To najlažje naredimo z mrežo proti toči, ki jo napnemo čez loke za vrt. Tako ščitimo rastline tudi pred poškodbami in srnami, ki na vrtovih v Sloveniji povzročajo vse več škode. Čez loke in mrežo lahko napnemo belo vrtno tkanino in dodatno zaščitimo rastline pred mrazom ali močnim soncem. 

Loki za vrt in mreža proti toči ščitijo rastline pred točo in srnami. Ker mreža prestreže del dežja, so v času poletnih nalivov tla manj zbita. V zgodnjem spomladanskem času s pomočjo bele vrtne tkanine vrtnarimo hitreje, saj gojimo rastline v zavarovanih tunelih. Tako so občutljive vrtnine tudi bolj varne pred pozebo. V poletnem času pa z belo vrtno tkanino senčimo poletne setve in sadike. Na ta način bomo porabili manj vode za zalivanje. Podaljšujemo lahko tudi sezono vrtnarjenja v jesenskem času.

PRILOGA GOZDNE UČNE POTI

Gozdovi pokrivajo več kot polovico celotnega ozemlja Slovenije, to nas uvršča v sam vrh med evropskimi državami, kajti večji delež gozdov imata samo še Finska in Švedska. Toda gozd ni le vsota dreves in živali, je nekaj globljega in vsestransko pomembnega. Gozd je sklenjen sestoj gozdnega drevja, ki pa ne raste sámo, ampak skupaj z drugimi prizemnimi rastlinami. Tvori torej življenjsko skupnost rastlin, kjer najdejo domovanje tudi številne živali. Med rastlinami in živalmi je vzpostavljeno dinamično ravnovesje. Gozdarji, ki gospodarijo z našimi gozdovi, se tega že dolgo zavedajo, v zadnjem času pa tudi vse več ljudi spoznava, da je gozd pribežališče pred industrijskim svetom, prostor za rekreacijo in spoznavanje narave.

 PRILOGA GOZDNE UČNE POTI

Gozdarji so v Beli krajini že leta 1991 uredili krožno gozdno učno pot, ki se začne na Planini, vodi do planinskega doma na Mirni gori in nato po stari cesti nazaj na Planino. Prehodimo jo v približno treh urah.

S potekom poti in stojišči se seznanimo na informativni tabli, postavljeni na parkirišču sredi vasi. Tu izvemo, da je bila Planina včasih kočevarska vas in se je v njihovem jeziku imenovala Stockendorf. Vas je včasih štela 34 hiš z več kot 150 prebivalci. Prebivalci so se preživljali predvsem s prodajo lesa, drv in suhe robe. Večina prebivalstva se je iz vasi izselila decembra 1941 ob množični izselitvi Kočevarjev iz teh krajev. Preden se odpravimo na pot, lahko pa tudi ob vrnitvi, je zelo zanimiv obisk starega lepo vzdrževanega kočevarskega pokopališča s starimi nagrobniki na obrobju vasi.

PRILOGA GOZDNE UČNE POTI

Risovo učno pot, ki poteka v osrčju kočevskih gozdov, so postavili leta 2021, lani pa je bila v akciji Turistične zveze Slovenije Moja dežela – lepa in gostoljubna izbrana za najboljšo tematsko pot v Sloveniji.

Prav zaradi priznanja je Zavod za gozdove Slovenije skupaj s kmetijskim ministrstvom letošnji osrednji dogodek ob Tednu gozdov pripravil na Kočevskem. Pot je nastala v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije, Biotehniško fakulteto in Zavodom Kočevsko v okviru projekta reševanja risov pred izumrtjem LIFE Lynx. Izobražuje o pomenu in vlogi risa v ekosistemu ter priložnostih, ki jih njegova prisotnost predstavlja za lokalno skupnost. Glavni cilj projekta je reševanje populacije risa pred izumrtjem ter njena dolgoročna ohranitev na območju dinarskega in jugovzhodnega dela Evrope. Pred začetkom projekta je bila populacija risov v Sloveniji izredno majhna, izolirana, posamezne živali pa so bile med seboj sorodstveno povezane. To so znižali z doselitvijo zdravih živali od drugod. V projektu v Slovenijo in na Hrvaško z mednarodnim sodelovanjem doseljujejo rise iz slovaškega in romunskega dela Karpatov ter tako preprečujejo izumrtje domače populacije.

