Ali ste vedeli, da je le streljaj stran od Nove Gorice eden večjih ohranjenih eksotičnih parkov iz konca 19. stoletja pri nas? V Rafutskem parku je raslo kar različnih 500 dreves in grmov.

Park je bil zadnji dve desetletji zaprt za javnost, zdaj pa so ga prenovili in tudi nekoliko pomladili, saj naj bi postal eno pomembnih prizorišč Evropske prestolnice kulture 2025, ki jo bosta prihodnje leto gostili obe Gorici. Na površini približno štirih hektarjev se razprostira na južnem pobočju Kostanjevice nad Novo Gorico, zasnovan pa je zelo heterogeno. Njegova posebna vrednost so stara drevesa tujih vrst, ki dosegajo izjemno velikosti, na primer rdeči hrast. Zanimiva so tudi druga mogočna drevesa: črnike, atlaške in himalajske cedre, vedno zelene himalajske ciprese, Lawsonove paciprese, sekvoje, močvirski taksodiji, japonske kriptomerije, kalifornijske libocedre, našli boste tudi virginijski brin, portugalski lovor in druge. Tu dobro uspevajo tudi različne vrste magnolij, borov, smrek, hrastov in platan, med grmovnicami pa izstopajo nekateri lovorji in lovorikovci, ki dosegajo velikosti dreves, ter rododendroni, ki so še posebej lepi v času cvetenja.

Reportaža

Pokrajina med Madridom in severnim delom Španije je na prvi pogled razmeroma dolgočasna. Vrstijo se neskončna polja in enolična naselja. Monotono vožnjo po avtocestah mi je občasno popestrila črna silhueta velikanskega bika na vzpetinah. Seveda ne gre za pravo žival, temveč za presenetljivo uspešno reklamno akcijo, ki se je začela pred desetletji.

Leta 1962 so za promoviranje znane španske destilarne Osborne in njihovega brendija Veterano postavili kar veliko reklamnih panojev, visokih do štirinajst metrov, v obliki črnega bika. Ko so leta 1988 prepovedali oglaševanje v bližini hitrih cest, so odstranili več tisoč reklamnih panojev, toda biki so ostali. Z njih so odstranili le reklamni napis. Po zakonu bi morali odstraniti tudi prazne panoje, a so se številne lokalne skupnosti pritožile in nastala je iniciativa Rešimo bike, saj so panoji postali eden izmed prepoznavnih španskih simbolov.

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo, postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Dve topli sezoni sem ga nosila. Cekar iz mehke rafije, spleten iz palminih listov. Ker nič ni večno, čeprav je všečno, je že rahlo oguljen čakal, da vzame slovo.

Izvira iz indijskega vezenja chikan ali chikankari. To je tradicionalni slog vezenja, ki so ga poznali v mestu Lucknow že v 3. stoletju pr. n. št., kar je v svojih zapisih o Indiji omenil starogrški zgodovinar in diplomat Megasthenes, rojen leta 350 pr. n. št.

V tem obdobju so največ uporabljali muslin, saj je bil najprimernejši za toplo in vlažno podnebje. Po propadu cesarstva v 18. in 19. stoletju so se obrtniki vezenja chikankari razširili po vsej Indiji in ustanovili specializirane delavnice, medtem ko je središče proizvodnje še vedno v mestu Lucknow. Chikankari zahteva veliko potrpljenja, pridnosti in koncentracije. Obrtniki, večinoma ženske v vaseh, ki sodelujejo pri izdelavi teh izrednih, zapletenih in omamnih modelov, verjetno tvorijo največji obrtni grozd na svetu. To delo je vir preživljanja za več družin. Nežni cvetni motivi, vezeni na muslinu, se ujemajo z estetiko kot tudi s podnebjem starodavne Indije. Zapleteno tehniko se učijo več let, da obvladajo čudovito umetnost, ki vključuje več kot 36 različnih zapletenih vbodov, ki jih zdaj obogatijo tudi z raznimi biseri. Poleg tradicionalnega vezenja z belo nitjo na beli tkanini danes uporabljajo različne tkanine in prejice v pastelnih barvah.

Kultura

Talent, muzikalnost, glasovne prilagodljivosti, širok operni in koncertni repertoar, prefinjene in občutene interpretacije z izrednim muzikalnim čutom, kristalno čisti pianissimi ... To so le nekatere značilnosti slovenske operne in koncertne pevke Ane Pusar Jerič, ki je zaslovela doma in v tujini ter za svoje delo prejela številne nagrade. Pred kratkim operno nagrado Sama Smerkolja, ki jo podeljuje Slovensko komorno glasbeno gledališče. Prosili smo jo, naj obudi nekaj spominov na svoja svetovna glasbena popotovanja, ki med drugim segajo od Prage, Leningrada, Bolšoj teatra, Edinburga, Madrida, Lizbone, Stuttgarta, Berna, Toulousa, Gradca, Kölna, Milana, Rima, Hamburga, Münchna, Züricha, Firenc, Salzburga, Montreala, Sao Paola do Dunaja, kjer je v tamkajšnji Državni operi pela sedem glavnih primadonskih opernih vlog.

