Nekoč smo imeli

Sedemnajst let mineva od tistega 14. januarja leta 2005, ko so iz Hidroelektrarne Završnica v omrežje poslali zadnje kilovate električne energije. Potem so elektrarno ugasnili, njene naloge je prevzela sodobnejša sosednja Hidroelektrarna Moste, območje elektrarne je postal spomenik naravne in kulturne dediščine, kjer si danes roko podajajo šport, kultura in turizem.

V občini Žirovnica je v dolini reke Završnice nastal športnorekreacijski kompleks z urejenim parkiriščem, lepimi sprehajalnimi potmi in izhodišči do okoliških vršacev, predvsem do mogočnega Stola in Valvazorjeve koče pod Stolom, do koder je dobra ura hoje. Osem kilometrov dolga struga reke Završnice, ki teče skozi dolino Zavrh, je skupaj z obema izviroma pod Zelenico postala predvsem poleti priljubljena turistično-rekreacijska točka, ob njej so še ohranjeni objekti, ki spominjajo na nekdanjo prvo javno elektrarno v Sloveniji, ki je v omrežje poslala elektriko, namenjeno prebivalstvu Zgornje Gorenjske. Hidroelektrarna Završnica je ob svojem nastanku leta 1915 predstavljala temelj javnega energetskega omrežja na Slovenskem, bila je simbol gospodarskega razvoja in energetske neodvisnosti države.

Da so imeli v Šmarci pri Kamniku že pred drugo svetovno vojno eno največjih tovarn testenin in pražarno kave, danes praktično nihče več ne ve. Tovarna je v drugi polovici prejšnjega stoletja ugasnila, v njenih prostorih je nato deloval obrat podjetja Svit, danes pa je na tem mestu Menina, podjetje za pogrebne storitve. O makaronih in kofetu iz Šmarce se je mogoče poučiti le še v muzeju ali iz starejših zapisov.

Ob junijski Poletni muzejski noči so v Medobčinskem muzeju Kamnik pripravili zanimivo panelno razstavo z naslovom Makaroni in kofe iz Šmarce, posvečeno nekdaj znameniti tovarni testenin Triglav. Septembra so v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine razstavo nadgradili s pripovedjo 87-letne Ivane Bergant, zadnje še živeče delavke iz te tovarne. Razstavo je pripravil Marko Kumer, ki je tudi avtor lepo oblikovanega kataloga, v katerem je strnil zgodovino te zanimive tovarne, ki je klavrno končala.

Sivenje las je normalen proces, ki ga ni mogoče zaustaviti, tako kot ne moremo zaustaviti staranja. Tako kot se nekateri ljudje starajo počasneje in enakomerno, tako je tudi z lasmi. Nekateri dobijo prve sive lase že zelo zgodaj, celo pred tridesetim letom, drugi pozneje, a v starosti od 45 do 65 let ima več kot tri četrtine ljudi že sive lase.

Lasni mešički z leti proizvajajo vse manj melanina, to je pigmenta, ki obarva lase, in zato zraste siv las, ki pa ima tudi drugačno teksturo. Sivi lasje so bolj suhi, hrapavi in grobi, so trdi, žimasti, neubogljivi in tudi različnih odtenkov, nekateri so povsem beli, drugi rahlo rumenkasti ali pepelnati, nekateri z rahlo modrikastim odtenkom. Sivimo postopno, najprej opazimo srebrnino med lasmi nad čelom in na sencah, moški praviloma prej kot ženske. Do tiste lepe enakomerno pepelnate barve, ki jo vidimo v reklamah ali pri naših babicah, je pot praviloma dolga. In če so moški s srebrnimi nitkami med lasmi videti privlačni in šarmantni, jih ženske skušamo prikriti predvsem z barvanjem.

Leta 2008 je šlo v stečaj podjetje Industrija usnja Vrhnika (IUV), nekoč največja svetovna usnjarna. Na prostoru nekdanje tovarne so svoje mesto našla nova podjetja, sodobno zasnovana stavba, v kateri so bili šivalnica, skladišča in komerciala, pa je dobila novo podobo in povsem nov namen. Stavbo je iz stečajne mase odkupila Občina Vrhnika in v njej uredila Kulturni center Vrhnika, Cankarjevo knjižnico Vrhnika in nekaj razredov osnovne šole, ki nosi pisateljevo ime.

V bistvu je celotna knjižnica svojevrsten spomin na nekdanjo usnjarno, opremljena je s predmeti, stoli, delovnimi mizami, železnimi konstrukcijami in drugim materialom iz nekdanje tovarne. V domoznanskem oddelku knjižnice, ki ga vodi Nataša Oblak Japelj, so svoje mesto dobili obsežen arhiv nekdanje tovarne in tudi najrazličnejši predmeti, povezani z življenjem tovarne, fotografije, albumi, načrti, promocijski katalogi, umetniški predmeti. Na spletni strani www.kamra.si pa so objavljene številne fotografije ter osebne pripovedi nekdanjih zaposlenih. Pri prebiranju njihovih spominov podrobnejše spoznamo delo v tovarni, njen razvoj, uspehe, ekološke težave in tudi družabno življenje zaposlenih.

Na Marofu v Brežicah, danes strnjenem stanovanjskem naselju, delavci že od poletja podirajo bolj ali manj propadle ostanke nekdanje Tovarne pohištva Brežice. Na tem prostoru bodo zrasli novi stanovanjski bloki, tako pa bo dokončno izbrisana sled za tovarno, ki je bila nekoč ena naših najboljših pohištvenih tovarn, in brežiškim gospodarskim ponosom, ki je dokončno potonil s stečajem leta 2011.

