Partljičevi – na odru življenja
Toneta Partljiča so gledalci v gledališču ali kinodvorani in bralci knjig vzeli za svojega zato, ker piše in govori o malem človeku, in tudi zato, ker se ne spreneveda in ker mu je, kot poudari njegova vnukinja, iskreno mar za ljudi. Iz njegove pripovedi vseskozi veje ljubezen do njegovih treh žensk: žene Milke, hčerke Mojce in vnukinje Urške. Vsi pa delijo tudi ljubezen do gledališča.
Ko se Tone ozre nazaj, samokritično pravi, da je bilo obdobje, ko je bilo preveč alkohola in ko se ni odlikoval ne kot mož ne kot očka. Rad reče, da se zdaj poskuša odkupiti kot mož, očka, dedek in sprehajalec (Urškinega) pasjega ljubljenčka Aška. »Vse tri moje ženske so igralke. Milka je igrala v srednji šoli in na amaterskem odru, jaz pa sem režiral, dokler nisem postal dramaturg in umetniški vodja profesionalnih gledališč. Mojca in Urška pa sta profesionalni igralki.
Mojster, ki je uresničil svoje sanje
Pestro in zanimivo življenje je Jožefa Oselija iz Medvod vodilo na vse konce sveta. Spomini kar vrejo iz njega in paleta teh je vezana na mnoge vidne osebnosti. Organiziral je številne dogodke, kjer je poskrbel tako za vrhunsko kulinariko kot tudi za vrhunsko postrežbo. Posebno poglavje v njegovem življenju pa tvorijo leta, ki sta jih z ženo Metko kot »butlerja« preživela s Titom.
Ko je učitelj v sedmem razredu spraševal učence po njihovih načrtih, je Jože glasno povedal, da si želi biti kuhar. »Tako pa sem izgubil vse simpatije sošolk, saj so si želele fante z drugačnimi, večjimi ambicijami.« Njegova profesionalna pot se je začela z vpisom v gostinsko šolo, toda ker so bili »kuharski« razredi že polni, so ga vpisali kar v strežbo. Če bi takrat Jože in njegova mama vedela, kako odlična kariera se mu odpira na tem področju, ne bi odšla domov tako zelo razočarana. Čeprav je zablestel v strežbi, se želji biti kuhar ni odpovedal. Uresničil jo je mnogo kasneje, vmes pa ga je čakala zanimiva pot, ki se je naglo vzpenjala.
O življenju plemenite rodbine Lukanović
Iz roda v rod
Že ime in priimek prof. dr. Adolfa Lukanovića veliko povesta o njegovih prednikih. Adolf je bilo ime tudi njegovemu očetu, ki je izhajal iz mešanega zakona sudetske Nemke (pokrajina na nemško-češki meji) židovskega porekla in Silvestra Lukanovića z Brača. Toda naš sogovornik je v svojem priimku uradno spremenil črko č v mehki č šele po letu 1982. Takrat je na Dunaju v državnem arhivu iskal sledi za svojim dedom in naletel na mapo, ki je, kot mu je povedal tamkajšnji arhivar, že več kot 60 let ni nihče odprl. Šele takrat je odkril, da je avstrijski cesar dedu Silvestru Lukanoviću podelil naziv plemeniti, ki se prenaša tudi na njegove potomce.
Savškovi so povezani med seboj in s Savo
»Saj sem vedela, da bo Beni dobil zlato medaljo,« je rekla njegova 95-letna babica Marija Stanovnik, ki v živo ali pa ob televizijskih prenosih tekem zanj zvesto navija, in to v navijaški majici. Kanuist Benjamin Savšek, ki nas vse navdušuje s svojimi športnimi rezultati, izhaja iz tesno povezane družine, v kateri uspehi enega osrečujejo vse.
Beni je s svojo prijaznostjo in ustrežljivostjo že v otroštvu marsikomu zlezel pod kožo. »Vsi trije najini sinovi, med katerimi je le majhna razlika v letih, so vljudni in prijazni, toda v primerjavi z Jonasom in Domnom je najmlajši malce odstopal; če je srečal starejšo gospo, ki je iz trgovine nosila polne vrečke, ji je z veseljem pomagal in se z njo pogovarjal,« povesta mama Metka in oče Matjaž Savšek. Matjaž je odraščal na bregovih Save, saj izhaja z Broda, ki ga danes marsikdo napačno prišteva kar k Tacnu, kar domačine seveda moti. Od malega je veslal, toda predvsem za dušo. Je pa imel njegov brat Iztok velik potencial, vendar se je moral zaradi zdravstvenih težav profesionalnemu veslanju odpovedati. »Danes bi znali težave z neenakomerno rastjo skeleta regulirati, takrat pa ni bilo druge izbire.«
V Čezsoči je večglasno ljudsko petje še živo
V lepi vasi Čezsoča smo obiskali dve sestri – Pavlino, ki je v 83. letu starosti, in Ano, ki je pravkar dopolnila 89 let. Raziskovalci lokalnega narečja in zahtevnega ljudskega petja se obračajo nanju, saj sta zakladnica ljudskega, še zlasti pa pevskega izročila. Nadaljuje ga Pavlinin sin Dario, ki že 39 let poje v Moškem pevskem zboru Golobar Bovec.
