GREMO NA IZLET

V soboto, 27. maja 2023

Vstopna mesta: Ljubljana, Celje, Maribor

Odhod avtobusa z Dolgega mosta v Ljubljani v jutranjih urah. Možnost vstopa na poti v Celju in Mariboru. V bavarsko letovišče Berchtesgaden, ki je na območju istoimenskega narodnega parka, bomo prispeli v dopoldanskem času. Ustavili se bomo v destilarni encijana, kjer se bomo seznanili z njegovo proizvodnjo. Potem se bomo zapeljali do Obersalzberga, se z lokalnim avtobusom in dvigalom popeljali na vrh Kehlsteina in si na nadmorski višini 1834 metrov ogledali Hitlerjevo Orlovo gnezdo. Z Evo Braun sta sem hodila na oddih, tu pa so se zbirale tudi takratne politične in vojaške osebnosti. Ob lepem vremenu se tu razprostira čudovit razgled. Na koncu bomo odšli še do Kraljevega jezera (Königssee), ki ga radi primerjajo z norveškimi fjordi, saj se razteza na osmih kilometrih pod mogočnimi pogorji Watzmanna. Domov se bomo vrnili v večernih urah.

Ko so se fantje leta 1975 zbrali, so najprej začeli peti v oktetu Donit. »To je bil 'fabrški' oktet Donita iz Medvod, ki je imel svojo podružnico tudi v Sodražici, in tedaj je bilo v modi, da je imelo vsako podjetje svoj oktet ali zbor. Oktet Donit je nastal z namenom ohranjanja ljudskih običajev, kot so vasovanje, petje podoknic in petje na svatovskih sprevodih.

Petje so vzeli zelo resno, redno so imeli vaje, nastopali so tudi na kulturnih dogodkih v različnih podjetjih, pove o začetkih okteta član skupine Janez Rigler. Ker so bili med pevci tudi ugledni glasbeniki, je kakovost petja naraščala in kmalu so se začeli ukvarjati tudi z resno glasbo. Nastopali so po vsej nekdanji skupni državi, tudi pri naših rojakih onkraj meja. Leta 1991 je bila v Ribnici vseslovenska proslava ob 400. obletnici tamkaj rojenega skladatelja in pevca Jakoba Petelina Gallusa in takrat so se, ker Donit ni bil več...

Spoznajmo stare in odporne sorte trte z belimi in črnimi grozdnimi jagodami in nove, ki jih ni treba škropiti. Vse bolj so priljubljene namizne sorte brez pešk. Veliko vinogradnikov se odloča za sorte, ki jih ni treba škropiti, in tako pridelajo ekološko vino.

Vsi se še spomnimo starih sort grozdja, kot so jurka, šmarnica in izabela. Izabela je primerna za brajdo, pergolo in sajenje ob opori. Bela jurka je še posebno primerna za brajde. Samorodno šmarnico  marsikdo še vedno goji za sveže namizno grozdje ali preprosto za okras. Ta trta je odporna proti pozebi in boleznim. Prodaja vina iz te trte je zakonsko že dolgo prepovedana. Med belimi sortami je proti boleznim najodpornejša sorta solaris. Uporabljamo jo za sok ali vino.

Spet se je začela sezona nabiranja čemaža, ki odlično popestri spomladanski jedilnik. Vendar ni odveč opozorilo na previdnost, da ga morda ne zamenjamo s podobnimi strupenimi rastlinami.

Najpogosteje se to zgodi, če čemaž nabiramo v šopih, saj se lahko vmes znajde kak list čmerike ali jesenskega podleska. Zato moramo trgati vsak list posebej, da zaznamo značilen vonj po česnu. Listi čemaža so mehki, enojni, nikoli se ne držita po dva skupaj. Nabiramo jih, ko so visoki približno deset centimetrov, saj so takrat ravno prav zreli, kar pomeni, da ostro zapeče, ko ugriznemo vanje.

