-

Za Slovensko kroniko tisočletja s podnaslovom od Karantanije do desete vlade samostojne Slovenije novinar in publicist Peter Colnar med viri navaja šestintrideset temeljnih naslovov enciklopedij, kronik, knjig, leksikonov ter časopisov in revij, iz katerih je zajemal materijo. To je njegova druga knjiga. V prvi knjigi z naslovom Zato pa še živimo je izpostavil Slovence, ki jim je s svojim delom uspelo v Evropi. Zanjo je avtor porabil kar dvajset let rednega dopoldanskega upokojenskega ustvarjanja z računalnikom. Za skupno 55 let novinarsko-publicističnega dela je zato prejel nagrado Mestne občine Kranj za leto 2016.
-

»Sem tak kot Greta Garbo, skrivam svojo starost,« je med pogovorom dejal Kranjčan Jurij Kurillo, upokojeni pediater, pisec in fotograf, in svojo odločitev podkrepil s spoznanjem, da »nekateri v mladosti ne naredijo veliko. Drugi pa še v starosti nič. Za javnost.«
Njegovo mladost so po šestem letu polnili življenje nad bližnjo Zarto, sotesko reke Save, obiskovanje nemške šole med drugo svetovno vojno in odkritje odstranjenih slovenskih knjig z dragoceno Vodnikovo Pismenostjo in gramatiko v drvarnici ob kranjskem gasilskem domu.
-

Med častnimi občani Mestne občine Kranj je od lanskega decembra tudi Vincenc Draksler. Drugega januarja je dopolnil 85 let, več kot polovico pa jih je preživel v Nemčiji in Švici. Vendar pa rojstnih krajev ni pozabil, še več – že nekaj let financira projekte za pomoč zdravljenim odvisnikom.
Kot je pojasnil nekdanji dolgoletni kranjski župan Mohor Bogataj, se je Vinko, kot ga prijateljsko kliče, pred poldrugim desetletjem oglasil v županski pisarni. Povedal je, da živi v Nemčiji in da bi zaradi določenih okoliščin stavbo gostilne v Pristavi pri Tržiču dal v dobrodelni namen. Po premisleku in posvetovanjih sta se dogovorila, da jo bodo uporabili za pomoč odvisnikom. Ustanovili so Fundacijo Vincenca Drakslerja. V naslednjih letih so objekt za 490 tisoč evrov obnovili v moderen reintegracijski center. Polovico denarja za obnovo in nadzidavo je dal dobrotnik Vincenc, polovico pa MO Kranj. K temu so precej sredstev prispevali tudi Županovi teki, ki jih je predlagal Vincenc in tudi finančno podpiral. Tako je v Pristavi zaživelo tudi socialno podjetje s šivalnico in sodobno mizarsko delavnico, v katerem pretežno obnavljajo še uporabne tekstilne, lesene in druge predmete, ki jih zdaj prodajajo že v treh trgovinah v Pristavi in Kranju.
Stoletni Notranjec s Koroške ceste

Med devetimi občani, starejšimi od sto let, ki živijo na območju upravne enote Kranj, je tudi Stane Podlogar s Koroške ceste 14 v Kranju. Po njegovi fizični kondiciji, ko leže po nekaj stokrat dvigne deset kilogramov težko utež in ko zlahka naredi petdeset in več počepov, bi ga prav lahko primerjali s pokojnim telovadcem Leonom Štukljem. Mami Mariji in očetu Janezu je Stane kot drugi otrok prijokal na svet v lovskem dvorcu Nadlišek v Pajkovem pri Hitenem na Bloški planoti. Oče je bil kot logar in lovski čuvaj zaposlen pri turjaškem grofu.
Od slovenščine do zastave Slovenije
Ko določamo narodne in nacionalne simbole, je prav, da imamo v mislih spoznanje, da je narod ljudstvo, ki ima svoj knjižni jezik, nacija pa je narod, ki ima svojo državo. Prvega se bomo spomnili 8. junija na dan Primoža Trubarja, drugega pa 25. junija na dan državnosti. Oba dneva sta praznika Republike Slovenije. Najbolj množično uporabljani državni simbol je zastava in vsaka država natančno določa, kako se sme na njenem ozemlju nameščati in razporejati zastave.



