Žvegla je lesena prečna piščal, na katero so v preteklosti znali igrati skoraj vsi Haložani ob različnih priložnostih, predvsem pa so nanjo igrali fantje na paši. Gre za leseno struženo glasbilo v obliki cilindrične cevi, ki je na eni strni zaprto s čepom, na drugi strani pa je odprto. Strokovnjaki ga imenujejo diatonična prečna flavta.

Prve zapise z omembo žvegle najdemo že v daljnem petnajstem stoletju, in sicer v popotnem dnevniku Santonina od leta 1472 do leta 1479, ki omenja, da so že v tistih časih žveglači po večerih igrali na žvegle in vabili na ples. 

Vloga Mileve Einstein (1875–1948) dolgo časa ni bila izpostavljena, ali namerno, da se ne bi razblinil mit o Einsteinu, ali pa je bilo to morda le posledica njene skromnosti. Da je njen lik v zadnjih letih postal opazen, imata verjetno največ zaslug znanstvenik, pesnik in pisatelj Djordje Krstić ter Slavenka Drakulić, ki je njeno življenjsko zgodbo prelila v roman z naslovom Teorija žalosti. Ta naslov pomenljivo združuje dva vidika življenja te izjemne ženske, ki velja za eno izmed prvih teoretičnih fizičark na svetu, v zasebnem življenju pa je doživela veliko razočaranj in žalosti.

Dušan Stefančič se je rodil leta 1927 v Gornjem Gradu v Zgornjezadrečki dolini, kot jo lokalni prebivalci radi imenujejo. Obujal je spomine na lepo otroštvo, žalostno obdobje med drugo svetovno vojno, ko ga je trdna vera v boljšo prihodnost držala pokonci, in povojni čas.

»Sem Gornjegrajčan s presledki,« je začel. Njegova družina se je namreč selila po vsej Jugoslaviji, saj je bil njegov oče živinozdravnik in so ga povsod potrebovali. Šolal se je v krajih nekdanje Kraljevine Jugoslavije, zato mu srbohrvaščina ni delala težav. Nazadnje so živeli v Bihaću, kjer pa so se po Stefančičevem mnenju »dogajale čudne stvari, saj se je začela Nezavisna država Hrvatska. Zlasti nasilno so preganjali Žide in Rome.« V takih razmerah se je njihova družina leta 1941 raje preselila v Ljubljano.

Iz roda v rod 

Zaprta meja je naju s pisateljem in režiserjem Markom Sosičem z Opčin nad Trstom prisilila, da sva se pogovarjala po telefonu in e-pošti. Osamitev pa je delala preglavice tudi njegovim staršem, ki so kljub letom (oče bo letos star 90 let, mama pa 87) še zelo družabni in so težko sprejeli osamo v času koronavirusa. »Navajena sta, da se s prijatelji dobivajo na kavi v kavarni, in temu se jima je bilo težko odreči. Sicer pa so moji starši zelo potrpežljivi in razumevajoči,« pravi naš sogovornik.

Nekoč smo imeli Rudnik urana Žirovski vrh

Konec maja je minilo 60 let od odkritja nahajališča uranove rude na območju Žirovskega vrha v Poljanski dolini v tedanji občini Škofja Loka. Rudnik urana Žirovski vrh (RUŽV), prvi in edini tovrstni rudnik v Sloveniji, je bil ustanovljen leta 1976. Leta 1982 se je uradno začelo odkopavanje uranove rude, a je trajalo le deset let.

Razlogov za zapiranje rudnika je bilo več. Po nesreči v jedrski elektrarni v Černobilu leta 1986 se je po svetu omajalo zaupanje v jedrsko energijo, cene urana na svetovnem tržišču so padale, ruda, pridobljena v RUŽV za potrebe Jedrske elektrarne Krško, je bila precej dražja od tiste na trgu. V prvi Demosovi koaliciji, ki je sprejela odločitev o začasnem prenehanju izkoriščanja uranove rude, so bili Zeleni Slovenije zelo močna stranka, njen predsednik dr. Leo Šešerko je bil tudi podpredsednik vlade. Dve leti kasneje, natančneje 24. julija 1992, pa je tedanja republiška skupščina sprejela zakon, s katerim je zapečatila usodo rudnika. Čas atomskega stoletja se je iztekal.

