V preteklosti so naši predniki strogo ločili hrano za navadni petek in tisto za svétek, kot so rekli nedelji in drugim praznikom, ki so bili po večini cerkveni. Tudi hrana za vsak dan je imela utrjevalni pomen v družini. Za božič so gospodinje pogrnile praznični prt na mizo, nanjo postavile vazo z rožami ter zložile ta boljše pogrinjke in pribor, zadišalo je po potici.

Nihče ni niti pomislil, koliko je ogljikovih hidratov, koliko beljakovin, maščob ali vitaminov in mineralov. In da je morda vsega preveč. Vonjave so nas pritegnile, nas povabile v svet čudovitih občutenj, ki so se nam za venomer vtisnila v spomin. To vam bo potrdil vsak izseljenec, ki daleč od doma hrepeni po skromnem in svetem času, kakršen je bil tudi božič doma v družini.

V moji mladosti so bile koline praznik. Spoštovali smo jih podobno kot jesenski pridelek na polju. Prav nič ni šlo v odpadek, včasih tudi ščetine ne. Pleče in stegna smo dali v razsol, nekaj zmleli in pripravili klobase in salame, ocvirke shranili v sveže stopljeni masti in podobno. Uporabili smo tudi parklje, repe in glavo ter kri za krvavice. Prav posebno vlogo je imelo drobovje: srce, pljuča, jezik, jetra, ledvice in vranica, pri teličkih tudi priželjc in rajželjc.

Že kmalu dopoldne je mama pripravila jetrca s čebulo in rožmarinom in jih ponudila vsem, ki so pri kolinah pomagali. Vranico so podarili sosedom, kjer so se pripravljali na poroko, za svatovske vranične jušne kroglice. Naslednji dan je mama pripravila veselje za otroke: možgane z jajci, srce pa za delavce, ki so potrebovali veliko energije. Pljuča in ledvice so uporabili za posebne jedi. Jezik pa je bil vedno prava poslastica.

Fižol je bil v naši mladosti pogosto na jedilniku v vseh mogočih kulinaričnih izvedbah. Seveda takrat o njem nismo govorili kot o rastlinskem viru beljakovin, ki so za življenje nujno potrebne. A bolj kot je standard rasel, manj fižola smo pojedli in tudi vse bolj smo nanj gledali zviška. Marsikdo raje uporablja sojo in čičeriko ali še kaj bolj eksotičnega ...

Navadni fižol (lat. Phaseolus vulgaris) spada v družino metuljnic (lat. Fabaceae) in je darilo Indijancev. V starem svetu od Himalaje do Sredozemlja so poznali druge rodove stročnic, med njimi bob, lečo, sojo in čičerko. Pridelovali so jih že več tisoč let pred našim štetjem. V starem Egiptu in antični Grčiji pa so kot fižol označevali bob (lat. Vicia faba), ki je fižolov sorodnik in se je že pred našim štetjem razširil prek Alp po vsej Evropi. V Evropi smo fižol spoznali šele leta 1542, dobrega pol stoletja po odkritju Amerike. V habsburški monarhiji, kamor je spadalo tudi ozemlje naše države, se je razširil v 17. stoletju, toda največ je za njegovo priljubljenost naredila cesarica Marija Terezija skoraj stoletje pozneje. Podobno kot krompir je tudi fižol ljudske množice rešil pred lakoto.

Joj, če bi to bogokletje iz naslova slišal moj pokojni tast, ki se je gob bal bolj kot peklenščka in v življenju ni zaužil nobene! V njegov zagovor naj povem, da je bil mizar in se je gob bal tudi profesionalno, saj so gobe med najhujšimi lesnimi sovražniki – ko ga napadejo, strohni. Toda njemu podobnih je kar veliko. Večina ljudi ve, da so gobe lahko zelo okusne, a hkrati lahko tudi zelo strupene in celo smrtno nevarne. In tu se védenje večine neha.

Gobe (lat.: fungi) so med najstarejšimi organizmi, saj so našli njihove fosilne ostanke, stare skoraj dve milijardi let. Že zato je prav, da jih spoštujemo in cenimo. Ker rastejo iz zemlje in se ne premikajo vidno sem in tja, jih večina šteje za rastline. A to niso. Od skupnih prednikov, praorganizmov, so se glive in rastline ločile kako milijardo let po nastanku prvih organskih molekul na Zemlji.

Srečanje v Primoštenu je vsem, ki smo se udeležili delavnice o medsebojnem vplivu izpuščanja vmesnih obrokov in jeze postreglo z dilemo, čemu se sploh jeziti, ko se pa lahko imamo ... lepo. No, če je bila tam na sporedu praksa, je zdaj na vrsti teorija. Kaj je jeza, zakaj nastane, kako jo krotimo in kakšna je vloga vmesnih obrokov pri tem?

