Na Trubarjevi cesti v Ljubljani že nekaj časa brnijo gradbeni stroji, dvorišča, porisanega z grafiti, ni več, tudi oken, za katerimi je zadnja leta potekalo živahno ustvarjanje članov Socialnega centra Rog, ni več. Na zemljišču nekdanje tovarne Rog, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana, so po njenem dokončnem propadu svoj začasni dom namreč našli mladi alternativni umetniki, zdaj pa bo na tem mestu zrasel sodoben stanovanjsko-poslovni center. Spomin na Rog bo dokončno zbledel.

Tovarna koles in pisalnih strojev Rog se je v prostore nekdanje tovarne usnja na Trubarjevi ulici preselila leta 1952. Začetek tovarne pa sega v leto 1949, ko so v prostorih nekdanje milarne na Viču ob pomoči strokovnjakov tovarne Puch iz Gradca začeli izdelovati dele za kolesa. Ime je podjetje dobilo po sedežu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih enot v Kočevskem rogu. Postopno so opustili izdelavo pisalnih strojev, ohranili pa nekatere druge dejavnosti, kolesa so serijsko redno začeli izdelovati leta 1957. Tovarna je uresničevala besede tedanjega gospodarskega ministra Luke Leskoška, da so kolesa pridobitev za ljudi, ki bodo tako hitreje prišli v službo in domov. O silovitem razvoju govori podatek, da je Rog že leta 1963 postal največji jugoslovanski proizvajalec koles, kar je ostal vse do osamosvojitve Slovenije. O dvigu produktivnosti pa pričajo številke: leta 1958 je ena zaposlena oseba na leto izdelala 50 koles, leta 1967 že 247.

Občina Kostel, ki leži na skrajnem jugovzhodu države, ob mejni reki Kolpi, je s 5.667 hektarji površine in okoli 700 prebivalci ena najmanjših slovenskih občin, imenujejo jo tudi dežela vode. Zelo obiskana turistična točka je grajski kompleks. 

Po velikosti je takoj za celjskim gradom, ki je največji v Sloveniji, njegova posebnost je tudi ta, da združuje grad in še živo naselje pod njim. Grad, ki ga prvič omenjajo leta 1336, je zelo skrbno obnovljen, z njega se odpira prelep razgled na kanjon reke Kolpe.

Imeli smo tovarne

Drava, Emona, kultni Filter 57, Boss, West, Gauloises … je le nekaj znamk cigaret, ki so desetletja dolgo prihajale iz Tobačne tovarne Ljubljana. Na nekdanji gospodarski ponos prestolnice spominja ogromna prvotna poslovna stavba ob Tržaški cesti, ki je bila zgrajena leta 1873 in je danes kulturni spomenik lokalnega pomena. 

V novejši poslovni stavbi je Upravna enota Ljubljana. Tam, kjer so bile prvotno kopalnice, nato menza in na koncu arhiv, pa je Kulturni center Tobačna 001. V njem sta Galerija 001, v kateri predstavljajo dela sodobnih umetnikov, ter Tobačni muzej, ki so ga ob 140. obletnici tovarne preuredili in ga predali v upravljanje Mestnemu muzeju in galerijam Ljubljana (MGML).

Imeli smo tovarne

Mariborska tovarna Tam je bila največji proizvajalec tovornjakov in avtobusov v nekdanji Jugoslaviji in gonilna sila slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva. Do leta 1986 so proizvedli 200 tisoč vozil, takrat je bilo zaposlenih 8175 ljudi, ob stečaju leta 2006 se je na cesti znašlo še zadnjih 1500 delavcev. Podjetje se je ponašalo z izjemnimi tehničnimi strokovnjaki in inovatorji, ki so izdelali številne prototipe vozil in pripomogli k tehničnim izboljšavam, tesno so bili povezani z nemško avtomobilsko industrijo.

Vlado Vrbič velja za res velikega poznavalca življenja in dela Karla Destovnika - Kajuha, na kar je zelo ponosen. A še marsikje je pustil svoj pečat, saj je bil med snovalci kulturnega življenja v Šaleški dolini. Med drugim se je ukvarjal z varstvom kulturne dediščine, bil je tudi med ustanovitelji znamenitega Pikinega festivala.

Lani je izšlo njegovo delo Prestreljene sanje, roman o tem zanimivem šaleškem poetu, mladem uporniku, dijaku celjske gimnazije, partizanu, narodnem heroju, vodji kulturniške skupine pri 14. diviziji, ki je 22. februarja 1944 umrl pod streli slovenskega izdajalca v bližini svojega doma v Zavodnju pri Šoštanju, star niti 22 let. Kljub mladosti pa je Kajuh za seboj pustil presenetljivo veliko pesmi, ki niso danes nič manj aktualne, kot so bile pred skoraj osemdesetimi leti, in tudi mlade generacije so nekatere najbolj znane posvojile: Samo en...

