Zaradi skromnih možnosti za zaslužek se jih je veliko izselilo v Ameriko
ODSTRTE PODOBE – HRAST PRI JUGORJU
Hrast pri Jugorju je gručasto naselje v severnem delu Bele krajine, ležeče na robu zakrasele planote ob vznožju Gorjancev, ob cesti Novo mesto–Metlika. V njej se je pred osemdesetimi leti rodil upokojeni univ. dipl. ekonomist in dolgoletni direktor ljubljanske kmetijske trgovinske in proizvodne delovne organizacije Agrotehnika-Gruda Peter Popovič, ki pravi, da se o tej mali vasi ni ohranila skoraj nobena stara fotografija, saj so po partizanskem napadu 23. julija 1942 Italijani požgali in razstrelili 22 od 24 hiš. »Takrat smo se Hrastovčani na hitro umaknili iz vasi in v domovih pustili tudi vse osebne stvari. Naša petčlanska družina z mamo Maro in očetom Petrom se je zatekla k sorodniku Zvonetu Perkoviču v bližnjo Berečo vas, po vojni pa sta starša na istem mestu postavila novo domačijo.«
Ličanov rod je pustil močan pečat v razvoju kraja
ODSTRTE PODOBE – ILIRSKA BISTRICA
Ob stiku apnenčaste snežniške planote in flišne doline reke Reke pritekajo na površje številni izviri, ki so skozi stoletja močno vplivali na razvoj naselja v kratki zatrepni dolini, ki je kot Bistrica v pisnih virih prvič omenjeno leta 1300. Prvotna vas se je kasneje – da bi se razlikovala od drugih Bistric – imenovala tudi Notranjska Bistrica, ki se je okrog leta 1830 v duhu ilirizma umetno preimenovala v Ilirsko Bistrico. Ta je leta 1911 postala trg, ki se je šestnajst let pozneje, v času Italije, združil s sosednjim Trnovim in dobil izmišljeno ime Villa del Nevoso (Kraj pod Snežnikom). Zaradi prostorskega razvoja naselja so kasneje pozidali še vmesno območje, mu po drugi svetovni vojni vrnili ime Ilirska Bistrica in ga leta 1952 povzdignili v mesto.
Nekoč vodno zajetje, zdaj priljubljeno sprehajališče Mariborčanov
ODSTRTE PODOBE – RIBNIŠKO SELO, MARIBOR
Primestno gručasto naselje v skrajnem zahodnem delu Slovenskih goric leži v razširjenem delu dolinice Triribniškega potoka med gričema Kalvarija (375 m) in Piramida (386 m), s katerih je čudovit pogled na Maribor in okolico. Nad vasjo, ki se je do leta 1952, ko je bila del naselja Počehova, imenovala Pri treh ribnikih, se dviguje 426 metrov visok vrh Samotni bor. Redkim kmetijam so se med šestdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja pridružile številne enodružinske hiše prebivalcev, zaposlenih v Mariboru. Med njimi je bila tudi zdaj 86-letna upokojena kartografinja Anica Vidovič, ki si je tu, na nekdanjem Kašmanovem hribu, s pokojnim možem, znanim mariborskim urarjem iz Gosposke ulice Jožefom Vidovičem ustvarila prikupno domovanje, v katerem živi še danes in se posebej razveseli obiskov sina Jožeta in hčerke Marinke ter vnukov Vasje, Nikoline in Mile.
Štirje trebijski grunti so se obdržali skozi stoletja
ODSTRTE PODOBE – TREBIJA, GORENJA VAS
Razloženo naselje z gručastim jedrom nad izlivom potoka Trebišnika v reko Poljansko Soro leži v Poljanski dolini med Gorenjo vasjo in Žirmi, v zatišni dolini pod hribom Planina in gričem Ločile. Pri Trebiji se regionalna cesta razcepi v dva kraka: eden se ob Sori nadaljuje v Zgornjo Poljansko dolino, drugi pa se ob Hobovščici vzpne na preval Kladje in spusti v Cerkno. Hkrati je v vasi tudi odcep stranske ceste v Staro Oselico z župnijsko cerkvijo sv. Pavla iz 17. stoletja. Razgledniška fotografija, ki je nastala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, prikazuje središče naselja, v katerem so poleg šole ob desnem robu in novozgrajenega Doma pod Planino prevladovale štiri velike kmetije (grunti): Županova, Jelarjeva, Andrejčeva in Bizjakova. Z zadnje je doma naš tokratni sogovornik 78-letni Franc Ušeničnik, upokojeni univ. dipl. inž. agronomije in dolgoletni direktor Semenarne Ljubljana.
Prešeren je vas poimenoval »oltar Gorenjske«
ODSTRTE PODOBE – ZASIP
Ko je mladinski pisatelj in risar samouk Franc Rojec kot davčni izvrševalec služboval v Radovljici, je leta 1900 narisal tudi tri motive razpotegnjenega naselja v Blejskem kotu, na osnovi katerih je celovški založnik Alois Beer izdal objavljeno večslikovno razglednico. Vas je prislonjena ob južno prisojno pobočje hriba Hom (834 m), od koder je čudovit razgled na Bled in njegovo okolico, zaradi katerega jo je pesnik France Prešeren poimenoval »oltar Gorenjske«. »V zgodovinskih listinah je Zasip z imeni petih svobodnih kmetov prvič omenjen med letoma 1075 in 1090. Od nastanka pričujoče razglednice, torej v zadnjih skoraj 120 letih, se je število prebivalcev naglo povečevalo, saj so jih leta 1900 našteli 300, lani pa nekaj čez 1000, torej se je več kot potrojilo,« pravi 80-letni upokojenec Polde Kolman, ki se je z Bleda, kjer je imel dolga leta znano kemično čistilnico, semkaj preselil pred 45 leti.