Za podjetjem in stavbami ostajajo le zapisi, najbolj obsežnega hranijo v Knjižnici Brežice. Na spletni strani v rubriki Domoznanski mozaik najdemo naslov Odstiramo zgodbe brežiških stavb. Avtorica mag. Sabina Stanič je zaobjela zgodovinsko dogajanje v drugi polovici preteklega stoletja, povezano z ustanavljanjem novih tovarn za potrebe ljudi po drugi svetovni vojni. Iz Brežic in okolice je bilo med vojno namreč ogromno ljudi izseljenih v Nemčijo, in ko so se vrnili na svoje opustošene domove, ni bilo nikjer v okolici nobene obrtne delavnice,...

 Z leti ljudje postajamo manj pozorni, težje prilagodljivi, manj okretni, pestijo nas kronične in druge bolezni. V prometu in svetu okoli nas pa se dogajajo hitre in silovite spremembe, ki se jim moramo prilagoditi, pa če smo v avtomobilu, na kolesu, v invalidskem vozičku ali peš … Na prvem mestu je varnost vseh udeležencev v prometu. 

Po dostopnih podatkih je 25,9 odstotka vseh oseb z vozniškim dovoljenjem starejših od 61 let. Število voznikov, ki so dopolnili 64 let, se vsako leto poveča za približno deset tisoč, s staranjem prebivalstva pa se bo to število še povečalo. Po podatkih Policije in Javne agencije za varnost prometa (AVP) starejši najpogosteje povzročajo prometne nesreče zaradi neprevidnih premikov z vozilom, najpogostejši vzroki za prometne nesreče z umrlimi ali poškodovanimi pa so v tej starostni skupini neupoštevanje pravil o prednosti, nepravilna smer ali stran vožnje in neprilagojena hitrost. Podatki iz leta 2019 kažejo, da so vozniki, starejši od 64 let, povzročili 14 odstotkov vseh nesreč.

V starem mestnem jedru Celja je prostorna in prijetna trgovina s športnimi oblačili blagovne znamke Toper. Čeprav tega nekoč uglednega podjetja že dolgo ni več, se je blagovna znamka ohranila, njena lastnica je Sara Stepanjan, kakovostne izdelke nekoliko višjega cenovnega razreda v manjših serijah šivajo v tujini, na voljo so na spletu ter v trgovinah v Celju in Kranju.

Podjetje Toper danes pretežno povezujemo z razmahom slovenskega tekmovalnega smučanja, predvsem z olimpijskimi igrami v Sarajevu leta 1984, ko je z oblačili opremilo kar deset smučarskih reprezentanc ter vse hostese in informatorje. Izjemen uspeh je podjetju odprl vrata na številne tuje trge. Uspešna je bila prodaja bund v tujini, saj so jih le na Češkoslovaškem letno prodali okoli 60 tisoč. Sinonim za kakovostno bundo je bila toprovka.

O naraščajočem številu starejših oseb, o njihovi vse večji odvisnosti od pomoči drugih, kamor spada tudi omejena mobilnost, ker mnogi zaradi starosti, bolezni ali drugih težav več ne morejo sami voziti, mlajši družinski člani pa imajo svoje obveznosti, govorimo že dolgo. Slabo razvita mreža javnih prevozov to težavo še povečuje, saj so mnogi manjši kraji praktično brez javnih povezav z večjimi mestnimi središči.

V teh središčih pa je vse tisto, kar starejši ljudje pogosto potrebujejo: bolnišnice, zdravstveni domovi, lekarne, upravne enote, banke, pošte, specializirane trgovine … V praksi to pomeni, da so starejši ljudje pogosto bolj ali manj prepuščeni samim sebi, svojcem ali prijateljem. Nekateri sicer uporabljajo taksi, kar pa je primerno za večja mesta, za oddaljene kraje je to preprosto prevelik finančni zalogaj.

Zvone Dragan je četrt stoletja preživel v politiki in dvajset let v diplomaciji, od tega sedem let kot jugoslovanski in 13 let kot slovenski diplomat. Bil je priča najbolj prelomnim dogodkom nekdanje skupne države, nato pa je bil dejaven pri graditvi slovenske diplomacije. Svoje bogate izkušnje je po upokojitvi kar šest let prenašal na študente Fakultete za družbene vede kot zunanji predavatelj predmeta Diplomatski in konzularni odnosi.

Svojo osebno zgodbo, ki je hkrati tudi dragocena pripoved o političnem dogajanju zadnjega pol stoletja na naših tleh, je zajel v knjigi Od politike do diplomacije, v kateri je opisal tudi razmere ter dogodke, ki so zaznamovali življenja ljudi v nekdanji Jugoslaviji.

Leta 2005 je podjetje Mont Kozje zaznamovalo pol stoletja svojega obstoja, a namesto na slovesnost ob jubileju so delavci odšli na zavod za zaposlovanje. Mnogi zaposleni še vedno menijo, da je imelo podjetje dobre možnosti za preživetje in bi lahko vsaj del njihovih najboljših šivilj in tehnologov ohranil delo.

Mont ni bilo veliko podjetje, v najboljših časih je bilo zaposlenih 240 ljudi, a za majhen kraj, kot je Kozje, sredi nekdaj slabo razvitega Kozjanskega, kjer za ženske praktično ni bilo nobene službe, je to podjetje marsikomu pomenilo preživetje, socialno varnost in perspektivo. In bilo je, skupaj s steklarno Dekor, ki je potonila nekako v istem času, gonilo napredka in glavni pokrovitelj večine krajevnega kulturnega in športnega življenja.