Moška srajca, skrbno zložena, z bucikami pritrjena na karton, ovita v tanek bel papir, skrbno položena v lepo kartonsko škatlo, bele ali nežno modre barve, kasneje s tankimi temnejšimi črtami ... Bile so najbolj znan izdelek Laboda, ki so se mu kasneje pridružile elegantne ženske bluze, krila in vrhnja oblačila.

Zgodba o začetkih tovarne Labod seže v leto 1924, ko sta obrtnika Ivan Medic in Jožko Povh v obrtni delavnici v Novem mestu začela šivati perilo. Nekaj let kasneje sta se ločila in nadaljevala vsak s svojo dejavnostjo, a je obstal le Medic. Ta je že leta 1933 v beograjskem patentnem uradu prijavil znak belega laboda kot zaščitni znak kvalitete. Med vojno je Medicova tovarna delovala le občasno, po vojni pa so jo nacionalizirali in podjetje preimenovali v Industrijo perila Novo mesto. Leta 1949 je sodelovalo na razstavi lokalne industrije  in obrti v Ljubljani in dobilo prvo priznanje, naročil pa je bilo toliko, da so leto kasneje že pričeli z dvoizmenskim delom. Šele leta 1963 pa se je podjetje preimenovalo v Labod, tovarna srajc Novo mesto. 

Na nas se je s pismom obrnila bralka (ime in naslov hranimo v uredništvu), ki meni, da banke in zavarovalnice z zavarovanji zavajajo upokojence. Sama je imela pri Novi Ljubljanski banki sklenjeno življenjsko zavarovanje NLB Vita, a je po štirih letih in pol ugotovila, da gre za zavarovanje brez varčevalne komponente oziroma da bo vplačala bistveno več, kot bo znašalo končno izplačilo. Zato se je odločila za prekinitev zavarovanja, vendar so ji v banki izplačali le eno tretjino dotlej vplačanih sredstev, kar se ji zdi, kot je zapisala, »izkoriščanje upokojencev«.

Imeli smo tovarne

Zgodovina podjetja Gradis je tudi zgodovina razvoja gradbeništva v Sloveniji. Nastalo je iz nacionaliziranih zasebnih gradbenih podjetij in tistih, ki so jih zapustili okupatorji, po osvoboditvi pa je Direkcija državnih gradbenih podjetij prevzela upravljanje vseh in jih z uredbo vlade 4. oktobra 1945 združila v gradbeno industrijsko podjetje Gradis.

Prva naloga podjetja je bila obnova porušene domovine, predvsem industrije in hidrocentral. Gradis je zgradil vse najpomembnejše objekte prvega povojnega gospodarskega zagona: Litostroj v Ljubljani, Tovarno glinice in aluminija Kidričevo, TAM Maribor, objekte železarn na Jesenicah in Ravnah, hidrocentrale Mariborski otok na Dravi ter Moste in Medvode na Savi.

Na Trubarjevi cesti v Ljubljani že nekaj časa brnijo gradbeni stroji, dvorišča, porisanega z grafiti, ni več, tudi oken, za katerimi je zadnja leta potekalo živahno ustvarjanje članov Socialnega centra Rog, ni več. Na zemljišču nekdanje tovarne Rog, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana, so po njenem dokončnem propadu svoj začasni dom namreč našli mladi alternativni umetniki, zdaj pa bo na tem mestu zrasel sodoben stanovanjsko-poslovni center. Spomin na Rog bo dokončno zbledel.

Tovarna koles in pisalnih strojev Rog se je v prostore nekdanje tovarne usnja na Trubarjevi ulici preselila leta 1952. Začetek tovarne pa sega v leto 1949, ko so v prostorih nekdanje milarne na Viču ob pomoči strokovnjakov tovarne Puch iz Gradca začeli izdelovati dele za kolesa. Ime je podjetje dobilo po sedežu glavnega poveljstva slovenskih partizanskih enot v Kočevskem rogu. Postopno so opustili izdelavo pisalnih strojev, ohranili pa nekatere druge dejavnosti, kolesa so serijsko redno začeli izdelovati leta 1957. Tovarna je uresničevala besede tedanjega gospodarskega ministra Luke Leskoška, da so kolesa pridobitev za ljudi, ki bodo tako hitreje prišli v službo in domov. O silovitem razvoju govori podatek, da je Rog že leta 1963 postal največji jugoslovanski proizvajalec koles, kar je ostal vse do osamosvojitve Slovenije. O dvigu produktivnosti pa pričajo številke: leta 1958 je ena zaposlena oseba na leto izdelala 50 koles, leta 1967 že 247.

