Stanovanje

Dom, naj bo majhen ali velik, je prostor, kjer se dobro počutimo. Saj pravijo, da hiša ali stanovanje postane dom šele, ko tam živimo, in tako v njem pustimo svoj osebni pečat. Posebno pri novih stanovanjih ali večji prenovi pa nas rado zanese, da želimo vse popolno, brez vsake navlake in tudi dodatkov.

V revijah, na spletnih straneh ali v raznih televizijskih oddajah še posebej predstavljajo stanovanjske hiše ali stanovanja. To so krasni prostori, a urejeni posebej za fotografiranje, kjer pogosto ni veliko osebnih predmetov, česa, kar bi govorilo, da tukaj živi oseba A in ne oseba B, da je to v Sloveniji in ne na Finskem. Res je, da nas globalizacija obliva od vsepovsod, a pri opremljanju bi se moral čutiti osebni pečat. Če se malo pošalimo, je tudi nered čisto osebni pečat stanovanja. Res pa je, da smo si različni in vsakdo gleda na opremljanje drugače: eni radi opremljajo in urejajo, za nekatere mora biti vse na mestu in pospravljeno kot iz škatlice, drugih oprema ne zanima preveč.

Dobre stare viže

»Ni resnega praznovanja ali prireditve v Mirni Peči brez sodelovanja Društva harmonikarjev Mirna Peč ter pevske skupine Čebelice in pevcev, ki pojejo v društvu upokojencev. In zato je prav, da se v kraju ohranja tisto, kar je zanj prijetno,« pohvali odmevno kulturno dogajanje v njegovih krajih mirnopeški župan Andrej Kastelic.

Zanimivo pa je izvedeti, kdo je bil pobudnik druženja harmonikarjev, kar je kasneje pripeljalo do ustanovitve društva. Nastalo je na predlog Lojzke Krevs, občanke Mirne Peči, ki je nagovarjala domače harmonikarje, naj se zberejo v skupini, primerni za nastope na koncertih, proslavah in različnih kulturnih dogodkih v njeni občini. V Mirni Peči so se v preteklosti dogajale različne prireditve in je bila harmonika skoraj vedno prisotna. Tako so se domači glasbeniki, ki jih je v kraju in njegovi okolici kar precej, odločili, da začnejo sodelovati...

V soboto, 21. januar 2023                                                                     

Vstopna mesta: Ljubljana, Celje, Maribor. 

Odhod avtobusa iz Ljubljane v jutranjih urah. Možnost vstopa na poti v Celju in Mariboru. Peljali se bomo v smeri Goričkega, najsevernejše slovenske pokrajine. Krajinski park Goričko je del trideželnega parka Goričko-Raab-Őrség, kjer se prepletajo kulture treh narodov, podobe treh krajin in vplivi treh podnebij. Pot nas bo vodila do največjega slovenskega grajskega kompleksa in istoimenskega naselja Grad. Po ogledu gradu bomo nadaljevali do priznane vinske kleti Gjerkeš, kjer bomo pokušali njihova vina in prisluhnili zgodbam o Goričkem in Prekmurju. Zapeljali se bomo še čez mejo v Monošter/Szentgotthard, središče porabskih Slovencev. Sledi sprehod po mestu mimo glavnega trga do baročne cerkve in samostana. Prosti čas bomo izkoristili za poceni nakupe na lokalni tržnici. Druženje bomo zaključili v tipični madžarski čardi Szekelytanya, kjer se bomo okrepčali z bogračem. Prihod domov v večernih urah. 

Jesen razgrinja svoje pajčolane

K babici so prišli na obisk vnuki. Igrali so se šolo. Najstarejša vnukinja je dobila za nalogo napisati spis z naslovom Jesen razgrinja svoje pajčolane ...  In nastalo je tole.

Bila je jesen. Vreme je bilo sivo in pusto. Vsi otroci so ždeli v svojih domovih in delali domače naloge. Vsi – razen Amalije. Amalija je bila stara 11 let in hodila je v šesti razred. Imela je temno rjave lase in živo zelene oči, pegice po obrazu in rožnata lička. Bila je zelo lepa deklica, vendar je izmed vseh otrok samo ona zunaj skakljala po listju. Počutila se je, kot da je svet sama sivina, ona pa je tista mala pikica barve, ki vsem daje upanje.

Ali ste vedeli, da je v slovenskem delu porečja reke Drave še okrog 17 ton zlata? Časi zlate mrzlice so sicer že davno minili, a ne glede na štiritisočletno zgodovino izpiranja zlata, večstoletno urejanje strug ter gradnjo jezov v zadnjem stoletju je v prodiščih Drave še vedno mogoče najti zlate luske. Ekonomsko sicer takšno pridobivanje zlata ne bi bilo več upravičeno, a izpiranje zlata kot del kulturne tradicije živi še naprej.

