Iz roda v rod 

Tehnika je samostalnik ženskega spola, pa vendar so ženske v tehniki še vedno redkost. Med svetlimi izjemami je zdaj že upokojena dipl. inž. strojništva Alenka Knez iz Trbovelj. Ko govori o svojem poklicu in delu, ki ga opravlja v svoji inovativni šoli, se obrača nazaj, na ženske iz njene in naše preteklosti, ki se niso imele možnosti šolati in razvijati svojih sposobnosti.

Stara mama Pepca, rojena leta 1902, je bila Alenkin steber in vzor. Čeprav je bila samo gospodinja, so njene sposobnosti, želje in sanje presegale vlogo, ki jo je ženskam dodelilo tisto zgodovinsko obdobje: »Bila je izjemno pametna, pridna, poštena ter skrbna žena mojemu staremu atu, ki je bil mašinist v rudniku Trbovlje.« Alenki še danes odzvanjajo njene besede in nasveti, na primer: »Dobro glej, kako nekdo nekaj dela, da boš potem to znala narediti sama.« Ko je vnukinji kaj naročala, je na koncu dodala, naj to še enkrat ponovi. »Zdaj se zavedam, kako pomembna je bila ta njena doslednost, saj lahko otrok zaradi ljubega miru reče ja, pa morda niti ni razumel povedanega ...«

Iz roda v rod

Slovenci imamo bogato dediščino ornamentike tako v stavbarstvu kot v uporabni umetnosti. Če so bile hiške naših prednikov še tako skromne, so bile bogate z ornamenti na stavbnem ali sobnem pohištvu. S svojimi »sanjami« oziroma različnimi motivi so poslikali lesene skrinje, okrasili stene, posodo, prtičke itd. To, kar je pobožalo dušo in prižgalo iskrico ustvarjalnosti naših prednikov, je proučeval, zbral in uredil Jože Karlovšek, njegovi potomci, še zlasti vnukinja Katarina, pa skrbijo, da slovenska ornamentika živi, se razvija in nadgrajuje. 

Zdravje

EFT (emotional freedom technique) ali tapkanje je metoda čustvenega osvobajanja in posledično tudi zdravljenja, pri kateri gre za neke vrste psihološko oziroma čustveno akupresuro. Po mnenju njenega ustanovitelja Garyja Craiga naj bi s tapkanjem ustvarjali ravnovesje v energijskem sistemu.

O tej metodi smo se pogovarjali z dolgoletno terapevtko Asjo Dominko, biokemičarko z magisterijem iz temeljnih medicinskih znanosti, ki se že 12 let intenzivno posveča tapkanju. Pravi, da s tapkanjem nevtraliziramo moč negativnih čustev, slabih misli, zmanjšujemo stiske, premagujemo fizično bolečino, razrešujemo travmatične spomine ... Na vprašanje, kako je to mogoče, dobimo obsežno pojasnilo: »Znanstveniki z dr. Churchem na čelu so dokazali, da ima metoda tapkanja pozitiven učinek na nivo stresnega hormona kortizola. Učinkovita je predvsem zato, ker doseže amigdalo, to je za mandelj velik del v srednjih možganih, ki sproža stresni odgovor telesa. S tapkanjem po akupunkturnih točkah človek pošilja signale neposredno v ta center, brez posredovanja sprednjih režnjev možganov, ki so odgovorni za miselne procese. Zato s tehniko EFT dosežemo sprostitev stresa na fiziološkem in čustvenem nivoju.«  

Iz roda v rod

Igralec Peter Ternovšek, oče igralca Aljoše in ljubeči mož žene Jelke, je dobitnik Borštnikovega prstana. Pravi, da je imel najlepši, pa vendar težak poklic, ki zahteva celega človeka. »Oder razkrije marsikaj, tudi ali predvsem bahavost, napuh, kar je najhujše ... Gledalci čutimo, kdaj je igralec iskren, in samo iskrenost nas lahko prepriča in obogati.« 

Že kot otrok je našel oder na »koln kišti« in zabaval domače. Oče, ki je izhajal iz Koroške, je bil učitelj glasbe, vodil je več pevskih zborov in je bil družaben človek. A do Petra je bil strožji kot do drugih učencev. Ta takrat še ni mogel razumeti, da drugače ni smel delovati, zato ga je očetova strogost v šoli tako prizadela, da si je obljubil: »Nikoli ne bom učitelj!« Toda zarečenega kruha se največ poje in Peter je postal učitelj ... Njegovi spomini na otroštvo pa so »pozlačeni« z mamino milino in toplino. Prišla je iz Primorske, še vedno ji reče mamica. Bila je negovalka v bolnici, po rojstvu četrtega otroka pa je ostala doma in skrbela, da jim je bilo lepo.

Iz roda v rod

Dr. Mario Fafangel se je v času covida-19 kot prvi epidemiolog v državi »boril« za upoštevanje stroke. Zaradi jasnih in kritičnih stališč si je zato prislužil tudi kakšno zamero v krogih, ki so upravljali epidemijo, na drugi strani pa tudi zaupanje državljanov, ki so ga nagradili z glasovanjem za Delovo osebnost leta 2020.

