Iz roda v rod

Dr. Mario Fafangel se je v času covida-19 kot prvi epidemiolog v državi »boril« za upoštevanje stroke. Zaradi jasnih in kritičnih stališč si je zato prislužil tudi kakšno zamero v krogih, ki so upravljali epidemijo, na drugi strani pa tudi zaupanje državljanov, ki so ga nagradili z glasovanjem za Delovo osebnost leta 2020.

Epidemiologiji, ki je zelo eksaktna, skoraj statistična veja medicine, je s svojo kreativnostjo in odprtim značajem dodal globino, širino in tudi šarm. Polega poguma in odločnosti ostati zvest sebi in stroki ga odlikujejo tudi vizija, svetovljanstvo, odkritosrčnost ... Kar nekaj teh lastnosti je podedoval od svojih prednikov, tudi od deda Maria Fafangela, ki je kot jadralec sodeloval na olimpijadi.

Iz roda v rod

 Po Župančičevem verzu ' v bližini zadnjih gnezd in prvih zvezd' se glasi naslov prve knjige Vikija Grošlja, vrhunskega alpinista, športnega pedagoga, gorskega reševalca in tudi pisatelja. Pravkar je izšla že njegova 19. knjiga z naslovom Mojih 33 odprav. S knjigami in predavanji prenaša na naslednje generacije razumevanje in pomen umetnosti čistega alpinizma, neokrnjene narave in človečnosti. In nič – še najmanj pa umetna inteligenca – tega ne more nadomestiti.

Iz roda v rod

Pogovor z Barbo Štemberger Zupan in njenim možem Nikom Zupanom iz Vogelj v občini Šenčur je segel od zanimivih zgodb prednikov pa vse do njune predanosti umetniški keramiki. Navdih in moč za svoje delo dobivata tudi iz preteklosti, kjer ima prav posebno mesto Barbin stari ata Franc Golc. »Nam, vnukom, je pustil pečat radosti do življenja, ki se prenaša tudi na pravnuke. Kljub težkim preizkušnjam je v sebi zadržal otroško dušo.« 

Franc Golc je bil nagajiv in hkrati odgovoren človek. Napisal je knjigo spominov njihove rodbine, ob ponatisu jo je Barba opremila še s slikami in dokumenti in tudi s pretresljivim nemškim poročilom, da bosta dve od štirih Golčevih hčera odpeljani v koncentracijsko taborišče. Poročilo se konča s stavkom: »Ostali člani pa so bili danes iz Veldesa odstranjeni. Vsa družinska sreča je s tem uničena.« 

Iz roda v rod

Lidija in Bojan Babič sta Lendavčana in dinamična upokojenca, ki kar nekaj mesecev na leto preživita v svojem drugem domu. Ta je zdaj na Krasincu ob Kolpi, osem let pa sta v zimskih mesecih uživala na Siciliji. Sodobne oblike komuniciranja so jima omogočale, da sta bila tako rekoč v dnevnem stiku z otrokoma in njunima družinama.

Mama naše sogovornice Emerika, rojena Kirbiš, je bila doma iz Prepolj na Dravskem polju. Kot učiteljico so jo z dekretom poslali v Lendavo. Tam je spoznala moža in tam sta se rodili Lidija in njena sestra. Emerika je izhajala iz družine, kjer je bilo devet otrok. Njihov oče Ivan Kirbiš je bil leta 1920 izvoljen za poslanca Narodne skupščine kraljevine SHS, bil pa je tudi Maistrov borec in kasneje župan Rač. Med drugo svetovno vojno je bila vsa družina – razen sina Lojzeta, ki je bil zaprt v celjskem Starem piskru – deportirana v Srbijo.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Dnevi skoraj 79-letnega prof. dr. Petra Praperja, specialista klinične psihologije, so še vedno zelo aktivni. Ob ponedeljkih ima trening odbojke z veteransko ekipo, za dušo pa so kitara in duet z bratom ter dravograjski upokojenski pevski zbor, ki neguje koroške ljudske pesmi. Še vedno pa se tudi posveča stroki.

Mama Petra Praperja je bila rojena na slovenski, oče pa na avstrijski strani Koroške. Rodili so se jima štirje sinovi, zaradi pogostih selitev vsak v drugem kraju; leta 1944 se je kot tretji po vrsti rodil Peter. Oče, ki je bil učitelj slovenščine in nemščine ter predan pevovodja, je zaradi zavzemanja za slovenski jezik doživljal pravo kalvarijo, še huje pa dedek, ki se je po plebiscitu izselil iz Pliberka v Mežico. V tistem času so koroški Slovenci med seboj govorili le slovensko, naslednja generacija je bila dvojezična, tretja pa večinoma govori le nemško. Eden od bratrancev našega sogovornika je na slovenski strani govoril slovensko, na avstrijski strani pa le nemško, verjetno predvsem zaradi položaja, ki ga je dosegel. Njegovi otroci slovensko več ne znajo. 