V adventni čas, ki je za marsikatere najlepši del leta, letos vstopamo v drugačnih in za večino povsem nepojmljivih okoliščinah. Tudi spomladi smo bili med velikonočnimi prazniki zaprti v svoje domove, a če smo bili tedaj na pragu pomladi, svetlobe, sonca in upanja, je v hladnem zimskem prazničnem decembru, ko naj bi se veselili otroci in odrasli, čas še veliko težji, težave večje in stiske še bolj boleče. Na pogovor smo zato povabili frančiškanskega duhovnika patra Bogdana Knavsa, karizmatičnega in med verniki ter na splošno med ljudmi zelo priljubljenega duhovnika mlajše generacije. Službuje v frančiškanski skupnosti Sveta Gora nad Novo Gorico.

Imeli smo tovarne

Mariborsko podjetje Hidromontaža je po podatkih revije Engineering News-Record v času od leta 1981 do 1982 spadala med 250 najuspešnejših svetovnih podjetij, takrat je zaposlovalo okoli 3500 ljudi in skoraj dve tretjini svojih dohodkov ustvarilo v tujini. Bilo je eno največjih in najuspešnejših podjetij nekdanje Jugoslavije.

A 48 let po ustanovitvi je bil objavljen stečaj tega gospodarskega giganta, ki je medtem postal že »oskubljena kura«, kot se je izrazil eden izmed zaposlenih. Ob propadu podjetja so v Pokrajinskem arhivu Maribor prejeli ogromno arhivsko zapuščino. Leta 2009 so pripravili spominsko razstavo, ki so jo pospremili z zbornikom z naslovom Hidromontaža skozi čas.

Sredi julija se je 89-letnemu Albinu Piberniku, upokojenemu pilotu iz Ljubljane, izpolnila velika želja, ponovno je namreč obiskal znamenito bolnico Franja. Bine, kot ga kličejo prijatelji, pa se po strmih stopnicah ni povzpel sam, žal ga noge ne nesejo več tako dobro, temveč so mu tja gor pomagali člani Gorske reševalne službe Tolmin, ki so ga posadili v posebej prirejena nosila in ga prenesli do bolnice.

»Nekoč sem v neki družbi omenil, da bi rad še enkrat obiskal bolnico Franja. Tja sem vodil svoje kolege pilote in prijatelje z vsega sveta in s ponosom sem jim pokazal ta spomenik humanosti in tovarištva naših zdravnikov med narodnoosvobodilno vojno. Mojo željo je slišal Jože Jeram iz Cerknega, ki je bil glavni organizator celotnega podviga, za katerega sploh nisem vedel. Ko so prijatelji prišli pome, sem razumel, da gremo na izlet, pojma nisem imel, kaj me čaka – tam pa presenečenje,« pripoveduje Albin, ki je za to nepozabno doživetje nadvse hvaležen vsem, ki so bili vključeni v organizacijo, posebej seveda članom Gorske reševalne službe Tolmin. »Najbrž sem bil zanje kar dober trening,« pove med smehom.

Nekoč smo imeli

Ko je leta 1970 Jeklotehna na vogalu Vetrinjske in Jurčičeve ulice v Mariboru odprla veliko trgovsko hišo Merkur, se je videz mestnega jedra povsem spremenil. Sredi industrijskega mesta je zasijala nova moderna blagovnica z velikimi izložbami, tekočimi stopnicami in samopostrežnim načinom izbire blaga. In čeprav trgovine ni več, je med mnogimi Mariborčani še vedno slišati: »Dobimo se pri Merkurju.«

Jeklotehna, Kovinotehna, Metalka, Merkur … so bili nekoč štirje največji slovenski veletrgovci. Njihovi poslovni partnerji, dobavitelji in kupci so bila vsa večja jugoslovanska podjetja, z veleblagovnicami, v katerih si dobil vse, od plenic do strojev, pa so oskrbovali domače prebivalstvo. Razen Merkurja nobenega od teh podjetij ni več.

Nekoč smo imeli

Imeti v garderobi pletenino iz Almire je za ženske pred desetletji pomenilo svojevrsten prestiž, pomenilo je imeti kakovosten, moden in drag kos oblačila. Mnoge se spomnijo, da so varčevale, da so si lahko privoščile nakup vsaj enega njihovega oblačila, ki je bilo zaradi kakovosti, sodobnega oblikovanja in izdelave »večno«. Nekatera se še najdejo v omarah.

Od leta 2001 Almire ni več, končala je v stečaju, čeprav marsikateri vse do konca niso verjeli v takšen scenarij. Delavci so šli na zavod, premoženje so razprodali, kam so šli kakovostni in dragi pletilni stroji, nihče ne ve. Tudi poslopje tovarne v Radovljici so prodali, v njem je zdaj trgovina z uvoženimi oblačili. Na pročelju pa je še vedno kovinska umetniška skulptura, prepoznavno delo Toneta Svetine, prav tako je na steni še plošča v spomin na žrtve druge svetovne vojne, ki so jo postavili zaposleni.