Bolje je prižgati luč kot pa preklinjati temo
V adventni čas, ki je za marsikatere najlepši del leta, letos vstopamo v drugačnih in za večino povsem nepojmljivih okoliščinah. Tudi spomladi smo bili med velikonočnimi prazniki zaprti v svoje domove, a če smo bili tedaj na pragu pomladi, svetlobe, sonca in upanja, je v hladnem zimskem prazničnem decembru, ko naj bi se veselili otroci in odrasli, čas še veliko težji, težave večje in stiske še bolj boleče. Na pogovor smo zato povabili frančiškanskega duhovnika patra Bogdana Knavsa, karizmatičnega in med verniki ter na splošno med ljudmi zelo priljubljenega duhovnika mlajše generacije. Službuje v frančiškanski skupnosti Sveta Gora nad Novo Gorico.
Nekaj nomadskega je bilo v podjetju
Imeli smo tovarne
Mariborsko podjetje Hidromontaža je po podatkih revije Engineering News-Record v času od leta 1981 do 1982 spadala med 250 najuspešnejših svetovnih podjetij, takrat je zaposlovalo okoli 3500 ljudi in skoraj dve tretjini svojih dohodkov ustvarilo v tujini. Bilo je eno največjih in najuspešnejših podjetij nekdanje Jugoslavije.
A 48 let po ustanovitvi je bil objavljen stečaj tega gospodarskega giganta, ki je medtem postal že »oskubljena kura«, kot se je izrazil eden izmed zaposlenih. Ob propadu podjetja so v Pokrajinskem arhivu Maribor prejeli ogromno arhivsko zapuščino. Leta 2009 so pripravili spominsko razstavo, ki so jo pospremili z zbornikom z naslovom Hidromontaža skozi čas.
-
Sredi julija se je 89-letnemu Albinu Piberniku, upokojenemu pilotu iz Ljubljane, izpolnila velika želja, ponovno je namreč obiskal znamenito bolnico Franja. Bine, kot ga kličejo prijatelji, pa se po strmih stopnicah ni povzpel sam, žal ga noge ne nesejo več tako dobro, temveč so mu tja gor pomagali člani Gorske reševalne službe Tolmin, ki so ga posadili v posebej prirejena nosila in ga prenesli do bolnice.
»Nekoč sem v neki družbi omenil, da bi rad še enkrat obiskal bolnico Franja. Tja sem vodil svoje kolege pilote in prijatelje z vsega sveta in s ponosom sem jim pokazal ta spomenik humanosti in tovarištva naših zdravnikov med narodnoosvobodilno vojno. Mojo željo je slišal Jože Jeram iz Cerknega, ki je bil glavni organizator celotnega podviga, za katerega sploh nisem vedel. Ko so prijatelji prišli pome, sem razumel, da gremo na izlet, pojma nisem imel, kaj me čaka – tam pa presenečenje,« pripoveduje Albin, ki je za to nepozabno doživetje nadvse hvaležen vsem, ki so bili vključeni v organizacijo, posebej seveda članom Gorske reševalne službe Tolmin. »Najbrž sem bil zanje kar dober trening,« pove med smehom.
Trgovine, ki so spreminjale utrip mesta
Nekoč smo imeli
Ko je leta 1970 Jeklotehna na vogalu Vetrinjske in Jurčičeve ulice v Mariboru odprla veliko trgovsko hišo Merkur, se je videz mestnega jedra povsem spremenil. Sredi industrijskega mesta je zasijala nova moderna blagovnica z velikimi izložbami, tekočimi stopnicami in samopostrežnim načinom izbire blaga. In čeprav trgovine ni več, je med mnogimi Mariborčani še vedno slišati: »Dobimo se pri Merkurju.«
Jeklotehna, Kovinotehna, Metalka, Merkur … so bili nekoč štirje največji slovenski veletrgovci. Njihovi poslovni partnerji, dobavitelji in kupci so bila vsa večja jugoslovanska podjetja, z veleblagovnicami, v katerih si dobil vse, od plenic do strojev, pa so oskrbovali domače prebivalstvo. Razen Merkurja nobenega od teh podjetij ni več.
Almira – pojem kakovostnega pletenja
Nekoč smo imeli
Imeti v garderobi pletenino iz Almire je za ženske pred desetletji pomenilo svojevrsten prestiž, pomenilo je imeti kakovosten, moden in drag kos oblačila. Mnoge se spomnijo, da so varčevale, da so si lahko privoščile nakup vsaj enega njihovega oblačila, ki je bilo zaradi kakovosti, sodobnega oblikovanja in izdelave »večno«. Nekatera se še najdejo v omarah.
Od leta 2001 Almire ni več, končala je v stečaju, čeprav marsikateri vse do konca niso verjeli v takšen scenarij. Delavci so šli na zavod, premoženje so razprodali, kam so šli kakovostni in dragi pletilni stroji, nihče ne ve. Tudi poslopje tovarne v Radovljici so prodali, v njem je zdaj trgovina z uvoženimi oblačili. Na pročelju pa je še vedno kovinska umetniška skulptura, prepoznavno delo Toneta Svetine, prav tako je na steni še plošča v spomin na žrtve druge svetovne vojne, ki so jo postavili zaposleni.