Iz roda v rod 

Majhne stvari delajo popolnost, popolnost pa ni majhna stvar, je menda dejal Michelangelo, in to bi lahko rekli tudi za dela, ki nastajajo v družinskem podjetju Vezenje Ercigoj iz Ljubljane. Zadnja generacija je vezenje, s katerim so se začeli ukvarjati pred sto leti, pripeljala do vrhunskih dosežkov. Z izdelki, ki so jih nadgrajevali korak za korakom, dokazujejo, da je vezenje mnogo več, kot si pod tem pojmom predstavljamo – je umetniško delo, vkomponirano je lahko celo v multimedijsko umetniško instalacijo ali pa je inovativna estetsko dovršena nadgradnja notranjega prostora.

Iz roda v rod

»... Naj bo en otrok vsako leto, glej, da dobro jih napraviš, pri trinajstih pa se lahko ustaviš ...« je v pesmi napisal Sandijev prijatelj in njegova priča na poroki. In »priporočilo« se je tudi uresničilo, namreč Sandi in Angelca Podlesnik imata trinajst otrok. Poleg tega ima ena najštevilčnejših slovenskih družin še bogato tradicijo obdelave lesa.

Ko sem pozvonila, me je opazila sedemletna Metka, se s kolesom zapeljala do vhoda in poklicala očeta. Nekaj glav je pokukalo skozi okna in kasneje sem izvedela, da so trije otroci, ki so še osnovnošolci, ravno mesili kruh. Odveč je razmišljati, kako pripraviti kosilo za vse ali pa flancate, ki jih imajo radi. Dovolj pove podatek, da je treba kar pogosto napolniti štiri zamrzovalne skrinje, pet hladilnikov, da so v določenem obdobju mesečno porabili 200 litrov mleka. Da ne govorimo o treh pralnih strojih, ki se venomer vrtijo, in še o marsičem ... Toda mamica Angelca, očka Sandi in njegova 83-letna mama Tončka se ne pritožujejo, nasprotno, videti so zadovoljni. Očitno je organizacija dela v njihovi veliki hiši na zahodnem robu Ljubljane odlična.

Naš pogovor

Branka Bukovec iz Novega mesta je slovenski sinonim za humanitarnost, prostovoljstvo, strpnost in medkulturni dialog. Je ena tistih redkih oseb, za katere ni nič nemogoče, ko gre za pomoč ljudem. Njeno izjemno delo se odraža še zlasti v organizaciji pomoči beguncem in v povezovanju slovenskih društev po svetu. Pomaga staršem slovenskih korenin, ki želijo, da njihovi otroci študirajo pri nas, zazna in se nemudoma odzove na različne stiske in potrebe.

Rojeni ste bili v družini z velikim posluhom za sočloveka, zato so begunci, ki so leta 1992 pribežali v Novo mesto, imeli srečo v nesreči, saj ste jim pomagali v najširšem pomenu besede.

V vsem, kar raste v naravi, pravzaprav najdemo nekaj zdravilnega, blažilnega ali krepilnega za zdravje in dobro počutje. Vendar je z »lekarno iz narave« treba ravnati previdno, pravilno in spoštljivo, pravi dr. Drago Smiljanić, dr. kiropraktike, bioenergetik in radiestezist ter terapevt alternativnih vej naravne medicine.

Zdraviteljski lok Draga Smiljanića seže od uradne medicine, ki jo je študiral na Reki, prek kiropraktike, bioenergije in tradicionalnih medicinskih sistemov, ki jih je proučeval v Indiji, Šrilanki in na Kitajskem, pa vse do naravnega zdravljenja. V zadnjem času, ko se je preselil v Sežano (dela pa tudi na Štajerskem), se posveča   receptom iz »naravne lekarne«, od koder tudi farmacija črpa mnoge zdravilne snovi. »Veliko si lahko pomagamo sami  – neposredno iz narave.

Iz roda v rod

Kropa z okolico slovi po železu. Po zaslugi družine Pogačnik pa zadnjih dvajset let tudi po čokoladi. Začel je oče Uroš, zdaj pa butično izdelavo čokoladnih pralinejev nadaljuje sin Maks, pri čemer mu z veseljem pomagajo drugi družinski člani.

Uroš Pogačnik iz Lipnice pri Kropi se je odločil za študij metalurgije in tako ostal zvest železu, ki je dajalo kruh že prednikom. Šel je po stopinjah očeta Jožeta, ki je bil v podjetju Plamen povezan z železom. Mama Vera, ki se je na Gorenjsko preselila iz Štajerske, pa je bila zaposlena v Iskri. Imela sta tri otroke, žal je ena deklica zgodaj umrla. Kljub bogati tradiciji je železarska dejavnost v Kropi in okolici počasi usihala. Zato si je bil Uroš primoran najti zaposlitev drugje. Našel jo je v podjetju Žito v Lescah.