Dobre stare viže

Ansambel si je ime nadel leta 1965 v povezavi s hmeljarstvom v njihovi Savinjski dolini. Zbral jih je trobentač Vili Ograjenšek, ko je prišel od vojakov. Leto kasneje so se prijavili na nastop v priljubljeni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš, malo zatem so sodelovali še v oddaji Ansambli tekmujejo in zmagali z valčkom Češnjev cvet. Šest desetletij je že od njihovih začetkov, a še danes radi zaigrajo in zapojejo.

Ko so se spoznali z glasbenim urednikom Radia Ljubljana Borisom Kovačičem, so na njegovo pobudo nastale štiri skladbe. Vili Ograjenšek jih je zložil in zanje napisal besedila, posneli so jih v Studiu 14 ljubljanskega radia in leto kasneje so izšle na prvi mali plošči. Tedaj so bili v zasedbi harmonikar Slavko Štajner, Ludvik Kos, ki je igral na kontrabas in bariton, klarinetist Alfonz Lesjak, trobentač Vili Ograjenšek, kitarist in pevec Jože Rogel ter pevka Ivanka Kadenšek. Harmonikarja je po enem letu zamenjal Ivan Zalokar, kmalu zatem pa je kitarist postal Pavle Knez.

GREMO NA IZLET

V soboto: 8. marca 2025

Vstopna mesta: Ljubljana, Nova Gorica, če bo dovolj prijav tudi Maribor, Celje in Novo mesto.

Odhod avtobusa z obračališča mestnega prometa na Dolgem mostu v Ljubljani ob 7. uri. Peljali se bomo proti Italiji mimo Portogruara do mesteca Pordenone. Obiskali bomo sejem cvetja in vrta Ortogiardino, ki je znan po domiselni tematski in strokovni razporeditvi paviljonov (angleški parki, tropski nasadi, gaj …). Mogoč bo nakup sadik sadja, jagodičevja, okrasnih rastlin, lončnic, vrtne opreme, literature. Popoldne se vračamo proti Sloveniji, kjer bo na Goriškem lahko postanek za večerjo (doplačilo). V Ljubljano bomo prišli v večernih urah.

Kultura

Pokrajina ob mejni reki Kolpi s svojo neokrnjeno naravo in trdoživimi prebivalci je (bila) navdih mnogim umetnikov, tako akademsko izobraženim kot talentiranim samoukom.

Matija Glad (1912–1995) je bil rojen v Banji Loki. Po vojni je bil zaposlen kot hišnik v Šeškovem domu v Kočevju. Istočasno je deloval tudi kot odrski mojster, igralec, lutkar, administrator in celo režiser tamkajšnjih predstav. Bil je priznan kipar naivec, učenec Staneta Jarma, v lesu je upodabljal kostelske ljudi. Njegova hčerka Nada Štajduhar je Pokrajinskemu muzeju Kočevje podarila 43 lutk, lutkovno gradivo in priznanja, ki jih je hranila po njegovi smrti.

Izlet 

Goričko je gričevnata pokrajina v skrajni severovzhodni Sloveniji ob tromeji z Avstrijo in Madžarsko, med Muro in Rabo. Tukaj, natančneje v občini Rogaševci, je najvišji vrh Prekmurja 418 metrov visok Sotinski breg ali Kugla oziroma prekmurski Triglav, kot se radi pohvalijo domačini.

Goričko sicer obsega ozemlja občin Cankova, Dobrovnik, Gornji Petrovci, Grad, Hodoš, Kobilje, Kuzma, Moravske Toplice, Puconci, Rogašovci in Šalovci. Turisti te kraje tudi najpogosteje obiskujejo.
Sotinski breg se ponaša s 17-metrskim razglednim stolpom, od koder je razgled na severovzhodni del Slovenije, ob lepem vremenu pa pogled zajame tudi dele Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Lesen stolp je pred leti zagorel, a je občina zgradila novega, vrh pa je tudi lepo opremljen z informativnimi tablami, tam je tudi avtomatska vremenska postaja. Do stolpa je mogoče priti peš ali s kolesom, tudi z avtom, najlažji dostop je iz obmejne vasi Sotina v smeri Kugle. Sotinski vrh je tudi del Pomurske planinske poti, ki se začne v vasi Serdica in pelje čez Serdiški ali Rdeči breg, pot je lepo označena. Do Sotinskega vrha vodi tudi označena turistična geološka učna pot s 365 stopnicami.