Vrt

April je tu in rastna sezona prehaja v polnost. Breskve in marelice so že odcvetele,  na vrsti so jablane, hruške, češnje in drugo sadno drevje. Očarali nas bodo lepi zvončasti vinsko rdeči cvetovi asimin in veliki beli cvetovi kutin. Vse pa bo dobro raslo in uspevalo le, če smo zanje v začetku pomladi lepo poskrbeli.

Prva naloga je pravočasno obrezovanje dreves ter grmovnic, ki ima več ciljev: da dobimo pravo obliko, omogočimo krošnjam dovolj svetlobe, usmerjamo rodnost proti deblu in ne na periferijo krone ter tako povečujemo rodni volumen in s tem večji pridelek. Potem moramo poskrbeti še za ustrezno prehrano v sadovnjaku, saj vemo, da krava vedno molze pri gobcu. Podobno je pri rastlinah. Omogočimo jim prehranjevanje z dušikom, fosforjem, kalijem, magnezijem, kalcijem in mikroelementi, da dobimo lep in obilen plod. To ni nakladanje, kot bi kdo rekel.

V osnovno šolo, v kateri delam v svetovalni službi, je prišla babica učenke in me nagovorila: »Moja vnukinja ima težave z branjem. Že pol leta čakamo, da bi prišli do obravnave v svetovalnem centru na napotnico. Vprašala sem jih, ali lahko medtem sami doma kaj naredimo. Pa mi niso želeli dati nobenega nasveta, češ da morajo najprej videti otroka. Veste, stari starši imamo v družini običajno edini čas, da se lahko ukvarjamo z otrokom. Starši so vse dni zaposleni. Rada bi vedela, kako naj pomagam vnukinji.«

Čičarija spada med prezrte in pozabljene predele Slovenije. Kraška pokrajina je v severovzhodnem delu Istre. Na severu meji s Podgrajskim podoljem, na jugu na Podgorski kras. Celotna Čičarija se vleče od Kozine do Reke na Hrvaškem.

Kojniško-žbevniško pogorje v slovenskem delu doseže višino od 802 (Kojnik) do 890 metrov, kolikor meri Golič, kamor vas vabim tokrat. V celoti je to pusta pokrajina z veliko sredozemskega grmičevja, nad 800 metri prevladujeta bukev in jesen, pod to višino pa tudi drugi listavci (hrast, črni in beli gaber, leska). Za to območje je značilno, da so poletja razmeroma hladna, zime pa ostre, saj je vse od oktobra do marca burja tu zelo pogosta. Padavin je razmeroma veliko, ponekod na jugozahodnih pobočjih do 2000 mm letno, toda v kraških tleh voda...

Skoraj v vsakem muzeju v Sloveniji najdemo kakšno vsebino, povezano s konji, saj je ta izjemna žival v družbi s človekom ustvarila obsežno in dragoceno kulturno zapuščino. Svojevrsten pogled na sobivanje konjev z ljudmi prikazuje trenutna razstava v Slovenskem etnografskem muzeju, ki nas s čudovitimi eksponati popelje v nevidno duhovno kraljestvo svetih konjev in nebesnih jezdecev.

Obiskovalci vstopijo v razstavni prostor po hodniku, kjer je na eni strani predstavljena mogočna Pozejdonova čreda veličastnih morskih konjev hipokampov, na drugi strani hodnika pa so se v dir pognali prelepi lipicanci. Uvod s Pozejdonom je logičen, saj je kot gospodar svetovnega vodovja hkrati tudi stvarnik konja in hibridnih bitij, kot so vodni konji, ki imajo namesto kopit plavuti, in krilati konji, med katerimi je najbolj znan Pegaz. Kot lahko vidimo na razstavi, je po zapisih iz 17. stoletja obstajala zanimiva pripoved, da je Pegaz iz grškega sveta priletel celo na območje današnjega Rogatca. S sprednjimi nogami je zakopal v tla in iz zemeljskih globin je na površje pritekla zdravilna mineralna voda. Danes na Pegaza spominja njegova upodobitev v grbu Rogaške Slatine.