Pred denarjem padajo ljudje na kolena in postajajo klečeplazci. Zaradi denarja se razbijajo družine in prijateljstva. Zaradi denarja ljudje ropajo in postajajo morilci. Denar spreminja ljudi v izkoriščevalce in izsiljevalce. Zgolj zaradi denarja ni človek vreden niti fičnika. Ljudje so vredni mnogo več kakor njihov denar. Da bi bili srečni, ni pomembno posedovati več, ampak biti manj zahteven v svojih željah.  Phil Bosmans

Ljudje razmišljamo o sreči, zlasti ob željah za zdravje. Pogosto je sicer sreča povezana z drobnimi stvarmi, a kaj, ko naše želje rastejo in včasih dosegajo povsem nepredstavljivo in neuresničljivo stanje. Imeti več in več. Dokaj skromni postanemo šele, ko zbolimo. Takrat v hipu ugotovimo, kako nepomemben je marsikateri sen. 

Ko pride smrt, bogati nimajo več denarja in revni ne dolgov. Estonski pregovor

Spominjam se časov svojega pripravništva. Krožili smo po različnih oddelkih sodišča, spoznavali suhoparno teorijo in pisano sodno prakso. Na zapuščinskem je bil starejši sodnik Kogoj, po svojih izjavah znan daleč naokoli. Tako je pogosto stopil pred ljudi v razpravni dvorani in namesto strojepiske kar sam oklical zadevo, ob tem pa tihemu, užaloščenemu in v črnino oblečenemu sorodstvu dejal: »Pridite se pokazat čez eno leto, ko si boste v laseh in silnih pravdah za premoženje!«

Zavist je strahopetna stran sovraštva, vse njene poti so silno mračne. Anonimus 

Ali ste v zadnjem času doživeli, da bi kdo koga iz srca pohvalil ali celo prav dolgo hvalil, drugi pa bi mu le pritrjevali in ne bi dodali vsaj besedice ampak?

Na našem zvezdnatem nebu se ob jasnini, ki je ni prav veliko, pokažejo zvezde in zvezdice pa »vozovi« in »vprege«, mnoge kmalu izginejo ali jih zasenčijo nove. Seveda tega ne gre jemati povsem dobesedno, kajti najdemo veliko znanih in neznanih, velikih in majhnih, predvsem pa ta pravih.
Povsem drugače je, ko dobijo človeška imena in obraze ter stase. Zlasti v političnem in medijskem svetu, pri čemer se tu in tam oba celo usodno zlijeta.

Življenje je drzna avantura ali popolnoma nič. Helen Keller

Kako tanka je črta med življenjem in smrtjo, se običajno zavemo šele, ko je ne prestopimo, a ni manjkalo prav dosti.

Spomin seže daleč nazaj. V leta dežuranja na okrožnem državnem tožilstvu. Eno začetnih je prineslo ogled prometne nesreče na prehodu čez železniške tire. Teta je peljala svojo štiriletno nečakinjo k zdravniku in na nezavarovanem prehodu na Viču jima je v gosti megli življenje vzel dolg tovorni vlak. V vrtcu sem tisto popoldne objemala svojo skoraj enako staro hčerkico in tiho jokala. Razmišljala sem o mamici, ki ji to ne bo več dano.

Vsak dan nas spremljajo slabe novice. Spominjam se ideje, ki sem jo začela širiti pred mnogimi leti; da bi obstajalo pravilo, po katerem bi moral sleherni medij v prav vsaki izdaji objaviti vsaj eno lepo novico. Nekateri so to storili, a marsikateri so poročali, da se slabe neprimerno bolje prodajajo. S koronakrizo se je stanje le še poslabšalo. Razveseljevale so nas le dobrodelne akcije in nekateri uspehi športnikov. Zdaj, ko je za nami marsikatera grenka preizkušnja, sem sklenila, da razmislim, kaj mi je prinesel ta nenavadni virus.