Epidemiologiji, ki je zelo eksaktna, skoraj statistična veja medicine, je s svojo kreativnostjo in odprtim značajem dodal globino, širino in tudi šarm. Polega poguma in odločnosti ostati zvest sebi in stroki ga odlikujejo tudi vizija, svetovljanstvo, odkritosrčnost ... Kar nekaj teh lastnosti je podedoval od svojih prednikov, tudi od deda Maria Fafangela, ki je kot jadralec sodeloval na olimpijadi.

Iz roda v rod

 Po Župančičevem verzu ' v bližini zadnjih gnezd in prvih zvezd' se glasi naslov prve knjige Vikija Grošlja, vrhunskega alpinista, športnega pedagoga, gorskega reševalca in tudi pisatelja. Pravkar je izšla že njegova 19. knjiga z naslovom Mojih 33 odprav. S knjigami in predavanji prenaša na naslednje generacije razumevanje in pomen umetnosti čistega alpinizma, neokrnjene narave in človečnosti. In nič – še najmanj pa umetna inteligenca – tega ne more nadomestiti.

Iz roda v rod

Pogovor z Barbo Štemberger Zupan in njenim možem Nikom Zupanom iz Vogelj v občini Šenčur je segel od zanimivih zgodb prednikov pa vse do njune predanosti umetniški keramiki. Navdih in moč za svoje delo dobivata tudi iz preteklosti, kjer ima prav posebno mesto Barbin stari ata Franc Golc. »Nam, vnukom, je pustil pečat radosti do življenja, ki se prenaša tudi na pravnuke. Kljub težkim preizkušnjam je v sebi zadržal otroško dušo.« 

Franc Golc je bil nagajiv in hkrati odgovoren človek. Napisal je knjigo spominov njihove rodbine, ob ponatisu jo je Barba opremila še s slikami in dokumenti in tudi s pretresljivim nemškim poročilom, da bosta dve od štirih Golčevih hčera odpeljani v koncentracijsko taborišče. Poročilo se konča s stavkom: »Ostali člani pa so bili danes iz Veldesa odstranjeni. Vsa družinska sreča je s tem uničena.« 

Iz roda v rod

Lidija in Bojan Babič sta Lendavčana in dinamična upokojenca, ki kar nekaj mesecev na leto preživita v svojem drugem domu. Ta je zdaj na Krasincu ob Kolpi, osem let pa sta v zimskih mesecih uživala na Siciliji. Sodobne oblike komuniciranja so jima omogočale, da sta bila tako rekoč v dnevnem stiku z otrokoma in njunima družinama.

Mama naše sogovornice Emerika, rojena Kirbiš, je bila doma iz Prepolj na Dravskem polju. Kot učiteljico so jo z dekretom poslali v Lendavo. Tam je spoznala moža in tam sta se rodili Lidija in njena sestra. Emerika je izhajala iz družine, kjer je bilo devet otrok. Njihov oče Ivan Kirbiš je bil leta 1920 izvoljen za poslanca Narodne skupščine kraljevine SHS, bil pa je tudi Maistrov borec in kasneje župan Rač. Med drugo svetovno vojno je bila vsa družina – razen sina Lojzeta, ki je bil zaprt v celjskem Starem piskru – deportirana v Srbijo.

KAM NAS PELJE ŽIVLJENJE

Dnevi skoraj 79-letnega prof. dr. Petra Praperja, specialista klinične psihologije, so še vedno zelo aktivni. Ob ponedeljkih ima trening odbojke z veteransko ekipo, za dušo pa so kitara in duet z bratom ter dravograjski upokojenski pevski zbor, ki neguje koroške ljudske pesmi. Še vedno pa se tudi posveča stroki.

Mama Petra Praperja je bila rojena na slovenski, oče pa na avstrijski strani Koroške. Rodili so se jima štirje sinovi, zaradi pogostih selitev vsak v drugem kraju; leta 1944 se je kot tretji po vrsti rodil Peter. Oče, ki je bil učitelj slovenščine in nemščine ter predan pevovodja, je zaradi zavzemanja za slovenski jezik doživljal pravo kalvarijo, še huje pa dedek, ki se je po plebiscitu izselil iz Pliberka v Mežico. V tistem času so koroški Slovenci med seboj govorili le slovensko, naslednja generacija je bila dvojezična, tretja pa večinoma govori le nemško. Eden od bratrancev našega sogovornika je na slovenski strani govoril slovensko, na avstrijski strani pa le nemško, verjetno predvsem zaradi položaja, ki ga je dosegel. Njegovi otroci slovensko več ne znajo. 

Iz roda v rod 

Majhne stvari delajo popolnost, popolnost pa ni majhna stvar, je menda dejal Michelangelo, in to bi lahko rekli tudi za dela, ki nastajajo v družinskem podjetju Vezenje Ercigoj iz Ljubljane. Zadnja generacija je vezenje, s katerim so se začeli ukvarjati pred sto leti, pripeljala do vrhunskih dosežkov. Z izdelki, ki so jih nadgrajevali korak za korakom, dokazujejo, da je vezenje mnogo več, kot si pod tem pojmom predstavljamo – je umetniško delo, vkomponirano je lahko celo v multimedijsko umetniško instalacijo ali pa je inovativna estetsko dovršena nadgradnja notranjega prostora.