Zaljubljen v les, starine in planine – s temi besedami bi lahko na kratko opisali Franca Parašuha iz Savinjske doline, točneje iz Kaple 37 v občini Tabor. Letos se je prvič zgodilo, da zaradi koronavirusa svojih izdelkov ni mogel pokazati na tradicionalni razstavi v sklopu aprilskega Šentjurskega sejma.

Je pa zato razstavni prostor na njegovem domu natrpan z najrazličnejšimi izdelki. Med njimi so prevozna in delovna sredstva: tovornjaki s prikolicami in cisternami, nadstropni angleški avtobus, traktorji, delovni stroji in tudi motorji. Poleg teh pa še veliko drugih izdelkov, kot so kapelice z Marijo, cerkvice, ladja, mlin na veter, vaze pa zajčki, ki jih je izdelal za darila ob velikonočnih praznikih. Nekaj posebnega je konjski komat, ki ga je obdelal z lesom in zaprl z vratci. V notranjosti starega komata se namreč skriva barček z raznimi žganimi pijačami.

Vse se je začelo leta 2002, ko je imel Vidkin mož Jože šele 62 let. Tedaj sta šla zaradi njegovega pogostega pozabljanja in spremenjenega vedenja prvič k zdravniku. Slutnja, da je z možem nekaj narobe, pa je že nekaj mesecev tlela v njeni duši, a dobro skrita v njeni podzavesti.

In čeprav je Vidka Kuselj, sicer učiteljica slovenščine, veliko vedela o alzheimerjevi demenci, saj jo je imela njena mama, jo je dejstvo, da je napadla tudi njenega ljubljenega moža, pretreslo do obisti. »Življenje se mi je obrnilo na glavo. In zelo dolgo je trajalo, da sem demenco sprejela.« Še vedno pa je njena sovražnica.

Zagotovo ste na kateri izmed prireditvi videli skupino ljudi, ki so bili oblečeni tako, kot so se oblačili pred stoletjem, na starodobnih kolesih, če je bila zima, pa na starodobnih smučeh. Verjetno so bili iz Društva Rovtarji, smučanje in kolesarjenje po starem iz Škofje Loke.

Člani so si zadali nalogo, da življenje na stara leta preživijo čim bolj aktivno in zabavno, pri tem pa obujajo spomin na nekdanje čase in običaje. Stara kolesa in smuči zbirajo na podstrešjih in v kleteh, oblačila pa dajo sešiti po starih skicah in fotografijah.

 Na fotografiji iz leta 1932 so sestre Omerzo iz Pečic pri Brežicah: Amalija, Marija, Antonija in Matilda. Fotografijo pošilja Marijina hči Klara Gnus Kunst iz Koprivnice.

 Ivana Habjan, gostilničarka in trgovka na Podbrezjah, iz stare blejske rodbine Bijol, je v narodni noši fotografirana leta 1938. Fotografijo hrani njena hči Marta Trogrlič s Podbrezij.

 Med Maistrovimi borci na fotografiji, ki naj bi nastala leta 1918 ali 1919, je tudi Franc Bayer (sredi druge vrste). V bojih za severno mejo je bil ranjen, iz matične knjige novomeške moške bolnišnice je razvidno, da so ga tja prepeljali iz ljubljanske bolnišnice maja 1919 kot borca prve ljubljanske letalske stotnije.

Biti gasilec je način življenja, je čast in dolžnost obenem, predvsem pa pomeni delati za sočloveka, sovaščana, občino in s tem tudi za državo. Ko vsi drugi obupajo, ko vsi drugi odidejo, ko se mnogi ustrašijo, takrat ostane gasilec, ki ne vpraša, koliko časa bo na intervenciji. Takšen je že od rane mladosti tudi Franci Čretnik iz Liboj. Poleg tega je vseskozi povezan tudi z naravo, pohodništvom in tudi čebelarstvom, ki je sicer bolj v rokah žene Jerice.

Franc Čretnik že dolgo ni več operativni gasilec, je pa zato vseskozi vpet v delovanje domačega gasilskega društva, dve leti je častni član Gasilske zveze Žalec. Uradno pa je član gasilske organizacije od leta 1957. »Že kot mlad fant sem začel spoznavati delo gasilcev v rojstni Veliki Pirešici. Leta 1967 sem se včlanil v PGD Zabukovica, leta 2000 pa sem postal član PGD Kasaze - Liboje, kjer tudi živim,« z iskrico v očeh pove moj sogovornik. V vseh teh letih je v društvih opravljal naloge tajnika, podpredsednika, podpoveljnika in predsednika...