Na Krakovskem nasipu v Ljubljani je do konca julija na ogled zunanja razstava Podobe naroda na razglednicah Maksima Gasparija.

Pripravili so jo v Slovenskem etnografskem muzeju (SEM), kjer je eden najbolj prepoznavnih slovenskih slikarjev delal 20 let kot risar in restavrator. Tako je bil v stalnem stiku z etnografsko tematiko, ki je zaznamovala njegov slikarski opus pa tudi razglednice. Na panojih so povečane razglednice iz zbirke zbiralca Marjana Marinška, ki velja za eno najpopolnejših in najobsežnejših. Najstarejša je iz leta 1903, na ogled so tudi serija Vojska v slikah ter deklaracijske in plebiscitne razglednice, ki so služile kot propagandno orodje v podporo...

Z današnjim dnem se je začela uporabljati novela o dolgotrajni oskrbi na domu, ki zajema pomoč pri osnovnih dnevnih opravilih in določeno zdravstveno nego, pa tudi e-oskrbo in storitve za ohranjanje samostojnosti, denimo fizioterapijo in delovno terapijo. Prav tako uvaja možnost statusa oskrbovalec družinskega člana tudi za upokojence. Tisti, ki se bodo za to odločili in seveda ustrezajo pogojem, bodo prejemali 1,2-kratnik minimalne plače (ali 1,8-kratnik za dve osebi) in hkrati ohranili 40-odstotkov zajamčene pokojnine. 

Spomini na letošnje že 19. srečanje bralcev in prijateljev Vzajemnosti, ki smo ga imeli v začetku tega meseca v Njivicah na Krku, je še živ. Na otok Krk smo se pripeljali s petimi avtobusi iz vseh koncev Slovenije. Za organizacijo letovanja je tudi tokrat zgledno poskrbela Turistična agencija Kompas. Na poti smo si ogledali Rovinj, eno najlepših istrskih mest, v Njivicah, kjer smo bivali v hotelu Aminess Magal, pa smo vsak večer imeli kviz, kjer se je v splošnem znanju pomerilo več ekip oziroma omizij, predvsem prva dva večera pa smo tudi veliko plesali. Zjutraj smo telovadili, potem pa smo se odpravili na izlet.

 Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani so se začeli Dnevi medgeneracijskega sožitja, ki promovirajo pozitivno podobo staranja, odpravljajo predsodke in stereotipe o starosti ter spodbujajo vključenost in sožitje generacij.

Dvodnevni dogodek že petič  organizira Zveza društev upokojencev Slovenije (Zdus) ob sodelovanju Mladinskega sveta RS. To je priložnost, da vsi tisti, ki niso člani društev spoznajo, s čim vse si znajo upokojenci zapolniti čas: da se ukvarjajo s prostovoljstvom, hodijo na pohode, letovanja, izlete, se ukvarjajo z najrazličnejšimi športi, pojejo v raznih pevskih in gledaliških skupinah, pišejo pesmi in prozo, slikajo, ustvarjajo kiparska dela, mojstrske fotografije in čudovita ročna dela. Med njimi je tudi veliko izkušenih rokodelcev in rokodelk.

NAŠ POGOVOR

Zakon o dolgotrajni oskrbi se postopno uveljavlja –z glavnimi novostmi od 1. julija naprej – in zagotavlja, da bodo ljudje z enakimi potrebami imeli enake pravice, zatrjuje minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Ob tem dodaja, da gre pravzaprav za nov steber socialne države. »Dolgotrajna oskrba je nova samostojna pravica, ki bo izboljšala življenje mnogih ljudi – tako tistih, ki potrebujejo pomoč, kot njihovih svojcev. Ne ustrašimo se teh sprememb, saj jih nujno potrebujemo, le tako lahko zagotovimo pogoje za dostojno starost vseh nas.«

70 let koprskega društva gluhih in naglušnih

Društvo gluhih in naglušnih južne Primorske iz Kopra, ki združuje člane iz desetih občin, letos praznuje 70. obletnico uspešnega delovanja. Predsednica društva je Aleksandra Prelaz, podpredsednica pa Olga Knez, ki je obenem tudi vodja kraške podružnice. Prej je to funkcijo opravljal Milan Šuc, ki je član društva že več kot 45 let, 16 let je bil tudi njegov podpredsednik (na fotografiji je z dolgoletno tajnico Sonjo Bordon). Osnovni program društva je usposabljanje za aktivno življenje in delo ter preprečevanje socialne izključenosti gluhih in naglušnih ter nudenje psihosocialne pomoči. Člani se zelo radi vključujejo v kulturne in interesne dejavnosti ter v program za rekreacijo in šport, kjer dosegajo vidne uspehe tudi na državni ravni. Okrogli jubilej bodo zaznamovali z organizacijo mednarodnega dneva gluhih, ki bo potekal v času festivala Sladka Istra 13. septembra. (Besedilo in fotografija: Olga Knez)

PREMIŠLJEVANJA O ŽIVLJENJU

Pri enainpetdesetih sem šla na čisto pravi potapljaški tečaj, tistega z jeklenko. Resnica je, da se mi niti sanjalo ni, v kaj se spuščam, saj do takrat niti plavanja z masko nisem obvladala. Vztrajala sem. Ko sem opravila tudi praktični del zaključnega izpita, potop z učiteljem, sem bila srečna do neba.

Sčasoma mi je postajalo jasno, da me je v to avanturo porinilo moje nezavedno, ki je hotelo, da se spopadem s preživetvenim strahom. Pod vodo je priplaval ven v vsej svoji veličini. Danes sem globoko hvaležna, da sem sledila vzgibu nezavednega. Vzgib je preglasil moj razum, ki deluje kot švicarska ura, za trenutek so se ugasnile rdeče luči in tako sem se znašla v toku potapljaške avanture. Ta se je mojim najbližjim, ki so dobro poznali moj strah pred glavo pod vodo, zdela kot skok v bazen brez vode. Če pogledam nazaj, je bilo res tako, a sem po kdo ve kakšnem čudežu vseeno skočila – in preživela. Pomagala mi je, da sva se s preživetvenim strahom soočila na vse ali nič in se na izpitnem potopu tudi pobotala. Učila sem se ga sprejemati in se začela pogovarjati z njim. Sprejela sem celo, da bo del njega za vedno ostal z menoj, saj je bil dolgo moj nezavedni sopotnik. Kljub temu sem sklenila, da se ne bom več potapljala. Dovolj za to inkarnacijo, sem sklenila.