MOJ POGLED

Piše: Vlasta Nussdorfer

Ko zboli duša, začne počasi usihati tudi vse bolj šibko telo. Anonimus

Pred leti sem kot varuhinja človekovih pravic z ekipo sodelavk in sodelavcev gostovala v eni izmed občin, to se je sicer dogajalo vsak mesec, a prav te se še posebej spominjam. Na pogovor je prišla gospa, ki je v žalosti, celo joku, pripovedovala o težki situaciji. V skupni večstanovanjski hiši je namreč živel daljni sorodnik, duševni bolnik, ki ni jemal zdravil in celo odklanjal vsako zdravniško pomoč. Bali so se ga od blizu in daleč. Ko je hodil po cesti, so se ljudje dobesedno skrivali v svojih hišah in ga opazovali le skozi zastrta okna. Pogovarjali smo se z delavcem centra za socialno delo in celo županom ter iskali primerno rešitev. Gospoda so po hudem konfliktu z uradnimi osebami odpeljali na zdravljenje. Prisilno. Gospa me je klicala in se zahvalila. Končno so s sosedi vred zaživeli v miru.

Kolumna

Denar je mazivo, omogoča vam, da skozi življenje »drsite«, namesto da »škripa«, ko se mukoma prebijate skozenj. T. Harv Eker

Koronakriza je povsem razgalila naše zdravstvo. Udarila je kot strela z jasnega, in to zelo boleče. Že pred njo smo se leta soočali z veliko predolgimi čakalnimi vrstami za skoraj vse specialiste, pomanjkanje nekaterih je bilo naravnost v nebo vpijoče, seveda je to veljalo tudi za splošne zdravnike, zlasti v družinski medicini, pa pediatre in ortodonte. Slabo stanje na področju zobozdravstva in posledice vse večje plačljivosti teh uslug so se začeli kazati na ljudeh, ki si v javnosti niso več upali odpreti ust, če pa so jih, je iz njih dobesedno zijala »praznina«. Včasih je bilo tako le pri brezdomcih. S socialno podporo, minimalno plačo ali skromno pokojnino, na meji revščine ali pod njo ni mogoče plačati niti občasnega čiščenja zobnega kamna, kaj šele doplačati za bele plombe, saj tega zdravstvena blagajna nikomur ne krije.

Tisto, kar se najbolj splača zapraviti za otroka, je vaš čas. Louise Hart

Oni dan sem na radiu slišala zelo zanimivo misel: če na praznik vstaneš zgodaj, je ta veliko daljši. In tega se držim. Ali ni škoda prespati čudovitih juter, ko pa bomo nekoč »zaspali« za vedno.

Pravijo, da se vse začne v otroštvu. Imela sem svoje zadolžitve in vedela sem, da se jim ne morem izogniti. Nad pospravljanjem postelje in brisanjem prahu sicer nisem bila zelo navdušena, mnogo bolj sem bila navdušena nad rednim nakupovanjem kruha v bližnji pekarni. Vrsta je bila vedno precej dolga, a so mi odrasli dali prednost, rekoč: »Naj deklič stopi naprej.« Imela sem morda sedem ali osem let. Vse pa se je dogajalo na naši lepi Čevljarski ulici, bila je povsem brez avtomobilov in zato varna. In tako sem imela po hitrem nakupu nekaj časa vedno tudi za bežen ogled izložb.

Bodi prijazen in dober, kadar koli je to mogoče. In vedno je mogoče. Dalai Lama

Pred očmi se mi je te dni zavrtela prav posebna zgodba. Izpred mnogih let. Iz revije Ona so Beli obroč Slovenije obvestili, da bo za žrtve nasilja potekal poseben natečaj. Izbirali bodo ideje za nakit v obliki obroča in tri najlepše nagradili, prvonagrajeni pa bo izdelan iz zlata in prodan na dobrodelni dražbi. Sijali smo od sreče. Zaključni dogodek je bil na gradu. Veličasten. Z urednico One in direktorjem Zlatarne Celje smo tik pred »rdečo preprogo« s kozarčkom penine sprejemali eminentne goste. Številni fotografi so slehernega ujeli v objektive.

Kolesje politike ter slavnih imen različnih področij se pač zavrti; nekdo je zgoraj, drugi spodaj – in celo prav je tako, kajti tudi pomembneži so le in samo ljudje; nič več in nič manj kot le to. Človek nenehno dokazuje, da je genialno bitje, bitje neskončnih možnosti. Zamisel, da bi uredil svet tako, da bi bil brez prihodnosti, mu bo, kot je videti, uspela.

