Nekdanja majhna vas je postala del mesta
ODSTRTE PODOBE – LJUBLJANA – KOSEZE
Koseze, ki so leta 1935 postale sestavni del mesta Ljubljane, ležijo severozahodno od hriba Rožnika (394 m), med severno obvoznico in Mostecem. »Nekdanja vasica na obrobju Ljubljane je pred dobrimi sto leti imela podružnično cerkev sv. Marjete, gostilno, trgovino, opekarno in večinoma kmetije s travniki in polji v okolici. Po letu 1970 pa so se Koseze razvile predvsem v stanovanjski del mesta s številnimi individualnimi hišami in dvema večjima skupinama blokov, od katerih ena, in sicer na Ulici bratov Učakar, predstavlja prve terasaste bloke v Ljubljani,« nam je iz enega od stanovanj v teh blokih po telefonu pripovedoval 65-letni upokojeni vodja veleprodaje v Toku Zmago Tančič.
V zaselku je nekoč živelo 50 ljudi
ODSTRTE PODOBE – SOČA (Lemovje)
V razloženem naselju ob cesti Bovec–Vršič–Kranjska Gora v Zgornji Soški dolini, ki je ime dobilo po Gregorčičevi »krasni bistri hčeri planin«, je edini večji skupek hiš le okoli župnijske cerkve sv. Jožefa in podružnične osnovne šole. Sicer pa vas Sočo sestavljajo številne raztresene domačije, vključene v dvanajst zaselkov, med katerimi je tudi Lemovje. »Ta leži na ledeniški terasi na dobrih osemsto metrih nadmorske višine na južnem pobočju Bavškega Grintavca (2347 m). Dostopen je le peš v približno 40 minutah planinske hoje,« začne odstirati podobe zaselka Lemovje Sočan Milan Bradaškja, 67-letni upokojeni elektrikar in zagnani lovec, ki po upokojitvi pred osmimi leti tu gor preživi po sto dni na leto.
Industrijska občina s proletarskim srcem
ODSTRTE PODOBE – HRASTNIK
Razpotegnjeno sklenjeno mestno naselje v Zasavju se širi po dolini potoka Bobna od soteske pod Čečami do Save in na bližnja pobočja. To območje je bilo poseljeno že pred prihodom Rimljanov, katerih sledovi izvirajo iz 1. in 4. stoletja. V srednjem veku so začeli nastajati kmečki zaselki, med katerimi je bil največji, imenovan Hrastnik, na vzpetini nad sotočjem Bobna in Brnice ter prvič pisno omenjen sredi 13. stoletja. Nastanek današnjega naselja je najtesneje povezan s pojavom premogovništva, ko so v začetku 19. stoletja začeli kopati rjavi premog; najprej leta 1822 v Žuganju, Hrastniku in Dolu, leta 1853 pa še na Ojstrem. Pravi gospodarski razmah je kraj doživel po letu 1849, ko je po dolini reke Save stekla južna železnica s postajo v Hrastniku, ki jo prikazuje starejša razglednica.
Kraj s častitljivo vinogradniško tradicijo
ODSTRTE PODOBE – HMELJČIČ
Razloženo naselje z gručastim jedrom leži na južnem vinorodnem pobočju Hmeljčanske gore, ki se v Raduljskem hribovju položno dviga proti severu. Pod vasjo na okrog 320 metrih nadmorske višine, v kateri živi nekaj več kot sedemdeset prebivalcev, teče glavna cesta Ljubljana–Novo mesto. Kraj je po besedah upokojenega časnikarja in vinskega publicista Jožeta Rozmana ime zelo verjetno dobil po nekaj kilometrov oddaljenem mogočnem gradu Hmeljnik iz 12. stoletja. Ta se dviga na 507 metrov visokem pomolu razglednega hriba nad Dolenjim Karteljevim, severozahodno od Novega mesta, in je nekoč obvladoval pokrajino med potokoma Temenico in Raduljo ter varoval starodavno tovorniško pot v dolini. Na severnem koncu vasi stoji podružnična cerkev device Marije Vnebovzete, ki je bila v 18. stoletju pozidana na temeljih srednjeveške prednice, od katere so ostali le deli gotskih fresk.
Staro mestno jedro je današnjo podobo dobilo po požaru leta 1811
ODSTRTE PODOBE – TRŽIČ
Ob poti iz glavnega mesta province Norik Virunuma na Gosposvetskem polju v Emono je že v rimskih časih pod Ljubeljem stalo naselje Forum in Lubelino (Ljubeljski trg). Ko ga je zasul plaz, so se prebivalci umaknili nižje v dolino in ob izlivu potoka Mošenika v Tržiško Bistrico ustanovili novo naselje, ki je leta 1320 v pisnih virih prvič omenjeno kot Neumarktl. Leta 1492 je cesar Friderik III. na prošnjo tedanjih lastnikov Tržiča grofa Lovrenca Paradeiserja in dedičev grofa Janeza Lamberga vasi podelil trške pravice, ki so omogočale prirejanje tedenskih sejmov in prodajo rokodelskih izdelkov po vsem cesarstvu. To je ugodno vplivalo na gospodarski razvoj kraja, skozi katerega je vodila glavna prometna povezava med Trstom in Avstrijo. Zaradi nje ter obilice vodnih virov, bogatih gozdov in nahajališča železove rude so se razmahnile številnih obrtne delavnice in manufakture (železarske, usnjarske, čevljarske, tekstilne idr.).