PRILOGA GOZDNE UČNE POTI

Vodna učna pot blizu Radovljice je prijetna, nezahtevna krožna pot ob potokih Grabnarica in Lipnica, ki vodi po senčnem hladu gozda čez lične lesene brvi nad potokom vse do manjšega bajerja, nazaj pa po odprtih poljih in travnikih s čudovitimi razgledi na Karavanke.

Potok Grabnarica, ki mu zaradi (zdaj že redkih) potočnih rakov pravijo tudi Račnica, je kratek pritok Lipnice. Njegova struga ustvarja poseben svet, za katerega so značilne velike temperaturne razlike ter bogastvo živalskih in rastlinskih vrst. Oba potoka sta v preteklosti poganjala številne žage in mline, ki so mleli dan in noč, nekateri ostanki so vidni še danes. Radovljiška gospoda je tja prihajala na ribe, ki so jim jih postregli v uti na vodi, v bajerju pa so se kopali in vozili po njem s čolnom.

PRILOGA GOZDNE UČNE POTI

Gozdna učna pot, ki se razprostira na Jurjevem hribu na zahodnem delu Ankaranskega polotoka, je posvečena Josefu Resslu (1793–1857), slovensko-češkemu izumitelju ladijskega vijaka ter načrtovalcu pogozdovanja Krasa in Istre v 19. stoletju.

Miren gozdiček je na vrhu Jurjevega hriba, kjer pogled seže na morje s Koprom na eni strani, na drugi strani pa se odpre razgled na Trst z zalivom. To je eden lepše ohranjenih predelov z avtohtonim gozdom. V gozdu prevladujejo puhasti hrast, mali jesen, maklen ter obilica grmovnih vrst. Med njimi najbolj pade v oči ruj, ki ga je največ na gozdnem robu in tudi v podrasti. Ko se jeseni obarva v bakreno rdeče-oranžno barvo, daje gozdovom poseben čar, v času cvetenja pa njegovi cvetovi kot nežen pajčolan objemajo grme.

PRILOGA GOZDNE UČNE POTI

Ena izmed slabih stotih slovenskih gozdnih učnih poti je tematska učna pot TK'PAV, ki je v skrbništvu Turističnega društva (TD) Šentjanž na Dolenjskem. Ime je dobila po starem izrazu za dnevni kop rudarjev. 

Pot so odprli pred dvanajstimi leti po zaslugi Cvete Jazbec, predsednice TD. Ker izhaja iz rudarske družine, je bila njena želja, da bi na območju, kjer se je nekoč rudarilo, speljali učno pot, da bi tudi otroci vedeli, da je bil tu nekoč rudnik rjavega premoga, ki je usahnil leta 1960, ko so bile zaloge rude v glavnem izčrpane. Prav s pomočjo rudnika, kjer so knapi nakopali na dan tudi do 60 ton premoga, se je Krmelj razvil v sodoben kraj. Pot je bila v okviru projekta Posavske poti prijetnih doživetij sofinancirana s pomočjo evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.

Kot že ime pove, se imenuje po čudovitem srednjeveškem mestu Perugia v Umbriji. Zgodovina mesta sega v etruščansko obdobje, bilo je eno glavnih mest in je še danes znano kulturno in umetniško središče Italije. Tehnika vezenja perugino je prepletena z zgodovino mestne literature, umetnosti in kmetijstva.

Šola ali delavnica d'Arte v mestu Pieve v bližini Perugie je naredila nekaj obsežnih raziskav o tej tehniki. S sodelovanjem sester iz lokalnega samostana revnih klaris so bili odkriti zgodovinski primeri vezenine perugino. Nekateri ohranjeni motivi segajo v konec 18. stoletja in predstavljajo stilizirane ptice in druge živali, cvetje in številne geometrijske vzorce ter mitološka bitja, ki prihajajo iz srednjeveške umetnosti in literature Perugie.  

Dobre stare viže

V zgodovini naših krajev se je razvoj glasbe kar dobro spreminjal. Povezan je bil tako s preprostimi ljudskimi godci kot tudi z narodnozabavnimi ansambli, uspešnimi v svetu. A železnodobni so bili časi, ko je godec igral še na panovo piščal. Ljudski godec ni bil nikdar samostojni poklic, to so bili ljudje z godčevsko žilico, zabavnjaki, ljudje, ki so si z igranjem znali prislužiti še kakšen dodatni cekin za preživetje. Godčevstvo pri nas je bilo povezano predvsem s plesom in zabavo. Noben pomemben dogodek, povezan z življenjskimi datumi ali dogodki na koledarju, ni šel mimo brez prisotnosti godcev.