Moda pletenja puloverjev in jopic od zgoraj navzdol me je čisto zasvojila. Verjetno predvsem zato, ker je z zadnjo zaključeno vrsto izdelek gotov, nobenega čakanja na »ugodno vreme« za šivanje skupaj, kar bi znalo včasih podaljšati zaključek za kakšen teden ali dva.

Kar nekaj puloverjev sem že spletla od zgoraj navzdol, brezrokavnika se pa še nikoli nisem lotila. Pa sem poskusila še to. Pred vami so navodila za preprost brezrokavnik, ki ga začnemo plesti zadaj pri vratu, širimo za ramena, nasnujemo na ramah oba sprednja dela, pod pazduho vse tri dele združimo in pletemo do želene dolžine.

Med številnimi agrumi predstavljamo dva nenavadna. Najdete ju na vrtnarskih sejmih ali naročite prek svetovnega spleta. Lahko si omislite tudi sadike, a so občutljive za nizke temperature.

Budina roka (Citrus medica digitata) je ime dobila po velikih plodovih, ki spominjajo na dlan s številnimi drobnimi ukrivljenimi prsti. Sadeži so nastali naključno kot anomalija v razvoju citrone. Ko se plod z lupino ne razvije okoli skupine krhljev, temveč okoli vsakega krhlja posebej. Krhlji pa se pri peclju držijo skupaj. V Aziji so v nenavadni obliki videli roko verskega voditelja Bude, od tod tudi ime. Na Kitajskem sadež simbolizira srečo, blaginjo in dolgo življenje. Sadež nima mesa, zato je uporabna samo debela lupina, ki ni grenka. Uporabimo jo lahko kot dišečo dekoracijo, jo posušimo ali kandiramo in dodajamo sladicam ali drugim jedem. Aromatična lupina med drugim odganja komarje, ponekod pa jo uporabljajo za lajšanje težav s prebavo in dihanjem.

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Saj po novem letu boljše bo …, optimistično zagotavlja poskočna Domiceljeva pesem. Čeprav napovedi glede dogodkov v svetu in doma v letu 2025 za mnoge ljudi niso razveseljujoče, se nikar odeti v malodušje.
Včasih je za lepši danes prijetno malce odpotovati v preteklost. Saj ne da bi nenehno tavali po nostalgičnih časih, ki jih predvsem starejši vidijo lepše, so pa v njej vendarle utrinki, ki prebudijo zadovoljstvo. Retro postaja vse bolj čislan trend tudi pri oblačilih in stanovanjski opremi. Vračanje v vzdušja preteklosti je obudil čipkaste kvačkanine, kot so namizni prtički, obrobe, preobleke za okrasne blazine in dodatki za stanovanje.

Reportaža

Najstarejša skandinavska prestolnica nas je sredi marca pričakala v vsem svojem zimskem sijaju. V soncu se je bleščal delno zamrznjen fjord, okoli katerega so Norvežani nanizali bisere sodobne arhitekture. Ob prihodu v središče Osla, ki je že tisoč let glavno mesto Norveške, smo občudovali zanimive stolpnice, ki kot lego kocke stojijo druga ob drugi ter sporočajo, da je nekdanje mestece postalo sodobna metropola.

V preteklosti revna država se je, zahvaljujoč nafti in plinu, prebila med najbogatejše na svetu. Obdržali so monarhijo in svojo valuto – krono ter ostali močna pomorska država. Veliko pozornosti namenijo razvoju in življenju v sožitju in v skladu z naravo ter okoljem, ki se prepleta s sodobnim, kar daje Oslu prav poseben čar. Je zeleno mesto z veliko parki, ki šteje z okolico že 1,2 milijona ljudi, obdano je z gozdnatimi griči ter gorami. Pohvalijo se lahko z najboljšo pitno vodo v Evropi.