Vedno je pravi čas, da storimo to, kar je prav. Martin Luther King

Zavedati se je treba, da točnost pomeni tudi in predvsem spoštovanje. Predvsem drugih.

Spomini v trenutku sežejo v otroštvo. Kako radi se pravzaprav vračamo v to zgodnje obdobje. Takrat sem vedno tekla v šolo, da je le ne bi zamudila. Čutila sem veliko odgovornost in se bala posledic. Sram bi me bilo priti prepozno in se nato opravičevati. Prav v otroštvu so me naučili te spoštljive čednosti. Hvaležna sem. Vedno znova.

Optimist verjame, da živimo v najboljšem od vseh možnih svetov. Pesimist se boji, da je to res. James Branch Cabell

 Ali poznate misel, da se dan pozna po jutru in novo leto po prvem januarju? Če je to vsaj približno res, ni zanemarljivo, kako smo začeli leto 2022. Ali pozitivno in optimistično ali morda s težkim pesimizmom? Tega je namreč pri nas na pretek.

Spominjam se zgodbe o družini, v kateri sta bila dva otroka. Tako zelo različna, da sta se starša čudila njunim izjavam in vedenju. Sklenila sta, da opravita poseben preizkus. Vsakega od njiju sta zaprla v svojo sobico in ju opazovala skozi lino v vratih. Sinčku, ki je bil vedno dobre volje in vesel sleherne pozornosti, sta v sobo dala le slamo in nekaj konjskih iztrebkov. Drugemu, večnemu pesimistu, pa sta pustila najmodernejši avtomobil na baterije. Poslušala in gledala sta, kako se bosta odzvala.

Obstajajo ljudje, ki imajo malo in vse razdajo. To so tisti, ki verujejo v življenje in njegovo obilje, zato njih bisage niso nikdar prazne. Kahlil Gibran

Zame je december med najlepšimi meseci leta. Čeprav imam rada tudi pozno pomlad, pisano poletno cvetje, sonce in vse, kar spada poleg, je december naravnost pravljičen. Zakaj? Ker postajamo sočutnejši, pogosteje razmišljamo o drugih, ne toliko samo o sebi, izražamo lepe misli in pošiljamo prijazna voščila. Žal danes običajno kar elektronsko.

MOJ POGLED

November je – vsaj zame – najbolj morbiden mesec v letu. Tudi če smo kdaj priča indijanskemu poletju, se to vedno dogaja v oktobru, ne v novembru. Presenečenj, ki bi ga naredila privlačnejšega, tako skoraj ne gre pričakovati. Sivina, megla, veliko dežja, kratki dnevi in dolge noči. In kdaj celo prvi sneg.

Takoj na začetku prinaša tudi dan spomina na mrtve. Dan, ko mnogi ljudje odhajajo na grobove, prižigajo na desetine svečk in prinašajo dragocene ikebane. Med letom jih tja namreč ni bilo ali pa zelo redko. In tako na neki način operejo svojo vest, če jo sploh imajo. Sama grem, kadar le lahko, in prvonovembrski obisk je enak prejšnjim. Sicer pa svečke za bližnje pokojne pogosto prižgem kar doma.

Pred denarjem padajo ljudje na kolena in postajajo klečeplazci. Zaradi denarja se razbijajo družine in prijateljstva. Zaradi denarja ljudje ropajo in postajajo morilci. Denar spreminja ljudi v izkoriščevalce in izsiljevalce. Zgolj zaradi denarja ni človek vreden niti fičnika. Ljudje so vredni mnogo več kakor njihov denar. Da bi bili srečni, ni pomembno posedovati več, ampak biti manj zahteven v svojih željah.  Phil Bosmans

Ljudje razmišljamo o sreči, zlasti ob željah za zdravje. Pogosto je sicer sreča povezana z drobnimi stvarmi, a kaj, ko naše želje rastejo in včasih dosegajo povsem nepredstavljivo in neuresničljivo stanje. Imeti več in več. Dokaj skromni postanemo šele, ko zbolimo. Takrat v hipu ugotovimo, kako nepomemben je marsikateri sen. 