Središče suhorobarske obrti je slovelo po dobri kupčiji
ODSTRTE PODOBE – SODRAŽICA
Danes precej urbanizirano obcestno naselje z gručastim jedrom, ki leži v razširjenem delu doline ponikalnice Bistrice, se že od rimskih časov ponaša s pomembno prometno lego. Skozi Sodražico je po besedah 79-letnega Miloša Mikoliča, strojnega tehnika in upokojenega poklicnega sindikalnega delavca, že tedaj vodila pomembna trgovska pot, ki je skozi Žlebič, sodraško dolino in čez klanec Boncar povezovala Kočevje s Trstom. Po njej so največ tovorili les, suho robo, platno in živino. Zaradi živahnega prometa so se razvile različne obrti – razen trgovine in gostinstva tudi prevozništvo, kovaštvo in sedlarstvo. To je trajalo do konca 19. stoletja, ko se je z izgradnjo kočevske železniške proge leta 1893 blagovni promet s cest preusmeril na železnico.
Na Gorici se je odvijalo družabno življenje krajanov
ODSTRTE PODOBE – RATEČE
Staro obmejno gručasto naselje v najvišjem delu Zgornjesavske doline (870 m) stoji na dolinskem razvodju med rekama Savo Dolinko in Ziljico, pritokom Drave, torej med savskim in dravskim porečjem. Skozenj teče potok Trebiža s povirjem na pobočjih vzpetine Peč (1510 m) na tromeji z Italijo in Avstrijo v skrajnem zahodnem delu Karavank. Gospodarsko in kulturno je bila celotna dolina do prve svetovne vojne tesno povezana s Koroško, o čemer pričata tako tukajšnja stavbna dediščina, ki ima največ skupnih potez z načinom gradnje v Ziljski dolini,...
Zaradi skromnih možnosti za zaslužek se jih je veliko izselilo v Ameriko
ODSTRTE PODOBE – HRAST PRI JUGORJU
Hrast pri Jugorju je gručasto naselje v severnem delu Bele krajine, ležeče na robu zakrasele planote ob vznožju Gorjancev, ob cesti Novo mesto–Metlika. V njej se je pred osemdesetimi leti rodil upokojeni univ. dipl. ekonomist in dolgoletni direktor ljubljanske kmetijske trgovinske in proizvodne delovne organizacije Agrotehnika-Gruda Peter Popovič, ki pravi, da se o tej mali vasi ni ohranila skoraj nobena stara fotografija, saj so po partizanskem napadu 23. julija 1942 Italijani požgali in razstrelili 22 od 24 hiš. »Takrat smo se Hrastovčani na hitro umaknili iz vasi in v domovih pustili tudi vse osebne stvari. Naša petčlanska družina z mamo Maro in očetom Petrom se je zatekla k sorodniku Zvonetu Perkoviču v bližnjo Berečo vas, po vojni pa sta starša na istem mestu postavila novo domačijo.«
Ličanov rod je pustil močan pečat v razvoju kraja
ODSTRTE PODOBE – ILIRSKA BISTRICA
Ob stiku apnenčaste snežniške planote in flišne doline reke Reke pritekajo na površje številni izviri, ki so skozi stoletja močno vplivali na razvoj naselja v kratki zatrepni dolini, ki je kot Bistrica v pisnih virih prvič omenjeno leta 1300. Prvotna vas se je kasneje – da bi se razlikovala od drugih Bistric – imenovala tudi Notranjska Bistrica, ki se je okrog leta 1830 v duhu ilirizma umetno preimenovala v Ilirsko Bistrico. Ta je leta 1911 postala trg, ki se je šestnajst let pozneje, v času Italije, združil s sosednjim Trnovim in dobil izmišljeno ime Villa del Nevoso (Kraj pod Snežnikom). Zaradi prostorskega razvoja naselja so kasneje pozidali še vmesno območje, mu po drugi svetovni vojni vrnili ime Ilirska Bistrica in ga leta 1952 povzdignili v mesto.
Nekoč vodno zajetje, zdaj priljubljeno sprehajališče Mariborčanov
ODSTRTE PODOBE – RIBNIŠKO SELO, MARIBOR
Primestno gručasto naselje v skrajnem zahodnem delu Slovenskih goric leži v razširjenem delu dolinice Triribniškega potoka med gričema Kalvarija (375 m) in Piramida (386 m), s katerih je čudovit pogled na Maribor in okolico. Nad vasjo, ki se je do leta 1952, ko je bila del naselja Počehova, imenovala Pri treh ribnikih, se dviguje 426 metrov visok vrh Samotni bor. Redkim kmetijam so se med šestdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja pridružile številne enodružinske hiše prebivalcev, zaposlenih v Mariboru. Med njimi je bila tudi zdaj 86-letna upokojena kartografinja Anica Vidovič, ki si je tu, na nekdanjem Kašmanovem hribu, s pokojnim možem, znanim mariborskim urarjem iz Gosposke ulice Jožefom Vidovičem ustvarila prikupno domovanje, v katerem živi še danes in se posebej razveseli obiskov sina Jožeta in hčerke Marinke ter vnukov Vasje, Nikoline in Mile.
