PRILOGA

Med veselimi in dobrimi ljudmi se znajdemo, ko vstopimo v Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, dveh velikih mož, ki sta se z glasbo in poezijo zapisala v srca Slovencev in obogatila našo kulturo. Občina Mirna Peč, od koder sta izhajala, se jima je poklonila s sodobnim multimedijskim muzejem, ki je prirejen tudi za slepe, slabovidne in naglušne obiskovalce.

Ker je Lojze Slak velik del življenja preživel na odru, je sredi dvorane postavljen oder, na njem pa harmonika. Obiskovalci lahko nanjo zaigrajo katero od Slakovih pesmi ali pa zapojejo in vse to posnamejo za svoj video. Ob spremljavi posnetkov Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna je to res pravi »harmonika šov«.

Kako lepo nam zadiši vrtnica, kako prijetno nas objame vonj kave, koliko lepih spominov v nas prebudi vonj parfuma, ki ga je uporabljala nam draga oseba ... Prijetni vonji nas razveseljujejo, drugi vonji pa so človeka že od nekdaj predvsem opozarjali. Zato ob sumljivih situacijah rečemo, da tukaj nekaj smrdi. Voh se nam zdi sam po sebi umeven, zato mu niti ne posvečamo posebne pozornosti in se ne vprašamo, kako bi bilo, če razkošja vonjav ne bi mogli več zaznati. Kako pomemben je voh, spoznamo šele, ko ga izgubimo.

Alzheimerjeva demenca je dobila ime po zdravniku, ki je verjel in dokazal, da demenca ni bolezen duše, ampak organska motnja s porušeno zgradbo osrednjega živčevja. Pri nas pa bi jo spet uvrstili v psihiatrijo ...

Slovenija je med prvimi na svetu sprejela nacionalno strategijo za demenco, naš model obravnave te bolezni pa je postal evropska zgodba o uspehu, kajti Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) nas je – tudi zaradi široke interdisciplinarne obravnave – predstavila kot primer dobre prakse. Med tistimi, ki so največ naredili za tak napredek v obravnavi demence in našo strokovno prepoznavnost v svetu, je zagotovo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Sam pa navaja še vrsto imen, tudi psihiatra dr. Aleša Kogoja, ki je leta 1997 ustanovil društvo Spominčica. Z izobraževanjem svojcev in ozaveščanjem širše javnosti je društvo doseglo velike premike v družbi, ki že zna zdraviti ali vsaj lajšati bolezen, jo razumeti in zato tudi zavarovati dostojanstvo bolnikov.

Vsi poznamo visokega, vitkega Andreja Šifrerja in njegove pesmi. Mnoge med njimi so skoraj ponarodele in radi jih prepevamo (Lepa dekleta ljubijo barabe, Za prijatelje si je treba čas vzet', Gorska roža …), žal pa premalo prisluhnemo besedam, ki so pogosto prava poezija. Njegova besedila so lepa, globoka, včasih humorna, včasih presunljivo čutna ... Nastajajo na podlagi njegovega osebnega čustvovanja in življenjskih spoznanj. Med katerimi je tudi to, da je z njim težko živeti.

»Tebi, Janko, je bilo lepo postlano; ded in oče sta bila mesarja, ti pa si njuno delo malce posodobil in zmagal,« si misli marsikdo, ki seveda ne pozna Janka in Helene Kodila ter njune zgodbe. Zato si misli, da so njihovi mesni izdelki in dobrote iz njihove restavracije, ki iz Markišavcev pri Murski Soboti odmevajo daleč prek meja, nekaj samo po sebi umevnega ...

Stane Zavrl, Jankov ded, je bil res mesar. Živel je na Mirni na Dolenjskem, kjer je odprl prvo prodajalno mesa. Tudi njegov sin Janez, Jankov oče, je postal mesar; v mesnopredelovalni industriji Pomurka je delal kot tehnolog, bil je odprt za novosti. Bil pa je tudi zaveden čebelar. In Janko je kot najstnik veliko časa preživel med čebelami. »Pomagal sem očetu, saj smo imeli sto panjev, zato je bilo veliko dela. Z njim sem čebelaril in spoznaval tudi ekonomski del posla, še zlasti takrat, ko je preračunaval, kako bo s ceno medu 'prišel skozi'... In ko mi je kupil kolo, smuči in kasneje računalnik, sem se zavedal, da to ni darilo, ki bi padlo z neba, ampak je bilo treba vse to zaslužiti.«

Danes 77-letni Jože Štemberger iz vasi Vrbica pri Ilirski Bistrici se je kot kajžarski otrok naučil marsikaterega kmečkega opravila, saj so kajžarji, ki sami niso imeli zemlje, pomagali kmetom. Te izkušnje so mu prišle prav pozneje, ko se je na pobudo svojih dveh sinov odločil, da bo gojil koze. Sčasoma pa so skupaj ustvarili uspešno družinsko kmetijo.