Človek šele takrat spozna, kaj je imel, ko to izgubi. Slovenski pregovor 

Spominjam se otroštva, ko smo sanjali o poklicih svojega življenja. Le kdo ni vsaj enkrat pomislil, da bi postal zdravnik? K sreči sem kmalu ugotovila, koliko »krvi« lahko vidiš pri tem poklicu, in misel prav hitro opustila. Ne da bi seveda slutila, koliko mrtvih in dobesedno v »krvi« bom videla kot dežurna tožilka.

Premišljujem, kako bi sploh opravljala na primer poklic družinske zdravnice, če bi vsaj približno tako kot za tožilske spise skrbela za svoje paciente. Ali bi prav tako delala vse dni v tednu, dobesedno sanjala o primerih, se vživljala v težave slehernika? Zagotovo. Družinski ali osebni zdravnik je namreč tisti, ki bi moral svoje paciente poznati tako dobro, da bi jih sam povabil na pogovor in pregled, če se sami predolgo ne bi oglasili. So bolezni in stanja, ki jih moraš pač kontrolirati. Čas korone pa je vse tako zelo zelo odtujil, da svoje zdravnice nisem videla v živo točno eno leto. Morda imajo drugi večjo srečo.

Ne zanima me, kakšen si, ali si bel, črn, suh, debel, bogat ali siromašen. Če me spoštuješ, bom tudi jaz spoštoval tebe.

Anonimni vir

Spomin seže daleč nazaj. Slišala sem, a ne doživela, da so morali otroci starše onikati. Kako nenavadno za naše čase, ko se otroci najprej naučijo tikati vse po vrsti, celo učitelje v prvih razredih. In potem le počasi preidejo na vikanje. Sledi obdobje odraščanja in upiranja avtoritetam, ko bi mladež spet rada tikala kar vsakogar.

A služba prinese podrejenost in primerno distanco, vsaj na začetku. Kolektivi so sicer zelo različni in zgodi se, da novi šef, ki zraste prav tam, nenadoma spremeni način komuniciranja, vse v želji po večjem spoštovanju in avtoriteti. Pa ju samo s tem res pridobi?

Ali se spomnite znamenitih misli Martina Luthra Kinga ml., ko je spregovoril o posebnem smetarju, ki je ceste pometal tako, kot bi Beethoven skladal in Michelangelo slikal?

Poklice namreč ljudje opravljamo zelo različno. Eni z zanosom, drugi z odporom.

Na mobitelu, potem ko sem ga imela iz posebnih razlogov vsaj uro ali dve »na tišini«, sem zagledala neznano stacionarno telefonsko številko. Takoj sem klic vrnila, a nihče se ni oglasil. Preverjala sem in ugotovila, da so me klicali iz naše največje bolnišnice.

Resnično srečen je lahko le tisti, ki je že bil nesrečen.   

                                                                        Arturo Graf

Spominjam se otroštva. Bilo je prijazno in lepo. Brez nasilja, z vzgojo za odgovorno življenje v odrasli dobi. Živeli smo brez pomanjkanja, a kot bi se pripravljali nanj. Čokolada po koščkih, v kavarni le malinovec, sedenje pri mizi, dokler ni pojedel zadnji, točno določena hišna opravila, gledanje risank pred spanjem, vestno delo za šolo, učenje prijaznosti in dobrodelnosti.

Veliki kažejo smer, ampak pot mora vsak prehoditi sam. Neznani avtor

Ko danes pomislimo na urgenco, nas dobesedno strese. Zato mnogi ljudje s hudimi bolečinami raje kar čakajo, seveda doma. Si kupujejo čajčke in »alternativo«, vse v upanju, da minejo.

Včasih je bilo precej drugače. Spominjam se zelo nenavadnega dogodka, ki se mi je pripetil davnega leta 2004. Sedela sem v svoji pisarni na tožilstvu, ko me je začelo močno boleti v prsih. Ura je bila devet, ob dvanajstih pa bi že morala na nujen sestanek na Bledu. Tedaj nisem bila le vodja oddelka, pač pa sem predsedovala tudi Društvu državnih tožilcev Slovenije in ravno ustanovila Beli obroč Slovenije. Veliko dela in skrbi. In bolečina je bila nenadoma huda. Prehuda, da bi kar čakala.