Vsak dan nas spremljajo slabe novice. Spominjam se ideje, ki sem jo začela širiti pred mnogimi leti; da bi obstajalo pravilo, po katerem bi moral sleherni medij v prav vsaki izdaji objaviti vsaj eno lepo novico. Nekateri so to storili, a marsikateri so poročali, da se slabe neprimerno bolje prodajajo. S koronakrizo se je stanje le še poslabšalo. Razveseljevale so nas le dobrodelne akcije in nekateri uspehi športnikov. Zdaj, ko je za nami marsikatera grenka preizkušnja, sem sklenila, da razmislim, kaj mi je prinesel ta nenavadni virus.

Človek šele takrat spozna, kaj je imel, ko to izgubi. Slovenski pregovor 

Spominjam se otroštva, ko smo sanjali o poklicih svojega življenja. Le kdo ni vsaj enkrat pomislil, da bi postal zdravnik? K sreči sem kmalu ugotovila, koliko »krvi« lahko vidiš pri tem poklicu, in misel prav hitro opustila. Ne da bi seveda slutila, koliko mrtvih in dobesedno v »krvi« bom videla kot dežurna tožilka.

Premišljujem, kako bi sploh opravljala na primer poklic družinske zdravnice, če bi vsaj približno tako kot za tožilske spise skrbela za svoje paciente. Ali bi prav tako delala vse dni v tednu, dobesedno sanjala o primerih, se vživljala v težave slehernika? Zagotovo. Družinski ali osebni zdravnik je namreč tisti, ki bi moral svoje paciente poznati tako dobro, da bi jih sam povabil na pogovor in pregled, če se sami predolgo ne bi oglasili. So bolezni in stanja, ki jih moraš pač kontrolirati. Čas korone pa je vse tako zelo zelo odtujil, da svoje zdravnice nisem videla v živo točno eno leto. Morda imajo drugi večjo srečo.

Ne zanima me, kakšen si, ali si bel, črn, suh, debel, bogat ali siromašen. Če me spoštuješ, bom tudi jaz spoštoval tebe.

Anonimni vir

Spomin seže daleč nazaj. Slišala sem, a ne doživela, da so morali otroci starše onikati. Kako nenavadno za naše čase, ko se otroci najprej naučijo tikati vse po vrsti, celo učitelje v prvih razredih. In potem le počasi preidejo na vikanje. Sledi obdobje odraščanja in upiranja avtoritetam, ko bi mladež spet rada tikala kar vsakogar.

A služba prinese podrejenost in primerno distanco, vsaj na začetku. Kolektivi so sicer zelo različni in zgodi se, da novi šef, ki zraste prav tam, nenadoma spremeni način komuniciranja, vse v želji po večjem spoštovanju in avtoriteti. Pa ju samo s tem res pridobi?

Ali se spomnite znamenitih misli Martina Luthra Kinga ml., ko je spregovoril o posebnem smetarju, ki je ceste pometal tako, kot bi Beethoven skladal in Michelangelo slikal?

Poklice namreč ljudje opravljamo zelo različno. Eni z zanosom, drugi z odporom.

Na mobitelu, potem ko sem ga imela iz posebnih razlogov vsaj uro ali dve »na tišini«, sem zagledala neznano stacionarno telefonsko številko. Takoj sem klic vrnila, a nihče se ni oglasil. Preverjala sem in ugotovila, da so me klicali iz naše največje bolnišnice.

Resnično srečen je lahko le tisti, ki je že bil nesrečen.   

                                                                        Arturo Graf

Spominjam se otroštva. Bilo je prijazno in lepo. Brez nasilja, z vzgojo za odgovorno življenje v odrasli dobi. Živeli smo brez pomanjkanja, a kot bi se pripravljali nanj. Čokolada po koščkih, v kavarni le malinovec, sedenje pri mizi, dokler ni pojedel zadnji, točno določena hišna opravila, gledanje risank pred spanjem, vestno delo za šolo, učenje prijaznosti in dobrodelnosti.

Veliki kažejo smer, ampak pot mora vsak prehoditi sam. Neznani avtor

Ko danes pomislimo na urgenco, nas dobesedno strese. Zato mnogi ljudje s hudimi bolečinami raje kar čakajo, seveda doma. Si kupujejo čajčke in »alternativo«, vse v upanju, da minejo.

