Zdravje

Bolečina je bio-psiho-socialni fenomen, je čutna in čustvena izkušnja, ki jo vsak človek doživlja po svoje. Akutne bolečine (glavoboli, bolečine po poškodbi, operaciji …) prej ali slej izginejo, trdovratne kronične bolečine, ki zaradi degenerativnih sprememb pogosto pestijo starejše, pa ne izginejo, vendar jih je mogoče blažiti.

O sprejemanju in obvladovanju bolečine smo se pogovarjali z anesteziologinjo prim. doc. dr. Neli Vintar,  zdravnico, raziskovalko in pisateljico. Zaposlena je v UKC Ljubljana na Kliničnem oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok in deluje na dveh lokacijah, in sicer v glavni stavbi UKC in na Oddelku za terapijo bolečine v protibolečinski ambulanti v Bolnišnici dr. Petra Držaja. »V bolečino je vtkano celotno življenje posameznika – travme iz otroštva, slabe izkušnje v šoli, izguba ljubljene osebe, različni strahovi,...

Iz roda v rod

Prof. dr. Jadrana Lenarčiča poznamo predvsem kot mednarodno priznanega znanstvenika – robotika, nedavno upokojenega direktorja Instituta Jožefa Stefana (IJS) in tudi kot uveljavljenega slikarja. Z ženo Brigito, upokojeno zaslužno profesorico biokemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, imata hčerko in sina, vsi v družini pa so dosegli doktorski naziv.

Oba s tri leta mlajšo ženo Brigito sta se po zelo uspešnih karierah upokojila na isti dan v februarju 2022. Je pa Jadran še dejaven v nekaterih mednarodnih odborih, eno uro tedensko predava na Fakulteti za elektrotehniko, delno pa ostaja povezan tudi z IJS. Sicer je človek mnogih talentov, ki zase pravi, da se bolj kot z glavo odloča s srcem, kar je za znanstvenika presenetljiva izjava. Kdor pozna njegova slikarska dela, ve, koliko njegovega otroštva, preživetega v Kopru, je ujetega v slikah, ki jih stroka uvršča med kubizem in abstrakcijo.

Iz roda v rod

Območje Gadove peči, ki velja za zibelko cvička, leži na strmih pobočjih vzhodnega dela Gorjancev. Že Janez Trdina je zapisal, da je prav Gadova peč kraljica »vseh kranjskih goric«. Veliko poti vodi tja gori, tudi iz Brežic, Podbočja ali Cerkelj ob Krki, kjer je doma družina Komatar, ki ima na Stojanskem Vrhu veliko vinsko klet in vinograde. Imajo okoli 50 tisoč trt, glede na letino pa v povprečju pridelajo 80 tisoč litrov vina.

Fonzi Komatar pripoveduje: »Tukaj sta trte gojila že moj ded in oče Franc. In tudi Marjan, mož najine starejše hčerke Jožice, je imel tu blizu svoje vinograde, nekaj pa sva jih z ženo postopno še dokupila. Ohranila sva stari vinski hram in ob njem smo z uradnim certifikatom v dar dobili in zasadili žametno črnino, potomko najstarejše trte v Sloveniji. Postavila sva še velik kozolec, pod katerim gostiva razne prireditve in razne skupine.« Zanimivo je, da se je družina njegove mame Zdenke iz Primorske umaknila pred fašizmom v okolico Cerkelj ob Krki, stari oče po Komatarjevi strani pa se je v isto vas preselil iz Stahovice na Gorenjskem.

Iz roda v rod

Njihova blejska zgodba se je začela leta 1899, ko je Ivan Rus, praded Zdravka Rusa, ki mi je odgrinjal družinsko zgodovino, prišel na Bled in se leta 1891 poročil z domačinko Katarino Wester – Danejevo.  

Ivan Rus je odraščal na Bohinjski Beli pri stricu Ivanu Berliču, tamkajšnjem duhovniku. Izučil se je za krojača, stric pa mu je priskrbel delo na Bledu. Šival je za okoliško duhovščino, frake za hotelsko osebje, obleke za domačine, tudi platnene letne obleke za Riklijevo gospodo, ki je prihajala z vseh koncev Evrope. Ob tem je okoli leta 1896 od Steierja prevzel zastopstvo za prodajo koles in celo zgradil stezo, na kateri je kupce začel učiti vožnje s kolesom.

Aktualno

V glasbi delujejo skrite sile v najvišjem smislu, sega namreč tako visoko, da je razum ne more obseči, in iz nje prihaja učinek, ki vse obvladuje, a ga nihče ne zna razložiti, je zapisal Johann Wolfgang von Goethe. Ni čudno, da se glasbena terapija vse bolj uveljavlja kot ena od podpornih oblik zdravljenja v sodobni medicini.

Če usmerimo svojo pozornost v glasbo oziroma umetnost sploh, ta s svojo lepoto deluje na osrednje živčevje in nas harmonizira, sproži ustvarjalnost, nas razveseli, pravi Marko Zupan, nevrolog v celjski bolnišnici, ki je tudi violinist, koncertni mojster Celjskega godalnega orkestra in zunanji član zdravniškega orkestra Camerata medica. Pravi, da ob igranju violine tudi sam zazna, kako se spreminjajo njegovi občutki, čuti se bolj izpolnjenega, dobi več energije, ki ga dviga. Podobno deluje klasični koncert na poslušalca, samo prepustiti se mu mora, saj naj bi klasična glasba, še zlasti določena Vivaldijeva, Bachova in Mozartova dela, delovala bolj zdravilno. Na razpoloženje pa spodbudno vpliva vsaka glasba, ki je posamezniku blizu. To pa je odvisno od glasbenega okusa, okolja, v katerem je odraščal, tudi izobrazbe.