Temeljni aksiom: sitni, celo jezni smo, če smo lačni, največkrat zaradi prevelikega razkoraka med posameznimi obroki. Prebrala sem, da 45 odstotkov uslužbencev redno izgublja živce na delovnem mestu, da 33 odstotkov ljudi sploh ne govori s sosedi in več kot 80 odstotkov voznikov trdi, da so bili deležni jeznih in besnih psovk sovoznikov.

Riž je hranil ljudi skozi tisočletja. In še danes je osnovna hrana številnim narodom in ljudstvom. Nobenega dvoma ni, da je bil prvotni divji riž rastlina vlažnih, toplih in z vodo bogatih predelov tropske Azije. Zelo zgodaj je začel uspevati tudi v Afriki. Njegova prednost je v tem, da daje dva pridelka na leto.

Riž kot kulturna rastlina sta dve vrsti enoletnic iz družine trav (lat. Poaceae), in sicer azijska vrsta (lat. Oryza sativa) in afriška vrsta (lat. Oryza glaberrima). Podvrst in sort pa je izredno veliko, več kot osem tisoč. Riž potrebuje veliko vode in zraste dobesedno poplavljen z vodo (mokri riž). V sredozemskih državah (na jugu Italije, Francije in Španije, v Grčiji in Makedoniji) pa uspevajo na podnebje prilagojene sorte, ki zahtevajo manj vlage in toplote (suhi ali gorski riž).

Rdeča barva sadja je res zapeljiva. Pomeni življenjsko silo, stik z zemljo in resničnostjo, daje občutek moči, varnosti in trdnosti. Okrepi fizično energijo in izžareva voljo in zdravje ter sproži iskro za začetek akcije. Vse to podzavestno čutimo, zavestno pa vemo, da barvo sadju dajejo antocinadini in druga rdeča barvila, ki kot močni antioksidanti ščitijo plod pred ultravijoličnimi žarki. Enako vlogo imajo v našem telesu, ko sadeže zaužijemo. Pri rdeči barvi najprej spomladi pomislimo na češnje pa tudi na redkvice in jagode.

Znanstveno je potrjeno, da barve na krožniku vplivajo na sprejemanje hrane in počutje, torej imajo dvojni pomen: najprej so barve snovi, ki v človekovem telesu opravljajo enako nalogo kot pri rastlinah, ki jih ščitijo. Vplivajo pa tudi na naše psihično in tudi na fizično počutje. Če želimo živeti v skladu z naravo, potem moramo prisluhniti tudi barvam narave.

Naravna barvila živil so bioaktivne snovi, fitokemikalije v kožici in mesu rastlin. Pripomorejo k zdravi rasti in boljšemu preživetju rastlin, odganjajo namreč škodljive plenilce, bakterije in viruse, ščitijo pred škodljivim vplivom sončnih žarkov, privabljajo ptice in žuželke, da jih oprašijo in raznesejo semena.

Za veliko noč jemo obilno, po navadi tudi premastno in preveč slano. Spominjam se, da sem se pred leti zgražala nad tem in zapisala, da taka hrana pač ne more biti zdrava. Pozneje sem spoznala svojo zmoto, saj je mogoče na bogato obloženi mizi vendarle najti tudi jedi, ki hrano uravnotežijo in nevtralizirajo negativne učinke. Danes je tudi uradno potrjeno, da je maščoba na pršutu in šunki zdrava, zato se je nikar ne izogibajmo.

Toda upoštevati moramo kombinacijo velikonočnih jedi, ki je nastala skozi stoletja na podlagi izkušenj. Ljudje so vedno kombinirali hrano tako, da so dobili občutek zadovoljstva in hkrati vzpostavili praznično vzdušje, tako različno od vsakdana. Za »velikonočni žegen« so poleg obveznih jedi za vse kraje (šunka, potica, jajca ali pirhi in hren) na vsakem območju dodali nekaj njim značilnega, na primer na Krasu liter terana ...

Dokler naši predniki niso poznali krompirja, so hvalili repo. Zrasla je skoraj povsod in z njo so se hitro nasitili. Veljala je za zdravilno rastlino med revnim prebivalstvom in tudi med meščani. Repo so tako zelo cenili, da so olupke sproti posušili in potem skuhali »velikonočno alelujo«. Za velikonočni zajtrk je imela simbolni pomen: opomin na lakoto, ko so pošle zaloge po dolgi zimi, in napoved, da sledi obilica mesa. No, repa je danes spet cenjena poljščina, vendar o njenem zdravilnem učinku vemo manj, kot mislimo.