Njegov oče je padel v partizanih, mama pa se je kasneje še enkrat poročila in Jože je dobil, kot poudari, zelo dobrega in skrbnega očima ter polsestro in polbrata. Ker se je odločil za kovinarski poklic, se je šolal v Kopru, kjer je bila znana industrijska kovinarska šola – IKŠ. »To je bila odlična šola, ki nam je dala veliko znanja. Živeli smo v internatu, in ker takrat ni bilo pravih prometnih povezav, sem šel domov le dvakrat v šolskem letu – za zimske in poletne počitnice. A mnogo fantov je bilo še mnogo bolj oddaljenih od doma. Med seboj smo bili zelo povezani in šolska leta so nam tako prijetno in hitro minila.« 

»V tej hiši sta živela moja babica in dedek. Po šoli sem prišla k njima na kosilo, 'nahranila' pa sta tudi mojo dušo, saj so bili pogovori še zlasti z babico nepozabni. Predala mi je razumevanje življenja v preteklih časih in marsičesa, kar je povezano z žensko – od odnosov, ljubezni pa vse do staranja. Ni mi predavala, ampak sem med sproščenimi pogovori in še zlasti iz njenih pripovedi različnih zgodb doumela, kaj mi sporoča, kaj je pomembno ... Vse to se me je zelo dotaknilo.«

Tako mi pripoveduje Tatjana Grča, po izobrazbi univerzitetna diplomirana ekonomistka, ki skupaj z možem vodi družinsko gradbeno podjetje v Notranjih Goricah. Doda, da je motor podjetja njen mož Leon, zidarski mojster, ki je hišo ženinih starih staršev obnovil in razširil tako, da je v njej dovolj prostora za njuno petčlansko družino in še za koga. Dva od njunih treh sinov sta že odrasla, najmlajši pa je še osnovnošolec.

»Od nekdaj me boli socialna neenakost, to, da ljudje s plačo ali pokojnino ne morejo preživeti. Dobrodelne akcije tako delno popravijo ali omilijo krivice in zapolnijo vrzeli, ki jih za sabo pušča premalo socialna država. Prostovoljstvo je nekaj plemenitega. V ospredje postaviš druge, in kar narediš dobrega zanje, je dobro tudi zate. To delo osrečuje, izpolnjuje, bogati, uči …« pravi Nuša Rustja, upokojena profesorica, prostovoljka, organizatorica, ljubiteljica umetnosti, predvsem pa človek z veliko začetnico.

Šest Debevčevih otrok je odraščalo v Argentini, a v srcu so nosili Slovenijo, kot sta jih naučila starša in kjer so si trije med njimi ustvarili nov dom. Zelo lepe spomine imajo na nedeljska kosila, ko je vsa družina obsedela za mizo, ko so se veliko pogovarjali in prepevali do noči. »Pravo bogastvo so bili tisti pogovori – razglabljanje o življenju, vrednotah in spominih,« pripoveduje Matej, najmlajši od Debevčevih otrok.

Debevčevi otroci so odraščali ob očetu, ki je proučeval zgodovino, odpiral filozofska vprašanja, znal je prijeti za vsako delo in je vsako delo tudi cenil. In ob mami, ki je imela posebno karizmo, ki je še zlasti zasijala ob vzgoji in spodbujanju umetniške ustvarjalnosti otrok. Oče Lojze Debevec je bil doma iz Begunj pri Cerknici, mama Marica pa iz Ljubljane. V Argentino sta prišla kot begunca. Oče je bil med tistimi redkimi, ki jim je uspelo pobegniti iz teharskega taborišča; kljub trpljenju je bil njegov duh krepak in »izbral je življenje«.

Mednarodno priznana znanstvenica prof. dr. Aleksandra Kornhauser, legendarni zdravnik prof. dr. Pavle Kornhauser in njuna hči, cenjena pediatrinja dr. Lilijana Kornhauser Cerar so tri osebnosti, ki so obogatile področja njihovega profesionalnega in družbenega delovanja. Tudi sinova Andraž in Matej Cerar sta uspešna vsak na svojem področju.

»Pogovor o družini mi obudi toliko spominov, čustev... Marsikaj že skoraj pozabljenega spet privre na dan,« pravi dr. Lilijana Kornhauser Cerar, ki v porodnišnici ljubljanskega UKC-ja vodi oddelek za intenzivno terapijo in nego novorojenčkov. In kako je bilo odraščati ob tako uspešnih starših? »Marsikateri so od mene že zaradi priimka pričakovali več znanja in truda kot od vrstnikov, do mene so bili bolj kritični. Kot pubertetnica sem doživljala nasvete staršev kot vtikanje v samostojnost, z zrelostjo pa je njuno mnenje postalo potrditev in...