Sivenje las je normalen proces, ki ga ni mogoče zaustaviti, tako kot ne moremo zaustaviti staranja. Tako kot se nekateri ljudje starajo počasneje in enakomerno, tako je tudi z lasmi. Nekateri dobijo prve sive lase že zelo zgodaj, celo pred tridesetim letom, drugi pozneje, a v starosti od 45 do 65 let ima več kot tri četrtine ljudi že sive lase.

Lasni mešički z leti proizvajajo vse manj melanina, to je pigmenta, ki obarva lase, in zato zraste siv las, ki pa ima tudi drugačno teksturo. Sivi lasje so bolj suhi, hrapavi in grobi, so trdi, žimasti, neubogljivi in tudi različnih odtenkov, nekateri so povsem beli, drugi rahlo rumenkasti ali pepelnati, nekateri z rahlo modrikastim odtenkom. Sivimo postopno, najprej opazimo srebrnino med lasmi nad čelom in na sencah, moški praviloma prej kot ženske. Do tiste lepe enakomerno pepelnate barve, ki jo vidimo v reklamah ali pri naših babicah, je pot praviloma dolga. In če so moški s srebrnimi nitkami med lasmi videti privlačni in šarmantni, jih ženske skušamo prikriti predvsem z barvanjem.

Leta 2008 je šlo v stečaj podjetje Industrija usnja Vrhnika (IUV), nekoč največja svetovna usnjarna. Na prostoru nekdanje tovarne so svoje mesto našla nova podjetja, sodobno zasnovana stavba, v kateri so bili šivalnica, skladišča in komerciala, pa je dobila novo podobo in povsem nov namen. Stavbo je iz stečajne mase odkupila Občina Vrhnika in v njej uredila Kulturni center Vrhnika, Cankarjevo knjižnico Vrhnika in nekaj razredov osnovne šole, ki nosi pisateljevo ime.

V bistvu je celotna knjižnica svojevrsten spomin na nekdanjo usnjarno, opremljena je s predmeti, stoli, delovnimi mizami, železnimi konstrukcijami in drugim materialom iz nekdanje tovarne. V domoznanskem oddelku knjižnice, ki ga vodi Nataša Oblak Japelj, so svoje mesto dobili obsežen arhiv nekdanje tovarne in tudi najrazličnejši predmeti, povezani z življenjem tovarne, fotografije, albumi, načrti, promocijski katalogi, umetniški predmeti. Na spletni strani www.kamra.si pa so objavljene številne fotografije ter osebne pripovedi nekdanjih zaposlenih. Pri prebiranju njihovih spominov podrobnejše spoznamo delo v tovarni, njen razvoj, uspehe, ekološke težave in tudi družabno življenje zaposlenih.

Na Marofu v Brežicah, danes strnjenem stanovanjskem naselju, delavci že od poletja podirajo bolj ali manj propadle ostanke nekdanje Tovarne pohištva Brežice. Na tem prostoru bodo zrasli novi stanovanjski bloki, tako pa bo dokončno izbrisana sled za tovarno, ki je bila nekoč ena naših najboljših pohištvenih tovarn, in brežiškim gospodarskim ponosom, ki je dokončno potonil s stečajem leta 2011.

Za podjetjem in stavbami ostajajo le zapisi, najbolj obsežnega hranijo v Knjižnici Brežice. Na spletni strani v rubriki Domoznanski mozaik najdemo naslov Odstiramo zgodbe brežiških stavb. Avtorica mag. Sabina Stanič je zaobjela zgodovinsko dogajanje v drugi polovici preteklega stoletja, povezano z ustanavljanjem novih tovarn za potrebe ljudi po drugi svetovni vojni. Iz Brežic in okolice je bilo med vojno namreč ogromno ljudi izseljenih v Nemčijo, in ko so se vrnili na svoje opustošene domove, ni bilo nikjer v okolici nobene obrtne delavnice,...

 Z leti ljudje postajamo manj pozorni, težje prilagodljivi, manj okretni, pestijo nas kronične in druge bolezni. V prometu in svetu okoli nas pa se dogajajo hitre in silovite spremembe, ki se jim moramo prilagoditi, pa če smo v avtomobilu, na kolesu, v invalidskem vozičku ali peš … Na prvem mestu je varnost vseh udeležencev v prometu. 

Po dostopnih podatkih je 25,9 odstotka vseh oseb z vozniškim dovoljenjem starejših od 61 let. Število voznikov, ki so dopolnili 64 let, se vsako leto poveča za približno deset tisoč, s staranjem prebivalstva pa se bo to število še povečalo. Po podatkih Policije in Javne agencije za varnost prometa (AVP) starejši najpogosteje povzročajo prometne nesreče zaradi neprevidnih premikov z vozilom, najpogostejši vzroki za prometne nesreče z umrlimi ali poškodovanimi pa so v tej starostni skupini neupoštevanje pravil o prednosti, nepravilna smer ali stran vožnje in neprilagojena hitrost. Podatki iz leta 2019 kažejo, da so vozniki, starejši od 64 let, povzročili 14 odstotkov vseh nesreč.

V starem mestnem jedru Celja je prostorna in prijetna trgovina s športnimi oblačili blagovne znamke Toper. Čeprav tega nekoč uglednega podjetja že dolgo ni več, se je blagovna znamka ohranila, njena lastnica je Sara Stepanjan, kakovostne izdelke nekoliko višjega cenovnega razreda v manjših serijah šivajo v tujini, na voljo so na spletu ter v trgovinah v Celju in Kranju.

