Razen predsednika države dr. Danila Turka so festival obiskali še ministri dr. Ljubica Jelušič, dr. Henrik Gjerkeš, Gregor Golobič in dr. Igor Lukšič, sicer pa je festival obiskalo podobno kot lani, kakih 15 tisoč mladih, srednje generacije in starejših iz vse države!

Sprehodili so se skozi 13 razstavnih parkov, v katerih se je predstavilo več kot 150 podjetij in organizacij, med njimi je bilo tudi nekaj razstavljavcev iz tujine, na dveh odprtih odrih in na štirih osrednjih prireditvah pa je nastopilo 3.800 pevcev, plesalcev, igralcev ipd. iz vse države slovenskega zamejstva in gosti iz nekdaj bratskih republik Jugoslavije, ki so letos prišli na festival prvič. Hvaležni so bili za topel sprejem in obljubili, da še pridejo, s seboj pa bodo pripeljali tudi politike, znanstvenike in prostovoljce, da bodo sodelovali na tematskih konferencah in okroglih mizah.

Družba, ki hoče dihati, mora nujno zajemati tudi medgeneracijski dih, sicer jo pokonča zadah generacije. To misel sem si sestavljal, ko sem na sončno jesensko soboto v Bohinju gledal obraze množice, ki je posedala za dolgimi mizami ob hotelu Zlatorog, uživala v golažu, pesmi, pijači in veselem klepetu.

Obraze so zvečine nadgrajevali sivi, srebrnkasti lasje, a so jih hkrati pomlajevali ob njih sedeči mladeniči in mladenke. In medtem ko je bilo med starejšimi zelo pogosto slišati vprašanje: "Hej, se me še spomniš, saj veš, bila sva ...", so se mladi obračali k starejšim predvsem z: "Se vam pa res vidi, da ste se luštno imeli ...".

Kar je v človekovi naravi, ostane v njej, pa če se še tako trudi, da bi to spremenil. Kot pri tistem škorpijonu, ki je prosil žabo, da bi ga prepeljala čez reko. Žabi se to ni zdelo pametno, saj bi jo škorpijon sredi reke najbrž pičil. A škorpijon jo je prepričal, da tega ne bi storil, ker bi potem v reki utonila oba. Seveda jo je sredi reke škorpijon pičil in žabi pojasnil: tak pač sem, to je v moji naravi.

Človek tako kot škorpijon ne more iz svoje kože. Če ga zanima politika, bo težko izstopil iz nje. Edina izjema, za katero vem in ki najbrž samo potrjuje pravilo, je bil Veliki gobar, kot so rekli Dolancu, potem ko je končno odložil svoje politično žezlo in se umaknil v zasebnost gozdov in nabiranja gob. Drugi pa ... No, pa saj v tem ni nič slabega. Če te politika zanima, kar! Časopisi, televizija, dnevniki, radijska poročila, internet - vse je na voljo za zadovoljevanje vsakodnevnega interesa. Moja prateta, ki je umrla malo pred svojim stotim letom, je ob mojem obisku na Bokalcah, kjer je preživljala zadnja leta življenja, rekla, da vedno prebere Mladino, ker so tako nepopustljivi, tako žolčni, da bi človek šel kar demonstrirat na cesto. Teta, ki je večino življenja preživela nekje v Južni Ameriki, pri sinovih, ki so med drugo vojno ušli tja pred partizani, je pozabila, da v Sloveniji ne demonstriramo niti pogosto niti najraje. In če že demonstriramo, to ni noben karneval.

Med nekdanjimi republikami SFRJ je še vedno veliko perečih vprašanj, ki jih bo treba reševati strpno in ob upoštevanju interesov vseh prizadetih. Hrvaška in Slovenija sta po sklenitvi dogovora o arbitražnem reševanju mejnega vprašanja na dobri poti, pri čemer pa ne gre zgolj za določitev meje na morju, temveč tudi za upoštevanje katastrskih razmejitev na Savudrijskem polotoku. A o tem bodo odločali mednarodni arbitri in obe državi sta se zavezali, da bosta spoštovali njihovo odločitev.

