubezen na prvi pogled, Robert pa je bil sprva malo zadržan. »Ko pa sem ugotovil, da so njeni žareči pogledi namenjeni meni, sem se sprostil in si priznal, da tudi jaz enako čutim do Vide.«

 Robert si je sicer želel v rodni Akri študirati arhitekturo, toda ker v srednješolskem programu niso imeli umetniškega risanja, se na želeno fakulteto ni mogel vpisati. Tudi v Ljubljani mu to ni uspelo, kajti študentje iz Gane so lahko v tujini študirali le na fakultetah, ki jih v Gani ni bilo. Robert se je zato prijavil za študij metalurgije, vendar z upanjem, da ga bo v Jugoslaviji lahko zamenjal za študij arhitekture. To mu pa ni uspelo, ker je prav tisto leto ganska vlada poslala okrožnico vsem državam, da morajo ganski študentje študirati natanko tisto, za kar so se prijavili. 

 Čedna nevesta s klobukom je Ana Petrič, ki se je maja leta 1936 na Prevaljah poročila s Francem Podobnikom. Fotografijo nam je poslala njuna hči Marija Podobnik Cvetkovski.

 Jeseni leta 1958 so s proslavo na Glavnem trgu v Novem mestu pospremili odprtje novozgrajene avtoceste med Ljubljano in Zagrebom. Fotografijo hrani Avguština Lah. 

 Na fotografiji so dekleta, ki so obiskovale bolničarsko šolo na Golniku v šolskem letu 1957/58. Nekatere se še redno srečujejo, druge pa Marica Trstenjak, ki živi v Ivanjkovcih, vabi, da se ji oglasijo in skupaj obujajo spomine. Pokličite jo na telefonsko številko: 051 382 110.

ODSTRTE PODOBE – STARA VRHNIKA

»Večja gručasta vas v bližini Vrhnike leži na valovitem svetu severozahodnega roba Ljubljanskega barja, pod obronki gozdnate Planine (Špica, 735 m). Naselje je kot Gornja Vrhnika (Oberndorf) prvič omenjeno v notranjeavstrijski fevdni knjigi iz leta 1444, kasneje pa so jo preimenovali v Staro Vrhniko (Alt Oberlaibach), da so jo ločili od imena sedanjega občinskega središča. K stari Vrhniki spadajo tudi zaselki Podčelo, Razor in Kuren, ki so raztreseni po bližnjem pobočju Ulovke (801 m) in ob njem. Višji osrednji del vasi je nagneten okoli podružnične cerkve sv. Lenarta, medtem ko stojijo hiše v Dolu, na Devcih in Hribih na prostornejšem delu vasi,« nam je najprej na hitro predstavila svojo rojstno vas 70-letna upokojena gostinka Ema Goričan, ki se že tretje desetletje ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem in krajevno zgodovino.

ZAKLADI SLOVENSKIH MUZEJEV

Svetovna organizacija Unesco je leta 2011 z vpisom kolišč okoli Alp na seznam kulturne dediščine prepoznala neprecenljivo vrednost in pomen varovanja tovrstnih najdišč. Od več kot 1.000 znanih koliščarskih naselbin v Švici, Franciji, Nemčiji, Avstriji, Italiji in Sloveniji, ki segajo v obdobje od 5.000 do 500 pr. n. št., je na seznam vpisanih 111 najdišč, med njimi devet z Ljubljanskega barja. Intenzivna izraba prostora in okoljske spremembe so v zadnjih letih raziskave usmerile predvsem v zaščito in ohranjanje teh dragocenih najdišč.

Pripovedi o zmajih spadajo v tisto vrsto ljudskih pripovedi, s katerimi si ljudstvo razlaga različne pojave v naravi. Dragocenost teh pripovedi je v sporočilu o miselnosti našega ljudstva v nekem zgodovinskem obdobju.

V vsaki ljudski pripovedi najdemo zrno resnice, ki pa ga moramo v nekaterih zgodbah s posluhom poiskati: Šmarno goro je nametal velikan Hrust, Špik je ukazal zgraditi velikan Ledenec. Kje je tu resnica? V ljudski logiki. Veliko goro naredi velikan – pameten in logičen odgovor.

Zmaj v slovenski ljudski pripovedi nastopa v različnih vlogah. Pod goro Bogatin je skrit Zlatorogov zaklad, a ne moremo do njega, saj ga čuva strašni zmaj. Zmaj je zanesljiv čuvar zakladov, a je tudi povzročitelj cele vrste nesreč.

