V družini Strmole iz Trebnjega je doma glasba, ki jih spremlja že od starih staršev naprej. In najmlajša Zala pravi: »Glasba nas povezuje in uči, da je muziciranje kot simbioza družinskih odnosov. Ne gre za tekmovanje, kdo bo prevladal, temveč za prijetno harmonično vzdušje, ki ga lahko pričaramo le, če drug drugega poslušamo, začutimo, spremljamo in smo drug drugemu v oporo, ko jo kdo od nas potrebuje.«

Darinka, ki je po poklicu zdravnica, in Tone, inženir elektrotehnike, sta bila organista in pevovodji. Ona je vodila dekliški nonet Carmen, on pa Trebanjski oktet in oktet Lipa. Njuni štirje otroci Zala in Mirjam ter Blaž in Matjaž so sestavljali večkrat nagrajeno skupino Ingenium Ensamble, zdaj pa navdušujejo s Kvartetom Strmole.

Iz roda v rod

Franc Kraševec je za prijatelje Frenk, za sorodnike na Dolenjskem pa Marjan, ki je njegovo krstno ime. Rodil se je leta 1958, po kitajskem horoskopu v letu psa in v zodiakovem znamenju ovna. Za znamenje psa med drugim velja, da je sočuten, pošten, dosleden, oven pa je idealist, ki zna gledati naprej, in je odličen vodja ter prijatelj. Frenkova življenjska pot vse to potrjuje. Že od malega ga spremljajo tudi nenavadni dogodki, na primer, ko se je igral pred hišo, ga je neka ženska ukradla in ga – kot v pripovedki – odnesla v košu. Mama in oče sta jo skupaj s sovaščani kmalu dohitela in rešila otroka. Kasnejša nenavadna doživetja so mu bila bolj naklonjena.

Z dobro voljo naokrog

V današnjem času je težko najti dejavnost, ki bi otroke zanimala bolj kot telefoni in internet; toda če jih popeljemo v naravo, hitro odkrijejo marsikaj zanimivega in celo vznemirljivega. »Potepanja z babico«, ki si jih lahko ogledamo na YouTubu, to potrjujejo.    

Stari starši, pri katerih vnuki pogosto preživljajo proste dni, se sprašujejo, zakaj so otroci nenehno na telefonu, prijateljem tipkajo sporočila, namesto da bi se z njimi v živo pogovarjali. »Otroci po spletu raziskujejo čudesa sveta, ne poznajo pa »čudes«, ki so tako rekoč pred njihovim pragom,« razmišlja Marjanca T. Antić, ki je po poklicu vzgojiteljica, dolgo pa je delala tudi v turizmu. Zdaj s svojimi vnuki, starimi deset, osem, šest in štiri leta, združuje ti dve področji.

V družini Kapš iz Rumanje vasi sta doma lesarstvo in čebelarstvo. Že tretja generacija skrbi za to, da ti dve njihovi dejavnosti vedno nosita pečat odličnosti. Čebelariti je začel že ded Johann, nadaljeval je njegov sin Rudolf, Rudolfov sin Frenk pa je to dejavnost dvignil na zavidljivo raven. Obenem pa vestno skrbi za družinsko dediščino.

Frenk čebelari od leta 1986; na začetku je imel 25 čebeljih družin, zdaj pa ima 130 pridobitnih in približno 20 rezervnih družin. Odvisno od letine pridobi dve do šest ton medu. Ob našem obisku je ravno zaključil točenje in pravi, da dobro kaže. Je certificiran pridelovalec slovenskega in kočevskega gozdnega medu (zanj je dobil že tri zlate medalje), pridobiva pa še hojev, smrekov, lipov in javorjev med. Njihove posebnosti pa so še med s sokom rdeče pese, med s cvetnim prahom, propolisom in drugimi zdravimi dodatki.

»V priimku Prešeren so vsi trije e-ji, ki jih pozna slovenščina. Prvi je široki e, nato ozki in nazadnje polglasnik,« svojim učencem v osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom nazorno pojasni učiteljica Alma Hlade Prescheren, ki se je po poroki z Jankom pred 49 leti iz Ljubljane preselila v Trbiž. Prišla je v ugledno družino zamejskih Slovencev, ki je predana slovenskemu jeziku in kulturi.

Preschernovi izhajajo iz vasi Ukve v Kanalski dolini. Po mnenju zgodovinarja Črtomirja Zorca so potomci družine pesnika Franceta Prešerna. Tam je bil pesnikov brat Jurij župnik, z njim pa so se v te kraje preselili tudi mama in nekaj drugih sorodnikov. Na spominski plošči v Volčji vasi je mamin in župnikov priimek napisan še s strešico, z leti pa so priimek začeli pisati po nemško, izgovarjajo pa ga po slovensko.