Po domače se je hiši reklo pri Čouplju, sicer pa so se pisali Hrovat. Rodilo se je 13 otrok, tudi trije sinovi, ki si jih je oče nadvse želel, toda eden je umrl ob prezgodnjem rojstvu, štirje otroci pa zaradi krvave griže. Ostalo je osem hčera in vse so – tako kot oče Anton in mama Terezija – zelo lepo pele. Pevska kultura pa je bistveni del slovenske kulture, poudarita sestri.
-
Zdi se, da se v mojem življenju vse sestavlja samo po sebi in vedno tako, kot mora biti, pravi glasbenik Aleksander Mežek. To ne pomeni, da je vedno vse idealno, saj je poleg uspehov doživljal tudi mnoge težke preizkušnje. Kot poudari, je treba znati sprejemati eno in drugo. Ta dar ima po mami, ki je mirno prenašala »valovanje« življenja.
Mama je bila šivilja, oče pa je bil zaposlen v jeseniški železarni. Živeli so v Mostah pri Žirovnici, v hiši, ki jo je skupaj z nekaj vrta po stricu podedoval njegov oče. V njej je bila med drugim tudi gostilna, po vojni pa je bil v kleti in pritličju celo zapor, kamor so zapirali tiste, ki so jih ujeli ob poskusu ilegalnega prestopa meje. »Spomnim se, da sem kot otrok zbiral različen odpadni material in mi je eden od zapornikov, ki sem mu skrivoma nosil hrano skozi rešetke, iz šopa žic oblikoval leva, žirafo in druge živali.«
Nadja Sajovic pri stotih še vedno potuje
»Ko je letos malo pred mojim stotim rojstnim dnem zdravnik komentiral izvide in je bilo vse v redu, sem se pohecala, češ kako bom pa umrla, če sem tako zdrava. Pa mi je tudi v hecu odgovoril, da naj vseeno pazim, kako prečkam cesto ...«
Gospa Nadja Sajovic se je z možem in otrokoma pred 60 leti preselila v Kalifornijo. V njihovi zelo uspešni družini je ohranila slovenski duh; sin in hči tekoče govorita slovensko, vnuki pa slovensko razumejo. Ohranila pa je tudi izjemno vitalnost in duhovitost. Sama skrbi zase in še vedno z veseljem vozi avto, saj ima dovoljenje do 103. leta.
Veseli muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka
PRILOGA
Med veselimi in dobrimi ljudmi se znajdemo, ko vstopimo v Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka, dveh velikih mož, ki sta se z glasbo in poezijo zapisala v srca Slovencev in obogatila našo kulturo. Občina Mirna Peč, od koder sta izhajala, se jima je poklonila s sodobnim multimedijskim muzejem, ki je prirejen tudi za slepe, slabovidne in naglušne obiskovalce.
Ker je Lojze Slak velik del življenja preživel na odru, je sredi dvorane postavljen oder, na njem pa harmonika. Obiskovalci lahko nanjo zaigrajo katero od Slakovih pesmi ali pa zapojejo in vse to posnamejo za svoj video. Ob spremljavi posnetkov Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna je to res pravi »harmonika šov«.
Covid nas je opozoril na bogastvo vonjav
Kako lepo nam zadiši vrtnica, kako prijetno nas objame vonj kave, koliko lepih spominov v nas prebudi vonj parfuma, ki ga je uporabljala nam draga oseba ... Prijetni vonji nas razveseljujejo, drugi vonji pa so človeka že od nekdaj predvsem opozarjali. Zato ob sumljivih situacijah rečemo, da tukaj nekaj smrdi. Voh se nam zdi sam po sebi umeven, zato mu niti ne posvečamo posebne pozornosti in se ne vprašamo, kako bi bilo, če razkošja vonjav ne bi mogli več zaznati. Kako pomemben je voh, spoznamo šele, ko ga izgubimo.
O demenci – na pamet in po domače?
Alzheimerjeva demenca je dobila ime po zdravniku, ki je verjel in dokazal, da demenca ni bolezen duše, ampak organska motnja s porušeno zgradbo osrednjega živčevja. Pri nas pa bi jo spet uvrstili v psihiatrijo ...
Slovenija je med prvimi na svetu sprejela nacionalno strategijo za demenco, naš model obravnave te bolezni pa je postal evropska zgodba o uspehu, kajti Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) nas je – tudi zaradi široke interdisciplinarne obravnave – predstavila kot primer dobre prakse. Med tistimi, ki so največ naredili za tak napredek v obravnavi demence in našo strokovno prepoznavnost v svetu, je zagotovo nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Sam pa navaja še vrsto imen, tudi psihiatra dr. Aleša Kogoja, ki je leta 1997 ustanovil društvo Spominčica. Z izobraževanjem svojcev in ozaveščanjem širše javnosti je društvo doseglo velike premike v družbi, ki že zna zdraviti ali vsaj lajšati bolezen, jo razumeti in zato tudi zavarovati dostojanstvo bolnikov.