Srečanje v Primoštenu je vsem, ki smo se udeležili delavnice o medsebojnem vplivu izpuščanja vmesnih obrokov in jeze postreglo z dilemo, čemu se sploh jeziti, ko se pa lahko imamo ... lepo. No, če je bila tam na sporedu praksa, je zdaj na vrsti teorija. Kaj je jeza, zakaj nastane, kako jo krotimo in kakšna je vloga vmesnih obrokov pri tem?

Temeljni aksiom: sitni, celo jezni smo, če smo lačni, največkrat zaradi prevelikega razkoraka med posameznimi obroki. Prebrala sem, da 45 odstotkov uslužbencev redno izgublja živce na delovnem mestu, da 33 odstotkov ljudi sploh ne govori s sosedi in več kot 80 odstotkov voznikov trdi, da so bili deležni jeznih in besnih psovk sovoznikov.

Riž je hranil ljudi skozi tisočletja. In še danes je osnovna hrana številnim narodom in ljudstvom. Nobenega dvoma ni, da je bil prvotni divji riž rastlina vlažnih, toplih in z vodo bogatih predelov tropske Azije. Zelo zgodaj je začel uspevati tudi v Afriki. Njegova prednost je v tem, da daje dva pridelka na leto.

Riž kot kulturna rastlina sta dve vrsti enoletnic iz družine trav (lat. Poaceae), in sicer azijska vrsta (lat. Oryza sativa) in afriška vrsta (lat. Oryza glaberrima). Podvrst in sort pa je izredno veliko, več kot osem tisoč. Riž potrebuje veliko vode in zraste dobesedno poplavljen z vodo (mokri riž). V sredozemskih državah (na jugu Italije, Francije in Španije, v Grčiji in Makedoniji) pa uspevajo na podnebje prilagojene sorte, ki zahtevajo manj vlage in toplote (suhi ali gorski riž).

Rdeča barva sadja je res zapeljiva. Pomeni življenjsko silo, stik z zemljo in resničnostjo, daje občutek moči, varnosti in trdnosti. Okrepi fizično energijo in izžareva voljo in zdravje ter sproži iskro za začetek akcije. Vse to podzavestno čutimo, zavestno pa vemo, da barvo sadju dajejo antocinadini in druga rdeča barvila, ki kot močni antioksidanti ščitijo plod pred ultravijoličnimi žarki. Enako vlogo imajo v našem telesu, ko sadeže zaužijemo. Pri rdeči barvi najprej spomladi pomislimo na češnje pa tudi na redkvice in jagode.

Znanstveno je potrjeno, da barve na krožniku vplivajo na sprejemanje hrane in počutje, torej imajo dvojni pomen: najprej so barve snovi, ki v človekovem telesu opravljajo enako nalogo kot pri rastlinah, ki jih ščitijo. Vplivajo pa tudi na naše psihično in tudi na fizično počutje. Če želimo živeti v skladu z naravo, potem moramo prisluhniti tudi barvam narave.

Naravna barvila živil so bioaktivne snovi, fitokemikalije v kožici in mesu rastlin. Pripomorejo k zdravi rasti in boljšemu preživetju rastlin, odganjajo namreč škodljive plenilce, bakterije in viruse, ščitijo pred škodljivim vplivom sončnih žarkov, privabljajo ptice in žuželke, da jih oprašijo in raznesejo semena.

Za veliko noč jemo obilno, po navadi tudi premastno in preveč slano. Spominjam se, da sem se pred leti zgražala nad tem in zapisala, da taka hrana pač ne more biti zdrava. Pozneje sem spoznala svojo zmoto, saj je mogoče na bogato obloženi mizi vendarle najti tudi jedi, ki hrano uravnotežijo in nevtralizirajo negativne učinke. Danes je tudi uradno potrjeno, da je maščoba na pršutu in šunki zdrava, zato se je nikar ne izogibajmo.

Toda upoštevati moramo kombinacijo velikonočnih jedi, ki je nastala skozi stoletja na podlagi izkušenj. Ljudje so vedno kombinirali hrano tako, da so dobili občutek zadovoljstva in hkrati vzpostavili praznično vzdušje, tako različno od vsakdana. Za »velikonočni žegen« so poleg obveznih jedi za vse kraje (šunka, potica, jajca ali pirhi in hren) na vsakem območju dodali nekaj njim značilnega, na primer na Krasu liter terana ...