Izpiranje zlata iz rečnih naplavin so poznali že pred več tisoč leti. Zanj niso bili potrebni napredni tehnološki postopki čiščenja kovin. Dovolj je bilo razumevanje, da je zlato zelo težko in ga je mogoče izpirati že z uporabo tekoče vode in nekaj enostavno izdelanega orodja. Na ta način so zlato pridobivali že Kelti in Rimljani, ki so prečesali vsako ped proda ob Dravi, pa Karantanci, Franki in Habsburžani. Še v začetku prejšnjega stoletja so na Dravi izpirali zlato, nato pa je dejavnost počasi zamrla.

Ustvarjalnica

Star pregovor pravi, da ni pomembno le imeti, pomembno je tudi znati. Znati odsluženim ali nerabljenim rečem nadeti novo podobo postaja v svetu vse bolj priljubljen trend. Recikliranje oziroma preoblikovanje je odlična sprostitev za dušo, ki nam in našemu okolju pričara sveže optimistične zgodbe. Občutek, da smo za skoraj nič denarja ustvarili všečen izdelek, pa je seveda neprecenljiv.

Pravljični Ostržek ni bil le fantič z bujno domišljijo, temveč tudi po otroško naiven, ko je lisici verjel, da bo iz njegovih kovancev, zakopanih v zemljo, zraslo drevo, polno denarja. Listi, obarvani v jesenske barve, so že popadali z dreves in zdaj je pravi čas za kakšno ustvarjalno popoldne na to temo. Okroglo stensko sliko si lahko tudi brez slikarskega znanja ustvarite kar sami.

Vandramo po Sloveniji

Zakaj joštarji so posebne vrste vandrovci: gotovo vsi med njimi radi vandrajo tudi po širno in neskončno mali Sloveniji, ampak oni častijo predvsem Svetega Jošta, znamenito izletniško točko nad Kranjem. Dobro uro ali manj porabijo za 300 višinskih metrov do vrha, odvisno od katerega parkirišča pred vasjo Pševo ali za njo se podajo na ne preveč strmo pešpot.

Biti joštar pomeni ne samo s srcem pripadati temu 847 metrov visokemu hribu, ki ima izreden položaj nad gorenjskimi obsavskimi dolinami, ampak tudi pripadati joštarski bratovščini, ki ima Svetega Jošta malone za svojo sveto goro. Pomeni čim večkrat pripešačiti nanj, se na vrhu srečati s čim več (so)joštarji in se z njimi prijateljsko družiti; tekmovati med seboj, kdo večkrat pride na vrh, tekmovati skozi dolga leta, celo desetletja – dokler je srce dovolj pri močeh za vsakdanji dvourni vzpon in sestop. Med njimi se dogaja marsikaj, kar ljudje v Kranju in okolici pogrešajo, pa po tistem hrepenijo: po veselju, pogovorih, prijateljstvu, novicah, najnovejših vicih … Na Joštu človek dobi dnevni delež boljše človeškosti – od drugih in včasih tudi od samega sebe. Biti joštar pomeni torej imeti poseben življenjski slog, biti Homo jossensis.

Kultura 

Tanja Tuma je že dve leti predsednica Slovenskega centra PEN, mednarodnega združenja pesnikov, pisateljev in publicistov, prej pa je veliko let vodila Ženski odbor centra Mira. Aktivna je še pri mednarodnem odboru Pisatelji in pisateljice za mir, še posebej v delovni skupini za Balkan. Sodelovala je v raznih komisijah in žirijah, povezanih s knjižno produkcijo, med drugim v Komisiji za pridobitev naziva Ljubljana – Unescovo mesto literature, pa v programskem svetu Foruma slovanskih kultur. Veliko vlogo ima tudi pri pripravi letošnjega Slovenskega knjižnega sejma, ker je predsednica upravnega odbora sejma. Poleg tega je napisala več odmevnih knjig in ustanovila svojo založbo. Neutrudno se bori za promocijo knjig.

Vrt

Zelene rastline so že od nekdaj sestavni del človekovega življenja. Popotniki in misijonarji, ki so potovali po svetu, so domov prinašali nevsakdanje rastline. Lahko smo jim hvaležni, da vzgajamo zanimiv rastlinski svet tako rekoč v vsakem domu.

Znanstveno je dokazano, da rastline ugodno vplivajo na počutje ljudi, zato je sobivanje v takšni eksotični družbi zagotovo prijetnejše.

Drevo denarja

Crassula ovata je odlična sobna rastlina za začetnike. Že dolgo časa je na trgu, vendar ljubiteljem ni bila takoj privlačna. Ker pa je rastlinska industrija nekaj posebnega, je za dobro prodajo treba izbrati zanimivo ime. Tako je Crassula ovata 'Money Maker' ali drevo denarja postalo z novim imenom zelo popularno. Ovalno zaobljeni sijoči mesnati listi, ki so nanizani na steblu, so postali simpatični vsakemu, ki jo je dobil v dar.