Pred veliko nočjo se v javnosti vedno zelo zaostrijo razprave o pomenu ali nesmislu uživanja mesa. Olje na ogenj pa prilivajo tisti, ki bijejo plat zvona, češ da je meso škodljivo, saj povzroča cel kup bolezni. Toda te razprave imajo malo skupnega ali nič z znanstvenim pristopom in odgovornim odnosom do mesa vseh vrst in izvora. Meso pravilne prireje je zdravo in pomembno za naš razvoj, uživajmo pa ga vedno v kombinaciji z zelenjavo in tudi sadjem.

Človek, podobno kot živali, ni sposoben absorbirati dušika iz zraka, v katerem ga je sicer veliko, a ga za normalen razvoj in delovanje telesa nujno potrebuje. Naše telo pa je sposobno dušik črpati iz beljakovin živalskega in rastlinskega izvora, pri čemer imajo zadnje manjšo biološko vrednost.

Učinkovit imunski sistem je najboljše varovalo pred virusi, bakterijami in drugimi vsiljivci, ki ogrožajo telo. Njegova temeljna naloga je, da prepozna vsiljivca in organizira učinkovito obrambo. Zato bi ga lahko primerjali z dobro organizirano vojsko. Izvidniške celice imunskega sistema potujejo s krvjo po telesu in iščejo vsiljivce, druge čakajo v zasedi. Vsi ''rodovi vojske'' imunskega sistema so nenehno v medsebojnem stiku prek živčnih poti, živčnih sporočil in hormonov. Delovati morajo usklajeno, če zataji samo eden izmed podsistemov, se obramba sesuje. In bolezen je tu!

Maščobe so nujne za normalno delovanje telesa in brez njih ni življenja. So del človekove prehrane že od pračloveka lovca, ki je tako dobil maščobe živalskega izvora, in nabiralca,  ki je pridobil maščobe rastlinskega izvora. Skupaj z beljakovinami, ogljikovimi hidrati ter vitamini in rudninami maščobe tvorijo osnovo za človekovo uravnoteženo prehranjevanje.

V moji mladosti so maščobe pomenile moč, več energije in volje, več smeha, manj težav s kožo ..., zato smo si brezskrbno namazali maslo na črni kruh, posneli smetano z mleka, jedli ocvirke ... Pili smo ribje olje, ki so ga zdravniki kot zdravilo predpisali vsem odraščajočim. Danes pa mnogi menijo, da so maščobe krive za holesterol, kapi, srčna in druga obolenja ter slabo kožo, kako so menda to same kalorije, ki se jih moramo izogibati. Le kaj se je zgodilo, da sta nastala dva tabora: prvi, ki maščobe in olja črti, in drugi, ki mu poje hvalo?

Vsi vemo, da se je najlepše družiti ob polni mizi jedače in pijače. Tedaj nas rado zapelje, da pojemo in popijemo preveč. Na srečo telo hitro reagira na pretirano prehranjevanje in nas opozori na nevarnost, zato se po navadi ne zgodi kaj hujšega. Zato vsekakor prisluhnimo telesu!

Pri pretiravanju, ne samo decembrskem, se toksini v telesu kopičijo hitreje, kot jih je telo sposobno izločiti. Tudi brez zdravnika lahko opazimo znamenja zastrupljanja telesa, to pa so glavobol, omedlevica, alergije, prebavne težave, kolcanje, izpuščaji, solzne ali srbeče oči, lepljive veke, nespečnost, zamašen nos, zvonjenje v ušesih, napadi kašlja in obilno nastajanje sluzi, prekomerno znojenje, tudi nepravilen srčni ritem, okorelost udov, težave pri sprejemanju odločitev, jecljanje in zatikanje pri govorjenju, nihanje razpoloženja, napadalnost in podobno.

NASVET MESECA:

Laktozna intoleranca je presnovna motnja zaradi pomanjkanje encima laktaza. Če ga je količinsko premalo, nepopolno prebavljamo mlečni sladkor - laktozo. Bolezen - razen v redkih primerov - ni nevarna, a ima vrsto zoprnih simptomov, ki zahtevajo omejitve pri izbiri hrane.

Velika večina otrok takoj po rojstvu razvije izločanje encima laktaza, zato se laktoza v materinem mleku razgradi na glukozo in galaktozo. Z rastjo otrok potrebuje več energije; materino mleko ni več dovolj, zato njihovo prehrano postopno dopolnjujemo z zelenjavo, sadjem, ribami in mesom... S tem se sčasoma v črevesju zmanjša količina laktoze in posledično encima laktaza, vendar ne pri vseh ljudeh enako. Pri nekaterih se delovanje encima zmanjša do te mere, da jim povzroča težave – imajo  laktozno intoleranco. O sekundarni laktozni intoleranci govorimo, če je posledica črevesnih bolezni: celiakije, Chronove bolezeni, akutnega gastroenteritisa ali uničene črevesne sluznice po kemoterapiji in podobno. Zelo redka je genetsko pogojena primarna laktozna intoleranca, ki prizadene že otroke.

Čebulo, ki v genih govori slovensko, boste v velikih trgovskih centrih zaman iskali. Pa vendar Slovenci še imamo svojo avtohtono čebulo. Pa tudi česen, ki mnogim še bolj smrdi kot čebula, zato pozabljamo, da je izredno zdrav.

Ironija je hotela, da sta se ohranili prav tisti čebuli, ki sta po imenu moškega spola: belokranjski žbul, ki ga z vso ljubeznijo goji Jože Križan iz Gribelj, ter ptujski lük. Tega lüka nikakor ne smemo zamenjati s hrvaškim ali bosanskim lukom. Razlika ni le v izgovorjavi, marveč v vsebini, pravi Branko Majerič, eden največjih lükarjev na ptujskem polju, ki je tudi letos ponosen lastnik evropskega certifikata, da prideluje zaščiteno slovensko čebulo.

Strokovnjaki pravijo, da sta jutranji sprehod ali rekreacija na zraku najbolj krepčilna, poživljajoča za telo in za možgane. Ob tem se kaže spomniti reka, da je vreme vedno primerno za aktivnosti v naravi, le ustrezno moramo biti oblečeni in dobrovoljni. Toda načela so eno, stvarnost pa nekaj povsem drugega. Ali je mogoče s pravilno hrano doseči, da bo naš korak bolj gibljiv in poskočen? Seveda, če s hrano dobimo vse snovi, ki jih potrebujemo za življenje! Mladostnost in zdravje okostja sta odvisna od dveh vrst celic: od osteoklastov in...