Justina Golob iz Velikega Gabra je vitalna stoletnica, nasmejana in polna energije, ki ne pozna prav nobene ovire. Danes živi v varovanem stanovanju pri Domu starejših občanov Trebnje, kjer je vesela sprejemala obiskovalce ob visokem jubileju.

Rodila se je v Ajdovcu pri Žužemberku kot dvanajsta od štirinajstih otrok. Otroštva se zelo rada spominja. Po opravljeni kmetijsko-gospodinjski šoli je zamenjala kar nekaj zaposlitev: v Soteski pa v župnišču Veliki Gaber, zatem je odšla v Šumi v Ljubljano in od tam v Vrtnarijo Selo. Nekaj časa je delala kot kuharica, pozneje pa v vrtnariji. Tam je spoznala Ivana, s katerim je bila poročena 37 let.

Zofija Globočnik iz Dolenje vasi pri Čatežu je ime dobila po mami, ki jo je oče, ki je bil v Rusiji ujetnik avstro-ogrske vojske, pripeljal izza Kaspijskega morja. Po njej je podedovala tudi gostoljubno, dobrosrčno in prijazno rusko dušo.

Že kot petletno deklico jo je pritegnilo gledališče. Na Zaplazu je z igro Slehernik gostovala ljubljanska Drama. Potrebovali so Jezuščka in mala Zofija je bila več kot primerna za to vlogo. Od tedaj naprej ni bilo prireditve, da na njej ne bi nastopila v taki ali drugačni vlogi. Še zdaj skorajda vsak dan odrecitira del kake zgodbe ali pesmi, ki ji je ostala v spominu.

Martino Felicijan z Vranskega smo pred časom že predstavili v Vzajemnosti, saj kot pobudnica vseslovenske razstave rož iz papirja skrbi za ohranjanje te tradicije. Lansko leto pa je bilo zanjo in za moža Jožefa posebno, saj sta praznovala petdeset let skupnega zakonskega življenja.

Martina in Jožef sta si poročno zaobljubo vnovič izrekla v župnijski cerkvi sv. Mihaela na Vranskem. Nevesta je seveda imela poseben poročni šopek iz zlatih papirnatih vrtnic, narejen povsem v njenem slogu. Poročni priči sta bili njuni hčerki dvojčici Andreja in Darja. Zakonca imata še hčerko Mojco, dekleta so si ustvarila družine in poskrbela, da imata zakonca Felicijan šest vnukov. 

Franc Jerončič je pri 95 letih veder, čil, bister in pokončen mož, ki še vedno skrbi sam zase, rezbari, obdeluje vrt in sadovnjak. Svoj dom ima v Melinkih nad Kanalom, kjer je uredil muzej z etnološko zbirko, predmeti iz prve in druge svetovne vojne ter svojimi rezbarskimi skulpturami.

Rodil se je 27. oktobra 1923 v revni družini v vasi Kostanjevica. Doma so imeli majhno kmetijo, živeli so v hudi revščini. Spominja se, da niso imeli nogavic in spodnjih hlač. Poleti so spali na skednju, pozimi pa v hlevu. Veliko so kosili, delali drva in oglje, ki so ga prodajali čez mejo.

Na vprašanje, kje leži vas Kačiče, bi znal le malokdo odgovoriti. Pa vendar so za to lepo vas, ki leži blizu Parka Škocjanske jame, torej na stičišču apnenčastega Krasa in flišnatih Brkinov, vedeli že na dunajskem dvoru. Leta 1898 so ob 50. obletnici vladavine presvetlega cesarja Franca Jožefa I. za napredno kmetovanje podelili »pranonotu« naše sogovornice Andrejke Cerkvenik denarno nagrado 50 kron. V hranilnici ga je čakal denar, na hišni številki 13 pa ga je presenetila še imenitna listina.

Andrejka je po družinskem rodovniku že šesta generacija (od skupno devetih), ki neprekinjeno živi na domačiji. Živi skupaj z mamo Katico, ki je pri 83 letih še vedno vitalna. Gospa Katica in njen pokojni mož sta hčerkama – mlajši Andrejki in starejši Aniti, ki je uspešna odvetnica – dala najlepšo doto s šolanjem, delavnostjo in posebnim odnosom do tradicije in zemlje.