Določitev meje med novonastalimi državami ostaja »vroča tema« za vse, ki so naslednice nekdanje skupne države. Hrvaška je načelno pristala na črnogorsko suverenost v zalivu Boke Kotorske in tudi priznava ozemeljsko celovitost Bosne in Hercegovine, čeprav se je pri tem morala odreči nekaterim nacionalističnim projektom. Načrt delitve te nekdanje republike na hrvaški in srbski del, kakor sta se proti volji Bošnjakov dogovarjala Tuđman in Milošević, je padel v vodo in obe državi zdaj sprejemata ozemeljsko celovitost BiH. Težava pa je v tem, da tudi v Sarajevu ne vedo, kako zagotoviti enotnost države na njenem celotnem ozemlju.

Kakovost življenja ni toliko v blaginji, kot predvsem v kulturi družbenih in medčloveških odnosov. Naša družba v tem pogledu ni kdove kako visoko. Vse je dovoljeno, dokler ni dokazano kršenje temeljnih in posebnih družbenih načel ter zakonitosti. Toda šibkejši večinoma nimajo nobenih možnosti, da bi proti močnejšim in vplivnejšim uveljavili ta načela in zakonitosti. Kot da ima prav grobi darvinizem, da večje ribe žrejo manjše in da je vse dovoljeno v boju za obstoj ter uveljavljanje.

Ko iščemo merila, ki bi pokazala, kaj je narobe in kaj prav, naletimo na dejstvo, da stari vrednostni sistemi ne veljajo več, novih pa še ni. To pa gre na roko tistim, ki se odlično znajdejo prav v takšnih razmerah in so zato zainteresirani, da bi »prehodno obdobje« trajalo v nedogled. V takšnih razmerah uspevajo posamezniki in skupine, ki so se dokopali do družbene moči, do kapitala ter vpliva na medije in s tem do oblikovanja javnega mnenja. Pripadniki tako nastale »elite« se med seboj podpirajo, dokler naposled ne pride do notranjega...

Le kakšna je banka, v kateri poteka dejavnost brez enega samega kovanca ali bankovca, namesto obresti pa z vsakim obiskom raste stopnja zadovoljstva? To je časovna banka, ki temelji na menjavi storitev, znanj in spretnosti in na ta način spodbuja ljudi k druženju in sodelovanju ter širjenju socialnih mrež.

Zveni zapleteno? Pa gre pravzaprav za zelo preprost in prijazen projekt, ki se je v svetu že precej razširil. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja si je časovno bančništvo kot novost na poti v socialno državo in k družbeni pravičnosti zamislil Edgar Cahn (ustanovitelj društva Time Dollar USA). Gre za izmenjavo različnih znanj, sposobnosti, spretnosti in storitev med različnimi udeleženci, pri čemer so vsa znanja vrednotena enako: ena ura dela je vedno ena ura dela. Pri tem pa ne gre za klasično menjavo, torej jaz tebi - ti meni, ampak za načelo vzajemnosti: jaz tebi - ti njej - ona meni …

Mediacija je miren način reševanja sporov, pri čemer mediator, ki je nevtralna tretja oseba, pomaga strankama, da skušata najti najboljšo rešitev. Postopek vodi tako, da imata obe stranki možnost povedati, kako vidita problem. V mediacijo vstopajo stranke prostovoljno in jo lahko kadarkoli, če tako presodijo, tudi prekinejo. Pri tem načinu reševanja sporov stranke hitreje ter tudi veliko ceneje pridejo do rešitve spora, kot bi to dosegli na sodišču.

Zgodba o mediaciji pri nas se je začela s skupino sodnikov in aktualnim pravosodnim ministrom dr. Alešem Zalarjem, ki so leta 2001 začeli s poskusnim projektom. Letos je s 15. junijem stopil v veljavo zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov, po katerem morajo vsa prvostopenjska sodišča, to so okrajna, okrožna in delovna, svojim strankam še pred začetkom sojenja ponuditi mediacijo. Višja sodišča pa bodo morala to storiti v dveh letih. S tem zakonom smo se po mnenju predsednice Društva mediatorjev Slovenije Gordane Ristin uvrstili v...