Občina Kostel, ki leži na skrajnem jugovzhodu države, ob mejni reki Kolpi, je s 5.667 hektarji površine in okoli 700 prebivalci ena najmanjših slovenskih občin, imenujejo jo tudi dežela vode. Zelo obiskana turistična točka je grajski kompleks. 

Po velikosti je takoj za celjskim gradom, ki je največji v Sloveniji, njegova posebnost je tudi ta, da združuje grad in še živo naselje pod njim. Grad, ki ga prvič omenjajo leta 1336, je zelo skrbno obnovljen, z njega se odpira prelep razgled na kanjon reke Kolpe.

Imeli smo tovarne

Drava, Emona, kultni Filter 57, Boss, West, Gauloises … je le nekaj znamk cigaret, ki so desetletja dolgo prihajale iz Tobačne tovarne Ljubljana. Na nekdanji gospodarski ponos prestolnice spominja ogromna prvotna poslovna stavba ob Tržaški cesti, ki je bila zgrajena leta 1873 in je danes kulturni spomenik lokalnega pomena. 

V novejši poslovni stavbi je Upravna enota Ljubljana. Tam, kjer so bile prvotno kopalnice, nato menza in na koncu arhiv, pa je Kulturni center Tobačna 001. V njem sta Galerija 001, v kateri predstavljajo dela sodobnih umetnikov, ter Tobačni muzej, ki so ga ob 140. obletnici tovarne preuredili in ga predali v upravljanje Mestnemu muzeju in galerijam Ljubljana (MGML).

Imeli smo tovarne

Mariborska tovarna Tam je bila največji proizvajalec tovornjakov in avtobusov v nekdanji Jugoslaviji in gonilna sila slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva. Do leta 1986 so proizvedli 200 tisoč vozil, takrat je bilo zaposlenih 8175 ljudi, ob stečaju leta 2006 se je na cesti znašlo še zadnjih 1500 delavcev. Podjetje se je ponašalo z izjemnimi tehničnimi strokovnjaki in inovatorji, ki so izdelali številne prototipe vozil in pripomogli k tehničnim izboljšavam, tesno so bili povezani z nemško avtomobilsko industrijo.

Vlado Vrbič velja za res velikega poznavalca življenja in dela Karla Destovnika - Kajuha, na kar je zelo ponosen. A še marsikje je pustil svoj pečat, saj je bil med snovalci kulturnega življenja v Šaleški dolini. Med drugim se je ukvarjal z varstvom kulturne dediščine, bil je tudi med ustanovitelji znamenitega Pikinega festivala.

Lani je izšlo njegovo delo Prestreljene sanje, roman o tem zanimivem šaleškem poetu, mladem uporniku, dijaku celjske gimnazije, partizanu, narodnem heroju, vodji kulturniške skupine pri 14. diviziji, ki je 22. februarja 1944 umrl pod streli slovenskega izdajalca v bližini svojega doma v Zavodnju pri Šoštanju, star niti 22 let. Kljub mladosti pa je Kajuh za seboj pustil presenetljivo veliko pesmi, ki niso danes nič manj aktualne, kot so bile pred skoraj osemdesetimi leti, in tudi mlade generacije so nekatere najbolj znane posvojile: Samo en...

V adventni čas, ki je za marsikatere najlepši del leta, letos vstopamo v drugačnih in za večino povsem nepojmljivih okoliščinah. Tudi spomladi smo bili med velikonočnimi prazniki zaprti v svoje domove, a če smo bili tedaj na pragu pomladi, svetlobe, sonca in upanja, je v hladnem zimskem prazničnem decembru, ko naj bi se veselili otroci in odrasli, čas še veliko težji, težave večje in stiske še bolj boleče. Na pogovor smo zato povabili frančiškanskega duhovnika patra Bogdana Knavsa, karizmatičnega in med verniki ter na splošno med ljudmi zelo priljubljenega duhovnika mlajše generacije. Službuje v frančiškanski skupnosti Sveta Gora nad Novo Gorico.

Imeli smo tovarne

Mariborsko podjetje Hidromontaža je po podatkih revije Engineering News-Record v času od leta 1981 do 1982 spadala med 250 najuspešnejših svetovnih podjetij, takrat je zaposlovalo okoli 3500 ljudi in skoraj dve tretjini svojih dohodkov ustvarilo v tujini. Bilo je eno največjih in najuspešnejših podjetij nekdanje Jugoslavije.

A 48 let po ustanovitvi je bil objavljen stečaj tega gospodarskega giganta, ki je medtem postal že »oskubljena kura«, kot se je izrazil eden izmed zaposlenih. Ob propadu podjetja so v Pokrajinskem arhivu Maribor prejeli ogromno arhivsko zapuščino. Leta 2009 so pripravili spominsko razstavo, ki so jo pospremili z zbornikom z naslovom Hidromontaža skozi čas.