Potovali bomo drugače kot do zdaj
Popotniška malha, turistični nagelj in bodeča neža, Dobrodošli, Homo turisticus – to je le nekaj turističnih oddaj na nacionalnem radiu in televiziji, pod katere se je podpisal Drago Bulc, zagotovo najbolj znan slovenski turistični novinar. Vsa njegova poklicna kariera je bila povezana s turizmom. Prepotoval je praktično ves svet, udeležil se je neštetih turističnih srečanj, nekaj let je bil tudi podpredsednik svetovnega združenja turističnih novinarjev, leta 2008 je v Slovenijo pripeljal svetovni kongres turističnih novinarjev. Je predsednik Društva turističnih novinarjev Slovenije in strokovni sodelavec za promocijo pri Mreži postajališč za avtodome. Leta 2012 so ga upokojili po zloglasnem Zujfu. Na turizem gleda s precej širšega zornega kota kot večina, in kot pravi, je zmerni optimist: »Ljudje bodo še vedno potovali in dopustovali, le precej drugače kot do zdaj, prihaja čas individualizacije turizma.«
-
Ob cesti iz Kamnika proti Kamniški Bistrici voznike na levi strani spremlja dolga ograja, povsem zarasla z drevjem. Za gostim drevjem se je na okoli 60 hektarjih razprostiralo eno najpomembnejših podjetij v nekdanji Jugoslaviji – Kemična industrija Kamnik (KIK), med ljudmi bolj znana kot smodnišnica, barutana, tudi kot »pulfer fabrika«.
Podjetje, ki je nastalo leta 1852, je bilo leta 2008 likvidirano. Leta 2013 so pripadniki Slovenske vojske na prostoru nekdanje namenske tovarne smodnika, razstreliva in drugih vojaških sredstev začeli izvajati sanacijo, danes pa je žalostna podoba nečesa, kar naj bi bila nekakšna industrijska cona ali morda nekoč celo stanovanjska soseska, odvisno od tega, kaj so si zamislili aktualni lastniki. »KIK je eno zadnjih nekdanjih kamniških podjetij, ki je poniknilo.
Priloga: Gostoljubnost Crkvenjaka
Cerkvenjak v Slovenskih goricah se zadnja leta uspešno prebija iz turistične anonimnosti. Od leta 1998 je samostojna občina z 2139 prebivalci, prej so bili del občine Lenart. Okno v svet jim predstavlja ugodna lega ob avtocesti med Lenartom, Ptujem, Ljutomerom in Gornjo Radgono.
V občini deluje kar 25 društev, med najbolj aktivne spadajo društvo vinogradnikov in ljubiteljev vin, ki skrbi tudi za potomko stare vinske trte, pa društvo kmečkih deklet in žena, društvi Vincar in Krdebač, čebelarsko društvo, Aeroklub Sršen, ki ima celo svojo pristajalno stezo za lahka letala, in še mnoga druga. Pri društvu vinogradnikov delujejo tudi vinske kraljice, ki so v svojem dveletnem mandatu glavne promotorke kraja, turizma, vina in kulinarike.
Tovarno je zamenjalo nakupovalno središče
Nekoč smo imeli
Ob Celovški cesti v Ljubljani, tam, kjer danes stoji razkošno nakupovalno središče, so nekoč ropotali stroji Dekorativne Ljubljana, tovarne dekorativnih pohištvenih tkanin. Opremljali so hotele po vsej Jugoslaviji, pisarne, poslovne stavbe, domove. Bilo je eno največjih in najuglednejših slovenskih podjetij, ki je potonilo skupaj z izgubo jugoslovanskega trga in vdorom tujih ponudnikov cenejšega tekstila.
Njihovi izdelki kavči, fotelji, oblazinjeno pohištvo in druga notranja oprema so bili kakovostni, lepi, sodobni … Stroji so ropotali noč in dan, kadar je bilo veliko naročil, so delali celo v štirih izmenah, v treh izmenah skoraj do konca. Dekorativna je v najboljših letih dajala kruh več kot tisoč petsto zaposlenim. Tovarna je bila pomembna predvsem za ženske, številna mlada dekleta so prihajala pretežno iz vasi v okolici Ljubljane v želji po lepšem življenju, mnoga so bila brez izobrazbe. Delale so večinoma za stroji, mojstri in delovodje so bili pretežno moški.
Priloga: Libeliče – za vedno zapisane v zgodovino
Libeliče so skoraj neznana koroška vas, ujeta med reko Dravo, slovensko-avstrijsko mejo in Strojno, najvišje ležečim naseljem. Naselje ob robu Libeliškega polja pod Libeliško goro v občini Dravograd se zadnja leta tudi turistično prebuja, ponašajo pa se z izjemnim narodnozavednim dejanjem, s katerim so se v preteklosti zapisali v zgodovino.
Krajevna skupnost ima okoli 660 prebivalcev, sestavljajo jo štirje zaselki, nastanek kraja pa po dostopnih podatkih sega celo v 9. stoletje. Še v začetku 19. stoletja so bile Libeliče povsem slovenska vas, sicer del avstro-ogrske monarhije. Po francoski marčni revoluciji so leta 1849 postale samostojna občina, ki se je hitro razvijala, saj je bil kraj ob pomembni rečni prometni poti, namreč vas je bila že v 16. stoletju pomembno pristanišče za dravsko brodarstvo.