Iz roda v rod 

Na Dolenjskem je priimek Šeruga dokaj redek, vendar kljub temu zelo prepoznan, in sicer po popotniku in novinarju Zvonetu Šerugi in po idilični turistični kmetiji. Na Selah pri Ratežu je ta kmetija »skrita« v skoraj pravljični dolini. Cvetje krasi okna in dvorišča vseh treh poslopij, čez kmetijo teče potok, ki je poln postrvi, človeka objame občutek miru in lepote. Od tod izhajajo bratje Šeruga – Slavko, Branko in Zvone, sestra Vida pa je žal že pokojna.

Domačija je prehajala iz roda v rod, mlin je bil tu že sredi 18. stoletja. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je iz Prekmurja prišel na Sela na počitnice postavni študent teologije Štefan Šeruga, ki se je zaljubil v domačo hčer Vido Luzar, in to je bilo dokončno slovo od teologije in začetek družine Šeruga na Dolenjskem.

Aktualno

Društvo Svetloba združuje bolnike z redkimi genskimi boleznimi, ki prizadenejo mrežnico ali vidni živec. V Sloveniji je okoli tisoč bolnikov s tako gensko okvaro, vsak pa ima svojo zgodbo, s katerimi opozarjajo na specifike bolezni, ki za zdaj še niso ozdravljive in vodijo v slepoto. Ta lahko nastaja postopno ali naenkrat. 

Deklica Mila, o kateri so letos posneli dokumentarni film, pa se je že rodila slepa. Ima Leberjevo kongenitalno amavrozo, s katero se je v Sloveniji rodilo približno 15 otrok. Kljub bolezni Mila uspešno nastopa in tekmuje s kljunasto flavto, poje v zboru, kleklja, smuča, se uči francoščino. Z ljubečo podporo družine zelo kakovostno živi običajno življenje, polno veselja, in z optimizmom zre v prihodnost. Skupaj z družino so navdih za vse. O njej in delu društva nam navdušeno pripoveduje Mihela Gorše.

Iz roda v rod 

Ko sta zakonca Leon in Marija Srblin leta 1996 v Selnici ob Dravi ustanovila podjetje Soven, si nista mogla misliti, da bodo danes njihove izdelke iz ovčje volne izvažali v kar 30 držav in da bodo povabljeni v Strasbourg, kjer so edini iz Slovenije predstavili svoj program v sklopu evropske naravne in umetne obrti. Do tako srečnega zaključka pa je bila dolga in naporna pot.

Marija in Leon sta zdaj že upokojena, podjetje pa uspešno vodi in razvija sin Žiga. Marija je bila rojena v družini s petimi otroki. Na veliki kmetiji v Koritnem pri Oplotnici je bilo vedno veliko dela, med otroki pa tudi veliko želje po znanju. Dva od sinov sta ostala na kmetiji, drugi pa so si kruh poiskali v različnih poklicih in vsi po vrsti so zelo uspešni. Marija, ki se je po srednji šoli zaposlila v Tovarni dušika Ruše, je že kot dijakinja razmišljala, da bo morda imela nekoč svoje podjetje. Pri tem je imela v mislih proizvodnjo, ne storitev, kar je za mlado dekle, ki je doštudirala ekonomijo, precej nenavadno. Kasneje je sicer na to idejo pozabila, toda kljub temu se ji je uresničila.

Iz roda v rod

Obisk hiše družine Šuster je kot obisk galerije likovnih del ali obisk zanimivih interjerjev ali obisk oblikovalcev notranjih prostorov. Vse pri njih kaže na to, da sta tu doma estetika in umetnost. Branko Šuster bi imel ob tem pomislek, ker meni, da »besede umetnost ne bi smeli uporabljati tako lahkotno, saj je celo veliki Plečnik dejal, da ni umetnik, ampak je v službi umetnosti«.

Branko in njegova žena Erika ter hči Darja s hčerko Oljo v šali pravijo, da živijo vsak v svojem nadstropju, vsak v svoji ustvarjalni svobodi. Oče in dedek Branko ima svoje kraljestvo v spodnjih prostorih, kjer ustvarja s keramiko, slika, piše; tam sta tudi bogata knjižnica in njegov muc. Ustvarjalni poligon za mamo Eriko je njuno stanovanje in okolica hiše, kjer kakšna zanimiva novost vedno pritegne občudovanje. Hči Darja, kozmetičarka z najvišjo mogočo izobrazbo, pa ustvarja v svojem salonu.

Iz roda v rod

Mandarine na drevesih okoli hiše Ivančićevih v Portorožu so kot sončki sijale v sivem decembrskem dnevu, v dnevni sobi s pogledom na morje pa so nas greli lončena peč, dobra kava in prijazen pogovor s Slavkom in njegovo »dobro vilo«, ženo Ireno. »Vse v mojem življenju, moji karieri, moji osebni rasti in naši družini je povezano z njo. Zelo sem hvaležen za to, da jo imam,« je dejal Slavko in jo objel.