Včasih je bilo precej drugače. Spominjam se zelo nenavadnega dogodka, ki se mi je pripetil davnega leta 2004. Sedela sem v svoji pisarni na tožilstvu, ko me je začelo močno boleti v prsih. Ura je bila devet, ob dvanajstih pa bi že morala na nujen sestanek na Bledu. Tedaj nisem bila le vodja oddelka, pač pa sem predsedovala tudi Društvu državnih tožilcev Slovenije in ravno ustanovila Beli obroč Slovenije. Veliko dela in skrbi. In bolečina je bila nenadoma huda. Prehuda, da bi kar čakala.

 Naučite se umetnosti potrpežljivosti. Uporabite disciplino za svoje misli, ko postanete zaskrbljeni zaradi cilja. Nestrpnost vzbuja tesnobo in strah, odvračanje in neuspeh. Potrpežljivost pa ustvarja zaupanje, odločnost in razumen pogled, ki sčasoma vodi k uspehu. Brian Adams

Bilo je poletje. Še pred usodnim virusom. In prečudovita nedelja. Kot nalašč za obisk bolšjaka. Z možem sva se napotila tja, spotoma pa zavila še na kavico v lep in miren lokal ob Ljubljanici. Imeli so tudi sladoled, le ura zanj je bila malo prezgodnja. Odločila sem se še za obisk »posebnih« prostorov. Ključ je že nekdo vzel, so mi dejali. Stala sem v predprostoru in čakala. Vse je bilo tako tiho. Čakala in čakala. Pa sem se le opogumila in pritisnila na kljuko. Vrata so bila zaklenjena in nekaj je dalo vedeti, da je nekdo res notri.

Česar človek ne razume, tega se boji.

Jean Edmond Cyrus Rostand

Povsem po naključju sem jo srečala. Gospo, ki pri osemdesetih ali malo čez dobro skriva svojo starost. Prepoznala me je in ogovorila: »Saj ste tista s televizije, kajne?« Tega sem sicer že vajena, čeprav marsikateri niti točno ne vedo, kaj delam, spomnijo pa se me s televizijskega zaslona. In takrat se običajno odprejo in pokomentirajo marsikaj. Tudi ona je začela in pogovor je bil dolg, vsekakor pa mi je dal misliti o tem tako usodnem in prelomnem času.

Malo se naučimo iz zmag, mnogo iz porazov.

Japonski pregovor 

Spominjam se ju. Kot bi bilo danes. Prišla sta, da bi izlila silno žalost in bolečino. Svojih vnukov nista videla dve leti in pol. Nazadnje, ko so živeli skupaj. Tako lepo jim je bilo. Oni spodaj, mlada družinica zgoraj. Vsak dan sta ju čuvala. Do odhoda v vrtec pri treh letih. Z njima sta bila tudi na morju. A nenadoma je snaha odšla in odtlej je vse drugače. Ima novo družino. Sin se po sodni poti bori za stike. Dobil jih je, a otrok vseeno ne vidi. Odvetniki ga ogromno stanejo. Menda bo enkrat zmagal na Evropskem sodišču za človekove pravice, tako vsaj pravijo.

Dostojanstvo je, če se cenim in spoštujem. Spoštovati pa me morajo tudi drugi.

Anonim

Spominjam se dne, ko sta prišli. Takoj sem ugotovila, da prva samo spremlja drugo – prijateljico. Le zakaj? Ker je izgubila zadnji kanček samostojnosti, ker ji je vzel vse, kar je imela nekoč rada, ker je »kupil« celo njena otroka, ker je neizmerno žalostna in povsem brez prebite pare.

Vprašali sta me, ali je to ekonomsko nasilje in kaj sploh narediti.

Začelo se je pred leti, ko je bila obupno sama in ga je spoznala. Zelo urejenega, galantnega, po njegovem mnenju celo premožnega. Pomenil ji je veliko. Vzljubil je njena odraščajoča otroka. Bili so precej srečni. Na svojo družino je v trenutku pozabil, saj so ga dobesedno »izgnali«. Ni je zanimalo, zakaj. Celo smilil se ji je. Kmalu sta kupila večje stanovanje ter postala solastnika. Dal je zelo malo, ona pa celo tudi vse prihranke »iz nogavice«. Ker je bil izjemno pozoren in dober, je dobil čisto polovico. Da ne bi bil prizadet njegov ego.