Podjetje Toper danes pretežno povezujemo z razmahom slovenskega tekmovalnega smučanja, predvsem z olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984, ko je z oblačili opremilo kar deset smučarskih reprezentanc ter vse hostese in informatorje. Izjemen uspeh je podjetju odprl vrata na številne tuje trge. Uspešna je bila prodaja bund v tujini, saj so jih le na Češkoslovaškem letno prodali okoli 60 tisoč. Sinonim za kakovostno bundo je bila toprovka.

O naraščajočem številu starejših oseb, o njihovi vse večji odvisnosti od pomoči drugih, kamor spada tudi omejena mobilnost, ker mnogi zaradi starosti, bolezni ali drugih težav več ne morejo sami voziti, mlajši družinski člani pa imajo svoje obveznosti, govorimo že dolgo. Slabo razvita mreža javnih prevozov to težavo še povečuje, saj so mnogi manjši kraji praktično brez javnih povezav z večjimi mestnimi središči.

V teh središčih pa je vse tisto, kar starejši ljudje pogosto potrebujejo: bolnišnice, zdravstveni domovi, lekarne, upravne enote, banke, pošte, specializirane trgovine … V praksi to pomeni, da so starejši ljudje pogosto bolj ali manj prepuščeni samim sebi, svojcem ali prijateljem. Nekateri sicer uporabljajo taksi, kar pa je primerno za večja mesta, za oddaljene kraje je to preprosto prevelik finančni zalogaj.

Zvone Dragan je četrt stoletja preživel v politiki in dvajset let v diplomaciji, od tega sedem let kot jugoslovanski in 13 let kot slovenski diplomat. Bil je priča najbolj prelomnim dogodkom nekdanje skupne države, nato pa je bil dejaven pri graditvi slovenske diplomacije. Svoje bogate izkušnje je po upokojitvi kar šest let prenašal na študente Fakultete za družbene vede kot zunanji predavatelj predmeta Diplomatski in konzularni odnosi.

Svojo osebno zgodbo, ki je hkrati tudi dragocena pripoved o političnem dogajanju zadnjega pol stoletja na naših tleh, je zajel v knjigi Od politike do diplomacije, v kateri je opisal tudi razmere ter dogodke, ki so zaznamovali življenja ljudi v nekdanji Jugoslaviji.

Leta 2005 je podjetje Mont Kozje zaznamovalo pol stoletja svojega obstoja, a namesto na slovesnost ob jubileju so delavci odšli na zavod za zaposlovanje. Mnogi zaposleni še vedno menijo, da je imelo podjetje dobre možnosti za preživetje in bi lahko vsaj del njihovih najboljših šivilj in tehnologov ohranil delo.

Mont ni bilo veliko podjetje, v najboljših časih je bilo zaposlenih 240 ljudi, a za majhen kraj, kot je Kozje, sredi nekdaj slabo razvitega Kozjanskega, kjer za ženske praktično ni bilo nobene službe, je to podjetje marsikomu pomenilo preživetje, socialno varnost in perspektivo. In bilo je, skupaj s steklarno Dekor, ki je potonila nekako v istem času, gonilo napredka in glavni pokrovitelj večine krajevnega kulturnega in športnega življenja.

Vse več starejših toži o slabi dostopnosti do poštnih, bančnih in upravnih storitev. Poštne poslovalnice po Sloveniji zapirajo svoja vrata, delo prevzemajo pogodbene pošte, banke ukinjajo bankomate in zapirajo bančne izpostave. Ljudje iz manjših krajev ponekod ne morejo do svojega denarja, saj v kraju ni več bankomata, marsikateri nimajo lastnega prevoza, javnega prevoza pa marsikje ni, vse več starejših postaja odvisnih od svojcev ali dobre volje sosedov.

Dodatno težavo predstavlja delovni čas omenjenih ustanov, ki se skrajšuje, pred vhodom se nabirajo dolge vrste, ljudje čakajo v različnih vremenskih razmerah, saj preventivni zdravstveni ukrepi zaradi covida-19 omejujejo število oseb v poslovalnici. Starejši se upravičeno počutijo prizadete in nemočne. Vsi niso vešči urejanja zadev prek računalnika, marsikateri ga sploh nimajo, v oddaljenih krajih je tudi signal slab ali pri hiši sploh ni interneta.

To trditev je še vedno slišati med ljudmi, prav tako so Sveine kuhinje še vedno v uporabi v številnih gospodinjstvih. Funkcionalna zasnova, všečen videz, odlični materiali in kakovostna izdelava so bili razlogi za nakup kuhinje tega nekoč uglednega podjetja iz Zagorja ob Savi in so odtehtali tudi nekoliko višjo ceno.

Svea je bila nekdaj med vodilnimi slovenskimi proizvajalci kuhinjskega pohištva z najvišjim tržnim deležem na domačem trgu, uspešna je bila tudi v tujini. Kuhinje so po kakovosti spadale v visok, po ceni pa v višji cenovni razred. A tudi Svea, ki je preživela osamosvojitev, izgubo jugoslovanskega trga in tudi čase, ko so drugo za drugim hirala nekoč odlična lesnopredelovalna podjetja, je na koncu omagala. Spremenjene gospodarske razmere, odpiranje mej in huda konkurenca, visoka zadolženost in prepočasno prilagajanje novim pogojem so podjetje,...