Njuna ljubezenska zgodba se je začela pred dobrimi 42 leti, ko je Slavko Ivančić z ansamblom Dani gostoval v novem hotelskem naselju Bernardin. Na ples je tja hodila tudi Irena, mlada učiteljica razrednega pouka, toda Slavko, ki je pel in igral, je takrat v gneči ni mogel videti. Jo je pa zagledal, ko je na obali »pod prvim obokom« sedela v rdečih kavbojkah, ki so bile takrat tudi za bolj ekstravagantno Obalo nekaj posebnega, in se v trenutku zaljubil vanjo. Tako zelo in tako usodno, da se po končanem nastopu v Portorožu ni mogel vrniti domov v Crikvenico z drugimi člani ansambla, ampak je mami sporočil, da bo prišel malo kasneje, in to skupaj s svojim dekletom. In tako kot se je Slavko v hipu zaljubil v Ireno, sta jo takoj vzljubila tudi njegova mama in oče.

Kumrovi so že nekaj rodov znani kot izjemni zidarski mojstri, ki so v Šaleški dolini in širše pustili velik pečat, saj so poleg gradbenih veščin obvladali še kamnoseštvo, restavratorstvo in celo kiparjenje. O tem smo se pogovarjali z Milojkom Kumrom in njegovo hčerko Matejo, inženirko in magistrico arhitekture, ki je vse to znanje še nadgradila in oplemenitila. Spoznavali smo njihovo zanimivo rodbino, hkrati pa spoznali Šoštanj in njegovo bogato zgodovino.

Kumrovi so bili ugledni in močni gradbeniki. Milojko Kumer nam razlaga, kako je njegov praded Mihael poleti zidal, pozimi pa je polnil svojo zbiralnico ledu. Led je prodajal tudi v tujino in tako solidno preživljal svojo družino. Imel je dva sinova Martina in Marka. Marko je odšel po srečo v Ameriko, ki ga ni navdušila. Spoznal je, da ima Ameriko doma ob delavnem in sposobnem očetu in bratu. Martin, Milojkov ded, je za svojo družino v Šoštanju zgradil razkošno domovanje, saj je imel šest hčera in dva sinova.

NAŠ POGOVOR

Mag. Miran Možina je doktor medicine, psihiater in psihoterapevt, direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, urednik Slovenske revije za psihoterapijo Kairos, predavatelj in supervizor, pisec številnih strokovnih člankov in knjig. Veliko let je vodil tudi psihiatrično ambulanto v domovih za starejše. V intervjuju nam odpira pozitiven pogled na starost, ki nas lahko vodi k modrosti. 

V filmu Zajtrk pri Tiffanyju je Audrey Hepburn izjavila nekaj, kar danes zveni skoraj nemogoče: »Komaj čakam, da bom stara in bom lahko nosila bisere …« Kdaj in zakaj se je izgubila biserna lepota starosti in so zrela leta še zlasti v razvitem svetu dobila negativen prizvok starizma?

Omemba Jezerskega je povezana z legendarnim Andrejem Karničarjem, dolgoletnim oskrbnikom Češke koče. Ko sta se z Anico leta 1952 poročila, si verjetno nista mislila, da bo njuna družina tako pomembno zaznamovala Slovenijo. Vseh njunih pet otrok je uspešno zastavilo svojo življenjsko pot in vsi so ostali na Jezerskem, prav tako tudi njihovi potomci.

Po domače so Andrejevi družini rekli pri Šuštarjevih, za čevljarja se je izučil njegov oče, prav tako tudi Andrej, ki pa je imel še mnogo drugih talentov in interesov. Bil je družbeno angažiran, saj je na Jezerskem organiziral športno in planinsko društvo ter gorsko reševalno službo. Glede na to, da so bili ti kraji zaradi slabe cestne povezave s Kranjem precej »pozabljeni«, so bila društva za Jezersko velikega pomena.

Novica o lekanemabu, novem zdravilu proti demenci, ki postaja epidemična bolezen današnjega časa, je hitro obšla svet in razveselila bolnike in njihove svojce. To je po 19 letih dragocen korak na poti k zdravljenju alzheimerjeve demence.

Kaj prinaša to zdravilo, smo povprašali enega vodilnih nevrologov prof. dr. Zvezdana Pirtoška z Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana ter prof. dr. Stanislava Gobca s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja z razvojem novih učinkovin. Glede na to, da so pri tistih bolnikih, ki so v kliničnih raziskavah prejemali novo zdravilo, ugotovili, da so se njihove kognitivne sposobnosti nekoliko izboljšale, oba sogovornika upata, da bo le-to učinkovito predvsem za bolnike z zgodnjo fazo bolezni.

»Malo sem gluha, malo se pa naredim,« je prav priročen izgovor, da nam ni treba prisluhniti prav vsaki neumnosti. Ko pa se človek dejansko sreča z gluhoto, se znajde v povsem drugačnem in zelo oteženem svetu. Gluhota je ena težjih invalidnosti, ki smo ji šele v zadnjem obdobju znali bolje »prisluhniti«. In da je »glas tišine« prišel do slišečih, so se desetletja borili mnogi gluhi, med katerimi je siva eminenca, za mnoge pa kar mati njihove zveze 13 društev, ki delujejo po Sloveniji, Meri Möderndorfer.