Že sto let upravno središče Obsotelja in Kozjanskega
ODSTRTE PODOBE – ŠMARJE PRI JELŠAH
»Potem ko je bilo Šmarje pri Jelšah leta 1871 povzdignjeno v trg, je dobilo tudi pomembne sodne in upravne službe ter postalo upravno središče Obsotelja in Kozjanskega vse do danes. Kraj se je naglo razvijal: leta 1873 so na mestu, kjer je zdaj pošta, postavili novo šolo; dve leti pozneje so zgradili palačo okrajnega sodišča; v naselju je bil sedež davkarije, pošte in orožniške postaje; leta 1883 so ustanovili narodno čitalnico ter leta 1892 še hranilnico in posojilnico.
Viadukt uničili zavezniki, lesno industrijo privatizacijski mogotec
ODSTRTE PODOBE – BOROVNICA
Veliko gručasto naselje leži na prehodu iz široke doline potoka Borovniščica v ravnino Ljubljanskega barja, v kotlini med Planino (735 m) na vzhodu ter Lipovcem (752 m), Velikim Trebelnikom (815 m) in Malim Trebelnikom (807 m) na vzhodu, medtem ko na jugu prehaja v sosednjo Dražico. Barjanska vas s petdesetimi hišami je doživela razvojni razmah sredi 19. stoletja, ko so skoznjo speljali južno železnico Dunaj–Trst in borovniško dolino premostili z znamenitim viaduktom. Prihod železnice v kraj je na prehodu iz 19. v 20. stoletje omogočil tudi širitev gospodarskih dejavnosti, med katerimi mu je dala pečat zlasti lesna industrija. Eden od najuspešnejših takratnih borovniških podjetnikov je bil založnik trislikovne krajevne razglednice Anton Kobi, praded 75-letnega Gregorja Koblerja, upokojenega dipl. inž. kemijske tehnologije.
Gasilci so že dobrih sto let vpeti v življenje vasi
ODSTRTE PODOBE – STARA VRHNIKA
»Večja gručasta vas v bližini Vrhnike leži na valovitem svetu severozahodnega roba Ljubljanskega barja, pod obronki gozdnate Planine (Špica, 735 m). Naselje je kot Gornja Vrhnika (Oberndorf) prvič omenjeno v notranjeavstrijski fevdni knjigi iz leta 1444, kasneje pa so jo preimenovali v Staro Vrhniko (Alt Oberlaibach), da so jo ločili od imena sedanjega občinskega središča. K stari Vrhniki spadajo tudi zaselki Podčelo, Razor in Kuren, ki so raztreseni po bližnjem pobočju Ulovke (801 m) in ob njem. Višji osrednji del vasi je nagneten okoli podružnične cerkve sv. Lenarta, medtem ko stojijo hiše v Dolu, na Devcih in Hribih na prostornejšem delu vasi,« nam je najprej na hitro predstavila svojo rojstno vas 70-letna upokojena gostinka Ema Goričan, ki se že tretje desetletje ljubiteljsko ukvarja z rodoslovjem in krajevno zgodovino.
Leva stran ulice ostala skoraj povsem nespremenjena
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA (Dalmatinova ulica)
»Leta 1931 se je naša družina iz Celja preselila v Ljubljano, kjer se je oče Janko Smodiš kot bančni uradnik zaposlil najprej pri Zvezi slovenskih zadrug, tri leta kasneje pa je začel delati v Kmetski posojilnici, ki je imela prostore v zgradbi na vogalu današnje Slovenske ceste in Dalmatinove ulice. To poslovno-stanovanjsko stavbo, v kateri smo v tretjem nadstropju tudi stanovali, so po načrtih mestnega arhitekta Cirila Metoda Kocha zgradili leta 1906, saj je bilo poslopje prve civilne bolnice na Kranjskem, ki je na tem mestu stala od leta 1786, med potresom leta 1895 tako poškodovano, da so ga morali porušiti,« je začel pripoved o tem delu Ljubljane, kjer je živel do leta 1958, 91-letni Drago Smodiš, upokojeni univ. dipl. inženir kemije, in se kot dober poznavalec mestne preteklosti pomaknil še za približno sto let nazaj, v drugo polovico 17. stoletja.
Dolenjka Tončka Melik zaznamovala barjanski ljubiteljski oder
ODSTRTE PODOBE – BARJE
»Popotnik iz Dolenjske, ki se je namenil v Ljubljano, bo tik pred njo ostrmel nad neskončno ravnino, ki se začne pri Orlah, sega do Krima in ji proti zahodu ni videti konca. Barje – predvsem štradoni Ižanske ceste, Črne vasi, Lip, Hauptmance, Peruzzijeve ulice in Galjevice vse tja do Livade – je danes dokaj moderno ljubljansko predmestje. Takoj po drugi svetovni vojni pa ni bilo tako, saj so bili omenjeni predeli prave vasice. Ljudje so kmetovali, nekaj mladih deklet je delalo v tobačni tovarni, nekateri so razvijali obrt, drugi so se udinjali kot delavci v državnih podjetjih. Proti petdesetim letom bi lahko že marsikoga imeli za potrošnika, pa ne samo hrane in oblačil, pripravljen je bil že kaj odšteti tudi za zabavo, kulturo in šport,« začenja svojo pripoved o ljubiteljski kulturni dejavnosti na Barju v času od leta 1948 do 1990 81-letna Joža Miklič, upokojena univerzitetna diplomirana ekonomistka.