Ko pride smrt, bogati nimajo več denarja in revni ne dolgov. Estonski pregovor

Spominjam se časov svojega pripravništva. Krožili smo po različnih oddelkih sodišča, spoznavali suhoparno teorijo in pisano sodno prakso. Na zapuščinskem je bil starejši sodnik Kogoj, po svojih izjavah znan daleč naokoli. Tako je pogosto stopil pred ljudi v razpravni dvorani in namesto strojepiske kar sam oklical zadevo, ob tem pa tihemu, užaloščenemu in v črnino oblečenemu sorodstvu dejal: »Pridite se pokazat čez eno leto, ko si boste v laseh in silnih pravdah za premoženje!«

Zavist je strahopetna stran sovraštva, vse njene poti so silno mračne. Anonimus 

Ali ste v zadnjem času doživeli, da bi kdo koga iz srca pohvalil ali celo prav dolgo hvalil, drugi pa bi mu le pritrjevali in ne bi dodali vsaj besedice ampak?

Na našem zvezdnatem nebu se ob jasnini, ki je ni prav veliko, pokažejo zvezde in zvezdice pa »vozovi« in »vprege«, mnoge kmalu izginejo ali jih zasenčijo nove. Seveda tega ne gre jemati povsem dobesedno, kajti najdemo veliko znanih in neznanih, velikih in majhnih, predvsem pa ta pravih.
Povsem drugače je, ko dobijo človeška imena in obraze ter stase. Zlasti v političnem in medijskem svetu, pri čemer se tu in tam oba celo usodno zlijeta.

Življenje je drzna avantura ali popolnoma nič. Helen Keller

Kako tanka je črta med življenjem in smrtjo, se običajno zavemo šele, ko je ne prestopimo, a ni manjkalo prav dosti.

Spomin seže daleč nazaj. V leta dežuranja na okrožnem državnem tožilstvu. Eno začetnih je prineslo ogled prometne nesreče na prehodu čez železniške tire. Teta je peljala svojo štiriletno nečakinjo k zdravniku in na nezavarovanem prehodu na Viču jima je v gosti megli življenje vzel dolg tovorni vlak. V vrtcu sem tisto popoldne objemala svojo skoraj enako staro hčerkico in tiho jokala. Razmišljala sem o mamici, ki ji to ne bo več dano.

Vsak dan nas spremljajo slabe novice. Spominjam se ideje, ki sem jo začela širiti pred mnogimi leti; da bi obstajalo pravilo, po katerem bi moral sleherni medij v prav vsaki izdaji objaviti vsaj eno lepo novico. Nekateri so to storili, a marsikateri so poročali, da se slabe neprimerno bolje prodajajo. S koronakrizo se je stanje le še poslabšalo. Razveseljevale so nas le dobrodelne akcije in nekateri uspehi športnikov. Zdaj, ko je za nami marsikatera grenka preizkušnja, sem sklenila, da razmislim, kaj mi je prinesel ta nenavadni virus.

Človek šele takrat spozna, kaj je imel, ko to izgubi. Slovenski pregovor 

Spominjam se otroštva, ko smo sanjali o poklicih svojega življenja. Le kdo ni vsaj enkrat pomislil, da bi postal zdravnik? K sreči sem kmalu ugotovila, koliko »krvi« lahko vidiš pri tem poklicu, in misel prav hitro opustila. Ne da bi seveda slutila, koliko mrtvih in dobesedno v »krvi« bom videla kot dežurna tožilka.

Premišljujem, kako bi sploh opravljala na primer poklic družinske zdravnice, če bi vsaj približno tako kot za tožilske spise skrbela za svoje paciente. Ali bi prav tako delala vse dni v tednu, dobesedno sanjala o primerih, se vživljala v težave slehernika? Zagotovo. Družinski ali osebni zdravnik je namreč tisti, ki bi moral svoje paciente poznati tako dobro, da bi jih sam povabil na pogovor in pregled, če se sami predolgo ne bi oglasili. So bolezni in stanja, ki jih moraš pač kontrolirati. Čas korone pa je vse tako zelo zelo odtujil, da svoje zdravnice nisem videla v živo točno eno leto. Morda imajo drugi večjo srečo.