Zdravje 

Gozdna terapija je povsem naravna metoda, preprosta, a izjemno učinkovita. Lahko bi rekli, da je pravi odgovor za sodobnega, pogosto nevrotičnega človeka, ki išče ravnovesje telesa, uma in duha. Ta svetovni trend se vse bolj uveljavlja tudi pri nas.

Po svetu metodo najbolj množično prakticirajo na Japonskem in v Južni Koreji, v Evropi pa v Nemčiji in skandinavskih državah. Posebnost je Škotska, kjer lahko gozdno terapijo predpiše zdravnik, pravi certificirana gozdna terapevtka Ana Hribar Podkrajšek, s katero smo se pogovarjali v ljubljanskem Botaničnem vrtu. V Sloveniji ima že kar nekaj oseb (večinoma ženske) certifikat za gozdno terapijo, njeno bistvo pa je v tem, da je terapevt gozd, vodnice oziroma vodniki pa le odpirajo vrata vanj. Če mu le dovolimo, da se dotakne vseh naših čutov, je gozd lahko pot do nas samih.

Iz roda v rod

Zgodba družine Ivana Razborška je kljub pretresu, ki so ga doživeli z očetovim izbrisom, predvsem zgodba o ljubezni – o ljubeči medsebojni povezanosti, ljubezni do umetnosti in ljubezni do domovine. Vse to je zaznamovalo življenje Ivana in Marije Razboršek ter njunih hčera Eve in Maje.

Ivan se je rodil 26. februarja 1924 v Skopju, kamor je službena pot zanesla njegove starše. Oče je izhajal iz Zasavja, mama pa je bila iz okolice Sevnice. Kot otrok je imel stik z domovino in našim jezikom le prek staršev. Ko mu je oče prinesel slovensko čitanko, ki jo je ilustriral Maksim Gaspari, se je nad ilustracijami tako navdušil, da je začel zbirati vse, kar je bilo slovensko, in to je ostalo njegovo vodilo vse življenje. Družina se je nato preselila v Slavonsko Požego in nazadnje v Zagreb, kjer je Ivan sanjal, da bo po srednji šoli...

Kam nas pelje življenje 

Ljubljančana Mija in Tone Branc že od leta 1988 živita v Združenih državah Amerike. Predstavljata pomemben steber slovenske skupnosti v New Yorku in združujeta vse, ki v srcu dobro mislijo. 

Tone, diplomirani ekonomist, se je prek Gospodarske zbornice Slovenije v ZDA dodatno izobraževal na področju zunanje trgovine, nato pa je dobil službo na predstavništvu Slovenijalesa v New Yorku. Po končanem štiriletnem mandatu pa se je odločil, da ustanovi svoje podjetje in tam tudi ostane. Ko se je Mija pridružila možu, je bil njun najmlajši sin Matej še dojenček. V Sloveniji je bila zaposlena na Skladu obrtnikov in podjetnikov, v ZDA pa ob treh otrocih službe ni pogrešala.

Iz roda v rod

Gospa Olga Ogrin, ki bo 15. julija praznovala 104. rojstni dan, je znana kot legendarna menedžerka glasbene skupine Kameleoni in tudi kot predana učiteljica, zagovornica in pomočnica ljudem v stiski, kot gospa, ki je šla vedno vštric s časom, pogosto pa je bila pred njim. Njeno življenje je tako zanimivo, da bi lahko posneli nadaljevanko. Noge sicer niso več stabilne, toda njen spomin je odličen, misli jasne in še vedno je vedoželjna in duhovita. Zadnje leto živi v domu starejših v Kopru.

Konoplja, ki je bila desetletja prepovedana, se ob sodobnih dognanjih o njenih zdravilnih učinkovinah vrača v uporabo v številnih vejah medicine. Toda še vedno se je držijo stigma, predsodki in zastarele ideološke ovire. Medicinska konoplja je v Sloveniji zakonsko dovoljena že sedem let, vendar zakon še vedno ni v celoti zaživel. Ljudje z različnimi zdravstvenimi težavami pa se s konopljinimi pripravki oskrbujejo na ilegalnem črnem trgu.

Kako se znajti v vrtincu številnih informacij, ki sežejo od oznake »nevarna droga« do oznake »čudežno zdravilo«? O tem smo se pogovarjali s prim. Josipino Ano Červek, upokojeno onkologinjo. Za izjemne dosežke pri uvajanju novih metod onkološkega zdravljenja in paliativne ter podporne oskrbe je prejela najvišje državno priznanje. Že desetletje se poglobljeno ukvarja tudi z uvajanjem novih znanj na področju zdravljenja s konopljinimi pripravki. Ugotavlja, da je v Sloveniji v primerjavi z državami, ki imajo razvit zdravstveni sistem, uporaba pripravkov iz konoplje v uradni medicini zanemarljiva, hkrati pa je ilegalna uporaba konopljinih pripravkov v zdravstvene namene zelo razširjena.