NAŠ POGOVOR

Marinka Vovk je doktorica bioloških znanosti, razvojnica, mentorica, strokovna sodelavka, socialna podjetnica in vodja razvoja v raziskovalnem centru RE-USE. Leta 2012 je ustanovila prvo socialno podjetje v Sloveniji Center ponovne uporabe (CPU), ki prispeva k zmanjševanju odpadkov, kroženju virov in spodbujanju lokalnih delovnih mest pa tudi k ozaveščanju in izobraževanju potrošnikov. Njeno večkrat nagrajeno delo odmeva tudi zunaj naših meja; sicer pa tudi okoljski problemi segajo prek meja daleč v prostor in čas.

Podbočje je lepa vas v krški občini, ki se je nekoč imenovala Sveti Križ. Leži pod Gorjanci v bližini »opojne« Gadove peči. Kraj je zanimiv tudi po mostovih, kar 11 jih je, osem jih vodi do posameznih hiš. Četrti most je povezan s hišo družine Černelič, kjer živita dve generaciji. Gospa Ivanka, ki je naša sogovornica, pa se spomni časov, ko so z njimi živeli tudi stari starši. »Na starega očeta in staro mamo imam zelo lepe spomine, ogromno sem se naučila od njiju,« pravi, ko stoji ob spominski steni s fotografijami prejšnjih rodov. 

Zgodba Veljka Tomana, akademskega slikarja, priznanega restavratorja, maratonca, ljubitelja narave in humanitarca, je precej nenavadna. Lahko bi rekli, da je šel skozi trnje do zvezd, da je prišel do svojega likovnega poslanstva. Tudi njegove tri hčerke delujejo v umetnosti: Katarina je slikarka, Urša kiparka, Ajda pa igralka. Z ženo Fani živita sredi čudovite narave v Rakitni.    

Tomanovi so star rod. Prvi podatki o njih so iz   okoli leta 1700. Po domače se jim je reklo pri Vovkovih, izhajajo pa iz Kamne Gorice. Od tod so šli na vse strani, tudi na Dunaj, kjer sta v telefonskem imeniku dve strani Tomanov, pravi naš sogovornik Veljko Toman. Tomanova sta bila tudi Prešernova mama (Vovkova po domače) in politik Lovro Toman, ki se je v dunajskem parlamentu srčno zavzemal za Slovenijo. »Ali veš, da se je prav zaradi njega Slovenije prijelo ime Tomanija?« je Veljka v prvem letniku srednje oblikovalske šole vprašal profesor...

V sklopu repatriacije so Slovenci, ki živijo v Venezueli, dobili možnost vrnitve v domovino njihovih staršev in dedov. V tej državi, bogati z nafto, se ljudje namreč spopadajo s pomanjkanjem hrane, elektrike, zdravil. Vse bolj so omejene človekove pravice, stopnjuje se ustrahovanje, takšne razmere pa so v svet pognale veliko Venezuelcev. V Slovenijo so se preselili tudi štirje potomci iz družine Voglar.

Pogovarjali smo se z Joséjem Voglarjem in njegovo ženo Maribel Briceño, ki je po rodu Venezuelka. Oba sta umetnika – on fotograf, ona vizualna umetnica. »Od šestih otrok smo se štirje preselili v Slovenijo. Čez lužo sta ostala sestra, ki je poročena v ZDA, in najmlajši brat, ki ni mogel sprejeti tako korenite odločitve in je ostal v Venezueli,« je začel pripoved naš sogovornik. Starši, ki so bili iz okolice Leskovca pri Krškem, so leta 1947 s tremi otroki odšli v Venezuelo.

Petega marca bo praznovala 74. rojstni dan, na ta dan bo izšla tudi njena najnovejša knjiga Nagovor tišine. Poznamo jo kot priljubljeno univerzitetno profesorico, pisateljico, publicistko ... ter mamo in babico. Osvojila nas je s spodbujanjem k branju, navdušila z idejo radostnega staranja. Kot prostovoljka hospica je odpirala pogovore o smrti, ko je zbolela, se ni izogibala pogovoru o raku. Zase pa pravi, da je čas za radikalen obrat vase.

Otroštvo je preživljala v bloku v bližini kmetij in tako rekoč sredi narave. »Kakor hitro smo prišli iz šole, smo torbo vrgli v kot in takoj odhiteli na dvorišče ali travnik ...« Od treh otrok v družini Košir je bila najmlajša in edina deklica, en brat je od nje starejši tri leta, drugi pa eno leto. Kljub uglednim poklicem obeh staršev so živeli skromno; niso imeli ne televizije ne avta. Vendar pa poudari, da je živela v družini dobrih ljudi – mama je bila profesorica matematike in fizike, oče pa strojni inženir in ekonomist. »Ko sem že kot študentka nekoč mamo vprašala, kaj je zanjo najpomembnejša vrednota, je odgovorila: poštenje. Ko sem čez čas isto vprašala očeta, je odgovoril enako: poštenje. In to sta vtisnila v moje srce in dušo: poštenje, solidarnost, enakopravnost …« K temu še doda, da naš ego obrusi življenje še zlasti s težkimi življenjskimi preizkušnjami, kot sta smrt in huda bolezen. »Oboje je brusilo tudi mene in me še vedno …«