DOBRE STARE VIŽE

»Res je, da lahko na citre zaigramo vse glasbene zvrsti od pop glasbe do džeza, od stare do sodobne glasbe, a sam imam še vedno najraje ljudsko glasbo,« pove mojster igranja na citre Tomaž Plahutnik iz Spodnjih Stranj v občini Kamnik.

Že kot otrok je vedno rad prisluhnil, ko so po radiu predvajali glasbo ansambla, v katerem je igral naš nepozabni citrar Miha Dovžan. Ko je bil med počitnicami pri stari mami v Tunjicah pri Kamniku, so tam imeli doma narejene citre, ki jim danes rečemo bordunske citre, a to niso bile koncertne citre. Nanje sta igrala teta in stric, pa se je igranja lotil še sam in mu je šlo kar dobro od rok, čeprav so te citre dokaj omejene za igranje.

Vrt in dom

Vrtna ograja dopolnjuje videz hiše in brani pred radovednimi pogledi. Daje nam občutek zasebnosti, varnosti, z njo pokažemo, kje so meje zasebnega prostora. Ograja preprečuje, da bi kdor koli prosto korakal po dvorišču ali celo vrtu, če meni, da nikogar ni doma. Na podeželju ograja ali električni pastir odvrača tudi živino in divjad.

Med mnogimi možnostmi izvedbe in vrstami ograj ter materiali, ki so na trgu, se pred končno odločitvijo pozanimajmo, kateri tip in višina ograje sta v občini in na območju urejanja, kjer hiša stoji, dovoljena. Čeprav spada ograja med enostavne objekte, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, pa to ne velja, če presega določeno višino (2,2 metra) ali kako drugače predstavlja večji poseg. Ob javni cesti bi lahko ovirala polje preglednosti, zato je potrebno soglasje upravljavca javne ceste. V vsakem primeru se pozanimajmo, kaj je dovoljeno postaviti, tako da pridobimo lokacijsko informacijo, ki bo pokazala, ali so na mestu tudi kakšni varovalni režimi, in bi potrebovali soglasja.

GLEDALIŠČE

Toxic v mariborski Drami

Predstava je nastala po predlogi istoimenskega romana pisateljice in dramaturginje Eve Mahkovic, ki je v njem drzno, pogumno, brezsramno, globoko, nevarno in odkrito secirala samo sebe. Sledimo osmim mesecem avtoričinega življenja ter motivom, dogodkom, željam in strahovom, ko se kot urbana ženska sooča s seboj in svetom, lastno preteklostjo in zahtevami sedanjosti. Uprizoritev je zasnovana kot duet za igralki različnih starosti, pri čemer prav medgeneracijske razlike besedilo in uprizoritev umestijo v kontekst obče ženskega. Dramatizacijo romana podpisuje Eva Mahkovic, priredbo besedila in idejno zasnovo uprizoritve Nataša Matjašec Rošker, besedila songov Liza Marijina, obe igrata v predstavi, dramaturginja je Maja Borin, koreografinja Valentina Turcu, scenograf Lin Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, avtor glasbe je Marko Jaušovec.

Rdeče korenje je zelo zdravilno, saj vsebuje veliko likopena. Med posebnosti uvrščamo tudi vijoličasti koren, sicer pa v Sloveniji sejemo predvsem oranžno rdeče in rumene sorte korenja. Spoznajte, kdaj je setev korenja najuspešnejša in katere vrtnine sejemo skupaj za boljšo kalitev in lažje redčenje.

Najuspešnejše so setve, ki jih opravimo v času od marca do konca julija. Seme korenja najbolje in najhitreje kali v topli zemlji. V primeru zelo zgodnje setve v marcu se lahko zgodi, da zelo pozno kali ali pa je treba sejati dvakrat. Spomladi priporočamo setve konec marca in v aprilu, ko je zemlja dovolj topla. Korenček najbolje kali, če ga sejemo skupaj s semenom kopra. Sejemo ga lahko tudi skupaj s semenom redkvice, saj redkvica kali hitreje in dozori pred korenčkom, tako da naredimo prostor rastočemu korenčku. V tem primeru je treba korenček manj redčiti.