Rudi Kerševan

In kdo je pravzaprav človek, ki ta hip posega v svet in usode ljudi v njem? Ali je edini ali je več takih? Kako je danes to sploh (še) mogoče? Ali ne pomnimo hudih »lekcij« preteklega stoletja in tisočletja? Praznovali smo vsako desetletnico tragične zgodovine milijonov nesrečnih ljudi in zatrjevali, da se to ne sme nikoli več ponoviti.

 Tisti, ki dvigne roko nad žensko, v sebi za vedno ubije pravega moškega. Neznani avtor

Marec je prav poseben mesec. Prinaša dan žena, materinski dan, dan moških, a le »mučenih«, prvi spomladanski dan in celo svetovni dan sreče. Spomnimo se še oseb z downovim sindromom. Torej obstaja veliko razlogov za različna praznovanja, predvsem pa za razmislek o temah, povezanih s temi dnevi.

Zakaj je sploh treba imeti posebne dneve v letu, če o nekaterih razpravljamo že desetletja, a problemi še vedno ostajajo nerešeni? V času koronakrize je celo huje kot kdaj koli prej. Naplavila je namreč težave, ki jih zaprti domovi in ljudje v njih skrivajo pred zunanjim svetom. In »svet« se dela, da jih pogosto niti ne vidi.

Vedno je pravi čas, da storimo to, kar je prav. Martin Luther King

Zavedati se je treba, da točnost pomeni tudi in predvsem spoštovanje. Predvsem drugih.

Spomini v trenutku sežejo v otroštvo. Kako radi se pravzaprav vračamo v to zgodnje obdobje. Takrat sem vedno tekla v šolo, da je le ne bi zamudila. Čutila sem veliko odgovornost in se bala posledic. Sram bi me bilo priti prepozno in se nato opravičevati. Prav v otroštvu so me naučili te spoštljive čednosti. Hvaležna sem. Vedno znova.

Optimist verjame, da živimo v najboljšem od vseh možnih svetov. Pesimist se boji, da je to res. James Branch Cabell

 Ali poznate misel, da se dan pozna po jutru in novo leto po prvem januarju? Če je to vsaj približno res, ni zanemarljivo, kako smo začeli leto 2022. Ali pozitivno in optimistično ali morda s težkim pesimizmom? Tega je namreč pri nas na pretek.

Spominjam se zgodbe o družini, v kateri sta bila dva otroka. Tako zelo različna, da sta se starša čudila njunim izjavam in vedenju. Sklenila sta, da opravita poseben preizkus. Vsakega od njiju sta zaprla v svojo sobico in ju opazovala skozi lino v vratih. Sinčku, ki je bil vedno dobre volje in vesel sleherne pozornosti, sta v sobo dala le slamo in nekaj konjskih iztrebkov. Drugemu, večnemu pesimistu, pa sta pustila najmodernejši avtomobil na baterije. Poslušala in gledala sta, kako se bosta odzvala.

Obstajajo ljudje, ki imajo malo in vse razdajo. To so tisti, ki verujejo v življenje in njegovo obilje, zato njih bisage niso nikdar prazne. Kahlil Gibran

Zame je december med najlepšimi meseci leta. Čeprav imam rada tudi pozno pomlad, pisano poletno cvetje, sonce in vse, kar spada poleg, je december naravnost pravljičen. Zakaj? Ker postajamo sočutnejši, pogosteje razmišljamo o drugih, ne toliko samo o sebi, izražamo lepe misli in pošiljamo prijazna voščila. Žal danes običajno kar elektronsko.

MOJ POGLED

November je – vsaj zame – najbolj morbiden mesec v letu. Tudi če smo kdaj priča indijanskemu poletju, se to vedno dogaja v oktobru, ne v novembru. Presenečenj, ki bi ga naredila privlačnejšega, tako skoraj ne gre pričakovati. Sivina, megla, veliko dežja, kratki dnevi in dolge noči. In kdaj celo prvi sneg.

Takoj na začetku prinaša tudi dan spomina na mrtve. Dan, ko mnogi ljudje odhajajo na grobove, prižigajo na desetine svečk in prinašajo dragocene ikebane. Med letom jih tja namreč ni bilo ali pa zelo redko. In tako na neki način operejo svojo vest, če jo sploh imajo. Sama grem, kadar le lahko, in prvonovembrski obisk je enak prejšnjim. Sicer pa svečke za bližnje pokojne pogosto prižgem kar doma.