Dokler naši predniki niso poznali krompirja, so hvalili repo. Zrasla je skoraj povsod in z njo so se hitro nasitili. Veljala je za zdravilno rastlino med revnim prebivalstvom in tudi med meščani. Repo so tako zelo cenili, da so olupke sproti posušili in potem skuhali »velikonočno alelujo«. Za velikonočni zajtrk je imela simbolni pomen: opomin na lakoto, ko so pošle zaloge po dolgi zimi, in napoved, da sledi obilica mesa. No, repa je danes spet cenjena poljščina, vendar o njenem zdravilnem učinku vemo manj, kot mislimo.

Jabolko je sadež enega prvih kultiviranih vrst sadnih dreves, ki spadajo v družino rožnic in v skupino pečkarjev, ker imajo sredi sadnega ploda peščišče z več semeni. Zdrava jabolka, poznamo jih nekaj sto vrst, so danes modni trend. Večja pridelava je posledica zavedanja prebivalstva, da so zdrava in nujna v vsakodnevni prehrani.

Prvotna domovina jabolk je bila najbrž Mezopotamija. Ostanke jabolk, stare vsaj 6.500 let, so odkrili na območju Jeriha v dolini reke Jordan. Egipčani so že poznali zdravilno moč jabolka, zato so jablane načrtno sadili ob reki Nil. O jabolkih so pisali stari Grki in Rimljani. Prav njihov je pregovor, ki se je ohranil do današnjih dni: Jabolko na dan odžene zdravnika stran. Že v tretjem stoletju pred našim štetjem je starogrški botanik Teofras odkril cepljenje, kar je omogočilo izbor in ohranitev določenih lastnosti plodov pri razmnoževanju in nastanek različnih sort. Na prelomu v novi vek so, sodeč po Valvazorju, na naših tleh poznali že več sto sort jabolk.

Kaj praznike loči od navadnih dni? Medsebojno povezovanje, druženje in ... hrana. V preteklosti so naši predniki strogo ločili hrano za navadni petek in tisto za svétek, kot so rekli nedelji in drugim praznikom. Tega se tudi sama živo spominjam: za božič je bila vedno svinjska pečenka, juha (z rezanci) je bila goveja. Za novo leto pa smo cvrli piščančje meso.

Kaj pa naj bo na letošnji praznični mizi, če upoštevamo nedavne trditve Svetovne zdravstvene organizacije o škodljivosti predelanega rdečega mesa? Morda pa je bila objava raziskave dobro premišljena in zrežirana s točno določenim učinkom. Raziskovalci namreč niso sporočili, od kod je bilo meso, kako so živali redili ... Obstajajo študije o različni vsebnosti snovi v mesu pašne živine in tiste iz intenzivne prireje in o različni količini hranilnih snovi med obema kategorijama. Take primerjalne raziskave so delali tudi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in so dostopne javnosti.

V mladosti sem zaradi bolezni pojedla ogromno domače kurje juhe. In prepričana sem, da mi je pomagala. Ker smo bili doma revni, za boljše kose mesa ni bilo denarja, zato smo radi jedli svinjske parklje. Danes bi se ob parkljih marsikdo namrdnil …

Naj začnem svojo zgodbo. Pri desetih letih sem zbolela za sklepno revmo. Nisem mogla niti hoditi. Poklicali so zdravnika, ki me je pozorno pregledal, izrekel diagnozo ter mami ukazal, naj skuha krepko domačo kokošjo juho iz stare kokoši. Zraven naj doda v lonec vse mogoče – od korenja do kolerabe, zeleno, čebulo ... In to sem morala uživati po eno skodelico na dan. Čez dan sem morala spiti še po dve ali tri žlice ribjega olja. Mama mi je morala tudi stisniti sok dveh limon na kupček sladkorja, kar je bilo sicer kislo, a vendar prijetno v primerjavi z ribjim oljem. Kmalu sem ozdravela.

Kot otrok sem poznala izključno rumeno korenje. Mama ga je kuhala za prašiče, v nedeljo pa dala v lonec, ko je kuhala juho. Moj mož pa je ob besedi korenje pomislil le na rdečo oziroma oranžno vrsto; dokler ni spoznal mene, drugega tudi poznal ni. No, korenje obstaja v več barvah, tudi v beli in vijoličasti barvi, a se pri nas težje dobita.

Korenje (lat.: Daucus carota subsp. sativus) je dobro vse leto. Poleti osvežuje, jeseni in pozimi krepi imunsko odpornost, spomladi prenavlja telo in ga »budi« za nove podvige. Ime za korenje je grškega izvora, iz besede karoton, ki je botrovala tudi poimenovanju cele skupine zaščitnih antioksidacijskih snovi – karotenov, med katerimi je najbolj znan, a nikakor ne edini, betakaroten.